"S tem ko Janša verjame v silo zarote, v silo kontinuitete, ko mora očistiti in izgnati hudiča iz gospodarstva, preden ga privatizira, postaja največji nasprotnik samemu sebi. Posebej ker velika večina teh gospodarstvenikov, ki so veljali za blizu LDS ali SD, sploh niso bili člani strank." - Dr. Matej Lahovnik

Kdaj se vam je zazdelo, da gre pri kadrovskih zamenjavah za takšne razsežnosti, da ni povsem deplasirano uporabljati izraza kadrovski cunami?

Prvi nastavek tega cunamija je bil že v zakonu o javnih uslužbencih. Takrat je bilo jasno, da ima nova vlada ambicije nastaviti na vsa ključna mesta v javni upravi svoje ljudi, poleg tega pa so ta pristop razširili še na urade in organe v sestavi vlade, na primer na urad za varstvo konkurence, carino ali na primer davčno upravo. Pozneje pa se je pokazalo, da dejansko želi zelo močno posegati v gospodarstvo oziroma da nova oblast gospodarstvo razume kot nekakšen vojni plen, teren, ki ga želi na vsak način zasesti.

To ni v skladu z napovedmi o umiku iz gospodarstva niti v skladu s strategijo razvoja, a premier Janša pravi, da so takšni očitki neumnosti, saj naj bi se vse to spremenilo v drugi fazi privatizacije, ko bo prišlo do prodaje državnih deležev v podjetjih ...

Saj prav to je zanimivo. Janša pravi, da mora na ustrezna mesta v nadzorne svete in uprave najprej nastaviti svoje ljudi, da bi potem lahko sledila druga faza. S tem je povedal dvoje: da je zanj zasedanje položajev v gospodarstvu kot neke vrste vojaški koncept, kjer najprej zasedeš teritorij, pozneje pa se z njega umakneš, ko sam oceniš, da je to pravilno, in drugič, to govori o tem, kar še bolj zbuja skrb, da bo privatizacijo izvedel šele takrat, ko bo v nadzorne svete in uprave imenoval politično kompatibilne ljudi. To pa pomeni, da bo druga faza privatizacije državnega premoženja potekala pod nadzorom ozke skupine lojalnih partijskih kadrov, in če to povežemo z dejstvom, da je na čelo policije ter tožilstva imenoval politično kompatibilne kadre, komisijo za preprečevanje korupcije pa očitno nova vlada ukinja, se je že sedaj mogoče vprašati, kako bo potekala druga faza privatizacije, kakšna bo njena preglednost. Ali ne bo prihajalo do uveljavljanja zasebnih strankarskih klientelističnih interesov, in predvsem, ali se ne bo zgodila neke vrste privatizacija po liniji črne internacionale. Premier je torej s tem med vrsticami povedal nekaj, kar nas lahko zelo skrbi: privatizacija da, vendar ko bodo na ustreznih položajih pravi ljudje.

Kot kaže, se bo slednje zgodilo precej hitro. Opozicija se odpravlja na počitnice, Janez Janša pa ne spi. Včeraj so poskušali v Petrolu, napoveduje se Hit, Luka Koper je nekako pospravljena ...

Janez Janša je zelo sistematičen. Podjetja padajo kot domine drugo za drugim. Vse skupaj je podobno nekakšnemu hitropoteznemu šahu. Cilj je v najkrajšem času zamenjati čim več figur. Težava je v tem, da se mu prav lahko zgodi, da se bo nazadnje znašel s precej čudnimi figurami na šahovnici. To se mu že dogaja. Lahko ga razumem, da želi v nadzorne svete in uprave postaviti ljudi, ki so mu blizu. Zaradi mene lahko nastavi vse SDS-ovce na vsa mesta, vendar bi morali imeti ustrezne kompetence. Reference nekaterih posameznikov pa so že sedaj zelo vprašljive. Predsednik NS sklada za razgradnjo jedrske elektrarne Krško je postal Branko Kelemina, gradbeni tehnik in njegov bivši poslanski kolega, ki bo sedaj skrbel za nadzor nad nekaj milijardami tolarjev. Član nadzornega sveta slovenske industrije jekla je postal Milan Škafar, dolgoletni koordinator SDS za Koroško, predsednik občinskega odbora SDS na Ravnah, metalurški tehnik, sicer priden delavec, sindikalist Železarne Ravne. Jože Zagožen je postal direktor Holdinga slovenskih elektrarn, ki je pred zahtevnim procesom prestrukturiranja, in vendar je Zagožen hkrati postal član nadzornega sveta Gorenja in predsednik NS Petrola. Tako zaseda ključna mesta v slovenski energetiki.

