"Dolžnost vsakega Slovenca je, da poskrbi najmanj za svojega naslednika, ne glede na zakonski stan."- Ivo Boscarol

Ob vsem tem razburjenju je ostalo zamegljenih par osnovnih dejstev: bi po vaši ideji obdavčili samo pare ali tudi samske osebe?

Nikoli nisem govoril o parih, to so namenoma izkrivljeno povzele Finance. A začniva na začetku. Izhajam iz tega, da je davek na plače, kakršen trenutno velja v Sloveniji, naravnost katastrofalen, saj praktično onemogoča zaposlovanje visoko šolanih strokovnjakov in je stimulativen izključno za najnižje plačne razrede, ki ga ne plačujejo. Podjetnikom se tako bolj splača zaposliti trideset delavcev z nedokončano osnovno šolo kot recimo pet magistrov, ki bi delali v razvoju. Brez razvoja ne bomo nikoli dosegli lizbonskih zahtev, zato predlagam ukinitev tega omejujočega davka. Ena izmed treh rešitev, s katerimi bi nadomestili proračunski izpad po njegovem prenehanju, je predlog, ki je v prejšnjem tednu tako zelo razdelil Slovenijo. To ni davek na pare niti na samsko življenje! Ideja je preprosta: dolžnost vsakega Slovenca je, da poskrbi najmanj za svojega naslednika, ne glede na zakonski stan.

Če je dolžnost slehernika, da poskrbi za nadomestitev, komu od staršev se šteje v dobro, če sta na svet spravila enega samega otroka?

Prvi se prizna mami, drugi očetu. Danes veliko moških ne želi priznati očetovstva, morda bi se jih z novo ureditvijo več odločilo za to.

Po vaši ideji se davčna obveznost začne pri starosti 25 let ...

Ja, za to sem se odločil, ker naj bi do tega leta človek nekako doštudiral. V obstoječem šolskem sistemu vidim velik vzrok za upadanje rojstev v Sloveniji, saj mlade motivira, da nadaljujejo študij v nedogled. Kar naenkrat imaš 30 ali 35 let, ko si vpet v določen način življenja z visokimi življenjskimi cilji in nisi več pripravljen na neznano in sprejeti obveznosti, ki jih prinašajo otroci. Otrok zate ni več tisto, kar naj bi bil, temveč ga dojemaš kot oviro.

Novi davek bi, kolikor je moč razumeti, izpodrinil že obstoječi davek. Torej ne bi šlo za dodatne obremenitve, v vsakem primeru pa bi zneske krili delodajalci?

Tako je. Če po trenutni ureditvi velja, da delodajalca več stanejo šolani in sposobni kadri, bi ga po novi zakonodaji manj stali tisti, ki imajo otroke, ne glede na izobrazbeno raven. Torej delavec z otroki bi imel ali večjo plačo ali pa bi bil njegov delodajalec na račun nižjih davkov bolj konkurenčen. Res je, da tega davka trenutno ne plačuje delodajalec za delavce z najnižjimi plačami, vendar ga tudi po novi ureditvi ne bi, saj imajo prav ti delavci navadno največ otrok.

Ni nujno.

No, seveda, ne gre za stoodstotno prekrivanje, ampak ljudje nižjega sloja imajo v povprečju dva do tri otroke na družino. Največji izpad je ravno v visokošolanih akademskih krogih, kjer je kariera na prvem mestu. Pa se vprašajva: na eni strani imava nekoga, ki ima že tako nizko plačo, pa je kljub temu vzgojil dva ali tri otroke ter s tem poskrbel, da nas je vsak dan vseeno več, na drugi stoji nekdo, ki je bil v igri za kariero in si ustvaril neki določen standard, kar pomeni, da si je lahko privoščil bistveno drugačno življenje. Kar pa je luksuz.

Gre v bistvu za diskriminacijo pri zaposlovanju ljudi, ki nimajo otrok.

Ne gre za diskriminacijo, gre za motivacijo, prav? Seveda bo delodajalec še kako razmišljal o tem, koliko več ga na leto stanejo delavci brez otrok, in bolj razsvetljeni med njimi bodo morda zaposlenim kdaj celo pomagali pri stanovanju ali kakem drugem pogoju za uspešno starševstvo.

