"Po mojem policija ugotovi tisto, kar ji reče predsednik vlade." - Bojan Potočnik

Vam je žal, da te funkcije ne opravljate več?

Absolutno je bilo teh nekaj mesecev prekratkih. Tudi z ministrom Matejem sva bila dogovorjena, da bova sodelovala do konca tega mandata. Nastale pa so okoliščine, ki so me pripeljale do tega, da sem se raje odločil za upokojitev.

V času vašega vodenja policije je na dan prišla afera z diplomo vašega brata, ki naj bi bila ponarejena. Kako se je afera končala?

V medijih radi iščejo stvari, ki nimajo nobene zveze z delom, ki ga opravljaš. Zavedal sem se, da je moje delo javno, zaradi tega svojega delovanja nikoli nisem skrival. Ko se je pojavil sum, da ima moj brat ponarejeno diplomo, je bilo v medijih napisano, da ima Janez Potočnik, brat v. d. generalnega direktorja policije, ponarejeno diplomo. S tem so škodovali predvsem njemu, ali so želeli škodovati meni, ne vem. Ko so ugotovili, da je diploma pristna, niso več rekli, da je Janez Potočnik brat Bojana Potočnika, v. d. generalnega direktorja policije. Rekli so samo, da se je pri enem od uslužbencev ministrstva za promet ugotovilo, da je diploma pristna. Niso rekli, da je bil po nedolžnem diskreditiran v javnosti.

Kako pa gledajo policisti na to, da jim postavijo za šefa nekoga, ki ni neposredno iz njihovih vrst? Ali ni to nezaupnica policistom?

Gotovo. Tako kot bi za strokovnega direktorja Kliničnega centra prišel neki pravnik ali električar, takoj bi izgubil zaupanje pri zdravnikih. Tudi zaradi tega se nisem prijavil na razpis, ker se mi zdi pod nivojem, da se ljudje za tako funkcijo oziroma delovno mesto iščejo z javnim razpisom. Policist mora poslušati in kadarkoli se loti izvajanja kakršnihkoli pooblastil mora biti avtoriziran, poleg tega mora biti visoko usposobljen. To pride do izraza predvsem v hujših primerih, kot so naravne nesreče, katastrofe ali terorizem. Takrat morajo imeti predstojniki posebna znanja, da znajo sistem voditi in mu tudi poveljevati.

Iz vašega odgovora je čutiti, da policisti niso najbolj zadovoljni z izbiro svojega šefa?

V policiji se take stvari zelo čutijo. Sam sem začel z ničle, kot pozornik, ki je hodil po ulicah. Opravil sem vsa usposabljanja, vse izpite, bil sem vodja varnostnega okoliša, bil sem inšpektor, bil sem višji inšpektor. Vse stopničke sem prehodil. Čeprav nekateri pravijo, da je bilo v prejšnjem sistemu vse zanič, moram reči, da smo imeli karierni sistem dokaj dobro razdelan. Karierni sistem zdaj pri nas ni izdelan. Imamo neravnovesje, ko ljudje preskakujejo eno, dve ali tri stopničke. Tak človek avtomatsko nima potrebne avtoritete in mu ljudje ne sledijo. Sam sem poudarjal, da je to sistem 9000 ljudi, ki opravljajo težko in stresno delo. Zato je potrebno medsebojno zaupanje in timsko delo.

Zadnje menjave so bile take, da so vsi zamenjani strokovnjaki šli iz policije. Ali ima policija preveč strokovnjakov, da jih mora metati iz svojih vrst?

Nima. V policiji je zelo velik problem, predvsem v delu kriminalistične službe, ker nimajo dovolj strokovnjakov, da bi se spoprijeli z najhujšimi oblikami kaznivih dejanj. Tukaj so potrebna visoka strokovna znanja. Nenehne menjave pa povzročajo strese tudi pri ljudeh, ki so na nižjih ravneh. Take razmere niso samo v policiji, ampak v celotni državni upravi. Med ljudmi je nenehen strah pred menjavami.