Vse vendarle ne gre povsem gladko. Na seji NS Petrola, kjer so hoteli zamenjati direktorja, se jim je zataknilo ...

To je samo manjši zastoj. Mislim, da Janša ravna sistematično. Zagožen je dober primer. Postavil ga je denimo tako, da nadzoruje dva ključna poslovna sistema v Šaleški dolini. S tem, ko je postal direktor holdinga slovenskih elektrarn, nadzoruje tudi hčerinsko podjetje premogovnika Velenje in bo imel tam ključno kadrovsko besedo, hkrati pa je v nadzornem svetu Gorenja, ki je drugi veliki poslovni sistem, kot bi rekel Janša, v rdeči Šaleški dolini. Gre za zelo sistematično zasedanje okopov v slovenskem gospodarstvu. Dobro se vkopava, to je Janši treba priznati. Čeprav so nekatera imenovanja privedla zadevo do skrajnega absurda. Denimo imenovanje Tomaža Toplaka, predsednika strokovnega sveta SDS za gospodarstvo, na čelo Kada in Marka Pogačnika, neuspelega kandidata NSi na zadnjih državnozborskih volitvah v Trbovljah, na mesto predsednika uprave Soda. Podobno je z imenovanjem Jožeta Jurkoviča za direktorja slovenskih železnic, ki kljub temu še naprej ostaja župan Škofljice. To mesto je očitno pripadlo SLS in Jurkovič se bo tako ob tem, da je župan Škofljice, ukvarjal z zahtevno nalogo prestrukturiranja slovenskih železnic. Za njegovega namestnika so postavili Omerzuja, mestnega svetnika Desusa v Ljubljani, ki je zelo jasno in ostro nasprotoval Erjavcu in vstopu Desusa v novo koalicijo. Tako torej očitno želijo zavarovati Erjavcu hrbet. Glede na to, da so osebi, ki imata dvomljivi kompetenci, postavili za vodji slovenskih železnic, se postavlja vprašanje, kdo bo plačal ceno tega, in odgovor je preprost: mi, davkoplačevalci, zato ker bo se to nedvomno izkazalo v slabšem poslovanju slovenskih železnic. Mir v koaliciji plačujemo vsi davkoplačevalci, tudi tisti, ki nismo volili te vlade ali pa ki je ne podpiramo. Rous, ki skrbi za uresničevanje koalicijske pogodbe, je bil imenovan v Janšev kabinet, in to počne na stroške vseh davkoplačevalcev, čeprav koalicijska pogodba zadeva razmerja med koalicijskimi strankami in nima nobene formalne zveze z vlado. Torej bi se morala financirati iz proračuna političnih strank. Hkrati pa je bil Rous imenovan v nadzorni svet Krke.

Direktorji velikih podjetij, ki so na tem, da bodo zamenjani ali so bili zamenjani, so večinoma uspešni direktorji.

Prav to se mi zdi paradoksalno. Stari pregovor pravi, da ni važno, kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši. Sedaj je tako, da mora biti mačka primerne barve, imeti mora ustrezno strankarsko izkaznico, šele potem pride na vrsto vprašanje, ali je sploh sposobna loviti miši. Mislim, da to ni dobro. Direktor je dober, če so poslovni rezultati podjetja dobri. V tem primeru sploh ni pomembna njegova nazorska in strankarska opredelitev. Največji paradoks je v tem, da so gospodarstveniki zelo prilagodljivi, in če so bili v preteklosti blizu LDS, so se mnogi v tem obdobju pripravljeni približati novi koaliciji. Direktorjem ni toliko pomembna strankarska opredelitev kot to, da imajo stabilno poslovno okolje. Tisto, kar sedaj Janša počne, pa je to, da menja vse, za katere domneva, da so bili ali so blizu strankama opozicije.