Pa mislite, da je prav zaposlovati ljudi na podlagi njihovih reprodukcijskih šablon?

Če bo podjetnik videl, da je kandidat brez otrok v primerjavi s kandidatom staršem genjialec, bo seveda kljub dodatnim stroškom vzel prvega.

A razlike pogosto ne bodo tako očitne.

Prva prednost je v tem, da bodo bistveno raje kot sedaj zaposlovali ženske, česar se zdaj delodajalci izogibajo. Danes so me klicale štiri ženske in povedale, da mi z veseljem prinesejo fotokopije pogodb, s katerimi so se morale zavezati, da ne bodo imele otrok, če hočejo obdržati službo. Pogodbe so bile sklenjene z velikimi trgovskimi hišami. Pazite, predlog o rodnosti je samo ena izmed štiridesetih alinej, ki sem jih pripravil v sklopu svojega predloga za radikalno spremembo davčne zakonodaje. Ključno se mi zdi, da bi čim prej ukinili veljavni davek na plače. Finance so mojo idejo izkrivile in objavile, da gre za davek na pare brez otrok, kar sploh ni res ...

No, gre davek na ljudi brez otrok, kajne?

Ja. To je davek na posameznike brez otrok, ni pa nov davek, temveč nadomestilo že obstoječega. To ne bi bila neka nova, dodatna obremenitev. Problem je v tem, da se s Financami že nekaj časa ne razumemo in jim zato ne dajem več izjav. Posledično se seveda zgodi, da si tam novinarji - ki sem jim mimogrede že povedal, da samo zato, ker niso dobili službe pri kakšnem drugem "trač žurnalu", ni prav nobene potrebe iz resnega časnika delati tabloid - stvari potem izmišljajo. Vest pa so potem povzeli vsi drugi mediji, kar je logično. Velika večina novinarjev se čuti osebno prizadete in oškodovane: poznam ta poklic in sem se z njim dolgo tudi sam ukvarjal. Vem, da ne pušča časa za družino, in vem, da bi, če bi v njem ostal, otrok sam ne imel. Me pa blazno moti, da recimo teletekst nacionalke povzame zgodbo iz Financ, ne da bi se jim zdelo zgodbo preveriti.

Za kolikšen davek bi sploh šlo? Približno?

Zavzemam se za davek v fiksnem znesku, ki ne bi bil vezan na nobeno osnovo ali postavko.

In bi veljal za vse enako?

Za vse. No, tako ne smeva reči, da se ne bo javnost - kot se rada - spet ustrašila, da bo veljal tudi za tiste, ki otroke imajo. Heh. Za vse redno zaposlene, ki nimajo otrok, čeprav bi jih lahko imeli, enako.

Kaj pa freelancerji?

So freelancerji redno zaposleni?

Ee, ne?

Tako. Torej ne. Konkreten znesek je stvar matematike in ne pričakujem, da bi bil visok, saj bi ga plačevalo veliko ljudi. Sočasno bi proračunski izpad ob ukinitvi davka na plače krila še dva druga vira, in sicer dodatna obdavčitev pri registraciji motornih vozil ter dodatna obdavčitev tobaka ter alkohola. Davki bi morali biti relativno nizki, kar ima še en pozitiven učinek. Ljudje bi seveda raje plačevali davke, ki ne bi predstavljali visoke obremenitve osebnega proračuna in ne bi stremeli k utajam. Američani so ponosni, da plačujejo davke, pri nas pa velja kultura utaje, in to zato, ker so bili davki vedno nerealno visoki. In če pridemo do neke realne davčne stopnje, ki je sprejemljiva, ki jo lahko s svojim delom in zaslužkom tudi plačaš, obenem pa zadovoljiš proračunske potrebe ... Ja, potem smo vendar zmagali, kajne? Treba je delati na masi. Dobro, Slovencev nas ni ravno veliko, a dejstvo je, da davke plačuje zelo malo ljudi.