Kako ste čutili politične pritiske, ko ste bili šef policije?

Neposrednih političnih pritiskov nisem čutil. Ko sem sprejel dolžnost, sem bil na pogovoru pri predsedniku vlade, kjer sem obljubil, da bom delal po svojih najboljših močeh v skladu z zakoni. Prvi pritisk sem čutil, ko sem se v dobri veri, da si postavim najboljši kader, prišel posvetovat z ministrom, saj sem bil vršilec dolžnosti in nisem delal nobenih potez, ne da bi imel njegovo soglasje. Pritiski so bili predvsem v tem, koga in kdaj postaviti na kakšno mesto. Če meni neki direktor predlaga neko rešitev, jo akceptiram, ker mu zaupam, in ne morem reči, predlagali ste tega, ampak imenovali boste pa tega.

Niste mogli svobodno izbrati sodelavcev?

Pogovarjal sem se z ministrom in vedno sva našla rešitev. Včasih kakšne zadeve ni odobraval. Imel sem svoj krog sodelavcev, s katerimi smo bili prepričani, da smo našli najboljše kadrovske rešitve, ljudi, za katere smo menili, da bodo delo dobro opravljali.

Je minister sploh pristojen za odločanje o kadrovskih zadevah v policiji?

Odgovarja za kadrovski načrt, pri vladi se mora boriti za denar. Minister Mate je po naravi človek, ki je bolj operativen. Vključeval se je in je hotel vedeti vse, kako in kaj. Zakaj koga predlagamo. Po zakonu je generalni direktor policije absolutno odgovoren in podpisuje vse akte. Mislim, da država, če bi imela ministra, kot ga ima sedaj, dejansko generalnega direktorja ne bi potrebovala, in to sem ministru tudi predlagal. Naj bo tako, kot je v Nemčiji. Minister mora biti obveščen o tem, kaj se v Sloveniji dogaja.

Nekaj je, da ministra obvestite, drugo pa, da odloča o konkretnih kadrovskih rešitvah. Zakon pravi, da minister nima kadrovskih pristojnosti v policiji.

Tako je. Ko sem ministru predlagal konkretna imena, je dosjeje sprejel, potem pa mi je čez dva ali tri dni rekel, da ti kandidati niso ustrezni in naj pripravim še več predlogov. Ampak jaz več predlogov ne morem dati, razen če predlagam vseh 9000 uslužbencev policije. Posameznih strokovnjakov ni v izobilju. Zdaj vidim, da ljudi, ki sem jih takrat predlagal, postavljajo na položaje, ker nimajo drugih.

Minister sploh ima pristojnost, da odloča o kadrovskih zadevah v policiji?

Po zakonu takrat teh pristojnosti ni imel.

Lahko poveste, za katere konkretne funkcije oziroma ljudi je šlo?

Šlo je za funkcijo mojega namestnika, šlo je za funkcijo direktorja uniformirane policije, šlo je za direktorja kriminalistične službe.

To so pomembne funkcije?

To so dejansko najpomembnejše funkcije, zato razumem, da je minister v zvezi s tem hotel vedeti vse.

Prav zdaj se minister Mate ukvarja predvsem z domnevnim zločinom Silva Pluta. Zakaj policija ni posredovala oziroma priprla Silva Pluta že pred zadnjim umorom? Je sploh imela zakonsko podlago za ukrepanje zoper njega?

