"Zelo sem razočaran nad Slovenijo. Konec 90. let sem jo pogosto navajal kot zgled v srednji in vzhodni Evropi. Govoril sem, poglejte, v Sloveniji imajo javni RTV-servis, morda ni idealen, je pa funkcionalen, je dober. Slovenije ne bom nikoli več dajal za zgled, dokler se ta zakon ne spremeni." - Dr. Werner Rumphorst

Prvi RTV-servis, britanski BBC, je nastal pred 80 leti. Zakaj so sploh nastali javni RTV-servisi?

Odkrito povedano, ne vem, če je ta potreba obstajala že pred 80 leti. To je bil pač prvi RTV-servis. In BBC se je razvil kot javni servis. Da bi odgovoril na vaše vprašanje, se moram malce bolj približati sedanjosti. Času, ko so obstajali le državni in komercialni RTV-servisi. Državne RTV-servise so imele takrat zlasti tedanje socialistične države. Bili so zavarovani pred kakršnimi koli zunanjimi konkurenti in so bili zato monopolni RTV-servisi, saj v tistem času ni bilo satelitskih programov ali kabelske distribucije tujih programov, z njimi pa se je dalo tudi manipulirati celotno javno mnenje. Prav za to so bili ti RTV-servisi tudi uporabljani: za indoktrinacijo ljudi, za propagiranje stališč vlade oziroma politične stranke. Povsem nasproten sistem so imeli zlasti v ZDA. Tam so imeli izključno komercialne RTV-servise, ki opravljajo ekonomsko dejavnost, katere edini cilj je ustvarjati dobiček za lastnike teh servisov. Gre za popolnoma drugačen sistem. Čeprav bi lahko rekli, da je slika podobna kot v državah z državnimi RTV-servisi.

Če imaš ta dva koncepta - pri čemer prvi izvaja indoktrinacijo s strani države, drugi pa je v službi interesa lastnikov, namesto interesa javnosti -, je naravno, da se pojavi potreba po neodvisni RTV. Ta potreba je v Evropi vzniknila po drugi svetovni vojni. V zahodni Evropi so ugotovili, da potrebujejo RTV, ki ne bo niti državna niti izključno komercialna. Začetek javnih RTV-servisov torej sega v čas povojne Evrope in v čas, ko se je prebujal pomen demokracije. V demokraciji potrebuješ obveščene državljane, ki potrebujejo uravnotežene informacije o vseh vidikih življenja.

Medtem so javne RTV ustanovile številne države. Danes je v EBU vključenih 54 držav iz Evrope in okoliških držav. Zakaj je pomembno, da ima vsaka država svoj javni RTV-servis?

Danes so vladni oziroma državni RTV-servisi stvar preteklosti. Celo v nekdanjih komunističnih državah so ugotovili, da morda ni dobro imeti takšnih medijev. Še vedno sicer obstajajo v Belorusiji, Moldaviji, Ukrajini. Ampak v Ukrajini, ki je zelo dober primer, ima državna televizija danes le dveodstotni delež gledalcev. Z drugimi besedami, državna RTV ne igra več pomembne vloge. Zakaj? Seveda zato, ker je slaba, hkrati pa tudi zato, ker ji ljudje ne zaupajo in je ne gledajo, saj je danes toliko več drugih televizij. Da bi imela danes RTV pomembno vlogo v družbi, morate imeti takšen tip RTV, ki je referenčna točka za občinstvo. Zagotavljati mora kakovosten program na vseh področjih, ne le pri zabavi širših množic z ameriškimi, mehiškimi in japonskimi limonadami. Obravnavati mora vse vidike življenja od nacionalne kulture, okoljskih vprašanj, položaja žensk, upokojencev, mladih ... Na trgu takšne oddaje ne bi mogle nastajati, tudi če bi želeli. Takšni programi so predragi. Številni tudi ne pritegnejo veliko gledalcev.

Gledalci se pogosto pritožujejo, da morajo na javnih RTV gledati oddaje, ki so zanimive le za malo ljudi. Recimo baletne predstave. Zakaj mora javna RTV predvajati tudi takšne oddaje?

