"Če sem čisto odkrit, si tudi katoliška cerkev ni popolnoma na jasnem, kaj in kako z veroukom. Ali naj ostane v župniščih, ali naj gre v šolo, ali naj bo v tej ali oni obliki." - Dr. Hubert Požarnik

Ste še predsednik društva Janko Mlakar, ki je bilo včasih planinsko društvo SKD?

Bil sem predsednik, vendar zelo kratek čas.

V hribe pa še hodite?

Redno. Tudi v Himalajo. Pred dvema letoma sem bil v baznem taboru pod Mount Everestom, pred tremi leti sem bil tam okrog Anapurne, jeseni sem bil v Nepalu. Zdaj grem spet v Himalajo. Veliko hodim seveda tudi po naših hribih.

Kako visoko ste že bili?

Na nekaj manj kot 6000 metrih in z džipom čez najvišji prelaz.

Kaj pa višinska bolezen?

Le ponoči, ko spim in bolj plitko diham, mi zmanjka zraka. To je normalno za takšne višine.

Ali mladi premalo hodijo v planine?

Mislim, da se je veliko spremenilo v gorah in planinskih kočah. Predvsem ni več tistega vzdušja, kakršno je bilo nekoč. Nekoč se je prepevalo in vsi so znali peti. Zdaj je vsega tega manj. To ni samo moj občutek. Tudi tisti, ki delajo v planinskih kočah, poročajo, da je bistveno manj mladine, sicer pa ta tako ali tako ne zna več peti slovenskih pesmi. Začnejo kaj, pa potem vse pomešajo s hrvaškimi pa ameriškimi ...

Mogoče zato, ker je v slovenskih gorah toliko Čehov?

Čehi znajo skupaj z nami lepo zapeti. O, mladosti moja zelo radi pojejo. Na splošno se je vse spremenilo, o tem poroča tudi planinska zveza; upad članstva je precejšen. Tudi v koče ne hodijo več čez noč. Gredo za en dan, s seboj pa prinesejo hrano in pijačo.

Lahko rečemo tudi, da se je po planinskih kočah začelo več popivati?

To je poseben vidik. V kočah se bistveno več pije, kot se je včasih. Včasih smo zraven čaja resda spili šilce žganja, ni pa bilo običajno, da bi mladina naročala alkoholne pijače.

Včasih so rekli, da nad 2000 metri ni greha. Kaj to pomeni?

To naj bi pomenilo, da lahko gori počneš, kar hočeš.

Recimo bolj v zvezi s seksom, z alkoholom ali kar tako?

Ogromno sem hodil po hribih in čisto natančno nikoli nisem ugotovil, kaj pomeni ta rek. Gotovo večjo sproščenost. Nihče pa tega ni jemal tako dobesedno. Vladala je neka kulturna samoumevnost, tudi v hribih. Svoje osebnosti in svojih norm ne moreš kar tako spreminjati, ker si šel 2000 metrov visoko. Zato je bilo v planinskih kočah ozračje vesele sproščenosti, ki ni imelo nič skupnega z divjanjem, nemoralo in s pijančevanjem.

Mi smo to razumeli bolj v seksualnem smislu.

Tega si ne bi upal reči, ker so bila takrat v glavnem skupna ležišča. Že zato ni bilo toliko tega, na kar namigujete.

Bili ste v planinskem društvo SKD, nikoli pa niste bili član SKD?

Moje izkušnje s strankami so porazne, da bog pomagaj, če bi bil še kdaj član katere izmed njih.

V kateri stranki ste bili?

Bil sem predsednik Slovenske demokratične zveze. To je bila močna politična stranka, ki je imela ministre v močnih državnih resorjih, kot so zunanja politika, obramba, notranje zadeve, pravosodje. Ko je ta stranka razpadla, pa ne zaradi mene, sem šel iz nje.

Ker sem bil izvoljen v parlament, sem se pridružil Zelenim, da ne bi bil tam "one man band". Po svojem prepričanju oziroma usmeritvi sem bil tudi sicer zelen. Potem pa so razpadli še Zeleni. Njihovi poslanci, ki so bili izvoljeni na listi stranke, so šli v LDS.

Kaj pa partija?

Bil sem član Zveze komunistov.