Kako to mislite? Če nič drugega vsi preplačujemo vsako pločevinko soka ali tajsko masažo, ki si ju privoščimo.

To je DDV, a če govoriva o davku na plače ali dohodnini ... Tisti, ki ima nizko plačo, ne plača nič. In ti delavci večinoma delajo v velikih podjetjih, praviloma še vedno državnih, kjer so - z vsem ustreznim spoštovanjem do njih - sindikati še vedno strašno močni, dokler vedo, da lahko v času krize še vedno zavrtijo telefon in bodo dobili potrebna sredstva. Namesto da bi menedžerje prisilili v ustvarjanje dodane vrednosti, na podlagi katere bi lahko imeli delavci višje plače, na podlagi katerih bi lahko plačevali večje davke ... In to je tisti catch, za katerega se zavzemam. Da je treba začeti razmišljati danes, kaj bomo naredili čez dve leti, ko bo hudič pobiral Gorenje, kaj čez pet let, ko bo pobiralo Lek in Krko ... To danes malokoga zanima. Zgrozil sem se, ko sem decembra v časopisu prebral izjavo Fructalovega direktorja, ki pravi, da ima 800 milijonov izgube, ker je šla Slovenija maja v EU. Pa saj je bilo že vendar pred petimi leti jasno, da gremo v Evropo! To je naveza sindikatov in menedžerjev, ki bo aktualna, dokler bo obstajala možnost, da bodo dobili potrebna sredstva iz socialnih transferjev. Tako kot danes rešujemo recimo Muro! S to potezo vlade se niti pod razno ne strinjam. Meni včasih pravijo: lahko je tebi prodajati avione, ampak jih je klinac lahko! Brez kakovostnih delovnih mest v Sloveniji ne bomo ustvarjali dodane vrednosti in bomo ostali lon arbeiterji, kar je za standard, ki ga živimo in pričakujemo Slovenci, nerealna možnost, saj so nekatere - zlasti azijske - države veliko cenejše. Naša edina možnost je, da gremo v visokotehnološke izdelke in storitve z visoko dodano vrednostjo, ki zaposlujejo kvalitetna delovna mesta. Ki zagotavljajo za pošteno delo pošteno plačo, kot jo lahko v tem trenutku jaz zagotavljam svojemu kolektivu - da lahko osem ur delajo, osem ur počivajo in osem ur spijo. Dokler bodo hodili ljudje osem ur v službo počivat za to, da bodo lahko popoldne najmanj štiri ure šušmarili, poleg tega pa samo še spali ... Dokler bo ta sindikalna filozofija tako močna, kot je, ne bo nobena vlada ničesar spremenila.

Vrniva se za hip na samo sporno idejo zakona. V demantiju na pisanje Financ ste sami izpostavili, da bi se med davčnimi zavezanci gotovo našel cel kup izjem. A kako bi te izjeme določali? Kdo bi to počel? Bi se za to ustanavljale posebne komisije? Kdo bo izdajal spričevala o brezplodnosti?

Nisem strokovnjak za zakonodajo. Zakon, če bi nastal, bi gotovo nastal v sklopu strokovnih služb ministrstva za delo. Gotovo se ne bo nihče spravil obdavčevati neplodnih oseb in invalidov ...

Odkar se je pred leti nacionalka svoj čudoviti program spravila zaračunavati tudi slepim, ni ničesar več samoumevnega.

No, jaz si ne predstavljam ministra, ki bi na ta način obdavčil prej omenjeni skupini.

Ljudje bi torej na občino romali s potrdili?

Ja, je pa res, da je to področje, ki ga ne poznam.

Kaj pa, če si ploden, a imaš raka?

