intervju / „Nočem krasti pozornosti. Že zdaj mi je žal, da se je vse skupaj razpletlo tako, da sem dobil več pozornosti kot alpski smučarji, ki so tam nastopili. Očitek, da nisem nastopil na tej tekmi, je manjši, kot bi bil očitek, če ne bi povedal svojega mnenja.“ - Jure Košir

Si kariero podaljšal zaradi olimpijskih iger?

Definitivno sem jo podaljšal s tem namenom. Če sem bolj natančen: stoodstotno s tem namenom. Vso sezono sem se poskušal tempirati samo za to tekmo. Še več, ko sem se po lanski sezoni posvetoval s trenerji, sem dobil spodbudo tudi od njih. Čeprav zdaj slišim drugače, češ da bi moral sam vedeti, kdaj se moram posloviti.

Nisi razumel tistega, kar so govorili med vrsticami?

Saj niso govorili med vrsticami. Prav s tem namenom sem vprašal tudi glavnega trenerja, ali mislijo, da bi bilo dobro, da ostanem še eno leto. Tudi tam sem dobil spodbudo. Če bi že lani dobil namig, da nisem za v to ekipo, bi se poslovil že lani. Razmišljal sem samo o tem, da bom nastopil na tej tekmi. Vsi smo vedeli, kakšni so rezultati, ki jih je treba doseči, da nastopiš na olimpijskih igrah.

Ti si imel norme dosežene?

Absolutno. Norma je bila ali ena uvrstitev do 16. mesta ali dvakrat do 30. mesta. Letos sem bil trikrat v finalu, enkrat sem odstopil, dvakrat pa sem bil noter.

Kateri reprezentant v naši ekipi si bil po tej kvantifikaciji?

Četrti.

Pa te je presenetilo, ko so ti lani rekli, da nadaljuj kariero?

Ni me presenetilo, ker sem bil lani drugi najbolje uvrščeni Slovenec na svetovni lestvici, poleg tega sem imel lani zelo dober zaključek sezone. Takrat smo bili vsi optimistično razpoloženi in sem dobil dober odziv vodstva. Vodstvo mi je predstavilo načrt dela, kako bomo delali in kako me vidijo tu notri.

Spodbuda je bila povsem logična, saj si ti edini zvezdnik, ki je še ostal v moški reprezentanci. Na nekaj je treba vezati sponzorje, na nekaj je treba vezati javnost.

Sponzorji se niso iskali na novo. S sponzorji se naredi pogodba za obdobje štirih let. Od olimpijade do olimpijade. Tako da novih sponzorjev name niso mogli vleči, mislim, da to ni bil vzrok, zaradi katerega bi me nagovarjali, naj podaljšam smučanje še za eno sezono.

Tudi sponzorjev, ki že so, ni dobro vznemirjati z ekipo brez zvezd.

O tem nisem razmišljal. Dejstvo je, da sem moral v teh 15 letih večino reklamnih akcij oziroma dogodkov, ki so jih zahtevali sponzorji, opraviti jaz.

O tem govorimo. Poglej zdaj žensko smučanje, cel kup oglasov in vedno isti obraz, Tina Maze. Drugih ne morejo dati v oglas, ker skoraj nihče ne ve, kdo je Urška Rabič.

Strinjam se, vendar ima tudi najboljše rezultate.

Včasih je bilo drugače, bilo je veliko ženskih in moških obrazov. Zdaj pa edini obraz slovenske moške smučarije nenadoma ugotovi, da ni več v reprezentanci. Kdaj si ugotovil, da nekaj ni v redu?

Tisti trenutek, ko je bilo rečeno, da se bo z imenovanjem četverice za slalomsko tekmo čakalo do zadnjega trenutka.

Kdaj pa so ti to rekli?

Po zadnji tekmi svetovnega pokala pred olimpijskimi igrami. To je bilo že pred enim mesecem. Še v Kitzbuehlu sem bil najbolje uvrščeni Slovenec, potem je bil Schladming, kjer nismo imeli uvrstitev, sledila je enomesečna pavza. Rekli so, da bodo počakali še en mesec, da se bodo odločili.

Misliš, da je bila to dobra poteza, da so tik pred olimpijskimi igrami določili nastopajoče - da so torej s tem dvigovali napetost?