Odgovor simpatizerjev vlade je, da je bilo prej podobno, da gre samo za obrat. Ali ima LDS na to kakšen odgovor?

Največji paradoks je v tem, da se Janši dogaja zgodba svete inkvizicije v prenesenem pomenu. Inkvizicija je izganjala nekaj, česar v resnici sploh ni. Izganjali so hudiča tako dolgo, dokler niso spoznali, da ga manifestirajo oni sami. Zdi se mi, da Janša oziroma nova oblast poskuša izganjati iz gospodarstva neke sile kontinuitete, neke, kot jim oni pravijo, rdeče direktorje. Pri tem pa metode prejšnjega režima, tistega pred letom 90, v resnici manifestira nova oblast. Ta nova metoda spominja na železne čase starega partijskega režima in Janša v tem smislu preganja samega sebe. V želji, da bi iz gospodarstva pregnal sile kontinuitete, v bistvu institucionalizira početje, ki je bilo značilno za prejšnji režim pred letom 1990.

Ali LDS ni imela vseh direktorjev? Kaj pa Lenič?

Lenič je bil imenovan na čelo Kada. Kasneje je bil imenovan tudi na čelo Zavarovalnice Triglav. Ampak ko je bil on na čelu Kapitalske družbe, je vrednost finančnih naložb naraščala in tudi ni imel težav s prijavljanjem na skupščine delničarjev. Sedaj, ko je Janša tja imenoval svojega človeka, se soočamo z dejstvom, da vrednost finančnih naložb hitro upada, soočamo se z dejstvom, da se očitno ne znajo prijaviti niti na skupščino delničarjev, kot je bilo to v primeru Luke Koper, in soočamo se s celo vrsto imenovanj v nadzorne svete slovenskih podjetij, ki so izvedene po izrazito strankarskem ključu. Soočamo se z nečim, kar je Janša v preteklosti napadal. Janša je v preteklosti govoril o zaščiti malih delničarjev. Danes pa imamo situacijo, da je država v Krki, kjer je lastnica okoli 20 % kapitala, med predstavnike kapitala, ki jih je šest, imenovala kar pet svojih predstavnikov in v celoti povozila male delničarje. Janša počne natančno tisto, kar je v preteklosti obsojal. Zelo zanimiv se mi je zdel njegov odgovor, ko sem ga opozoril na slabo poslovanje Kada. Janša je rekel, da za to, da se Kad ni prijavil na skupščino delničarjev Luke Koper, ne more biti kriv predsednik uprave, njegov strankarski kolega Toplak, ampak nekdo drug od znotraj. S tem je v celoti zanikal načelo objektivne odgovornosti, ki ga je včasih tako vneto zagovarjal.

Očitno vlada še nima vsega pod nadzorom. Obstajajo še neki notranji sovražniki.

Natančno to je povedal Janša. Dejal je, da bodo naredili vse za to, da najdejo krivca, ampak že vnaprej je vedel, da gre za nekoga, ki ga je nastavila prejšnja oblast. Krivca torej še nimajo, ampak avtomatično so prepričani, da je kriv nekdo, ki ga je imenovala prejšnja vlada. Ne vedo še, kdo je kriv, vedo pa, da je naš.

Na vaše poslansko vprašanje glede slabega poslovanja Kada in Soda in primerjavo z izgubljenimi plačami je premier odgovoril samo s tem, da je zadeva smešna ...

Empirični podatki kažejo, da se je vrednost tržnih naložb kapitalske družbe, ki jih ima v slovenskih podjetjih, od februarja znižala za 18 milijard tolarjev. Če k temu prištejemo še naložbe Slovenske odškodninske družbe, dobimo znesek, okrog 35 milijard tolarjev v letu 2005.

To je vrednost 35 predlaganih medijskih skladov ...