Ravno za to gre. Javne RTV morajo zadovoljiti interes vsega prebivalstva. Ne sicer vsak dan. Opera seveda ne more biti na programu vsak dan, lahko pa je na programu recimo enkrat na tri mesece. Ravno zato mora imeti vsaka javna RTV vsaj dva kanala. Če bi imela javna RTV en sam kanal, bi bilo to namreč nemogoče. Javni RTV-servis ni servis za manjše skupine gledalcev, temveč servis za vse gledalce. Zato je nujno, da javna RTV prenaša velike športne dogodke, recimo olimpijske igre ali svetovno prvenstvo v nogometu, in da prenaša velike zabavne dogodke. Veliko gledalcev si namreč zvečer želi le zabave, pri čemer seveda ne mislim na ameriške limonade. Gotovo pa morajo javni RTV-servisi zagotavljati program tudi za manjšinske skupine gledalcev.

Kakšno naj bo razmerje med programi za množice in specializiranimi programi?

Iz izkušenj iz vseh naših držav vemo, da javni RTV-servis, ki skrbi le za zadovoljevanje okusov manjšinskih skupin gledalcev, gleda odstotek do dva odstotka gledalcev. Marsikdo v Evropi se strinja, da je ARTE čudovita televizija, ampak kljub temu je nihče ne gleda, ker je skrita med drugimi programi. Če hočete pridobiti gledalce in imeti vpliv na javno mnenje, na seznanjanje gledalcev s programi, ki niso tako zanimivi, to lahko naredite le tako, da pred tem predvajate kako veliko stvar. Tako vas bodo imeli gledalci za vodilni program v državi, ostali bodo pri vašem programu in želeli videti, katero oddajo boste predvajali naslednjo. Gledalci pa nikoli ne bodo kar tako našli poti do programov, kot je ARTE, čeprav ima zelo dober program. Da bi imela RTV pomembno vlogo v družbi in da bi upravičila javno financiranje, mora imeti pomemben delež gledalcev.

Imetniki radiev in televizij v Sloveniji plačujemo RTV-naročnino. Sami ste zagovornik plačevanja naročnine. Je ta res nujno potrebna?

Ali poznate koga, ki je zagovornik plačevanja davkov?

Ampak zakaj moramo plačevati naročnino?

Pri javnih RTV gre za to, čemur ekonomisti pravijo meritorne dobrine. Pri meritornih dobrinah gre za dobrino ali storitev, ki je sam trg ne more proizvesti. Zato jo je treba javno financirati iz takšnih ali drugačnih virov. Ali iz državnega proračuna ali iz naročnin. Meritorna dobrina so tudi šole. Vsak davkoplačevalec mora plačevati za šole, pa čeprav nima otrok ali pa so njegovi otroci odrasli. Ker so šole splošnega družbenega pomena. To je v interesu družbe. Enako velja za javne RTV. V interesu družbe je, da obstaja javna RTV, ki ponuja uravnotežene informacije. Pri tem pa javno financiranje kljub vsemu ni dovolj. Javne RTV potrebujejo še dodaten denar. Zato skoraj vse javne RTV, razen BBC-ja, predvajajo tudi oglase.

Kaj pa, če bi RTV-naročnino nadomestili s financiranjem iz državnega proračuna?