Pa je tudi razpadla ...

Iz nje sem izstopil, še preden je razpadla. To je bil čas, ko so mnogi, ki so bili družbenokritično usmerjeni, verjeli v "marš skozi institucije". To je pomenilo, da je organizacije in institucije laže reformirati, humanizirati, socializirati, politično kultivirati od znotraj kot od zunaj. Ko sem po dveh ali treh letih ugotovil, da to ne gre, sem izstopil. Moja izkušnja je taka, kot jo je opisal Joschka Fischer, da je šel v politiko zato, ker je verjel v to, in sedaj ugotavlja, da institucija prej spremeni tebe, kot ti spremeniš njo. Generacija '68 se je izpela. Ni pa videti nobene nove generacije, ki bi danes v širokem gibanju hotela kaj narediti in verjela, da je mogoče svet spremeniti na bolje.

Se štejete v generacijo '68?

Delno. V tujini sem študiral nekaj časa na Inštitutu Sigmunda Freuda v Frankfurtu. Takrat je bilo čutiti na Zahodu močno vretje, posebno med študenti.

Društvo Pobuda za šolo po meri človeka je vaša zadnja aktivnost. Zakaj ste se odločili za to, kakšen je vaš cilj?

To društvo je nastalo, preden sem postal njegov predsednik. Ni pa bilo formalizirano. Bila je skupina ljudi, ki je delovala v različnih združenjih, večinoma katoliških. Ena glavnih zamisli je bila verouk v šolah. Potem se je izkazalo, da ta pobuda zaradi ustave ne bo sprejeta. Zaradi interpretacije ustavnega sodišča, ki je dalo prednost pravici ne biti veren pred pravico biti veren. Ustavo so pač interpretirali po svoje. Naredili smo anketo med poslanci, ki so člen v ustavi, ki govori o ločitvi države in cerkve, sprejemali, in večina je odgovorila, da tega

člena ne razume tako, kot ga je interpretiralo ustavno sodišče. Če bi bilo ustavno sodišče potemtakem v drugi sestavi, bog ve, kako bi bilo. Kar se društva tiče, pa je to, ker se na tem področju ni dalo nič premakniti, počasi zamiralo. Če sem čisto odkrit, si tudi katoliška cerkev ni popolnoma na jasnem, kaj in kako z veroukom. Ali naj ostane v župniščih, ali naj gre v šolo, ali naj bo v tej ali oni obliki. Zaradi paraliziranosti je prišla pobuda, naj postanem predsednik društva. Ko sem to postal, smo to temo postavili nekako v ozadje in dali na dnevni red celoten šolski kurikulum. S tem je društvo zaživelo, pritegnilo veliko učiteljev, strokovnjakov in staršev, ki jih šolska tematika zanima. To je dalo društvu polet.

Najglasnejši pa ste postali ob aferi Lipa!

Društvo je imelo več tiskovnih konferenc o različnih temah, ki so bile očitno manj ekskluzivne in zato niso tako razburkale javnosti. Pa tudi novinarska poročila z različnih tiskovnih konferenc nikoli niso bila celostna in medijsko izpostavljena. V resnici je društvo veliko delalo, zlasti ko je pripravljalo dokumente za novo šolsko ministrstvo. Veliko naših ljudi sedi v vseh mogočih komisijah sedanjega ministrstva. Tam opravljajo konkretna dela, saj so strokovnjaki.

Ob aferi Lipa ste kot rešitev ponudili to, da bi bili mladoletniki lahko zunaj samo do polnoči. Se vam zdi to prava rešitev?

Predlagali smo, naj bo mladina do 18. leta starosti po polnoči zunaj samo v spremstvu staršev, vzgojiteljev ali pa če je razlog za to res tehten.

Društvo ne misli, da je to edini ukrep. Predlagali smo celo vrsto pozitivnih ukrepov, vendar morajo biti tudi nekatere omejitve, kot je ta.

Kateri so ti pozitivni ukrepi?

Od ustanavljanja mladinskih centrov do pomoči staršem pri vzgoji otrok. Ker nam številni ugovarjajo, bi bilo prav, da slišimo, kaj mladina, ki tava po lokalih od polnoči do treh zjutraj, s tem pridobi oziroma kaj posebno pomembnega zase s tem izgubi. Kaj je dodana vrednost tega, da hodiš okoli po polnoči?