35 medijskih skladov, 10 SIB ali 200.000 povprečnih mesečnih neto plač. Za toliko se je vrednost Kadovih in Sodovih tržnih naložb pač znižala. Včeraj mi je neki predstavnik SDS rekel, da se na slovenskem kapitalskem trgu vsem naložbam vrednost znižuje, kar je res, ampak kdo je za to odgovoren? V letošnjem letu je gospodarska rast za 40 % nižja kot lani. To gotovo ni nepovezano s tem, da se dogaja politični kadrovski cunami v slovenskih podjetjih v upravah in nadzornih svetih. Dejstvo je, da se cela vrsta direktorjev, članov uprav in nadzornih svetov bolj ukvarja s tem, kako se zavarovati, kot pa za neko dolgoročno strategijo poslovanja in tekočimi poslovnimi izzivi. Vse to se odraža na nižji gospodarski rasti in absurdno se mi zdi, da se SDS-ovci sklicujejo na neko splošno gospodarsko situacijo. Lani so interpelirali prejšnjega predsednika vlade, češ da je gospodarska rast prenizka, letos je za 40 % nižja kot lani, pa so čisto zadovoljni s tem.

Vlada napoveduje učinke svoje strategije šele za leto 2007.

Janša je vojaški strateg in brez njega bi bilo življenje v tej državi veliko bolj dolgočasno. Ob tem, da so na novo oblikovali Strategijo razvoja Slovenije, je povedal, da moramo najprej končati proces nominalne konvergence z uvedbo uvedba evra, šele nato pa naj bi se začel proces realne konvergence, ki pomeni dohitevanje Evropske unije po gospodarski razvitosti. V čem je veliki trik? Janša je višjo gospodarsko rast, ki je zelo jasno zapisana in bi morala biti za tri odstotne točke višja od tiste v Evropski uniji, če jo hočemo dohiteti do leta 2015, pomaknil v leto 2007 oziroma še malo pozneje, v čas naslednjega mandata. Janša premika stvari v čas naslednjega mandata. Pozorno sem ga poslušal. Sedaj bodo naredili nekatere nujne popravke, ki so pač neizbežni, ključno davčno reformo v obliki enotne davčne stopnje, pokojninsko reformo, reformo trga dela pa bodo izvedli pozneje. In to pomika v čas drugega mandata in s tem bo tudi nastopil pred naslednjimi volitvami. Janša bo pred naslednjimi volitvami dejal, da so do sedaj naredili tisto, kar je bilo nujno, za celovitejše strukturne reforme in za preboj Slovenije pa potrebuje še en štiriletni mandat in v tem je vsa igra. Scenarij se mu bo lepo izšel tudi s predsedovanjem Evropski uniji, ki bo potekalo v prvi polovici leta 2008, pomagajo pa tudi demagoške poteze, kakršna je način usklajevanja pokojnin. Janša sistematično pripravlja teren, da bi dobil še en mandat 2008-12. S tem pa tudi čas za drugo fazo privatizacije.

Do novega usklajevanja pokojnin je bila kritična tako rekoč vsa domača in tuja strokovna javnost. Ali ne bo imela slabih posledic?

Oster je bil mednarodni denarni sklad, kritike so prihajale s strani evropske komisije, s strani guvernerja centralne banke in s strani ekonomistov, ki jih je Janša sam postavil za svoje svetovalce, skratka vsi so si bili enotni, da takšen način ni primeren. Pri pokojninski reformi pa je najbolj zanimivo to, da sta tako Janša kot Bajuk priznala, da je potrebna korenitejša reforma, kot je bila tako imenovana Ropova pokojninska reforma. Skratka, v prvi fazi je Janša naredil korak nazaj, popustil je vajeti, čeprav ve, da jih bo zato čez nekaj let moral bistveno bolj zategniti in da bo naslednja pokojninska reforma bistveno bolj boleča. To kaže na to, da ga ne zanima popolnoma nič drugega kot še en mandat.

A z nizko gospodarsko rastjo se kljub višji javni porabi in razdeljevanju kolačkov možnost za zmago na volitvah prej zmanjšuje kot povečuje ...

Vprašanje, kako ljudje percipirajo uspešnost ekonomske politike. V Sloveniji imamo več kot pol milijona upokojencev. Verjetno jih v veliki meri zanima predvsem to, koliko dobijo vsak konec meseca na tekoči račun. Vprašanje je, koliko se zavedajo, da jim bo to, kar jim sedaj kratkoročno daje, na dolgi rok vzel v drugačnih oblikah, bodisi skozi sistem zdravstvenega zavarovanja ali skozi sistem bistveno ostrejše pokojninske reforme v prihodnjih letih. Dejstvo pa je, da je letošnja javna poraba, ki izhaja iz rebalansa proračuna, najvišja od osamosvojitve. 45,6 % BDP.