Iz naslova pristojnosti policije in na podlagi do sedaj znanih podatkov lahko sklepam, da je imela policija vse zakonite pristojnosti, da bi zoper Pluta na podlagi 148. člena zakona o kazenskem postopku, ki ji nalaga dolžnost odkrivati uradno pregonljiva kazniva dejanja, ukrenila vse potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Prav tako menim, da je policija na podlagi uveljavljenega sporazuma v konkretnem primeru tesno sodelovala s policijo Srbije in Črne gore. Po razpoložljivih informacijah, ki jih je policija pridobila, je raven razlogov za sum prešla na raven utemeljenih razlogov za sum in bi bila dolžna ta postopek zaključiti s poročilom ali kazensko ovadbo pristojnemu državnemu tožilstvu še v času, ko je bil Plut v priporu zaradi utemeljenega suma storitve drugih kaznivih dejanj. Policija in tožilstvo sta samostojna državna organa: policija je organ odkrivanja kaznivih dejanj, tožilstvo organ pregona kaznivih dejanj. Seveda pa ni nujno, da tožilstvo prevzame usmerjanje odkrivanja vseh kaznivih dejanj, ker gre za diskrecijsko pravico tožilca, da odloči o tem. Uredba o sodelovanju državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in pregonu kaznivih dejan, ki temelji na zakonu o kazenskem postopku, pa izvedbeno ureja medsebojna razmerja, in sicer ne z vidika pristojnosti, temveč podrejenosti policije tožilcu, ko se ta odloči, da bo prevzel usmerjanje. Osebno močno dvomim, da policija ni naredila nič v omenjenih relacijah, saj gre v takih primerih za rutinsko, proceduralno potezo. Mogoče je napaka ravno v tem, da ni vmes ali ko se je končalo sodelovanje s kolegi iz Srbije in Črne gore tega zapisala v ustrezni pisni obliki.

Kdo je v tem primeru napravil napako, policija ali tožilstvo? Ali policija ne sme ukrepati brez tožilstva?

Policija ne le, da ima pravico, temveč je celo dolžna ukrepati skladno z določili 148. člena zakona o kazenskem postopku takoj, ko so podani razlogi za uradno pregonljivost kaznivega dejanja. Dolžna je zbrati vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za nadaljnjo preiskavo. Zato ne morem verjeti, da bi policija ta dejanja opustila ali pa ne naredila nič, ko je na podlagi sodelovanja s kolegi iz Srbije pridobila konkretne informacije in dokaze, ki so potrjevali utemeljenost suma storitve zločina. Izredni nadzor, ki sta ga vsak za svoje področje odredila notranji in pravosodni minister, bo zagotovo pokazal, kje se je zataknilo.

Lahko rečemo, da je to, kar se je zgodilo v primeru Silva Pluta, posledica vtikanja politike v delovanje policije?

Zagotovo v tem primeru ne gre za škodljivo vključevanje politike v stroko, saj si ne znam predstavljati, da bi bil v ozadju tega primera politični interes. V oddaji Trenja na POP TV je notranji minister sam povedal, da je imel s sodelavci iz policije kar nekaj sestankov v zvezi z zadevo Plut. Ker ne poznam narave teh sestankov, domnevam, da je minister le želel imeti informacije iz prve roke. Seveda pa je narobe, če so bili ti sestanki operativne narave, kar je vmešavanje v stroko, ki lahko povzroči zmedo v vodenju zahtevnega delovnega procesa. V tem primeru bi minister hote ali nehote prevzel tudi neposredno odgovornost za uspešnost rešitve konkretnega primera. V zakonu o policiji je točno navedeno, kakšne naj bi bile pristojnosti ministra glede dela policije. Minister lahko kadarkoli vpraša generalnega direktorja o konkretni zadevi. Neposredno z operativci pa naj načeloma ne bi komuniciral o strokovnih zadevah, sploh ne brez vednosti generalnega direktorja policije, saj bi to pomenilo nezaupnico generalnemu direktorju oziroma vmešavanje v njegove pristojnosti in posredno tudi paraliziranje funkcije vodenja policije.

Lahko primerjamo primera Ribičič in Plut, kot je to storil pravosodni minister Lovro Šturm v oddaji Trenja na POP TV? Zakaj bi to lahko naredili oziroma zakaj to ni mogoče?