Javno financiranje je izredno pomembno. Potem pa pridemo do zelo težkega vprašanja, kako z javnim denarjem financirati javno RTV. Ali iz proračuna ali z naročnino? Če zaračunavamo naročnino, moramo določiti, kako jo bomo zaračunavali. Ali tistim, ki so lastniki RTV-priključkov, pri čemer tvegamo, da se bodo nekateri zlagali, da priključkov nimajo. Ali pa storimo ravno nasprotno. Predvidimo, da imajo danes vsi RTV-aparate, in morajo tisti, ki jih nimajo, to dokazati, da so opravičeni plačevanja naročnine. Lahko zaračunavamo tudi dodatno naročnino imetnikom avtoradiev. Ali lastnikom počitniških hišic, ki imajo tam RTV-priključek. Naslednje vprašanje je, kdo bo pobiral naročnino in kdo bo odločal o povišanju naročnine. Velik problem je tudi neodvisnost javnega servisa. Obstaja očitno tveganje, da bi tisti, ki so na oblasti, ali vlada ali parlamentarna večina, zlorabili RTV-servis za svoje politične interese. Če je javni servis financiran iz proračuna, mora generalni direktor vsako leto obiskati finančnega ministra in ga prositi za več denarja. Minister bo rekel, saj veste, da nimamo denarja, ne morete dobiti več denarja. Zasebno pa bo minister dodal, veste, mimogrede, nismo zadovoljni z vašim programom, ker ste preveč kritični do vlade in ne cenite naših dosežkov, pa še predstavnike opozicije vidimo prepogosto na televiziji, zato pozabite na financiranje in pridite nazaj prihodnje leto. Generalni direktor se bo vprašal, kaj naj naredi. Naj skuša dobiti več denarja in zato spremeni program? To je konec neodvisnega javnega RTV-servisa.

Naročnina torej zagotavlja neodvisnost?

Različni načini so, kako urediti financiranje javne RTV. Obstajajo tudi različni načini delovanja javnih servisov. Pomembno je, da je servis zgrajen na podlagi nacionalne tradicije, da je zgrajen na podlagi politične kulture posamezne države.

Z zakonodajo o javnih RTV-servisih ste se začeli ukvarjati v 70. letih. Katera država ima po vašem mnenju najboljšo zakonodajo na tem področju? Katera je najbližje idealu?

To je zelo težko vprašanje. Sam sem Nemec in verjamem, da je nemška zakonodaja najboljša. Vendar to lahko rečem objektivno in ne samo zato, ker sem Nemec.

Katera država pa ima najbolj problematično zakonodajo?

Številne države imajo težave, tudi Nemčija. Javni RTV-servisi so se morali tudi v Nemčiji večkrat obrniti na zvezno ustavno sodišče, ker sta se vlada in parlament vmešavala v njihovo delovanje. Tako rekoč vedno so zmagali. Obstaja nenehna potreba po obrambi javnih RTV-servisov. Razumljivo je, da se skušajo politiki neprestano vmešavati v njihovo delovanje, da skušajo pridobiti nadzor nad njimi. Komercialni servisi so namreč najpogosteje nagnjeni k temu, da se izogibajo politiki, zanje je najpomembnejša zabava, ne pa obdelovanje resnih vprašanj. Javne RTV-servise je treba zato ves čas braniti. Tudi BBC je doživljal takšne poskuse. To je neizogibno.

Ste avtor priročnika o modelu zakona o javni RTV, na podlagi katerega bi lahko nastali vsi zakoni o javnih RTV-servisih. Ali veste, pri pripravi koliko zakonov je bil doslej že uporabljen vaš priročnik?

Preveden je bil v vsaj ducat jezikov. Mislim, da so ga vsaj pregledali v vseh srednje- in vzhodnoevropskih državah. Če vas zanima, ali so zakonodajalci v celoti upoštevali moj model, pa bi moral reči, da ne. Priročnik niti ni namenjen temu, da bi ga pripravljavci zakonov v celoti prepisali. Mišljen je kot navdih. Osebno pa sem upal - mogoče sem bil preveč optimističen -, da bo uporabljan intenzivneje. Vendar sem postal s časom bolj realističen. Ugotovil sem, da so model mnogi uporabljali pri pripravi zakonov in da so si v vsaki državi bolj ali manj pomagali z njim. Model je vplival na vsak posamezen zakon. Ne sicer toliko, kot sem upal. Včasih je treba potem zakone dvakrat ali trikrat spremeniti, da se izboljšajo. Lahko pa rečem, in na to sem ponosen, da so v številnih državah vsaj začeli razumeti temeljno zamisel, potrebo po neodvisnosti javne RTV, po tem, da mora biti financiranje mešano, sredstva morajo priti od oglaševalcev in tudi iz javnega financiranja ...