Po zaslugi česa?

Narasle so različne postavke. Tudi po zaslugi plač v javnih zavodih. Nova vlada se tukaj ni odločila za pogajanja s sindikati, ker ni želela tvegati socialnega miru. Tudi tu si je vzela nekakšen premor. To je še en dokaz, da se je Janša odločil strukturne reforme premakniti v naslednja obdobja. Strukturne reforme, ki so boleče in nepopularne, nujne izvajaš takoj po volitvah. Janša jih še ni naredil. To pomeni, da jih tudi v naslednjih dveh letih ne bo.

Kaj pa Bručanova napoved zmanjševanja pravic do bolniških izostankov z dela? Ali ta ne pelje v socialni konflikt?

To me je presenetilo. Bručan je naredil potezo, za katero se je izkazalo, da je vlada ni sposobna in je ne želi izpeljati. Ampak ključni problem je drugje. To, česar Janša očitno ne razume ali noče razumeti kot predsednik vlade, je, da če je popustil na eni strani pri pokojninah, potem nima nobene legitimne pravice zarezati pri delavcih. In kar je Bručan naredil, je bilo točno to. Jasno, da je bil revolt. Tako ni mogoče voditi vlade in reform. Vlada je izgubila rdečo nit že v začetku, ko je pri pokojninski reformi naredila korak v nasprotni smeri kot vse ostale države Evropske unije, in sedaj nima več nobene legitimne pravice pritiskati na ostale skupine v družbi, naj se odpovejo delu svojih pravic za skupno dobro.

Ali to pomeni, da bo sedanji mandat podoben prejšnjemu, v katerem se je LDS pripravljala na reforme, pravzaprav pa se ni zgodilo nič bistvenega?

LDS je bila dolgo na oblasti in v tem obdobju je veljal neki razvojni model, ki smo mu rekli gradualizem. Tako smo se izognili mnogim pastem, v katere so padle ostale tranzicijske države. Vendar smo že pred leti vsi začeli ocenjevati, predvsem ekonomisti, da se je ta razvojni model izčrpal. Zato smo želeli izdelati novo razvojno paradigmo in zato smo tudi izdelali strategijo razvoja Slovenije. Mislim, da bi prav ta program morala uresničevati praktično katerakoli vlada. Janša zamuja izjemno, bi rekel zgodovinsko priložnost, ker je to strategijo razvoja Slovenije v veliki meri napisala sedanja opozicija in jo pozna in jo podpira. Če bi se potrudil, bi lahko dobil mandat za spremembe. A če bi želel te spremembe tudi izpeljati, bi moral povezovati različne politično misleče skupine v družbi, ne pa da jih deli, da jih poriva v kot.

Ali je trenutno tudi Janez Janša gradualist? Lansko leto je to postala zmerljivka v krogu mladih ekonomistov.

Če gradualizem pomeni postopne reforme, bo Janša šele moral dokazati, da mu za te reforme sploh gre. Pri pokojninah je šel v povsem nasprotni smeri. To, kar zdaj gledamo, je neke vrste blitz krieg zasedanja pozicij v gospodarstvu, upravah in nadzornih svetih in v naslednji fazi bomo gledali branjenje teh okopov. In tudi v drugi fazi privatizacije si bo verjetno želel, da se zadeva izvede v ozkem krogu nekih lojalnih strankarskih ljudi, čim dlje od kritičnih oči zoprne opozicije.

Na novih pozicijah pogosto prihaja do konflikta interesov. Je res, da je bilo v času vlad LDS tega manj?