To je gotovo tako močan razlog, da moraš pasti med izjeme. Sam imam tovrstno izkušnjo: za rakom mi je umrla življenjska sopotnica in slovenski medicini ne bom nikoli odpustil, da so mi 40 dni pred njeno smrtjo zagotovili, da bo z njo vse v redu in naj se kar odpraviva na dopust, čeprav se je izkazalo, da so vedeli, da ji ni pomoči. Na podlagi njihovih besed bi se lahko takrat mirno odločila, da imava otroka, in kaj bi se potem zgodilo? Ampak o tem morda raje ne bi več, ker si bom, če se bom res razgovoril, na vrat nakopal še celo zdravniško zbornico! Reciva samo dve reči: v vsakem zakonu se najdejo luknje in gotovo bi se tudi v tem, a obenem v sporne in davka oproščene skupine pade procentualno zelo malo ljudi. Jaz sem samo povedal svojo idejo, o kateri bi morda veljalo razpravljati.

Razpravljajva. Kaj pa posvojitev?

Če si pripravljen za otroka pošteno skrbeti in iz njega narediti Slovenca, tudi če to ni bil, je to za narod dobro! Na račun tega otroka se bo sčasoma prav tako povečala pokojninska masa in bo več delovno aktivnega državljanstva.

Tudi če je črn?

Seveda. Samo da ima slovensko državljanstvo.

Kaj pa istospolni pari, ki jim reakcionarno podnebje prepoveduje posvojitev otrok? Ne gre po vaši ideji zelo neposredno tudi za davek na homoseksualnost?

Zame je to popolnoma isto. Jaz sem vsekakor za to, da bi lahko tudi istospolni pari posvojili otroka.

To je pa nenadejano revolucionarna misel!

Ja saj, zaradi tega me bodo pa zdaj pljuvali tisti drugi, ampak me prav malo briga! Nikomur nisem nič dolžan, nikoli nisem pripadal nobeni stranki, in zato je moja prednost v tem, da lahko povem, kar mislim! In če me bodo jutri čisto vsi pljuvali, mi bo samo v osebno zadovoljstvo! Tudi če se vsi Slovenci naenkrat odločijo, da ne bodo več kupovali mojih avionov, bom še vedno preživel.

Ha ha, zdaj ste me pa kar malce zbegali, saj sem nameraval še veliko prodirati po tej špuri, ki ste mi jo s tem zaprli. Dobro. Kaj pa recimo grdi ljudje? Tisti, ki s težavo dobivajo spolne, kaj šele življenjske partnerje? Ne bi šlo na neki način tudi za davek na grdoto?

Življenje je stvar kriterijev. Poznam cel kup parov, kjer je ona lepotica, on pa katastrofa ali obratno. Lepota sploh ni tako pomemben faktor. Nihče na svetu ni tako grd, da ne bi našel partnerja. Drugo je, če je zafrustriran ali nasploh nesposoben živeti v skupnosti. Prepričan sem, da bi bilo veliko problemov pri implementaciji moje ideje. Večji problem se mi zdijo Neslovenci!

Točno, kaj pa Neslovenci? Tisti, kajne, ki živijo tukaj in so pri nas zaposleni?

Ja, kaj pa z njimi? Vesoljna Slovenija se bo spet zgražala, ampak dejstvo je, da če govorimo o tem, da izumiramo, in če je eden od glavnih ciljev povečanje natalitete, potem bi morali biti po tej logiki seveda obdavčeni tudi oni, ne glede na to, ali imajo otroke ali ne. In sicer zato, da bi bil delodajalec motiviran, da zaposli Slovenca. Tukaj smo pa že na grozno tankem ledu.

Grozno tankem.

Grozno grozno tankem. To je eden od problemov, kjer nisem našel pametne rešitve, saj je to samo na sebi bolj diskriminatorno kot vse tisto, o čemer sva se pogovarjala prej.

Ampak saj rabimo svežo kri, tuje izkušnje ...

Ampak šele potem, ko bodo zaposleni vsi naši. Dokler pa bodo delodajalci motivirani, da po dampinških cenah zaposlujejo uvoženo delovno silo, pa bi morali, če bi bili dosledni, vztrajati na davku na tujo delovno silo.

Kaj pa osebe, ki jim otrok umre?