Ne. Zanimiva se mi zdi teza, da so iskali borbene smučarje, ki se ves čas borijo. Pri nas so hoteli narediti vrhunec v internih kvalifikacijah, ne pa na sami tekmi na olimpijskih igrah. Vrhunec borbenosti bi moral biti na sami olimpijski tekmi, ne na nekem treningu v Kranjski Gori. Pozneje sem izvedel, da se je tudi trening upošteval, tam pa dejansko nisem bil v ospredju.

To ni bil ravno fair play?

Fair play ni bil že to, da nismo imeli takoj po zadnji tekmi v svetovnem pokalu sestanka z obema trenerjema in direktorjem reprezentance, da se nam to obrazloži.

Pa ste sestanek zahtevali? Ste si upali vprašati, kaj se dogaja?

V zadnjem času niti nismo bili nikoli vprašani za mnenje niti nismo imeli možnosti karkoli zahtevati, ker je bilo vse hitro pospravljeno pod preprogo. Individualno delo nekako ni bilo cenjeno.

Individualno delo je prej bilo, to se je spremenilo?

Prej ga je bilo veliko več kot zdaj.

Kdaj se je to spremenilo in zakaj?

Zato, ker ni uspehov. Nekdo, ki zmaguje, ima lahko tudi svoje mnenje. Lahko dela tudi kaj s svojo glavo. Tu pa se tekmovalec ne čuti najbolj močnega in zanesljivega, boji se stopiti naprej in zagovarjati to, kar meni, da mu ustreza. V smislu samega treninga, v smislu načrtovanja treninga, v smislu odločitev, kam na tekmo in kako.

Pa bi lahko prišli do rezultatov z neko totalitarno in represivno metodo?

Mogoče bi celo lahko, vendar le, ko imaš pred sabo tekmovalce, stare 18 let. Pri teh je takšna metoda ponavadi učinkovita, seveda pripovedujem svoje osebno mnenje oziroma svoje izkušnje. Ko pa imaš izoblikovane tekmovalce, je s tako metodo malo težje dosegati rezultate. Niti ne z diktaturo, ampak s programom, ki je za vse enak.

Kakšne posledice je pustilo to na ostale, kako so reagirali ostali?

Posledice so takšne, da se pade v rutino. Tekmovalci opravijo tisti trening, ki se jim začrta, in vsi mislijo, da je to vse.

Kako pa se je odzvala ekipa, ko je zadnji trenutek izvedela, da postavljena pravila ne veljajo več in da ste gladiatorji, ki se boste udarili med sabo?

S fanti smo se pogovarjali že takrat in smo si rekli, da bo to popolna zmeda. Sedmim so dali priložnost, da sodelujejo, in trije od teh bodo v vsakem primeru razočarani. Eni bolj upravičeno, drugi manj. Eni bodo upali več povedati, drugi manj. Tako pač je. S fanti smo se pogovarjali o tem, žal pa smo se pogovarjali le med sabo.

Povod za te reakcije vodstva so bili slabi rezultati. Zaradi tega so bili vsi malo živčni. Kako smo prišli do tega, da smo živčni zaradi slabih rezultatov?

Mislim, da je za to več razlogov. Predvsem ta, da se je nekaj let slabše delalo že v mlajših ekipah, predvsem pa v A-ekipi. Potem je tu še slabo prilagajanje na tehnične novosti. Tehnično nismo tako dobri kot drugi, to se mi je zdelo zlasti letos.

Na primer?

Recimo način slalomske vožnje. Tu se ni naredilo vse tisto, kar so naredile druge reprezentance.

Katera prvina nam manjka, česa nismo naredili?

Po mojem smo zgrešili v metodiki učenja takega načina smučanja. Res je, da so v naši ekipi starejši tekmovalci, vendar so tudi v drugih ekipah tekmovalci, ki so bili ob tej spremembi tehnike že oblikovani. Giorgio Rocca, Kalle Palander, ki je bil svetovni prvak še na tistih daljših smučeh, in še cel kup drugih. Oni so se bolje prilagodili na ta način smučanja. Jasno pa je, da so novo tehniko mlajši tekmovalci veliko lažje osvojili. Tu vidim en razlog.

Ko so v tenisu prešli z lesenih loparjev na grafitne, je Borg še naprej igral z lesenim in zmagoval. Kaj bi se zgodilo, če bi vi še zmeraj smučali s starimi smučmi?

