intervju / "Do sedaj sem se pornografsko najbolj izživel v knjigi Spolno življenje lipicancev, pri opisih konjskega seksa. To sem v živo videl in ta žrebčeva moč, ta njegova vztrajnost, to najčistejše utelešenje pohote me je popolnoma prevzelo." Vasilij Polič

Nekje sem naletel na misel, da na Vasiliju Poliču ni ničesar dolgočasnega razen njegove frizure. Začniva torej pri frizuri.

Haha, ta je zagotovo priletela iz prijateljskih logov, ki dobro vejo, da sem nekoč imel bujne lase, ki so jih vsi občudovali. Smo pa Poliči take sorte, da se nam pleša z leti naglo veča, in frizura je temu stanju primerna.

Pravijo, da začnejo intelektualci izgubljati lase na čelu, ljubimci pa na temenu. Velika pleša potemtakem predstavlja zaželeno kombinacijo obojega.

Čudovita tolažba za veliko moških, ki zaradi svoje plešavosti močno trpijo. Jaz sem s svojo plešo zelo zadovoljen in me niti najmanj ne moti. Ženskam rad v šali rečem, da se zdaj lahko zaljubijo samo še v mojo besedo.

Na tem področju pa bi imele kaj izbirati. Seks, seks (mogoče le kiks?!), seks je menda že vaša dvanajsta knjiga.

Dvanajsta.

Z nedvomno najbolj ekspresivno grafično opremo.

Kolege iz moje stroke so najbolj zmotili tisti olagumiji na platnicah knjige. Na izbiro sem imel dve verziji, nekaj seksualno obarvanega ali pa ilustracijo, ki nosi naslov po eni izmed petdesetih kratkih zgodb v knjigi, in sicer Srna moje mladosti. Pokazal sem jo Racu in rekel je, ne, to pa ne, tisto drugo izberi. In na naslovnici so se znašli uporabljeni kondomi. Žena je bila kakopak zgrožena, češ kaj bodo spet rekli ljudje.

In kaj so rekli ljudje?

O knjigi še nič, mnoge pa je zmotil že promocijski plakat, ki sem ga nalepil na steber pred vhodom v bife na sodniji. Dva dni je lepo visel, potem pa ga je opazil predsednik okrožnega sodišča Aleš Zalar, ki je tudi upravnik te zgradbe. Ko je to videl, je bil čisto iz sebe. Rekel je, da stvari, ki nimajo zveze s sodnijo, ne morejo tam viseti, in ukazal plakat odstraniti. Sneli so ga dva dni pred promocijo, svoj namen pa je vendarle dosegel.

Na promociji knjige je bilo bržčas manj komorno.

O, to pa nedvomno. Promocija je bila tik pred začetkom sodnih počitnic, novinarsko konferenco v Jazz klubu Gajo so krasno popestrili harmonikar Matija Krkovič - Tiče, ki igra na več kot sto let staro diatonično harmoniko, humorist Vinko Fugina - Šlajsar iz Kočevja ter tamburaška skupina Dupljak iz Fare v Kostelu. Bral je Andrej Nahtigal in imeli smo se karseda lepo.

Kako na splošno kolegi gledajo na vaše pisateljevanje, ki ga v nasprotju s hladno resnobnostjo sodniškega poklica prežemata toplina telesne strasti in nebrzdane čutnosti?

Moja pokojna mama je vedno govorila: ena tretjina ljudi te bo občudovala, druga tretjina te bo zaničevala, vsem ostalim pa bo popolnoma vseeno. In tako tudi je. Večina sodnikov me po tej plati ne mara, saj je mnenja, da mora sodnik ostati sodnik, tudi ko odloži sodniško togo, ne pa da se ukvarja z erotiko oziroma piše čisto pornografijo, če se izrazim z njihovimi besedami.

Kaj bi na tem mestu povedali v svoj zagovor?