Medsebojna primerjava primerov Ribičič in Plut je popolnoma neutemeljena in celo nemogoča iz tehle razlogov: v zadevi Ribičič je delo vseskozi, do podaje kazenske ovadbe, usmerjalo državno tožilstvo, v primeru Plut pa tega domnevno ni bilo. V zadevi Ribičič policija ni imela interesa, da se javnost seznani z njim. Ključni razlog je bil ta, da bi državni tožilec lahko preiskovalnemu sodniku z namenom zavarovanja dokazov predlagal zaslišanje prič brez medijske publicitete. Plut je bil za storjeni zločin, ki se je zgodil pred dnevi, prijet že po nekaj urah. Policija je v akciji iskanja in prijetja javnost takoj seznanila z dejanjem. Ko je govorila o domnevnem storilcu, je operirala z imenom in priimkom, da bi tako preprečila ogrožanje varnosti ljudi in premoženja. Tukaj ni kršila nobenih zakonskih določil in je delo opravila zelo profesionalno. Kot policist bi, če bi vedel, da je na ozemlju Republike Slovenije osumljenec, zlasti še za tako okruten umor, kot je bil storjen v Aleksincu, ki je po načinu storitve identičen umoru, za katerega je bil osumljenec že pravnomočno obsojen, podobno kot vsi slovenski policisti storil vse, da se taka nevarna oseba izroči roki pravice. Odziv, zaskrbljenost javnosti, se mi zdi upravičen, zato je tudi prav, da se ugotovi, kdo v sistemu je zatajil.

V javnosti pa je znan tudi, čeprav mogoče ne tako pomemben kot ta, primer objave ovadbe proti Ribičiču. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

V zvezi s primerom Ribičič sem zastopal stališče strokovnosti, ker sem vedel, da je to zelo zahteven primer. Osebno sem si zelo želel, da bi nam uspelo rešiti ta primer, ker spadam v generacijo, ki ji je bila zgodovina v marsičem zamolčana. Čeprav se nisem vključeval v neposredno operativno obdelavo, sem bil seznanjen z rezultati, ki so jih dosegli. Bilo je dogovorjeno, da se da v medije samo izjava, da je prišlo na področju povojnih pobojev do pomembnih odkritij, ki kažejo konkretne povezave med odredbodajalci in izvrševalci.

Kdo se je to dogovoril?

V kriminalistični službi so s predstavnico za stike z javnostmi že pripravili tako izjavo.

Govorimo o času pred znamenitim kosilom s Pogorevcem?

Tako je.

Zakaj sploh izjava, v policiji ni navada, da se poroča o odkritjih, dokler zadeva še ni končana?

Dvajsetega maja je bila ovadba odnesena na tožilstvo. Že to, da jo je odnesel kurir in je nismo poslali po pošti, kaže, da smo zelo pazili. Od tega trenutka policija brez tožilstva ne sme narediti nič. Ministra sem seznanil s tem, da je bila ovadba podana. Izrazili smo tudi navdušenje, da se je to zgodilo. Štiriindvajsetega maja sem bil na vljudnostnem obisku pri nadškofu Uranu skupaj z namestnikom Romanom Repom. Ko smo bili na kosilu, je prišlo obvestilo, da je treba dati izjavo pred kamero.

Hitro je prišlo do Jožeta Možine, glede na to, da ste to tako skrivali!

Možina je imel očitno tako pozicijo v okviru ministrstva oziroma policije, glede na to, da je to njegovo področje. O tem nisem vedel nič. Ministra sem poklical in mu rekel, da tega ne smemo objavljati. On pa mi je povedal, da je to naročil predsednik (vlade op. a.). Potem sem poklical še predsednika in ta je naročil, naj naredimo tako, da bo prav. Takoj smo šli na ministrstvo, čeprav kosila še nismo niti pojedli, vendar smo bili že prepozni, ker je bila izjava že posneta.

Kdo je določil, naj da izjavo kriminalist Jamnikar?

Minister je poklical mojo predstavnico za stike z javnostmi in odgovornega kriminalista, da to opravita.

Minister ju je kar določil, brez vas?

Ja, mene ni nič konzultiral.

Še enkrat je prekoračil svoja pooblastila, saj minister ne more ukazovati kriminalistom.