To je na tekmo deset sekund. Pet sekund na tek, pa ne vem, ali sem dovolj rekel. To je bila blazna revolucija. Tudi način postavljanja proge je drugačen, ker so zdaj veliko bolj izraziti loki, hitrosti pa so še večje. Z nekaterimi trditvami, ki jih je izrekel naš zdajšnji trener, se tudi strinjam, recimo glede borbenosti. Kdor je gledal naše tekmovalce v tej sezoni, naši nastopi resnično niso bili videti borbeni. Ampak borbenost pride iz stanja, ko zaupaš vase in si sposoben iti na svoj limit. Če slabo voziš, ne moreš iti na štart in si reči, da boš zdaj pa zelo borben in boš vse strgal in razmetal, ker padeš ven.

Kaj muči samozavest?

Letos smo imeli super sestanek na začetku sezone oziroma predavanje dr. Maksa Tušaka, ki je bil z nami na treningu v Avstriji. Vsi smo bili navdušeni nad informacijami, ki smo jih dobili. Tudi trenerji so bili zraven. Na žalost pa smo se vsi skupaj zelo malo držali tega.

Kaj vam je rekel, da vas je tako navdušil?

Meni je najbolj ostala v glavi vizija o uspehu. Kako delovati, na kaj moraš biti pozoren, da boš uspešen. Kako moraš delovati v moštvu, kaj moraš pričakovati sam od sebe. Želja, vizija, motivacija. Kako si lahko drug drugemu pomagamo.

Pa je bilo kaj, česar nisi vedel? Ti si vedel, zakaj si zmagoval, ne?

Sem vedel, zakaj zmagujem, in sem imel tudi že prej psihologe, čeprav nisem bil z nikomer prav povezan. Vedel sem, katere so finte, ki jih moram opraviti v smislu priprave na nastop. Zlasti tik pred nastopom. So pa v psihologiji še druge stvari. Moram poudariti, da smo bili po tem predavanju vsi navdušeni in smo bili kar nakurejeni. Potem pa se je malo zalomilo tudi v samem treningu, v samem programiranju treninga, v razmerah na treningu.

Niste imeli najboljših razmer?

Imeli smo smolo, ker smo šli za en mesec v Argentino, pa so bile vremenske razmere take, da smo bolj malo naredili.

Zakaj niste šli drugam, če je bilo vreme slabo?

Zato, ker se tereni rezervirajo za leto vnaprej. Drugje so bile že druge ekipe. Če bi šli na ledenik v Švico, bi bili tam s še osmimi drugimi ekipami. Enostavno ne dobiš terena.

Nič se ni dalo narediti?

Takrat ne. Letos recimo nam je glavni trener povedal, na čem bomo največ delali. Kaj nam najbolj manjka. To naj bi bila tekmovalnost. Ne toliko metodični trening, ampak da bomo takoj začeli dirkati. Na žalost nam ni uspelo.

Pri individualnih športih je tekmovalnost vedno prisotna, saj tekmuješ sam s sabo. Včasih si ti to znal.

Včasih sem se bolj zanašal na svoje sposobnosti. S padcem krivulje rezultatov se je zamajalo tudi prepričanje vase, da delam stvari prav. Tako da sem velikokrat naredil tako, kot sem mislil, da je prav, ne pa tako, kot sem čutil, da je prav.

Prej si delal, kar se ti je zdelo, da je prav, potem pa si začel poslušati druge?

Da. V vsakem primeru sem hotel upoštevati navodila in biti član ekipe brez kakršnihkoli svojih vložkov. In tudi nobenega drugega ni bilo, ki bi delal po svoje.

Kaj si delal prav in česa od tega, kar si takrat delal prav, nisi bil sposoben delati zdaj?

Ko sem videl napredek, sem poskušal to izpopolniti. Takrat sem poskušal čim bolj poslušati svoje občutke, glede načina vožnje, nastopa, priprav na tekmo. Potem ko ti uspe, si prepričan, da je to prava stvar. Poskušaš iti s tem naprej, jasno pa je, da se stvari z leti spreminjajo. Takrat sem bil veliko bolj samosvoj, kot sem zdaj.

Te je pokopalo to, da si nehal biti samosvoj?