To so osebe, ki so se potrudile in poskrbele za potomstvo. Seveda takim osebam ne bi bilo treba plačevati davka - saj nismo otroci, da bi govorili take butarije. Tudi če bi bil otrok mrtvorojen, če je šla ženska skozi celotno nosečnost ... Glejte, saj vem, da nima tak zakon niti minimalne možnosti, da bi šel skozi parlament, ker bi se bitke bile in bile v nedogled prav glede vseh teh marginalij. Prav tukaj smo najbolj ljudje in najbolj občutljivi, a treba se je pogovarjati. Vsak zakon posega v človekovo intimo in svobodo.

Na neki perverzen način bi tak zakon posebej grde, histerične in neuravnovešene samske ženske - kar so, če poslušamo vašega soborca Frenka Cukjatija, itak vse med njimi - naravnost pehal v umetno oploditev ...

In zakaj ne? Osebno nikakor nisem proti umetni oploditvi. Zdi se mi nekaj čisto normalnega. Hvala Bogu. Zakaj pa ne?

Zakaj pa bi letvico postavili samo na enega potomca? Če res izumiramo, potem bi morala biti norma vsaj tri, če ne pet!

Davek je samo eden od mehanizmov, dodatne otroke bi lahko stimulirali z najrazličnejšimi bonitetami. Možnosti je še in še.

Toliko turbulence je vaša ideja sprožila tudi zaradi tega, ker ste član vladnega strateškega sveta za gospodarstvo. Ste že kaj konkretno potipali, kako o vaši ideji čutijo ostali člani?

Ne. Vsi se sicer strinjajo, da je treba davek na plače ukiniti, do mehanizmov za nadomestitev izpada pa še nismo prišli. Na koncu koncev smo začeli delati šele decembra. Sem zelo navdušen nad ekipo, tudi zato, ker so to ljudje, ki znajo poslušati in na račun svojih mnenj ne rinejo z glavo skozi zid. Podjetnik sem že petindvajset let in povem tole: nikoli prej še nisem imel občutka, da bi bila oblast tako pripravljena svojo podporo gospodarstvu tudi udejaniti. Veste, ko smo obrtniki in podjetniki zasledili, da nam namerava ta ali ona vlada odločno pomagati, je med nami vedno zavladal neki strah, saj so se stvari vedno poslabšale in zaostrile. Slovenci so tokrat volili radikalne spremembe in mislim, da se vlada zaveda, da bo visoka podpora zaradi neizpolnitve le-teh zelo hitro padla.

Pravite pa, da vaša ideja nima velikih možnosti, da bi bila sprejeta ...

Mislim, da ne. V tem trenutku je politična garnitura na oblasti dovolj politično modra, da v to ne bo dregnila. Tudi zaradi možnih političnih razhajanj v sami koaliciji.

Kakšni pa so neposredni odzivi, ki jih te dni doživljate? Kakšen je osnovni feedback?

Strašno zanimiv! Moram reči, da mi je to odprlo neko povsem novo stran v življenju. Zelo uživam v tem, ko vidim, kako osebno so to vzeli ljudje. Zanimivo je, da so tisti, ki mnenju nasprotujejo, bistveno manj agresivni, kot so tisti, ki ga podpirajo! Doživel nisem niti enega samega grobega napada. Dobro, pišejo tudi takšne hecne, kot je tista, da bi bilo v tem primeru treba uvesti še davek na dolžino penisa - ampak tisti, ki so za, so tako zagreti, da se jih ne morem otresti! Od mene zahtevajo nič manj kot referendum, kar se vsaj na mojo pobudo vsekakor ne bo zgodilo, saj imam mnogo pametnejših stvari, s katerimi se moram ukvarjati. Nekateri so tako močno za, da to diši že skoraj po nacionalizmu.

Uradne statistike kažejo, da so uspehe pri prirastkovni politiki zabeležile le države, ki imajo po eni strani dobro urejen socialni sistem in obenem visoko stopnjo najširše zastavljene kulturne tolerance, najslabše pa rojevajo matere v modelih kombinacije krutega neoliberalističnega turbokapitalističnega sistema in trobentanja tradicionalističnih vrednot, kot je družina. Po teh ugotovitvah nas je lahko izrazito strah, saj gremo glede na poudarke doktor-Mićota in ministra Janeza naravnost v to smer, ki prinaša najslabše rezultate ...