Slovenski parlament je nedavno sprejel nov zakon o RTV Slovenija. O tem zakonu bomo 25. septembra odločali na referendumu. Mislite, da so pisci zakona, ko so pripravljali ta zakon, upoštevali vaš priročnik?

Ne. Nisem sicer videl zadnje različice zakona. Sem pa, ko sem bil pred nekaj meseci v Ljubljani, videl osnutek zakona. Spomnim se, da je ta osnutek pomenil korak nazaj v primerjavi z zakonom iz leta 1994, ki je veljal doslej.

Zakona pozneje niso bistveno spremenili. Kakšno je bilo vaše mnenje o doslej veljavnem zakonu o RTV Slovenija? Temeljil je na nemškem modelu, ki ga dobro poznate ...

Deloma je temeljil na nemškem modelu. Leta 1994, ko je bil sprejet, je bil eden prvih zakonov v srednje- in vzhodnoevropskih državah, ki je šel po dobri poti, v pravo smer. Mogoče bi ga bilo izboljšati, to je splošno znano. Sčasoma pač ugotoviš, da nekatere stvari ne delujejo tako, kot bi si želel, zato moraš sprejeti popravek zakona. Prepričan sem, da bi bil popravek tega zakona nujen in zaželen, saj nekatere stvari niso dobro delovale. Vendar mislim, da sprememba, ki smo ji priča zdaj, nima zveze s tem. Vladni zakon je, kot nam je povedal gospod Grims, s katerim sem govoril pred javno razpravo, na kateri sva sodelovala (gre za okroglo mizo Mirovnega inštituta, op. p.), motiviran s političnim načrtom, da je treba nekatere ljudi vreči z RTV in jih nadomestiti z drugimi.

Ko ste prebrali predlog zakona, ste omenili kar nekaj delov, ki bi jih bilo treba spremeniti. Popisali ste jih v pismu ministru za kulturo Simonitiju. Sporen se vam je zdel denimo novi način imenovanja članov programskega in nadzornega sveta. Kar 21 od 29 članov programskega sveta bi po novem imenoval parlament, 9 od 11 članov nadzornega sveta pa vlada.

Zakon predvideva programski svet, ki ga večinoma potrjuje navadna večina v parlamentu. Predvideva nadzorni svet, ki nadzira poslovanje in finance, v njem pa večino spet imenuje vlada. Lahko bi rekli, da ta zakon ponovno uvaja državni RTV-servis. Vsaj po formalni plati, glede na sestavo programskega in nadzornega sveta. Ko sem šel pred približno petnajstimi leti prvič v vzhodno- in srednjeevropske države, so mi rekli, doslej smo imeli državno RTV, zdaj, ko imamo demokracijo, pa imamo neodvisno javno RTV, ki jo nadzira parlamentarna demokracija. Rekel sem jim, da namesto državne RTV uveljavljajo parlamentarno RTV in s tem ohranjajo državno RTV. Parlamentarna večina, ne glede na to, kdo jo sestavlja, podpira vlado. Zato je to še vedno državna RTV, ki bo izvajala propagando za vladna politična stališča, ki bo poveličevala politična dejanja vlade in kritizirala dejanja drugih. Nobene razlike ni med nekdanjimi državnimi RTV in tako imenovanimi parlamentarnimi RTV. Poslanci ne bi smeli imeti nikakršne vloge v RTV-servisu. Vlogo v njem bi morala imeti izključno civilna družba.

Ko sva že pri tem - slovenski premier je pred meseci v intervjuju dejal, da ni nobene razlike med javno RTV in državno RTV.

Ni edini, ki tako govori. Pravkar sem bil v Ukrajini in sem bil zgrožen, ker gospod Juščenko očitno govori iste stvari. Njegovi svetovalci so mu povedali, da je državna televizija v Nemčiji, Veliki Britaniji, Italiji, Franciji ... Moj bog, kaj to pomeni? Saj ne vedo, kaj govorijo. Vedeti pa morate, da tudi ameriški novinarji uporabljajo napačen izraz in rečejo, da je BBC državni RTV-servis. Če je to izjavil tudi vaš premier, očitno ve, da obstajata dva sistema, zato naj gre v šolo in se nauči, kakšna je razlika.