Mene je pokopalo oziroma se mi je naredila velika prelomnica, ko sem se leta 2003 poškodoval. Takrat se mi je zdelo, kot da sem malo pozabil smučati. Poškodoval sem se na začetku sezone, potem pa sem se hotel posiliti s prezgodnjo vrnitvijo. Od takrat nikoli več nisem dosegel tistega roba, razen na nekih delih tekmovanja. Vdrl se mi je hrustanec v kolenu. To so mi potem brusili. Po operaciji me je še vedno bolelo, jaz pa sem hotel narediti nekaj na silo, pa to ni bilo najbolje. Potreboval sem čas, da se je to pozdravilo. Tudi doktor, ki me je operiral, je rekel, da bo potreben čas, da se poškodba zaceli in da me ne bo več bolelo. Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da je bila to velika sprememba zame. Glava je govorila, da lahko, saj boš, telo pa ni bilo zmožno zdržati vseh teh sil. Vseeno pa sem se potem spravil skupaj, za kar sem veliko delal. Toliko, kot sem vložil v telesno pripravo in število treningov na snegu v zadnjih letih, nisem od začetka svojega vrhunskega smučanja. Sploh slalom sem veliko treniral.

Zakaj se je alpska reprezentanca specializirala za slalom? Osnova alpskega smučanja je vendar veleslalom, ki ti omogoča napredovanje navzgor in navzdol, raznovrstnost. Zakaj smo postali slalomska nacija?

Rekel bi najprej, da sem bil svetovni mladinski prvak v superveleslalomu. Po eni strani se mi zdi vse skupaj logična posledica, da ko se staraš, greš v eno disciplino.

Pri nas so se vsi hitro postarali.

Dokaj. Je pa ta specializacija hud problem slovenskega smučanja.

Dobremu traču vedno rada prisluhneva.

Če bi hotel po tem, ko sem bil leta 1991 svetovni mladinski prvak v superveleslalomu, vzdrževati tudi trening hitrih disciplin, bi me morali poslati kam drugam, da bi treniral s kom. Pri nas takrat ni bilo ekipe za hitre discipline. Zgodilo se je še to, da sem naslednjo sezono zablestel v slalomu, takrat pa so se nujno potrebovali rezultati. Ko so videli, da lahko tukaj nekaj dosežem, sem res nekoliko več nastopal v slalomu. Veleslalom sem še delal. Eden mojih najboljših veleslalomov je bil olimpijski veleslalom leta 1998 v Naganu. Mislim celo, da je bil to moj najboljši olimpijski nastop. Dosegel sem 5. mesto, za medaljo mi je zmanjkalo 19 stotink, čeprav sem naredil eno veliko napako, ko sem se skoraj ustavil. Takrat je še bilo nekaj, že prihodnje leto so bili prebliski v veleslalomu zelo redki. Prišla je še ta carving revolucija in sam sem se odločil, da bom vse usmeril v slalom, kjer bom lahko vsaj približno dosegal dobre uvrstitve.

Aamodt je dobil medaljo na olimpijadi v superveleslalomu. Je starejšim tekmovalcem lažje v hitrih disciplinah?

Po eni strani me presenečajo ti starejši tekmovalci v hitrih disciplinah, v smislu, da si še upajo toliko tvegati. Sploh smuki so ubijalski. Po drugi strani pa vidim, da je več veteranov v hitrih disciplinah, kot jih je v slalomu. Očitno je nekaj na tem. Mogoče se lažje pripravijo. Aamodt ne vozi več slaloma in veleslaloma.

Zaradi želje po rezultatih so vsi prešaltali na slalom.

Ja. Ko sem prišel v A-reprezentanco, ni bilo nobenega. Takrat se je starejša generacija poslovila, prišli pa smo mi mladi, Kunc, Grilc, Miklavc, jaz ... Treba je bilo narediti nekaj na hitro.

Je bil slalom priložnost in hkrati iluzija?

Mnenje je bilo, da bomo najhitreje napredovali v slalomu, in dejansko je bilo tako. Toda takrat je bila druga trenerska zasedba. Potem se je tudi to spremenilo, ko je prišel Pavel Grašič, ki je bil že moj mladinski trener. On je spet uvedel to multi smučanje. Imel je malo bolj dolgoročno vizijo. Prej pa je bilo vse bolj na hitro, samo da je rezultat.

Torej malo zaostajamo v stroki?