Kaj pa vem. Vlada je kot drugi cilj po vrsti, od dvestotih, izpostavila demografsko politiko in se problema še kako zaveda. Je pa res, da na tem področju nisem strokovnjak.

Za davek na rodnost ste dejali, da je samo eden izmed mnogih predlogov v sklopu vaše širše davčne reforme. Lahko to reformo malce podrobneje orišete?

Zakonodaja mora biti v funkciji koalicijske pogodbe in lizbonske strategije. Biti mora enostavna, racionalna, učinkovita ...

Isto stvar bi mi nedvomno povedal tudi Matej Lahovnik, najverjetneje bi uporabil celo natanko te besede. Sprašujem vas konkretno.

Aha, razumem, imate prav. Konkretno. Glavni cilj je ugodno gospodarsko okolje, odpravljanje ovir v podjetništvu. V tem trenutku domači kapital beži v tujino, nihče pa ne pride k nam, ker nihče ne zna vnaprej izračunati, kakšne in kolikšne davke bo moral konkretno plačati. Poleg ukinitve davka na plače se zavzemam za enotno davčno stopnjo za dohodnino, DDV, davek od dobička pravnih oseb in davek od ostalih osebnih prejemkov. Preiti je treba na obdavčenje dejanskih dohodkov in na sistem neto plač - zaradi sistema, ki temelji na bruto plači, si ne znata davkov danes izračunati ne delodajalec ne delojemalec. Če pogledamo v zgodovino, v Egipt na primer, je imel že faraon zvrtano luknjo v zemlji - tako imenovani nilomer - s pomočjo katerega je videl, koliko je Nil poplavil in koliko lahko torej ljudi obdavči. Tako faraon kot pozneje graščak sta pobirala glede na dejanske prihodke, mi pa kasiramo imaginarne davke in akontacije, potem pa za nazaj na veliko poračunavamo ter dokazujemo, kaj je davčno priznano, kaj ne sme biti davčno priznano, kar gotovo ni prijazno do gospodarskih subjektov.

Dobro, naprej!

Izenačiti pogoje za davčne zavezance ne glede na pravno obliko, obenem pa poenostaviti davčni postopek. Z enotno davčno stopnjo poenostavimo in pocenimo tudi javno upravo. Davčni inšpektorji naj odkrivajo in obremenijo sivo ekonomijo, ki predstavlja po mojih skromnih ocenah vsaj 25-odstotni izpad proračunskih sredstev iz drobnega gospodarstva. Dandanes je praksa, da zaradi tovrstnih inšpekcij po več mesecev skupaj vlada obsedno stanje v firmah, katerim kontrolirajo obračunane davščine. Tudi samo trajanje davčnega pregleda naj se zakonsko omeji, recimo na pet dni kot v Avstriji. Osebno se zavzemam, da bi davčni inšpektor k zavezancu prišel samo, če bi že obstajal utemeljeni sum kaznivega dejanja. Uvesti in upoštevati bo treba načelo kredibilnosti davčnega zavezanca, ki se trenutno avtomatično obravnava kot potencialno nepošten in mora svojo nedolžnost dokazovati, tudi če je zakon nejasen. Če obstajata dve enako veljavni razlagi, vedno obvelja razlaga davčnega organa. Zdi se prav, da bi krivdo v primerih različnih razlag zakona vedno prevzela država, saj jo bo to stimuliralo k pisanju bolj jasnih in nedvoumnih zakonov.

Ježeš, pa kaj zdaj ni tako?