Pozneje smo bili deležni pojasnil, da naj bi se bil premier le nerodno izrazil ...

Toliko je bilo napisanega o javnih RTV-servisih ... Ampak moral je biti nesporazum.

Vrniva se k novemu RTV-zakonu. Ministru Simonitiju ste predlagali, da bi lahko težave z novim načinom sestavljanja programskega sveta rešili tako, da bi moral parlament člane programskega sveta potrjevati z dvetretjinsko večino. Ta predlog pozneje ni bil dodan v zakon.

Me ne preseneča. Grims tega ni hotel. Zavedal se je, da potem v programski svet ne bi mogel implementirati svoje politične večine. Pričakoval sem, da tega predloga ne bodo upoštevali. Pri nemškem modelu je bistveno, da civilnodružbene organizacije v svet RTV imenujejo svoje predstavnike. Potem so nekateri rekli, da je društev preveč, da to ni dobra rešitev. Če je to resna težava, je treba iznajti boljšo rešitev. Če ni mogoče, da bi civilna družba sama imenovala predstavnike v svet RTV, naj to počne parlament, vendar z dvetretjinsko večino. Tako morajo poslanci sklepati kompromise in delovati apolitično.

Pri nas so bili nekateri kritični do nabora civilnodružbenih organizacij, ki so imele doslej pravico imenovati predstavnike v Svetu RTV Slovenija.

Predstavniki sveta RTV niso tam zato, da bi predstavljali interese organizacij, ki so jih imenovale. Vsi člani sveta naj bi predstavljali celotno civilno družbo. Predstavljajte si, da združenje kmetov pošlje svojega predstavnika v svet RTV. Ta oseba ni tam samo zato, da bo komentirala kmetijski program. Ta oseba je moški ali ženska, revna ali bogata, izobražena ali manj izobražena, oče ali mati ali ne, religiozna ali ne, zanima jo opera ali ne ... Predstavnik, ki ga imenuje združenje kmetov, ne bo predstavljal le kmetov, temveč bo predstavljal zelo širok del civilnodružbenih interesov. Tako kot vsi drugi člani sveta RTV. Zato v resnici ni pomembno, katere organizacije imenujejo člane sveta RTV. To je sekundarnega pomena. Pomembno je, da ti ljudje niso politični in da skupaj izražajo razpoloženje v civilni družbi.

Kritični ste bili tudi do člena zakona, ki prepoveduje članstvo v programskem svetu vsem, ki so se zadnjih deset let ukvarjali s politiko. Pozneje je bila uzakonjena petletna prepoved. Marsikdo meni, da je tudi to sporno.

To je smešno. Vendar je to le podrobnost, ne eden od glavnih problemov tega zakona. Sam menim, da takšne prepovedi ne bi smelo biti ali pa bi morala biti prepoved največ triletna. Desetletna prepoved je bila smešna, neopravičljiva. Tudi petletna prepoved se mi zdi pretirana. S takšnim določilom ne dosežemo ničesar. Če pa že potrebujete takšno določilo, bi zadoščala dve- ali triletna prepoved.

Pisci zakona pravijo, naj bi vse te novosti zmanjšale vpliv politike na RTV Slovenija.

To govori gospod Grims, ki je očitno zelo politično motiviran. Prepričan je, da vso državo še vedno vodijo nekdanji komunisti in da je njegovo poslanstvo, da to spremeni. Na javni razpravi, kjer sva sodelovala, je javno navajal, da je sedanji predsednik Sveta RTV Slovenija igral vlogo v nekdanji komunistični organizaciji ... Sam bi presojal ljudi le na podlagi tega, kaj počnejo danes. Če je naredil predsednik Sveta RTV Slovenija kaj slabega v komunističnih časih in bi moral zato v zapor, naj gre v zapor. Če pa ne gre za to in če svoje delo danes opravlja dobro, ni razloga, zakaj ne bi smel biti izvoljen. Ampak, kot rečeno, gospod Grims nam je povedal, da misli, da je njegovo poslanstvo pregnati ljudi, ki razmišljajo kot v starih časih. V resnici, kar se mene tiče, ravno on razmišlja tako. Ker hoče namestiti prijatelje svoje stranke, da bi ti nadzorovali RTV Slovenija. S tem bi eno skupino nadomestil z drugo. To pa ni več javni RTV-servis.