Gospoda sodniki, tudi če je moje pisanje po vašem čista pornografija, kaj mislite, kako ste pa vi prišli na svet? Kaj menite, kako so vas vaše matere in očetje spočeli takrat, ko še niso vedeli, da boste vi sodniki? Odgovarjam, da sem velik oboževalec svojih vzornikov, Charlesa Bukowskega, Vladimirja Nabokova, Hemingwaya, Haška, Lawrencea, tudi Kafke, svobodnih duhov, ki so to plast življenja obravnavali na tako svojstven način.

Bi pomagalo, če bi jim osvežili spomin na Prešerna, pravnika po izobrazbi, ki je imel podobne probleme zaradi svoje pesniške žilice?

Seveda se s Prešernom ne morem primerjati po ustvarjalni plati, lahko pa se poistovetim z njegovo usodo. Slovenski narod je v zvezde koval Koseskega, Prešerna pa zaničeval zaradi frajgajsta. Zgražali so se nad njegovim popivanjem, nad njegovimi štirivrstičnicami, ki jih je poklanjal raznim natakaricam in natikaricam. Njegovi nasledniki so te verze celo sežigali, ker so se jih tako sramovali. Bil je velik boem, ljubil je žlahtno kapljico in tega niti sodobna slovenska družba ne zmore sprejeti. Po tej plati ostaja pedantno konservativna, kar me je včasih bolelo, tudi prizadelo, zdaj pa ji z največjim veseljem zabrišem svoje doživljanje erotike v obraz.

Zakaj po vašem Slovenci tako težko sprejemajo to telesno, človeško plat nacionalnih literarnih ikon in jih v vzgojno izobraževalnem procesu prikazujejo malodane kot svetnike?

V Prešernovem slovenskem frajgajstu so takrat videli zametke anarhizma, svobodnjaštva, nevarnost za Metternichovo oblast, ki se je z vsemi silami borila proti naprednim gibanjem. Ta popredalčkanost, nezdružljivost tako imenovanih resnih poklicev, kot so sodnik, zdravnik, znanstvenik, s svobodo, ki izvira iz človekovega erosa, se očitno deduje iz roda v rod in ostaja zapisana v slovenskih genih. Tudi s strani intelektualcev pogosto slišim, Vasko, daj, pusti to, saj vidiš, da ne pelje nikamor in vpliva na tvoje sodbe. Kaj vpliva na moje sodbe, sem ugovarjal, zaradi tega so moje sodbe kvečjemu tehtnejše in lepše napisane. Sodnik naj bi bil trd, tog, strog in hladen, toda kakorkoli že, pod togo je zmeraj človek s srcem in strastmi.

Kdaj ste prvič začutili naklonjenost do erotike?

Že zelo zgodaj, najbolj pa je prišla do izraza v gimnazijskih letih. Pravili so mi, ti si obseden z erotiko in dekleti, ki jih sploh nimaš ali pa jih imaš preveč.

Kakšno punco ste pa že imeli...

No, to že.

Več kot eno?

Več kot stopetdeset in manj kot tri tisoč, haha.

Ni slabo, kapo dol. Vaša zadnja knjiga je zbirka petdesetih s spolnostjo in telesnimi sokovi izdatno prežetih kratkih zgodb, v katerih se uživaško prepletata domišljija in resničnost. Če se vam je v resnici zgodilo vsaj polovica tistega, kar opisujete v teh zgodbah, bi si upal trditi, da vam slavni Casanova ne seže niti do kolen. Koliko je potemtakem res, koliko je fantazije?

Tako kot ste rekli, najmanj polovica je res, večina dialogov pa je izmišljena.

Verjetno ne bom usekal mimo, če sodeč po naslovu vašega prejšnjega romana Postaje pri kraljicah ljubezni zaključim, da vam javne hiše niso ravno španska vas.

Gre v bistvu za znanstveno fantastični roman, v katerem v stanju hibernacije štiri milijarde in pol let potujem po vesolju, vsakih 250 milijonov let pa se zbudim za eno uro. Ko znova zaspim, pa se v sanjah vračam čedalje bolj v preteklost in podoživljam pustolovščine v kuplerajih širom po svetu. Končam leta 1963 z Jeleno Bečirspahić in edinim resničnim dialogom. Ostali so delno ali v celoti izmišljeni, medtem ko so ženske in kraji resnični.