Kaj pa film Zvesti vrtnar, ki govori o korupciji in lakoti v Afriki, in se začne opolnoči. Bi jim ga pustili gledati?

Ne vidim razloga, da bi se morali taki filmi začeti predvajati opolnoči, če hočejo, da jih mladina vidi.

Po vašem bi morali kinopredstave po polnoči mlajšim od 18 let prepovedati?

Tako je. In takega ukrepa tudi nimamo za dokaz, da je družba nedemokratična ali policijska. Tudi ko se peljete po cesti, imate same prepovedi, ne smete levo, ne smete parkirati, imate omejitev hitrosti, pa nihče ne reče, da je prometna signalizacija edina, ki veča varnost v prometu, nikogar ni, ki bi zanikal, da prispeva k večji varnosti, in tudi nikogar, ki bi trdil, da razkriva nasilje države nad državljani, saj je v prid voznikom.

Kateri film ste si nazadnje ogledali?

Hodim bolj v gledališče kot v kino.

Kateri so pozitivni ukrepi, ki jih predlagate?

Pozitivni so že ti ukrepi, ki sem jih omenil. Mladina je izpostavljena vsem oblikam zapeljevanja in krivim potem. Psihologi pa vam bodo znali povedati, da so tisti, ki hodijo naokrog do treh ali štirih ponoči, bolj ogroženi na socialnem, psihološkem, zdravstvenem področju kot tisti, ki ne gredo ven po polnoči.

Govorimo o tem, da po polnoči ne gredo ven ali da gredo spat?

Če kdo doma bere čez polnoč ...

... ali gleda filme.

Mislim, da je mladina močno nezavarovana pred raznimi oblikami zapeljevanja. Nepolnoletnost pomeni, da oseba še ni čustveno in osebnostno zrela in polno odgovorna zase. Če pa ni tako, potem naj zakonodajalec zniža to starost. Vendar ne pozabimo, da je v nekaterih državah ta meja še višja, 21 let. Bojim se, da se bo ta starostna meja pri nas prej znižala kot zvišala, saj smo priča infantilizaciji družbe.

V kakšnem smislu?

Včasih je bila odraslost zaželena in spoštovana, otroštvo pa je bilo priprava nanjo. Zdaj pa malikujemo otroštvo oziroma mladostništvo. Zato je vedno manj mladih ljudi, ki v resnici odraščajo, želijo odrasti ali zmorejo odrasti. Poročajo se vedno pozneje, če sploh, proti tridesetim, fakulteto končajo zelo pozno. To ni samo pri nas, ampak v vsem zahodnem svetu. Priča smo neposrednemu prehajanju iz infantilnosti v senilnost. Posledica je, da

družba v celoti postaja nezrela in je v odraslih ljudeh vedno manj življenjske resnosti.

Kaj vas najbolj moti pri današnji mladini?

Ne moremo vse mladine vreči v isti koš in je ožigosati. Tisto, kar nas mora skrbeti, je večji odstotek mladih, ki kažejo znake čustvene in vzgojne zanemarjenosti, na primer

znake brutalizacije, kakršnih v evropski zgodovini pri mladih ljudeh še ni bilo. Vedno mlajši storilci počnejo na primer vedno hujše stvari, ne spoštujejo osnovnih civilizacijskih norm, zakonov in pravil v družbi. Priča smo naraščanju vsesplošne razpuščenosti. Ali lahko demokracija to sploh vzdrži? Tudi demokracija se mora namreč braniti. Potem je tu cela vrsta kvaziznanstvenikov in zagovornikov filozofskega amoralizma in tistih, ki ga spodbujajo iz komercialnih razlogov.

Zdelo se je, da je bila generacija v 80. letih bolj divja, zdaj pa pravite, da je današnja generacija bolj zgubljena?

Obstajajo statistični podatki, ki kažejo, koliko je bilo nekoč tistih, ki so segali po mamilih, koliko jih je zdaj, koliko je bilo prej mladih ljudi, zasvojenih z alkoholom, in koliko jih je zdaj, koliko mladih ljudi je bilo pred 20 ali 30 leti v policijski preiskavi, koliko jih je zdaj, koliko otrok in mladine je kazalo pred 20 leti znake nevrotičnosti, depresije, psihosomatskih bolezni in koliko jih takšne znake kaže zdaj.