Tako očitnih konfliktov interesov, kot je primer Petra Jambreka, ni bilo. Njega je vlada imenovala za predsednika sveta visokega šolstva v trenutku, ko je vedel, da bo isti svet odločal o ustanovitvi njegove zasebne pravne fakultete. Če povzamem Janšo, jasno je, da poleg formalnega vpliva obstaja tudi neformalni vpliv. In če je Jambrek za trenutek zapustil sobo, ko so odločali o njegovem osebnem primeru, še ne pomeni, da ni mogel uveljaviti neformalnega vpliva. Tako je prišlo do situacije, ko je predsednik sveta za visoko šolstvo Peter Jambrek odobril zasebniku Petru Jambreku ustanovitev zasebne univerze in v nadaljevanju bomo gledali tudi pretakanje javnih sredstev v ta zasebni zavod. Drug takšen primer je primer Matjaža Gantarja, ki je sicer uspešen podjetnik. Po eni strani kot član strateškega sveta zastopa javni interes, ko svetuje pri umiku države iz gospodarstva oziroma pri privatizaciji finančnega sistema, po drugi strani pa izraža zasebne interese pri privatizaciji NKBM. Po moje je težko zastopati javni interes v konkretni zadevi, pri kateri imaš tudi zasebne interese.

Je Gantar tranzicijski tajkun?

Na tisti znameniti seji o korupciji ga je poslanka NSi Majda Zupan omenila celo kot klasičen primer korupcije in klientelizma. Sedaj pa ga je Janša postavil v svoj strateški svet in je eden njegovih najožjih svetovalcev. To se mi zdi ta dvoličnost. Prikazuje natanko to, da so bili pripravljeni storiti vse, zato da so prišli na oblast. Sploh niso mislili resno tistega, kar so govorili na tisti seji. Sami so nekoga najprej povaljali v blatu, ga na hitro stuširali in postavili v strateški svet. Sam nimam nič proti njemu. On je pač uspešen poslovnež in takšne cenim. In tudi tajkun načeloma sploh ni slabšalna beseda. Vsaka družba potrebuje uspešne podjetnike. Uravnilovka se ni nikoli izkazala za dobro. Problem je, da je sedanja oblast v preteklosti sistematično napadala vsakega, ki je malo štrlel iz povprečja, in označili so ga za nekoga, ki se ukvarja s klientelizmom in korupcijo. Očitno so zdaj to retoriko na hitro spremenili in jo uporabljajo samo še pri osebah, ki jih uvrščajo v drug svetovnonazorski tabor.

No, pri Igorju Bavčarju je ne uporabljajo.

Za zdaj še ne.

Istrabenz je menda edino podjetje v Sloveniji v državnem solastništvu, v katerem bi se po sestavi NS dalo sklepati, da je prišlo do koalicije med LDS in SDS.

Igor Bavčar je bil zelo dolgo v politiki. Bil je tudi skupaj v vladi z nekaterimi sedanjimi predstavniki oblasti. Verjetno mu ta politična kilometrina omogoča, da se lažje znajde v sedanji politično-gospodarski areni Slovenije.

Ali pa to pomeni samo, da bo zadnji na vrsti?

Lahko pomeni tudi to. Vprašanje, kaj misli mefisto.

Ali je mefisto tako pomemben?

Za Janšo je. Verjetno je takšen tip vladarja, da ga potrebuje.

Kako pa razumete razmerje med premierom in strateškim svetom? Mrkaić se je nekoliko umaknil. Po drugi strani pa naj bi Damijan končno sprejel mesto ministra za razvoj. Ali se to sklada z vašimi napovedmi, da reform v tem mandatu ne bomo videli?

Mislim, da je Janša politično gledano vse skupaj zelo dobro zastavil. Na eni strani je imel koalicijsko pogodbo, v kateri je imel zapisane nemogoče obljube, na drugi strani pa si je postavil strateški svet za gospodarstvo, ki je imel do cele vrste vprašanj povsem drugačna stališča, kot so bila zapisana celo v koalicijski pogodbi. Usklajevanje pokojnin je tipični primer. Tudi glede davčne reforme mislim, da je stališče strateškega sveta drugačno od ministrstva za finance. Različna stališča so očitno tudi glede hitrosti umika iz gospodarstva. Janši to omogoča, da zavzema mesto na sredini. Na eni strani ima koalicijsko pogodbo, na drugi strateški svet in avtomatično je neke vrste arbiter. Če pogledate njegov program SDS iz Portoroža, potem vidite, da poskuša zelo agresivno pozicionirati stranko na sredini. Od tam skuša zriniti LDS s programom, za katerega menim, da ga sploh ne namerava uresničiti. Strateškega sveta v resnici pri ključnih zadevah nikoli ni upošteval. Mi imamo primer davčne reforme iz leta 2004, kjer je strateški svet zahteval, da se popolnoma ustavi, vendar koalicija tega ni upoštevala. Potem se je to neupoštevanje ponovilo pri vprašanju pokojnin in pri vprašanju umika iz gospodarstva. Podobno se dogaja tudi sedaj pri pripravi nove reforme davčne zakonodaje.