Ljudje vas - ne nujno v tem vrstnem redu - poznajo kot vrhovnega sodnika svetnika, pisatelja erotične proze in kot starejšega brata Radka Poliča Raca. Kaj od tega je po vašem na prvem mestu?

Nedvomno sem najprej starejši brat Radka Poliča. Z Racom naju pogosto zamenjujejo. Včasih se celo pošali, da sem nekatere njegove vloge odigral jaz, in mnogi mu verjamejo. No, poleg tega pa sem še tisti sodnik, ki je kostelski zet. Poročen sem namreč s Kostelko.

Zato Kolpo in Kostel tako pogosto opisujete z mešanico melanholije in romantike.

Veliko časa preživim v teh idiličnih krajih in uživam v tamkajšnjih legendah...

...o vampirjih in podobnih pravljičnih bitjih, ki jih često srečujemo med vašimi literarnimi junaki. Verjamete v vampirje?

Verjamem. Ne sicer v tistem filmskem smislu, v prenesenem pa. Obstajajo ženske, ki ti lahko izpijejo kri. Vampir je zame simbol, ki v sebi združuje eros in tanatos. Med filmi z vampirsko tematiko me je izredno navdušil Lakota po krvi z Davidom Bowiejem, Catherine Deneuve in Susan Sarandon, o vampirjih, ki so na svetu že od starega Egipta dalje in svoje prekletstvo prinesejo v današnji čas, ki je po svoje čisto utelešenje vampirizma. Z lakoto po krvi so zaznamovane naravne katastrofe, neprestani vojaški spopadi in izkoriščevalski princip divjega kapitalizma.

Čeprav ste že uveljavljeno pisateljsko ime, ki zagotavlja dobro prodajo in izposojo v slovenskih knjižnicah, je vaše zadnje delo natisnjeno v žepnem formatu, zanj pa je treba odšteti manj kot za kino vstopnico.

Tako pri formatu kot pri nizki ceni je vztrajal založnik, ki želi čim širšemu krogu bralcev omogočiti kakovostno, vznemirljivo čtivo in nadaljevalni izobraževalni tečaj s področja spolne vzgoje.

Ste kot otrok kdaj vprašali starše, kako ste prišli na svet?

Oh, seveda sem. Spomnim se, da oče, ki je bil sicer velik veseljak, glede teh reči ni bil ravno zgovoren, z mamo pa sva se vse pomenila. Prvega decembra 1939 sem te že nosila v trebuhu, je rekla. Šele potem mi je kapnilo, zakaj je poudarila ta datum. V stari kraljevini Jugoslaviji je bil ta dan praznik, “dan ujedinjenja” oziroma združitve se mu je reklo. No, sem rekel, zdaj pa mi še povej, kje sta me spočela, na kakšnem travniku, v sobici v Grosuplju. Ne, tam je bilo nemogoče, tam so bili tvoji stari starši, tvoji strici, mi je povedala. Zgodilo se je v hotelu Slon, kjer sta najela sobo ter proslavila praznik. In rodil sem se v znamenju device.

Krasno, jaz tudi.

Device smo nekaj posebnega, ne. Natančne, dosledne, zgovorne, zaljubljene v erotiko, smo pa tudi zelo zamerljive. Nismo pa vladarice.

Mislite? Miša Molk, na primer, je nacionalni televiziji vladala dvajset let...

Nedvomno, ampak na žalost zdaj nič več.

V vaših zgodbah mrgoli likov in imen, v katerih bi se konkretne osebe zlahka prepoznale. Še več, pogosto uporabite kar prava imena in priimke, v zgodbi Zgodilo se je na raftu omenjate celo Janeza Janšo. Citiram: “V prihodnosti bo postal povsem nekaj drugega, kot so si ljudje obetali od njega.” Se ne bojite, da bi doživeli usodo olistanih brez gospe Smolnikar ali pa da bi vam tako kot Matjažu Pikalu eksplodirala kakšna petarda?