To so evropski problemi?

To so evropski problemi in problemi drugih industrijsko razvitih držav.

V komunizmu jih ni bilo toliko?

V komunizmu jih ni bilo toliko.

Torej ne bi smeli spreminjati sistema?

Komunizem je imel kopico drugih slabosti. Zdaj pa smo zašli v drugo skrajnost. Vrednote, ki so nekoč veljale, ne samo v komunizmu, so sedaj postale vprašljive, čeprav gre za kulturne in civilizacijske vrednote. Vrednote, ki so pripomogle k razvoju evropske kulture. Te najdemo še vedno na papirju, vendar v praksi njihovo udejanjanje peša.

So prezgodnji spolni odnosi problem, je to že problem?

Mnogi mislijo, da ni. Njihov odgovor je vedno enak: varna spolnost ali varno jemanje drog, pa je stvar rešena. V primeru Lipe spet ni problem, da se mladi opijajo do treh ponoči in se omamljajo z glasno glasbo, problem je domnevno zgolj in edino varen dohod v diskoteko in izhod iz nje.

Vi tega ne vidite tako?

Ne samo jaz. Društvo se ni oglasilo samo zaradi Lipe in ima to samo za simptom tega, kar se dogaja. Če govorimo o spolnosti, ne moremo govoriti samo o varni spolnosti. Prezgodnji spolni odnosi niso brez posledic, poglejmo recimo število splavov, niso brez vpliva na celoten življenjski slog in na odnose med spoloma ter na odločitev o poroki, ustvarjanju družine. To pa potem ni brez posledic za otroke teh ljudi. Moramo videti vse posledice, ne samo zdravstvene. Kaj to pomeni za prihodnje rodove.

Očitno imate statistike, kdaj so začeli spolno živeti pred 30 leti in kdaj začnejo zdaj?

Kompletnih slovenskih podatkov nismo nikoli imeli. Imeli smo podatke za dijake pa malo tega, malo onega. Poleg tega bi morali raziskave kar naprej ponavljati, ker se spolne norme in navade tako hitro spreminjajo, da se ne moreš več zanašati na Kinseyja.

O Kinseyju ste veliko pisali v svoji knjigi Zdrava in motena spolnost.

Vredno si je ogledati, kako je bilo to pri naših mamah in babicah, očetih in dedkih.

Tam veliko citirate Kinseyja, v bistvu se z njim strinjate.

Njegovi knjigi sta le posnetek takratnih razmer v Ameriki.

Ampak v svoji knjigi Kinseyja veliko omenjate.

Omenjam, ampak z zavestjo, da Slovenije ni mogoče primerjati z Ameriko.

Govorite tudi o homoseksualnosti in odstotku homoseksualcev glede na celotno populacijo. Gre za visoke številke?

V knjigi je razpredelnica od nič do popolne homoseksualnosti. Če zajameš še vmesne, je morda 10 odstotkov takih, pri katerih je mogoče najti vsaj majhno naklonjenost istospolnosti. Večinoma se tega niti ne zavedajo.

Homoseksualnosti torej ne vidite kot bolezni?

Reči moram, da smo v Centru za mentalno zdravje skupaj z nekaterimi pravniki dosegli, da Slovenija edina v Jugoslaviji ni imela prepovedi oziroma kazenskega pregona odraslih homoseksualcev. O homoseksualcih nimam povedati nič slabega. So pa različni. Eni se resda udeležujejo dogodkov, kot je Love parade, vendar ti niso samo homoseksualci, ampak jim manjka še kaj drugega v glavi. Kot so lahko heteroseksualci psihopati, so lahko tudi homoseksualci.

Rekli ste, da smo Slovenci po statističnih podatkih na vrhu lestvice, kar zadeva čas prvih spolnih odnosov. Kdaj imamo Slovenci prvi spolni odnos?

V povprečju že okoli 15. leta. So tudi taki, ki imajo prvi spolni odnos kasneje.