Verjetno se je pogovarjal s predsednikom (vlade op.a.) in ta mu je rekel, da bi bilo to dobro objaviti, ker je to zelo odmevna zadeva. Minister je pač sledil navodilom svojega šefa.

To je smešen izgovor, šef bi mu lahko rekel, naj gre čez cesto pri rdeči luči, pa tega vendarle ne bi smel narediti.

Zaradi tega se nisem hotel več obremenjevati s tem. Takoj ko je bila na POP TV oddaja, ko se še ni vedelo, kakšna je bila ta pot, da se je to zgodilo, je nastala zadrega. Ministra sem vprašal, ali vidijo, kaj so naredili. Skomignil je z rameni, saj potem, ko je napaka narejena, ni več poti nazaj. Ko je bilo že vse pomirjeno in ko sem že odhajal z ministrstva, so rekli, da minister ni odredil objave ovadbe. Jasno, da noben minister na svetu še ni odredil objave kakršnekoli kazenske ovadbe. Ampak on je odredil, da se da izjava v medije. Ker pa to ni bilo narejeno načrtno, je potem kriminalist, vesel rezultatov svojega dela, pred kamero povedal več, kot bi smel. Vprašanje je, kako bo zadeva speljana do konca, ker imajo tožilci zvezane roke, saj ne morejo odrediti nadaljnjih ukrepov. Tožilstvu bi morali ustvariti čas, da zadevo preštudira in da nemoteno, brez pritiskov, odreja konkretne preiskovalne ukrepe.

Kasneje je bilo ugotovljeno, da Mate ni kršil zakonov. Ali to pomeni, da policija ugotovi tisto, kar ji reče predsednik vlade?

Po mojem policija ugotovi tisto, kar ji reče predsednik vlade. Vsak, ki je pismen, lahko prebere, kdo je za kaj odgovoren. V zvezi s komunikacijami ima generalni direktor svojo predstavnico za stike z javnostmi in je izključno on tisti, ki lahko določi, kdo bo kaj komentiral v medijih. Generalni direktor je celo dolžan dajati informacije v medije.

Vse skupaj pa se je začelo z afero Seme. Je policija spremljala novinarko ali ne?

Policija ne spremlja novinarjev. Novinarji kot taki so markantni, saj se pojavljajo s službenim avtomobilom, s službeno izkaznico, še zlasti v Celju, kjer se vsi poznajo. Kolikor vem, je Erhatič bedel nad vsem in so komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb napisali odgovor, vendar jim je bilo naročeno, da je treba napraviti nekatere korekture. Zahtevali so dodatne informacije od celjske policijske uprave.

Kdo je to zahteval?

Kriminalistična služba GPU od kriminalistov iz Celja. Končni podpisnik poročila za parlament pa je minister. Kdo je hotel vedeti več, kot je bilo prvotno napisano, ne vem. Bilo je vmesno poročilo in nekdo je hotel še več podatkov. Ne vem, ali je prišlo naročilo iz ministrovega kabineta ali ne. Erhatič verjetno ve in je najbrž povedal, kdo je zahteval še več podatkov o konkretni zadevi.

Vi mu niste dali takega navodila?

Kje pa! Kasneje sem bil samo seznanjen z zadevo, v katero se tudi sicer nisem vključeval. To je strokovna avtoriteta kriminalistične službe in njenega direktorja. Take zadeve sem vzel na znanje ali pa tudi ne, ker se nisem hotel obremenjevati s stvarmi operativne narave. Tisti, ki je odgovoren, naj to tudi strokovno obravnava. Zagotovo zoper Semetovo niso uporabljali posebnih metod in sredstev. Ob znanem dejstvu, da je prišla na kraj neke nesreče pred patruljo, se pravi, da je nekje dobivala informacije, nekdo ji je povedal.

Prišlo je poročilo v odgovor na vprašanje poslanca Kanglerja, ker pa nekoga ni zadovoljilo, so potem policisti povedali vse, kar so vedeli?

Tako si zadevo razlagam, čeprav se zdaj sliši malo komično.