Ne, ne bojim se. Če v svoji zgodbi nekoga opredelim takega, kot je, je to moje mišljenje. Za to, ker si o nekom nekaj misliš, te ne more nihče tožiti. Razen če ga ne kategoriziraš v žaljivem tonu, se pravi, da za nekoga napišeš, da je prasec, baraba in podobno. Janeza Janšo cenim in spoštujem kot slovenskega osvoboditelja in sem bil sprva nad njim navdušen, potem pa sem spremenil mnenje. Daleč od tega, da bi mi bil zdaj skrajno antipatičen, menim pa, da je preveč demagoški in premalo priljuden. Podoben občutek me včasih prevzame pri Janezu Drnovšku. Zdi se mi, da ne hodi rad v javnost. Saj je vendar predsednik države in predsednik mora imeti rad svoje ljudi, ki so ga izvolili. Predsednik vlade ali države mora imeti rad vse državljane, ne sme kazati, da so eni bolj njegovi od drugih.

Imate občutek, da se je delitev Slovencev na naše in njihove v zadnjih letih še zaostrila?

Rekel bi, da je delitev na prave in neprave barve postala izrazitejša. V tem pogledu me navdušujejo Španci. Imeli so dolgo, krvavo državljansko vojno. Imeli so grobo fašistično diktaturo generala Franca. Vendar v sodobni Španiji ne čutiš političnega resentimenta in zagrenjenosti. Za dobro vseh živijo v sedanjosti in prepuščajo zgodovino zgodovinarjem.

Vrniva se k prepovedanim knjigam in kaznovanim slovenskim pisateljem Matjažu Pikalu in Bredi Smolnikar. Kako si razlagate to represijo nad umetniškim ustvarjanjem?

Jaz sem javno in odločno nastopil v bran obeh pisateljev. Z mojega stališča, osebnega in sodniškega, bi oba oprostil, ker je šlo za mnenjsko opredeljevanje, tako do nekega policaja kot do sorodnikov, ki so se prepoznali v literarnem delu. Za umetniško svobodo sem se vedno pripravljen boriti. Zaradi pisateljevanja sem tudi sam že pokasiral svojo porcijo javnega ogorčenja in izgubil nekaj potrjenih prijateljev. Nekatere osebe se me na ulici izogibajo, nekateri pa so začeli navijati, naj mi že enkrat prepovejo pisanje, kljub s slovensko ustavo zagotovljeni umetniški svobodi. Med slednjimi je bilo celo nekaj pravniških kolegov, ki v pravosodju zasedajo pomembne položaje.

Ali po vašem obstaja knjiga ali morda celo več knjig, ki bi jih morali prepovedati?

Mislim, da take knjige ni. Knjiga je eden od simbolov umetniške svobode in ni je stvari, o kateri pisatelj ne bi smel pisati. Prepovedovanje knjig je samo korak stran od sežiganja knjig. Po sežigu knjig pride na vrsto zažiganje gledališč in ko bodo sežgana tudi ta, na grmado postavijo človeka in vrnemo se v srednji vek oziroma v čas kanibalizma. Mimogrede, nekje sem prebral, da je celo Isaac Newton, eden od očetov sodobne znanosti, verjel v čarovnice.

Kdo ve, morda je bil prisiljen verjeti vanje, saj mu v nasprotnem primeru ne bi dovolili, da se ukvarja z znanostjo.

Tudi ta možnost ni zanemarljiva. Jaz bi rekel, da so vse ženske čarovnice, vendar v pozitivnem smislu, da te začarajo, osvojijo s svojo pojavo. Zdi se mi celo, da na zemlji v bistvu vlada ženski princip in da smo moški kot preprostejša bitja zgolj njegove izvedenke.

No, lepa reč, v nemilost bova padla še pri cerkvenih oblasteh, ker ne podpirava dogme, da je Bog žensko ustvaril iz Adamovega rebra.