Pa taki, ki ga imajo prej?

Veliko.

Pred 30 leti je bila ta starost 17 let?

Tako nekako. Razlike pa so glede tega med pripadniki posameznih družbenih slojev. Mladi, ki so izhajali iz meščanskih krogov, so začeli kasneje kot tisti iz delavskih. Danes se je vse izenačilo.

Niže že ne more iti?

Tudi niže lahko gre. Med zagovorniki spolne razbrzdanosti je poleg polimorfnih perverznežev in trgovcev tudi kopica latentnih ali pravih pedofilov, ki si od tega obetajo, da mlajši ko mladostniki začnejo s spolnostjo, več imajo sami možnosti priti na svoj račun. Potem so tu tudi ljudje, ki imajo popolnoma zgrešene strokovne poglede, in zagovorniki spolnih odnosov brez ljubezni in odgovornosti ...

Kdaj bi bilo po vašem najprimerneje začeti seksati, po poroki?

Tega si danes ne upa nihče več zagovarjati.

Se vam ne zdi, da v državi, kjer za predsednika vlade in predsednika države ne vemo, ali sta poročena ali nista, ali spita z ženo, ljubico ali s sodelavko, ali ni v taki državi logično pričakovati, da imamo vsi malo nerazsodne spolne navade?

Mislim, da osebno življenje tega ali onega politika ni vzrok za spremenjeno spolno vedenje državljanov. V ZDA je sicer urejeno družinsko življenje resda pogoj za to, da sploh postaneš predsednik.

Pa se s tem strinjate?

S tem se deloma strinjam.

Predsednika vseeno dajeta zgled drugim?

Politične prvake je treba presojati predvsem po etičnosti njihovih političnih programov in po tem, koliko jih udejanjajo, in šele nato po tem, ali so v zasebnem življenju moralni prvaki oziroma s kom spijo ali ne spijo. Še najmanj so upravičeni do tega državljani, ki sami niso brez greha. Res pa je, da je mogoče imeti vodilne politike za tak ali drugačen zgled, torej tudi za osebno opravičilo. Po drugi strani bi bili moralno prestrogi politiki politično neuspešni, preveč neživljenjski in po mnenju nekaterih zelo nevarni za demokracijo.

Isto bi lahko rekli za Janšo in Drnovška. Kako naj funkcioniramo neinfantilno, če onadva funkcionirata infantilno, kot ste prej rekli?

Ne vem, kaj onadva počneta zunaj politike. Je bil Clinton zaradi tega, kar je počel, dober predsednik ali ne?

V komunizmu drog tako rekoč ni bilo. Heroinskih odvisnikov je bilo pred demokratičnimi spremembami nekaj deset, v začetku 90. let je ta številka začela rasti. V demokraciji imamo kar nenadoma 5000 narkomanov, zdaj jih je verjetno še več.

Kot rečeno, iz ene skrajnosti v drugo. To si razlagam tako, da prave politične kulture še nimamo in jo še vedno iščemo. Tudi za demokracijo je treba imeti izkušnje. Ko so se vrata odprla, je nastala pri nas zmeda vrednot. Mnogi mislijo, da v demokraciji lahko počneš, kar hočeš, oziroma da je znak demokracije absolutna osebna svoboda. Je svoboden tudi tisti, ki ni notranje svoboden, ki ni zmožen nadzorovati svojih nagonov? Je zadnji namen osebne svobode početi, karkoli se ti zljubi, ali pa je pomembno, da zato, ker si svoboden, lahko počneš dobre in pametne stvari.

Govorite o liberalizaciji družbe. Ko se je pojavilo največ narkomanov, je bil na oblasti Demos, ne liberalci.

Verjamem, da se je Demos takrat bolj ukvarjal z državniškimi zadevami kot s tem.

Odcepitev, denacionalizacija ...

Žal so tudi sedaj vse druge teme pomembnejše kot kakovostno izobraževanje, vzgoja in zdravo življenje. Kar se tiče narkomanov, smo prešli k popravljalni vzgoji, ne skrbimo pa za preprečevalno. Za povrh jih še napačno zdravimo.

Kako pa bi bilo pravilno?