Kranjčevo reformo je že napadel Špiletič, državni sekretar na ministrstvu za finance ...

Vlada je Kranjčevo skupino sama imenovala z jasno določeno nalogo in delo so korektno opravili. Poleg tega je oblikovala še drugo t. i. Damijanovo skupino, ki razvija povsem drugačen davčni model od tega, ki ga je izdelala Kranjčeva skupina. Zelo me je presenetilo, da je šel državni sekretar na ministrstvu za finance gospod Špiletič v studio, za zdaj še javne RTV SLO, in javno napadel delo Kranjčeve skupine. Njegov nadrejeni minister Bajuk se od tega distancira, pri čemer se distancira tudi od uvedbe enotne davčne stopnje, ki jo pripravlja druga skupina vladinih svetovalcev. Ja, nova vlada res potrebuje nekoga, ki bo začel zadeve vsaj malo koordinirati. Janšev problem je, da je zelo šibek na ekonomskem področju. In tudi če pogledamo njegove ključne gospodarske ministre, Vizjak in Drobnič nista ekonomista, za Bajuka pa mislim, da je tudi že Janši očitno, da se precej zapleta in da ne obvlada svojega resorja. Želja, da bi imel nekoga, ki bi koordiniral te gospodarske resorje in gospodarsko politiko znotraj vlade, je torej razumljiva.

Damijanove ideje so vam verjetno simpatične.

Pravzaprav se v večini stvari z njim strinjam. Imam zelo podobne poglede. Vendar mislim, da potrebuje vsaj funkcijo podpredsednika vlade, da bi te ideje lahko realiziral, da bi lahko imel ustrezno moč. To pa pomeni v političnem smislu, da bi Andrej Bajuk dobil še enega novega šefa, ter tudi Janez Podobnik in Karel Erjavec. Ne vem pa, ali bodo ostali koalicijski partnerji v to privolili.

Zelo ste skeptični do tega, da bo Janša kaj naredil. In vendar, ali ni politikom, ki hočejo premikati zgodovino, jasno, da morajo sprožiti reforme in ne le nastavljati svoje ljudi?

Če bi resno vzel strategijo razvoja Slovenije, bi tvegal. Vendar bi v najslabšem primeru izgubil naslednje volitve, v zgodovino pa bi se zapisal kot reformist. Tako pa se bo zapisal v zgodovino kot neke vrste reakcionist, ki je na vse funkcije postavil svoje ljudi. S tem ko Janša verjame v silo zarote, v silo kontinuitete, ko mora očistiti in izgnati hudiča iz gospodarstva, preden ga privatizira, postaja največji nasprotnik samemu sebi. Posebej ker velika večina teh gospodarstvenikov, ki so veljali za blizu LDS ali SD, sploh niso bili člani strank.

Postali so člani Foruma 21 ...

Forum 21 je pač forum, nad katerim niti LDS niti SD ni imela in nima nadzora. Je pač forum, v katerega so vključeni različni posamezniki, poleg gospodarstvenikov na primer tudi umetniki in ne nazadnje celo en duhovnik.

Govorim o direktorjih iz Foruma 21, ki so sicer uspešni, a so kljub temu ogroženi, denimo Lotrič in Jankovič ...

V bistvu veljajo za kontaminirane. Paradoks je, da Janša kot predsednik vlade potrebuje dobre direktorje. Za visoko gospodarsko rast in uspešno prestrukturiranje gospodarstva imajo v končni fazi največ zaslug dobri menedžerji v podjetjih. Naloga vlade je samo, da ustvari ustrezno institucionalno okolje. Janša pa zdaj menja dobre igralce z novimi, vprašljivimi, za katere še ne ve, kako bodo igrali. Ali bodo zabili gol, ali bodo samo tekali gor in dol in opazovali igro? S temi kadrovskimi zamenjavami najbolj škoduje sam sebi.

Kaj vse mora še osvojiti?