Mislim, da imamo nekaj zelo dobrih trenerjev. Slovenski trenerji so bili vselej zelo cenjeni. Tudi zdaj imamo enega najboljših trenerjev na svetu. To je Dušan Grašič, ki je bil lani trener leta v Kanadi. Povprečno skupino fantov, razen Grandija, za katere bi prej rekel, da ne morejo nič narediti, je pripeljal zelo visoko.

Bi lahko Dušan Grašič kaj naredil iz slovenskih fantov?

Mislim, da imajo naši fantje vseeno potencial, ne glede na to, kaj se govori. Tudi iz teh fantov bi se dalo še marsikaj narediti. Če pogledate samo Vajdiča, ki je letos edini napredoval. Ima tehniko, ki je prava, smuča tako, kot je treba. S pravim delom bi se ga dalo spraviti visoko. Potem je tu Šporn, ki je sploh zanimiva zgodba. Andrej Šporn je pokazal na olimpijadi izjemne nastope, in to v smuku in superveleslalomu. V kombinacijskem smuku je bil sedmi, le nekaj stotink za najboljšimi. V superveleslalomu je bil do zadnjega vmesnega časa na drugem mestu. Na koncu je zaostal za sekundo in zasedel 15. mesto. To so dosežki po enem letu, ko je imel prevoženih 15.000 slalomskih vratc in dva dni treninga hitrih disciplin. Tako mimogrede, z neko ekipo. Ko slišim izjavo, da ga je vodstvo načrtno usmerjalo v hitre discipline, se lahko samo zasmejim, ker ga dejansko niso načrtno usmerjali. Tu pa je pokazal, da je velik potencial.

Usmerjali so ga dva dni!

To so dejstva, ki držijo. Ta potencial ni izkoriščen. Tudi Drago Grubelnik vse težave, ki jih ima v tehniki, nadomesti z borbenostjo, ker je res največji borec v naši ekipi. Tudi on ima še potencial, tudi on bi lahko posegel višje. Ne sme se reči, da je to izgubljena generacija.

Bi lahko Dušan Grašič iz tebe še kaj naredil?

Zdajle je glava tako naravnana, da se to ne da več. Čeprav nekje globoko v sebi čutiš, da si še zmeraj sposoben.

Lahko bi smučal za Bolgarijo, Luksemburg?

Ne, ne. Fizično sem razbit. Letos sem se pripravljal skupaj s še dvema tekmovalcema, najeli smo si svojega kondicijskega trenerja. No, to je bila neka individualna vadba, ker smo hoteli več narediti na področju telesne pripravljenosti. Tu nam vodstvo ni delalo težav. Srđan Đorđević je ogromno vložil v našo pripravo. Tudi sam sem si rekel, da je treba letos vse prilagoditi temu cilju, vsak dan je treba pomisliti na ta cilj. Po 20 letih sem izpustil poletni dopust in sem bil vsak dan na atletskem stadionu. Vendar sem videl, da se moje telo ni najbolje odzvalo na to. Dobil sem vnetje ligamentov. To so pač leta.

Kaj boš počel s svojim telesom, ko boš nehal?

Zdaj ga bom poskušal negovati, da ne bo prehitro zakrnelo.

Kaj pa pravijo doktorji? Petnajst let si živel pod ekstremnim stresom!

Doktorji predvsem opozorijo, da je treba srčno mišico vzdrževati, ker imamo športniki navadno povečano srce.

Koliko imaš povečano srce?

Težko rečem, je pa prav gotovo povečano, ker sem opravil ultrazvok.

Kaj imaš še povečano?

Recimo imam izrastke na nogah, ker se v pancerjih noga deformira. Potem je koleno eno drugačno od drugega že na pogled, tudi ko ga obremenim, nista enaki. Hrbet je tudi tak, da težko eno uro sedim pri miru. Moram vstati in se malo pretegniti. Take stvari. Najslabša varianta pa je, da nič več ne delaš, da nisi več telesno aktiven, ker je to potem za telo šok.

Eno je telo, ampak tudi duh oziroma um bo moral doživeti spremembe.

To je pa stvar, ki se je mogoče bolj bojim kot telesne spremembe. Tudi miselno se bo treba navaditi.

Imaš program za mentalno reprogramiranje?