Verjamem, da je Zemlja, boginja Gea, neko kozmično čutno bitje, ki se nam maščuje za tisto, kar delamo z njim. Naj me okarakterizirajo za sanjača ali erotomana, moj ideal, ki sem ga izpostavil v knjigi Erotika in ekologija, je neokrnjena narava, v kateri se ljudje predajamo telesnim strastem in svobodno ustvarjamo nove rodove. Tu se vedno spomnim na Mileno Dravić, ki na začetku filma Misterij organizma stopi iz omare in reče: “Jebite se, ljudi.” Češ, pustite politiko, pozabite na vojne, navsezadnje je srečen le tisti človek, ki je zadovoljen in potešen.

Gledate porniče?

Zelo rad jih gledam, odkar me je navdušilo kultno Globoko grlo, še bolj pa me je očaralo Cesarstvo čutil japonskega režiserja Nagise Ošime, prvovrstna trdoerotična umetnina. Spomnim se, da so ga najprej vrteli v “pornografskem” kinu Sloga, potem pa so ga zaradi nepričakovano povečanega obiska prestavili v Komuno. Čas bi bil, da ga spet zavrtijo, če ne v Koloseju, pa vsaj v umetniškem kinu Dvor. Na splošno bi pornografijo priporočil vsakemu odgovornemu odraslemu. Da se znebimo predsodkov. Pred kratkim sem se pogovarjal z vnuki, ki so med drugim omenili tudi moje pisanje, češ dedi, slišali smo, da si nekaj napisal, a naj to beremo. Seveda berite, sem jih potolažil, to pa ja ni nič takega. Je pa res, da je v knjižnicah težko priti do mojih knjig, ker so stalno v izposoji. Moj brat Svetozar sicer meni, da je to plitko pisanje.

Bralci očitno menijo drugače...

Naj bo, mu rečem, za razliko od poglobljenega branja zagotovo pri nobenem bralcu ne bo pustilo travm. Ni še dolgo tega, ko je moje pisanje dobilo najlepši možen kompliment. Eden od mojih prijateljev glasbenikov, s katerim se poznava že dolga leta, mi je tako na štiri oči omenil, da je njegova žena prvič po dolgem, dolgem času spet dala pobudo za seks. Ja, kaj pa se je zgodilo, jo je vprašal potem, ko sta naravnost zgledno opravila. Veš, je odgovorila, ponoči sem Vaskotovo knjigo brala. Bil sem zelo vesel in kot pisatelj ponosen nase.

Kljub temu se bojim, da vaših literarnih del v bližnji prihodnosti še ne bodo uvrstili na sezname obveznega šolskega čtiva, s katerih zlagoma izganjajo celo imena kot Vitomil Zupan.

Za življenja mojega imena na takih seznamih zagotovo ne boste prebrali. Morda potem, ko bom umrl ali pa nekoč, ko bo slovenska družba za te stvari postala bolj dojemljiva.

Kako se na vaše pisanje odziva literarna stroka?

Sem pa tja najdejo zame tudi kakšno dobro besedo. Niko Grafenauer me ima kar v čislih, radi te berejo, pravi, kar nadaljuj tako. Tudi Vlado Žabot včasih dvigne obrv nad mojo prozo, vendar iz literarnih krogov načeloma ne zaznavam negativno nastrojenih odzivov. Na neki državni proslavi je k meni pristopil Franček Rudolf in dejal, mi bi pa tebe sprejeli v društvo slovenskih pisateljev. Prav, sem rekel, če ste tako naumili. Dobro, je odvrnil, ampak procedura je taka, da te morajo trije predlagati, potem pa komisija odloči, ali te sprejmejo ali ne. Kdo pa ste vi trije, sem vprašal. Prvi sem jaz, je odgovoril, drugi je Igor Torkar (ki me je zelo spoštoval in večkrat rekel, da Slovencem kažem pravi obraz), tretji pa Janez Menart. Preteče nekaj časa in enkrat srečam Frančka Rudolfa, ki mi reče, veš, jaz tiste pobude ne bom dal. Kaj pa se je v tem času tako spremenilo, vprašam. Saj veš, pravi, Torkar je šel, Menarta tudi ni več. Ja, boš pa druga dva našel, mu rečem, saj si insajder. O, to pa ne, ju boš moral kar sam iskati, mi odgovori. Tudi prav, skomignem in kot vidite, ju nisem iskal in zato me še zmeraj ni v društvu pisateljev.