Zagovorniki zakona svoje predloge upravičujejo s tem, da v Evropi številne vlade in parlamenti imenujejo vodstvene organe javnih RTV. Recimo v Veliki Britaniji.

V številnih evropskih državah so tudi kriminalci, preprodajalci drog in prostitutke. Zakaj jih torej ne bi imeli še v Sloveniji? Slaba zakonodaja se ne upravičuje s tem, da se poudarja, da imajo nekatere druge države tudi slabo zakonodajo.

Na okrogli mizi Mirovnega inštituta ste dejali, da takšen model, kakršnega imajo v Veliki Britaniji, v Nemčiji ne bi deloval in najverjetneje niti v Sloveniji.

Velika Britanija recimo sploh nima ustave. Takšna ureditev ne bi delovala nikjer drugje. Vedno bi morali izhajati iz svoje države, iz tega, kar ima v posamezni državi smisel. Nikakor pa se ne gre skrivati za slabimi rešitvami iz drugih držav. Ali imam zato, ker imajo drugi slabe rešitve, tudi jaz pravico do slabe rešitve? Odgovoren politik bi rekel, potrebujem najboljšo rešitev za svojo državo. Kje lahko najdem primere dobrih rešitev? Morda takšnih primerov sploh ni. Morda pa bi kakšen dober element našel v nemškem zakonu. Morda so kakšni dobri pogledi v grškem zakonu, v španskem ... ali v samem modelu zakona o javni RTV.

Preden je bil zakon sprejet, ste se vi in Karol Jakubowicz iz Sveta Evrope srečala z ministrom Simonitijem. Minister je pozneje za Sobotno prilogo Dela dejal, da ste ugotovili, da je vladni model

Seveda. Saj sva na javni razpravi, ki jo je snemala televizija, povedala, da meniva nasprotno. Me pa takšna ministrova izjava ne preseneča.

Novi zakon o RTV Slovenija prinaša tudi parlamentarni kanal. Zakon sicer ne opredeljuje povsem jasno, kdo in kako bo upravljal ta kanal in kako bo ta deloval ...

Naj ga vzdržuje sam parlament. Naj plača za njegovo delovanje.

Edina stvar, ki jo zakon jasno opredeljuje, je financiranje tega kanala. Zakon predvideva, da bi kanal financirali s teleprodajo, ki jo zdaj predvajata "navadna" kanala RTV Slovenija.

To se mi zdi neodgovorno od poslancev. Želijo samo to, da bi videli svoje obraze na televiziji in da bi jih videle njihove družine. Osebno se mi zdi, da so parlamentarni kanali škodljivi za ugled parlamenta. Vemo, da parlament deluje tako, da se veliko stvari dogovorijo na sejah odborov in manj na sejah parlamenta. Na sejah parlamenta je navadno zelo malo ljudi, nekateri berejo časopise, drugi spijo. Tisti, ki govorijo, pa imajo propagandne govore, ki pogosto nimajo zveze z resničnostjo. Ko bodo gledalci gledali prenos seje, tega ne bodo razumeli. Ne bodo razumeli, zakaj je dvorana prazna. Zato se mi zdijo takšni kanali škodljivi za ugled demokracije, saj ne dajejo prave slike o delu poslancev.

Sami ste ministru Simonitiju predlagali, naj parlamentarni kanal financira država iz proračuna, preostala dva kanala pa z naročnino in prihodki od oglasov.

Če lahko država upraviči porabo denarja, ki bo šel za parlamentarni kanal, potem v redu. To je politična odločitev. V to se nočem vpletati.

Ampak kot kaže, bosta imela druga dva kanala zato manj denarja.