Kje pa. Še več, davčni inšpektorji imajo normative, in to je treba nujno čim prej ukiniti! Davčni uradi zaradi tega pod lupo jemljejo samo likvidna podjetja, za katera so vnaprej preverili, da bodo sploh lahko plačala ugotovljene dodatne obveznosti. Inšpektorji pa potem, če je treba, ugotavljajo tudi fiktivne nepravilnosti. Po pritožbi davčnega zavezanca in uspešni tožbi v njegov prid mora država čez leta plačevati visoke zamudne obresti, in zato se zavzemam za uvedbo osebne materialne odgovornosti inšpektorjev. Greva naprej. Narobe je tudi, da podjetja danes za dvojno plačo zaposlujejo najboljše davčne inšpektorje, ki poznajo v vsej zakonski zmedi največ lukenj. Zato ima davčni urad v prestolnici pomanjkanje inšpektorjev. Realnost je, da se povprečen davčni svetovalec podjetju splača bolj kot dva odlična inženirja. Firme pa selijo sedeže v Ljubljano, ker bodo prišle tam, statistično gledano, manjkrat na vrsto za davčno inšpekcijo kot pa na periferiji. In naprej, učinkovit nadzor zavezancev ne pomeni neskončnega brskanja po njihovih telefonskih izpiskih, temveč konkreten nadzor predvsem pretoka blaga - tako kot imajo to vzpostavljeno v razvitejših državah. Poslušajte, opcij je neskončno: Italija je pred leti proračun napolnila tako, da je država zavezancem ponudila možnost, da za vsa leta nazaj odkupijo predpostavko, da je v njihovih poslovnih knjigah kakšna napaka, da se jih za nazaj torej ne preverja več. Ker je bila postavljena cena ravno pravšnja, se je za to opcijo odločilo veliko število davčnih zavezancev in je država zaslužila dovolj za rebalans proračuna. Potem je pa še ena reč, ki bo spet razburkala slovensko javnost ...

Razburkajva!

Narobe je, da se danes podjetjem omogoča, da vegetirajo: da leta in leta poslujejo z izgubo. Uvedel bi poseben davek, ki bi bremenil podjetja, ki imajo večletno izgubo. Davek torej, ki bo skrajšal agonijo ali podjetje prisilil k pozitivnim akcijam.

V bistvu bi lovili in pobijali slaba podjetja?

Ne pobijal, obdavčil! Če imaš dolga leta izgubo, potem si vsem mehanizmom in upravam v breme. Ali zapri ali pa se obnašaj tako, da boš preživel. Če imaš podjetje za hobi, plačaj zanj davek na luksuz.

In če se vse našteto implementira, ali mislite, da bi potem vaš soborec Matjaž Gantar prinesel svoj denar nazaj k nam in spet začel plačevati davke Sloveniji?

Jaz sem prepričan, da ja! Če ga ne bi nesel ven, bi bil zame neuspešen podjetnik - človek, ki se ne obnaša podjetniško! Ni on kriv, da je šel! Mi smo krivi, da smo ga pustili. Da mu nismo omogočili pogojev, da bi ostal in da bi ob tem prišel še kdo drug. Stimulativno davčno okolje je pogoj za preživetje Slovenije. Če greste v trgovino, kateri WC-papir boste kupili?

Tistega ta poceni?

Ja, ta lepšega in ta poceni. In isto je z državami. Mi smo na polici, a nihče ne posega po nas.

Pravite, da zamujamo priložnosti, ker si noče z nami nihče niti brisati riti?

Ha ha - vidite, kako razumete!

Kaj najbolj zamerite bivši vladi, bivši opciji?

Davčno zakonodajo, ki velja od prvega januarja letos in s katero se mora zdaj ubadati nova vlada. Globoko sem prepričan, da je imela vlada namen vsaj določene dele tik pred zdajci umakniti, vendar ni računala na poraz. Ker mislim, da pod takimi določbami tudi oni ne bi bili sposobni stvari peljati naprej. Kot podjetnik sem dal skozi že vse možne nelogičnosti: spomnim se časov, ko nisi smel uvažati stroja, če je bil mlajši od desetih let, nakar se je obrnilo in ga nisi smel uvoziti, če jih je imel več kot dvanajst. Potem si imel zakon, po katerem nisi smel uvoziti stroja v kompletu, temveč samo po delih. Spomnim se, kako sem svoj prvi stroj za sitotisk uvozil tako, da sem se moral registrirati kot kmet in po delih kao uvažati slamoreznico! In pazite, v tej novi zakonodaji je par večjih nonsensov, kot so tile, ki sem jih pravkar naštel!

Ampak zdaj gre lahko pod novo vrhuško samo na bolje?

Sanje so še vedno dovoljene, ni res?