Pa bi ju našli, če bi že ravno hoteli?

O, bi, brez skrbi, pa čeprav nisem tak literarni velikan kot Drago Jančar. Jaz sem tu, uživam v svojem ustvarjanju, ljudje me radi berejo, kako dober sem v resnici, kako globoko ali plitko pišem, pa bodo sodile bodoče generacije. Po svoje mi je všeč, da na tem področju literarnemu društvu predstavljam zdravo konkurenco. Spoštujem vse slovenske pisatelje in jim ne zavidam njihovih uspehov. Prav nasprotno, privoščim jim vse najlepše, saj se z njihovimi uspehi tudi sam bogatim.

Štiri leta ste bili tudi predsednik upravnega odbora Filmskega sklada RS. Kako se je zaključila ta zgodba?

V tistem času je bil direktor Filmskega sklada Filip Robar Dorin, sposoben človek, ki ima rad film. V tistem obdobju se je posnelo pet in več slovenskih celovečercev na leto, medtem ko smo sedaj lahko srečni, če posnamemo enega. Takrat so nastali Varuh meje, Zvenenje v glavi...

V katerem tudi igrate...

Da, in to upravnika zapora. Takratnega predsednika vrhovnega sodišča sem moral zaprositi za dovoljenje, če lahko odigram to vlogo. Kakšna pa je vloga, me je vprašal in odvrnil sem, da zelo pozitivna, saj kot upravnik zapora skrbim za red in disciplino. V resnici pa sem bil negativec, saj v zaporu zatrem upor. Sprva je bilo mišljeno, da bi odigral tistega zapornika, ki sedi zato, ker je pobijal sodnike. No, zamisel smo potem opustili, ker vloga najbrž ne bi naletela na odobravanje. Naj se pohvalim, da sem od samega začetka zaupal v Kruh in mleko in ga brezpogojno podprl. Skratka, meni osebno je žal, da je Dorin moral oditi.

Kaj po vašem manjka slovenskemu filmu, da bi postal film?

V prvi vrsti mu manjka denarja. In ljubezni, predvsem s strani politike. S strani publike pa potrebuje malce več zaupanja. Vrstijo se kulturni ministri, ki žal nimajo nobenega posluha za film, da o njihovem poznavanju filmskega medija niti ne govorimo. To je žalostno.

Obhajamo stoletnico slovenskega filma. Katerega bi izpostavili kot najboljšega?

Po čustveni energiji, ki je bila vanj vložena, po njegovi pozitivni nastrojenosti in po iskrenosti, s katero je portretiral slovenskega duha oziroma njegov stereotip, bi se odločil za Tistega lepega dne. To je čudovit film. Smeši pritlehnost fašizma in brez patosa poveličuje slovensko domoljublje. Tehnično najbolj dovršen in perfekcionističen pa je Ples v dežju.

Mi zaupate še najbolj seksi slovensko igralko po vašem izboru?

V ljubezenskih prizorih bi najraje gledal Meto Vranič z začetka osemdesetih, od tistih, ki so trenutno na gledališko filmski sceni, pa Mojco Fatur.

Imamo seksi igralke, ne znamo pa snemati seksi prizorov.

Tako je, med seksom v slovenskih filmih vsi zelo trpijo...

Z gledalci vred...

Spomnim se filma Generalna linija, ki ga je leta 1929 posnel ruski režiser Sergej Eisenstein, kako je takrat iz socialnega realizma prešel na spolnost. Pomlad se prebuja, popki se razpirajo, cvetovi cvetijo v vsej svoji lepoti, mleko se pretaka, kolhoznice z jedrimi joški molzejo krave, vse kipi od življenja in v zaključnem prizoru bik naskakuje kravo. Česa podobnega Slovenci še zdaj ne znamo posneti.