Prebiram knjige, ki govorijo o tem, kako se moraš obnašati. Treba se je navaditi na drugačen način življenja. Zavedam se, da imaš kot tekmovalec oziroma športnik, sploh, če si uspešen, kljub pritiskom zelo lagodno življenje v primerjavi z ljudmi, ki opravljajo običajne poklice. Tu je tudi pozornost medijev in ljudi, ki jih srečuješ, in vsi so zelo prijazni do tebe.

Recimo?

To so malenkosti. Treba se je navaditi, da tega ne bo več oziroma da bo vse drugače.

Si gledal Scorsesejeve Dobre fante?

Sem.

Se spomniš konca?

Se.

Pa?

Tako ekstremno ne bo. Po eni strani si želim vrnitve v naravo, k preprostemu življenju. Želim se malo odmakniti in zaživeti običajno življenje, ker to tudi pogrešaš.

Zaplana?

Ne, Bled.

Nisi pa razmišljal, da bi šel v samostan - ali kaj takega?

Razmišljam o tem, da ne bi bil več toliko prisoten.

Da ne bi bil v napoto drugim?

Nočem krasti pozornosti. Že zdaj mi je žal, da se je vse skupaj razpletlo tako, da sem dobil več pozornosti kot alpski smučarji, ki so tam nastopili. Ampak tako pač je. Nisem mogel veliko vplivati na to. Očitek, da nisem nastopil na tej tekmi, je manjši, kot bi bil očitek, če ne bi povedal svojega mnenja.

Ti je žal, da nisi prej nehal?

Kariera športnika se lahko konča na zelo različne načine. V smučanju imaš primere, kot je Alberto Tomba, ki je končal z zmago.

In je še zmeraj v središču pozornosti.

V središču pozornosti bi bil tudi, če na tej tekmi ne bi zmagal, ker je že pred tem toliko dosegel. Druga stvar pa je, da je res persona. Na drugi strani imaš smučarje, ki so končali zelo neslavno. Recimo Ole Christian Furuseth, ki je bil izjemen smučar. Zadnji dve leti je vegetiral, ampak je še zmeraj poskušal. Pred vsako tekmo je moral vstati uro prej kot drugi, da se je ogrel, ker je bil že tako "iztrošen", pa je vseeno vztrajal. Podobno Paolo Acola, ki je bil zmagovalec svetovnega pokala v skupnem seštevku. On je predolgo vlekel. Zelo redki so scenariji, ko se ti vse pokrije. Zakaj nisem prej končal? Ker sem verjel, da bom še vedno med najboljšimi. Drugo je bilo to, da sem to zelo rad počel in da to še vedno zelo rad počnem.

Ampak česa drugega niti nisi počel?

Že res, ampak v tem, kar sem počel, sem se dobro počutil. Mogoče tudi zaradi tega, ker drugega nisem poskušal. Bili so tudi očitki, da Košir smuča samo še zaradi denarja.

Se boš upokojil s profitom?

Zadnjih nekaj let res nisem kaj blazno zaslužil. To je dejstvo, če primerjam s prej, z leti, ko sem bil uspešen. Tu ni nič na lepe oči. To je tržno usmerjeno. V pogodbi imaš, če boš prvi, bo toliko, bonusi so za to in to mesto.

Ti je cena padla?

Ceno sem imel, da sem lahko sklenil pogodbe. Zato sem osebne sponzorje sploh lahko dobil.

Toda ne glede na vse si trademark.

To ravno nisem, nameravam pa izkoristiti svojo prepoznavnost.

Kako?

Malo sem se pripravil na to, da bom nehal tekmovati. Sklenil sem sporazum z novogoriškim Hitom, da bom njihov ambasador pri razvoju Kranjske Gore, kjer sem večino časa smučal. Njihova vizija je nekaj narediti iz tega središča. To bo moja bistvena stvar. S Hitom smo se spomnili, da bi organizirali tekmovanje, ki naj bi postalo tradicionalno, Ski Legends Hit Challenge by Jure Košir. Vsako leto bi pripeljali bivše in zdajšnje smučarske zvezde. Tekma pa bi bila združena s koncertom, letos pridejo Fun Lovin Criminals. Prva prireditev bo že letos, 25. marca. Še naprej pa imam sklenjen dogovor z Rossignolom, ki je bil moj opremljevalec smuči in potem še druge opreme vso kariero, kar se zgodi zelo redko. Tam bom sodeloval pri razvoju in promociji. Tretja stvar je, da bova skupaj z menedžerjem zastopala interese športnikov.