Bolj ali manj gre za vsa podjetja, v katerih imata oba državna sklada pomembne lastniške deleže. Podjetja, kjer lahko pričakujemo zaplete v prihodnosti na skupščinah so: Merkur, Mercator, Sava Kranj, Hit, Petrol. Mislim, da bodo imeli težavo vsi direktorji, ki ne bodo ustrezno dihali, pri katerih bo torej vsebnost eritrocitov tipa SDS prenizka. Ironično je, da gre večinoma za ljudi, ki niti ne spadajo v interesno sfero LDS, niti SD. V resnici so to precej samosvoji ljudje. V resnici mnogi funkcionirajo po principu: podjetje - to sem jaz. Verjamejo, da so v veliki meri zaslužni za razvoj podjetja in da so zanj žrtvovali svoje družinsko življenje, vse so podredili tem podjetjem in v resnici so zelo kritični in skeptični do katerekoli politike. V času vlad LDS so bili sklepi kapitalske in odškodninske družbe na skupščinah pogosto zavrnjeni. Lani, ko je bila LDS še na oblasti, je bilo kar nekaj takšnih primerov. Težko bi torej rekli, da so to tipični LDS-ovi in SD-jevi ljudje.

Niso pa tudi njegovi ...

Če se menjajo samo zato, ker Janša ne verjame, da so prave barve, potem je to težava. Če bi denimo Janezu Lotriču na skupščini Petrola dokazali, da je lansko leto delal napake, naj ga zaradi mene mirno zamenjajo. Če pa utemeljujejo zamenjavo s tem, da gledajo samo dobiček v računovodskem izkazu, čeprav vsak študent, ki konča prvi letnik ekonomije, ve, da je bolj kot izkaz dobička pomemben izkaz denarnih tokov in da se mora spremljati denarni tok iz poslovanja, ki je bil za 6 % višji kot leto prej, pa je to škandal, ker gre za nepoznavanje.

Kaj bo v tej situaciji z LDS? Kako vidite vašo stranko?

Menim, da je za LDS pomembno, da v miru in na novo opredelimo svoj položaj in delovanje stranke v slovenski družbi. Predvsem se moramo jasno pozicionirati na slovenskem političnem zemljevidu. Znotraj LDS obstajajo različni pogledi do različnih vprašanj, kar je povsem v redu. Mislim pa, da je treba te poglede soočiti in energijo usmeriti v program. Če kdo misli, da bomo s tem, da se zamenja Tone Rop, v LDS rešili vse probleme, se zelo moti. Pomembno je, da se odkrito pogovorimo, kakšno stranko hočemo. Verjamem, da si večina v tej državi želi odprto družbo. In kar ponuja sedanja oblast, je daleč od tega. LDS ima v sebi močno socialno liberalno strujo, ki zelo zagovarja socialne komponente. Seveda pa je v njej tudi zelo močna struja, ki je bolj odprta za izzive trga in konkurence, ki zagovarja procese privatizacije, ki stoji na pozicijah ekonomskega liberalizma.

Ali je ključna dilema LDS, kako uskladiti ti dve struji?

Na kratek rok je to lahko dilema ali težava, kako uskladiti, na dolgi rok je to prednost, in ravno to nas potiska v sredino. Mislim, da bi bilo slabo, če bi izrazito prevladala katerakoli struja. Dejstvo je, da vseobsegajoča socialna država na eni strani ter trg in konkurenca na drugi nista prav velika prijatelja. Umetnost je iskati pravo ravnotežje med njima.

Kdo bi bil boljši pri vodenju dialoga znotraj stranke - Vajgl ali Kacin?

Mislim, da je prezgodaj, da bi govorili o konkretnih imenih. Sredi septembra se bo končal kandidacijski postopek. Usmerjanje dialoga je zelo kompleksna naloga, ki jo moraš opraviti z občutkom, zato da ne ubiješ ustvarjalne energije v ljudeh. Nasprotja je treba pozitivno izkoristiti. Narobe je, če jih poskušaš zanikati ali celo zatreti v kali. Dobro je, če se vsak dan pogovarjamo, koliko trga in konkurence, koliko sociale; ali je LDS liberalna samo, kar zadeva človekove pravice in svoboščine, in koliko naj bo liberalna tudi na področju gospodarstva.