Ne ve pa se, kdo je zahteval razširitev poročila?

Tega ne vem, vedo pa tisti, ki so dobivali naloge, ker je to šlo mimo generalnega direktorja. Mogoče v parlamentu niso bili zadovoljni, ne vem.

Ste v času svojega dela vi, ali pa je to morebiti storil kdo mimo vas, naročili, da se opazuje še kakšen novinar?

Iz mojega kabineta gotovo ne. S svojim namestnikom, ki je bil pristojen za operativo, se nikoli nisem pogovarjal o tem, da bi kdo nadzoroval novinarje. Uporaba posebnih metod in sredstev je izjemno občutljivo področje. Vedno smo zelo pozorni, da se ukrepi uporabe posebnih operativnih metod in sredstev odrejajo samo na zakoniti podlagi. Zato morajo biti dani vsi argumenti in vse mora biti pokrito z odredbami, ki se potrebujejo za to.

To je uradno nadzorovanje. Kaj pa neuradno, saj ste sami dejali, da je minister Mate kaj naročil tudi mimo vas? Lahko trdite, da se novinarjem in politikom ni prisluškovalo?

O tem sem prepričan. Če bi se kaj takega dogajalo, bi za to gotovo izvedeli, saj gredo vse zadeve skozi operativni center, tako da se kaj takega ne bi smelo dogajati.

Iz časa vašega vodenja policije je tudi afera Karl Erjavec.

O tem sem že vse povedal pred odborom za obrambo. Tam sem povedal tisto, kar sem izvedel iz treh strokovnih poročil. Eno je pripravila uniformirana policija, drugo urad za varnost in zaščito, tretje pa je napisala neposredno enota, ki je bila tam. Vsebina vseh poročil se je ujemala. Takrat sem povedal, da Karl Erjavec ne nosi popolnoma nobene odgovornosti v zvezi s tem. Če je imel zraven soprogo, je to stvar protokola, kako so to urejali. V državo je vstopil na evidenten način, v spremstvu policije, zato ni naredil prekrška. Minister ima možnost vstopati kjerkoli, ne samo na letališči Brnik. V tem primeru zadostuje, da si dan ali dva prej pridobi odločbo. Minister Erjavec, če ima te potrebe, samo naredi zahtevek in potem se izda odločba.

Je minister Erjavec imel odločbo?

V tem primeru ni imel odločbe, ker so se za spremembo odločili v zraku.

Torej le ni bilo vse tako, kot bi moralo biti?

Ni bilo, vendar so policisti, ki opravljajo zakonito delo, prisluhnili želji ministra in ga v državo spravili tam. Policist, ki je bil tam, je bil tam kot varnostnik, da je varoval to območje. Ne more pa tam prestopiti meje vsak državljan, ker Erjavec je minister, zato je imel tak tretma, kot ga je imel.

Rekli ste, da bi moral to svojo odločitev povedati dva dni prej in ne bi bilo nikakršnih težav, on pa tega ni naredil.

Tega ni naredil, ker so se tako odločili v letalu.

Takrat je bežal pred novinarji?

Nekdo mu je tako svetoval in mi smo mu to omogočili. To je vse. Bil pa je s tem seznanjen vodja izmene, ta je komandirja policije seznanil s tem, da je ministrova želja taka. Tudi kontrola letenja je bila obveščena.

Vemo, da je pisni zahtevek samo malenkost, vendar se mora zakonov držati tudi minister.

To je problem pri novih ministrih, da potrebujejo čas, da se privadijo na položaj. Če bi imel ob sebi strokovnega svetovalca, se to ne bi zgodilo.

Ne glede na to je kršil zakone.

Nekateri ministri so varovani. Mednje spada tudi obrambni minister, ki ima izkaznico, da je varovana oseba. Če se z njo izkaže, mu policija mora zagotoviti vso asistenco, tako da je tu na ta način zadeva zakonsko pokrita.

Te izkaznice so za pametnejše razloge, ne za to, da se izogiba novinarjem.