Seveda.

Ne le stari in novi zakon o RTV Slovenija, ampak vsi takšni zakoni govorijo o tem, kako se imenujejo vodstveni organi v javnih RTV-servisih. Zagovorniki novega zakona o RTV Slovenija pa govorijo, da bo njihov zakon prinesel tudi boljši radijski in televizijski program. Kaj menite o tem?

Kako bi lahko ta zakon prinesel boljši program? Zakon ne prinaša programa. Zakon lahko naredi le podlago za pripravo programa. Če bo posledica zakona to, da bosta generalni direktor in programski direktor prijatelja predsednika vlade, ne vem, kako naj bi to izboljšalo program. Nasprotno. S tem ne bomo dobili pristnega javnega RTV-servisa. Kar se tiče informacij, je namen javnega RTV-servisa, imeti obveščenega državljana, ki bo imel svoje mnenje o relevantnih vprašanjih. Če javni RTV-servis gleda v isto ogledalo kot vlada, ne moremo doseči cilja - obveščenega državljana. Kako lahko govorijo o boljših programih? Očitno je, da se govorjenje o izboljšanju programov ne nanaša na športni ali razvedrilni program. Ta zakon ne bo spremenil ničesar v zvezi s tem. Možno pa je, da bodo ti programi, ker bo zanje na voljo manj denarja, slabši.

Zagovorniki zakona so bili doslej kritični do vseh, ki so skritizirali njihov zakon. Celo do strokovnjakov.

To me ne preseneča. Gre za politično agendo.

Večkrat smo slišali, da so kritični domači in tudi tuji strokovnjaki ali politično motivirani ali pa ne poznajo dovolj razmer v Sloveniji. Se vam zdi, da ste premalo obveščeni?

To možnost dopuščam. Vseh podrobnosti gotovo ne poznam. Že prej sem rekel, s tem se morate ukvarjati sami na nacionalni ravni. Vedno sem zelo skeptičen do tega, da skušajo tako imenovani tuji strokovnjaki posameznim državam ukazovati, kaj naj naredijo. Sam tega ne skušam storiti. Želim le poudariti posamezna področja, o katerih lahko potem sami razmišljate. Ne ukazujem vam, kateri zakon bi bilo dobro upoštevati. Tega ne bi nikoli storil. Lahko pa navedem vprašanja, o katerih lahko razmišljate. Če mislite, da imam prav, upoštevajte moje nasvete, sicer pač ne.

Kaj pa drugi očitek? O tem, da so strokovnjaki pod vplivom slovenske politične levice.

Sam sploh ne poznam nikogar s politične levice v Sloveniji. Edina politika iz Slovenije, s katerima sem se srečal, sta bila minister za kulturo Simoniti in gospod Grims. Zasebno vam lahko celo zaupam, da v svoji domovini nikoli v življenju nisem volil politične stranke, ki je levo od sredine političnega spektra. Zdi se mi nepošteno, da o nekom, ki se ne strinja s tabo, govoriš, da je privrženec druge politične opcije.

Način, na katerega je bil sprejet novi zakon o RTV Slovenija, je povsem drugačen od tega, kako spreminjajo zakonodajo v Veliki Britaniji. V Sloveniji je zakon pripravila sama vlada, ki je nazadnje kljub kritikam sprejela skoraj povsem enak zakon, kot si ga je zamislila že v osnovi. V Veliki Britaniji pa poteka široka javna razprava o spremembi zakonodaje. Svoje mnenje o zakonu je povedalo več tisoč državljanov ...

Zelo sem razočaran nad Slovenijo. Konec 90. let sem jo pogosto navajal kot zgled v srednji in vzhodni Evropi. Govoril sem, poglejte, v Sloveniji imajo javni RTV-servis, morda ni idealen, je pa funkcionalen, je dober. Ko vidim, kaj se dogaja zdaj, sem zelo razočaran. Slovenije ne bom nikoli več dajal za zgled, dokler se ta zakon (novi zakon o RTV Slovenija, op. p.) ne spremeni.