Očitno se vaše zgodbe tudi slovenskim filmarjem zdijo plitke, saj bi v nasprotnem primeru katero od njih že prestavili v filmski jezik.

Študentje AGRFT radi posnamejo kak film po moji literaturi. Ekranizirali so že tri zgodbe od dvanajstih iz knjige Gledališče v sodni dvorani, ki sem jo v bistvu delal za televizijo. Dvanajst zgodb po 25 minut z minimalno zasedbo: sodnica, strojepiska, stranke pred sodno dvorano. Vse se odvija na sodniji. Vse po resničnih dogodkih. Televizije pa ne zanima.

Hollywood bi bil navdušen.

Rac je rekel isto. Zgodbe so vseh sort, vseh žanrov. A slovenski narod je pač tak, da tistega, kar mu leži pred nosom, ne vidi oziroma mu morajo pokazati tujci.

Ne morem se upreti občutku, da imate vsi Poliči v krvi ljubezen do erotike.

To pa zato, ker smo štajerske, židovske, dolenjske in po prapraprababičini strani tudi ciganske krvi. V Kamasutri Slovenici zasledujem zgodovino svoje rodbine skozi 2700 let svetovne zgodovine, začnem pa na otoku Santoriniju, kjer naj bi se po zapisih zgodovinarja Herodota nekoč nahajala Atlantida.

Knjiga, ki ima v naslovu trikrat besedo seks, že po definiciji ne more biti slaba. Zakaj se vmes vrine tisti kiks?

Ah, to je Racova domislica, češ seks je vse, kiks je pa v naših osebnostih in dojemanju seksa. Pri Racu je kiks to, da je stalno menjaval žene, moj kiks pa je, da imam stalno eno ženo, haha.

Zakaj se vsaka kratka zgodba v knjigi konča z verzi, ki včasih celo z akrostihom povzamejo njeno srž?

Za ta način pripovedovanja sem se ogrel že med pisanjem Ekologije in erotike, ker sem po duši tudi malce pesnika in se rad preizkušam v različnih oblikah ustvarjanja.

Ali obstaja razlika med erotiko in pornografijo?

Obstaja, čeprav se oba pojma prepletata in dopolnjujeta. Pri pornografiji greš zmeraj dlje, zmeraj globlje, tako glede strasti kot izrazov. Nič več ni prepuščeno domišljiji, bi rekel, medtem ko je erotika čutna, zakrita s čipkami, ki jih s pomočjo domišljije začnemo počasi odstirati. Pravijo, da je seks najlepši, ko je še v obliki želje in na ravni fantazije. V nadaljevanju postane fuk. Do sedaj sem se pornografsko najbolj izživel v knjigi Spolno življenje lipicancev, pri opisih konjskega seksa. Sem kmečki sin, to sem v živo videl in ta žrebčeva moč, ta njegova vztrajnost, to najčistejše utelešenje pohote me je popolnoma prevzelo.

Kaj bi potemtakem sporočili tistim konservativnim kritikom, ki vam očitajo pisanje čiste pornografije?

Rekel bi jim, naj me berejo, naj v moji literaturi uživajo in če jim bo pri tem prišlo, bom jaz sila zadovoljen. Če pa me kritizirate, ne da bi me prebrali, pa ste si sami krivi, ker ste za marsikaj prikrajšani.

Nekoč ste zapisali, da smrt srečate vsakih dvajset let, jo dobro nategnete in imate spet dvajset let mir; naslednji obisk pričakujete leta 2019. Kako je s tem nategovanjem?

Drži, zadnjič sem to gospo z zelenimi očmi nategnil na silvestrovo leta 1999.

Je zahtevna dama?

Zelo. Hoče vse od tebe. To prispodobo sem opisoval v Sagi o Poličih, kjer eden od likov reče: “Samo še tebe bi poseksal.” Prav, mu odgovori Smrt, če bo dobro, boš živel še dvajset let. In bilo je dobro, ker on še zmeraj živi. Dolgo življenje je lepa stvar.