Mislim, da take napake ne bo več ponovil. Minister je kljub temu samo človek in je v dobri veri računal, da to lahko naredi.

Saj smo tudi drugi državljani samo ljudje, in ko naredimo napako, dobimo položnico!

Dejansko je potoval s posebnim letalom, zato je mogoče, da je policija še podzavestno iz preteklosti navajena, da nekomu na takem položaju vse to pripada. Zato ne krivim policistov.

Lahko pa krivimo tiste, ki so v posebni komisiji ugotovili, da ni bilo nič narobe, kot so storili v primeru Mate.

Policisti morajo nadzorovati državno mejo in jo varovati pred vstopom ljudi, ki so nevarni državi ali nimajo možnosti legitimnega bivanja tukaj. Primer, ki se je zgodil, je bil nova izkušnja in zagotovo bodo v prihodnje podobne zadeve reševali tako, da bo prav. Mislim, da tudi Erjavec take napake ne bo več naredil, da bi se izpostavljal medijem in javnosti zaradi take banalne stvari.

Kdo pa je naredil napako?

Policisti bi morali reči, oprostite, gospod minister, tega ne morete, morate čez mejni prehod.

Torej so napako naredili policisti?

To sem tudi povedal, da so mu omogočili prehod čez mejo na mestu, kjer ni mejnega prehoda.

Se vam zdi, da je bilo v času vašega vodenja policije veliko afer? Zakaj?

Lahko se je kdo bal, ker so moje reference delo zadnjih 35 let. Imel sem vse potrebne kvalifikacije za delo, ki sem ga opravljal. Za sabo sem imel vedno svoje zakonsko poslanstvo. Edina služba, ki skrbi za varnost življenja ljudi in njihovega premoženja, je policija. To je zame sveta stvar in temu mora biti podrejeno čisto vse v okviru celovite zakonite dejavnosti policije.

Imate občutek, da so vam nagajali, ko ste bili šef policije? Odkar je vodenje policije prevzel Romšek, se nič ne sliši o policiji, razen o kakšni zamenjavi!

Pri delu sem bil transparenten, bil sem prisoten tudi medijsko. Kamorkoli so me povabili, sem šel, da bi ljudem povedal, da si policisti ne želimo pri svojem delu neprestano koga ustavljati in kaznovati. Ko so me vprašali, ali je slovenska policija v redu, sem rekel, da je, ampak da je treba narediti še to in to, da bi pri delu lahko bili še boljši. Vem, da je v policiji tudi korupcija, vem, da imamo lahko tudi nekaj slabih policistov, vendar tega vprašanja ne moreš rešiti takoj in na način, da zamenjamo vse vodilne, saj to ne prispeva k rešitvi problemov. Preden se novi šef znajde, mine nekaj časa, in če potem nenadoma vse zamenjaš, je zelo težko uskladiti stvar. Tudi če ima kdo vse možnosti za dobro delo, vseeno potrebuje nekaj časa. Čutil sem, da nekomu nekaj ni prav, ko sem bil mogoče kandidat za osebnost tedna v različnih medijih. Povedal sem, da lahko Slovenijo na področju organiziranega kriminala in gospodarske kriminalitete zelo hitro uredimo. Stvari so take, da se dajo urediti, ker imamo možnosti in resurse. Sprostiti pa je treba potenciale, s katerimi razpolagamo. Ne vem, mogoče se je kdo ustrašil. Policijski šef ne more biti priljubljen v javnosti, vendar prek njega dobi javnost zaupanje v policijo, da je ta poštena, da je strokovna in da bo vsak deležen podpore ali pa pomoči, ko bo njegova varnost kakorkoli ogrožena. Lahko je posredi nezaupanje, ljubosumnost, drugega si ne znam predstavljati.

Kdo po vašem mnenju vodi slovensko policijo, Romšek, Mate ali Janša?

Eden od teh treh gotovo. Po mojem mnenju je Mate tisti, ki dirigira zadeve, kar izhaja iz njegove odgovornosti za varnost v državi.