Ne tako kot sedaj, da se daje metadon, da so tam slabo šolani prostovoljci terapevti. To je pogosto videti tako, da se dvakrat na teden ali še manj dobijo z narkomani, malo poklepetajo z njimi, potem pa jih pošljejo v zdravstveni dom po metadon. Posledica je, da v Sloveniji vsako leto več mladih umre od metadona kot od neposrednega jemanja heroina. Tudi vse kampanje so take, da stvari samo spodbujajo. Kampanja proti aidsu je taka, da spodbuja spolno razpuščenost; po osnovnih šolah visijo plakati: natakni in vtakni. Tudi kampanja za zdravo jemanje drog le spodbuja jemanje mamil. Vse je obrnjeno na glavo in to se ne bo dobro končalo. Poglejte samo zloženke o aidsu. Najprej začnejo s perverznostmi, z analnim odnosom, namenjene pa so otrokom in mladostnikom, ki še niso bili deležni navadne spolne vzgoje.

V Lipi naj bi se bolj kot heroin konzumiral alkohol. V času, ko se je pojavila Lipa, ko je alkohol med mladimi problem, pridejo poslanci in legalizirajo pitje alkohola v parlamentu. Kaj mislite o tem?

Mogoče je tudi točenje alkoholnih pijač v državnem zboru razlog, da mnogi poslanci govorijo čudne reči in se čudno vedejo. Sodili jih bomo po tem, ali se bodo zdaj kaj odzvali, pa ne samo na našo pobudo. Tu je še cela vrsta drugih pobud.

Govorili ste o plakatu in o simbolnih sporočilih. To se vam pa ne zdi simbolno sporočilo, da je alkohol nujno potreben za delo parlamenta?

O tem, kako priti do boljših poslancev in politikov, se je že veliko govorilo. Celo iz psihiatrije so prišle pobude, naj bi kandidate pred volitvami testirali z inteligenčnimi testi. Potem se je izkazalo, da to ni v skladu z demokracijo, pa tudi ti testi nič ne povejo, ali boš dober politik oziroma človek. Potem je bilo več pobud, da bi bodoči politiki opravili test osebnosti, pa se je izkazalo, da tudi to ne gre. Dejansko ostane samo še to, da volilci, preden koga obkrožijo, malo pomislijo, kakšen človek je, in ne samo, kateri stranki pripada.

Vi za člana parlamenta ne bi volili človeka, ki se je pijan zaletel na cesti proti Trbovljam?

Ne. S tem pa ne mislim, da poslanec ne sme nikoli pogledati v kozarec.

Vrnimo se k vašemu društvu, ki je tudi predlagalo, da bi namesto diskotek organizirali plese na šolah, kamor bi otroci prišli v spremstvu staršev.

Ni nujno, da v spremstvu staršev, vendar naj bo navzoča odrasla oseba, ki bo vse skupaj nadzirala. Predlagali smo še, da bi ustanovili poseben center za mlade, kjer bi lahko imeli pevske zbore, dramske krožke. Po Sloveniji imamo celo mrežo centrov za obšolske dejavnosti, tudi njih smo pozvali, naj kaj pripravijo ob sobotah in nedeljah. Pripravili smo še celo kopico drugih predlogov. To vlado bomo resno presojali, ali bo kaj naredila na tem področju ali ne.

Bojimo se, da plesi v šolah otrok ne zanimajo, da jih pevski zbori ne zanimajo, da jih dramski krožki ne zanimajo. Vidijo se v internetu, filmu, drugačni glasbi ...

Seveda, ker je ponudba taka, da imajo tak vzorec, okus, navade in interese, ker jim drugega ne ponudimo.

Saj tudi v Evropi nimajo plesov v telovadnicah.

Evropa je zelo širok pojem. Če greste na primer v manjši kraj na Bavarskem, vidite, da tam vsa vas gleda, kaj otroci in mladina počnejo. Tako je bilo svoj čas tudi pri nas. Pri nas pa mladina proslavlja, da je konec šole, da je za tisti teden konec šole.

V Ameriki obstajajo serije filmov, ki govorijo o tem, kako učenci proslavljajo konec šole.

Naši šolarji imajo šolo za dolgočasno in naporno, ker jih znanje kot tako ne navdušuje. Zato divje proslavljajo konec pouka.