Športnikov nasploh ali samo smučarjev?

Športnikov nasploh, ampak v začetku večinoma smučarjev.

Jih bosta lifrala v Dubaj?

Poskušala jih bova spraviti v močnejše lige. Izkušenj na tem področju imam veliko. V smislu, kako reagirati v določenih fazah kariere, ob nekaterih dogodkih, ki jih kot športnik doživiš.

To so predvidljive stvari, ne?

So predvidljive, vendar so za vsakega enkrat prvič. Jaz sem se večinoma sam učil na njih. Ogromno mi je sicer pomagal žal pokojni Tomaž Cerkovnik v smislu obnašanja in odzivov na dogodek. Naučil me je ogromno tistih čisto življenjskih stvari, ne toliko strokovnih, ko je bil še šef pri naši smučariji.

Ali smučarji čutite, da smučanje ni več tako popularno, kot je bilo?

Klima ni zelo naklonjena tekmovalnemu smučanju v Sloveniji. V slovenski smučariji so stvari, ki imajo negativen predznak. Ljudje gledajo večinoma iste obraze, ki kolobarijo, in dobijo negativno asociacijo. Recimo, da se v organizaciji veliko let ni nič spremenilo. Veliko sposobnih ljudi pa je odšlo v tujino.

Razumljivo, da jih moti. Isti obrazi kolobarijo, rezultatov pa ni. Medtem ko pravi obrazi kolobarijo drugje, kjer pa rezultati so.

Še zmeraj mislim, da imajo Slovenci radi smučanje, ker jih smuča ogromno. Iz tega se da izhajati. V Argentini, kjer smo letos trenirali, pač za vsakim vogalom brcajo žogo. Smuča pa veliko Slovencev. To je šport, ki je zasidran med ljudmi.

Ali starši še tako množično vpisujejo otroke v klube in upajo, da bodo postali Križaji, Petroviči, Streli, Čižmani, Kunci, Koširji?

Tu vidim težavo, ker ni sistema, ki bi omogočil, da pride v klub pravi surov talent, če nima denarnih garancij. Ko sem sam začenjal, so bili drugi časi. Staršem ni bilo treba veliko plačevati, da sem lahko tekmoval. Ko sem bil enkrat vpisan v klub, sem bil njihov.

Spremenilo se je življenje zunaj smučarije - ljudje so prej prišli iz službe ob dveh in so se lahko ukvarjali s karierami svojih otrok. Danes to ni več mogoče.

Saj klubi so in nekateri so dobro organizirani in imajo zelo dober program, ampak finančni vložek staršev je precejšen. Če bi zdaj začenjal, si moja družina tega ne bi mogla privoščiti.

Pa je smučanje v krizi?

Ne bi rekel. Vsi so upali, da bo Giorgio Rocca dvignil Italijo. Žal se to ni zgodilo. Žal sem rekel, ker vem, kako so lahko Italijani nori na šport. Za smučanje bi bilo dobro, da se v zmage vključi več držav.

Kot so Hrvati?

Tam je zdaj prava evforija. Ko prideš smučat v Avstrijo, je povsod polno mladih Hrvatov v tistih kombinezončkih s šahovnico. Zdaj imajo dobre temelje in dobro delajo. Menim pa, da sta Janica in Ivica takšna unikata, da jim bo v prihodnosti težko. Občudujem tako otroka kot starše, ker so bili pripravljeni toliko žrtvovati.

Družinsko podjetje?

Zelo uspešno družinsko podjetje. Sploh Janica je čisti fenomen. Veliko časa smo bili z njimi in smo videli ves proces, kako se je to zgodilo. To se lahko zgodi tudi v Sloveniji, če bo kdo pripravljen toliko žrtvovati. Jasno, potrebno pa je strokovno znanje, ker Ante Kostelić ima tudi strokovno znanje. Če se bo dobro naredil program in naredil sistem s pravimi ljudmi, ne vidim razloga, zakaj ne bi imeli tudi mi pravih šampionov.

Kako vidiš Toneta Vogrinca, ki je slovensko alpsko smučanje praktično izumil?

Tone Vogrinec je ogromno naredil. Se pa opaža, da je intenziteta njegovega delovanja v zadnjem času padla, kar je logično. Ni več imel takega zagona, kot ga je imel pred leti, kar pa bi bilo tudi iluzorno pričakovati.