Tako ni samo pri nas.

Šole in univerze so različne. Zato je razpoloženje na šolah, na katerih diplomante država ne računa, drugačno kot na elitnih.

Kakšno glasbo si vi predstavljate, da bi predvajali na teh plesih?

Poznamo raziskave, v katerih so postavili v prostor lonček z rožami in jim predvajali hip hop in temu podobno glasbo. Rože so hitro ovenele, veliko prej, kot če so jim zavrteli Mozarta ali kako drugo klasično glasbo.

Ni na Mozarta težko plesati?

Dobro, pa recimo tango, dunajski valček, fokstrot. Tudi ob teh rože niso tako hitro ovenele. Je glasba, ki jo poslušajo mladi danes, namenjena čemu drugemu kot omamljanju?

Zdi se mi, da bi tako Slovenija postala neki otok sredi Evrope!

Postali bi dober zgled drugim. Je res, da obstaja samo ena, sedanja oblika zabave? Vprašajmo svoje starše. Povedali nam bodo, da so se v mladosti zabavali, plesali in se sploh imeli čudovito.

Ampak niso imeli kina, elektrike ...

Taki argumenti me spominjajo na gostilničarja, ki deli alkohol, da vse naredi odvisne od njega, in potem sprašuje svoje goste, ali so za točenje alkohola, za to, da je gostilna odprta noč in dan. Vsi bodo rekli ja. Danes mladine resda nihče ne more zavarovati pred ponudbo na internetu. Vendar so drugod filmi še vedno označeni, za katero starost so primerni.

Na slovenski televiziji tudi ...

Ja, to sem dosegel, ko sem bil predsednik programske komisije sveta, in sicer zato, ker to narekuje zakon o medijih. Seveda so tudi to pristojni postavili na glavo, ker ni enotnih meril. Zato imajo na Pop TV drugačen okus kot na Kanalu A, TV Slovenija pa spet drugačen okus o tem, kaj je primerno za koga. Pri nas pa tako ali tako ni več jasno, kaj je erotika in kaj pornografija.

Po vašem predlogu mladoletniki ne bi smeli sami hoditi okoli po polnoči. Toda dekleta pred Lipo so umrla okoli 21. ure. S sprejetjem vašega predloga jih ne bi zavarovali ...

Ta dogodek nas ni vodil pri našem predlogu. To, kako mladi preživljajo svoj prosti čas, je le eden izmed žgočih problemov, ki tarejo starše; ne pozabite, da imamo prek 45.000 pisem podpore, ki si jih lahko vsak ogleda. Večina staršev se čuti ogrožena, ker izgublja vzgojno moč. Starši zato niso več sposobni vzgajati svojih otrok tako, kot bi bilo treba.

Ampak moti vas tudi internet ...

Nismo rekli, da ne smejo uporabljati interneta. Vemo, kaj vse je na internetu in kako malo lahko naredi država v zvezi s tem. Vendar pomeni vzgoja navajati mlade na kritično mišljenje, jim oblikovati vrednostni sistem in jih spodbujati k pravim medčloveškim odnosom. In vendar je treba otroke čim bolj zavarovati pred negativnimi vplivi. Moramo zmanjšati skušnjave. Vprašanje pa je, ali moderne države sploh hočejo imeti kritičen in etičen mladi rod. Ali v naši družbi sploh vlada ljubezen do otrok? Pomislimo samo, koliko otrok je nezaželenih še pred rojstvom in koliko otrok starši kasneje zanemarjajo. Na voljo je podatek, da se starši danes deset ur na teden manj ukvarjajo s svojimi otroki, kot so se njihove mame ukvarjale z njimi. Zgovoren podatek je tudi, da je v mestih površina garaž večja kot površina otroških sob in da so parkirišča desetkrat večja kot otroška igrišča, ta pa so povrhu še zanemarjena.

Ste član novega programskega sveta RTVS. Za kaj se boste zavzemali?

Za to, za kar se je zavzemal že prejšnji programski svet, za dober in kakovosten program.

Kaj menite o tem, da je povprečna starost članov programskega sveta 59 let?

Mogoče imajo starejši ljudje več življenjskih izkušenj in bolj zdrav pogled na življenje.