"Napovedovali so kulturno revolucijo, nihče ni tega skrival. Težava je bila v tem, da ostali tega nismo dovolj resno jemali" - Dr. Gregor Tomc

Kako se počutite kot politik?

Za zdaj se še ne doživljam kot politik, ne vem tudi, če se kdaj bom. Na prvem sestanku sem manjkal, tako da čisto zares v politične vode tudi še nisem skočil. Se pa vsekakor počutim zelo nelagodno, to je pač stvar, ki je v življenju nisem želel nikoli početi. Pristal sem na to, da na listi Zorana Jankovića sodelujem kot svetovalec, potem sem privolil, da posodim svoje ime kot kandidat na listi, a šele na dvajsetemu mestu. Rečeno mi je bilo, da nimam šans, da bi bil izvoljen. Pa se je zgodilo prav to. Na drugi strani pa sem si dvajset let prizadeval, da bi Ljubljana dobila srednje veliko dvorano za sodobno urbano kulturo, in kaj je to drugega kot politično delovanje?

Morda ste si, a izven institucij političnega odločanja.

Hoditi lobirat k županom je pač politično delo, pisati o tem po časopisih je tudi politično delo. Ko so me nagovarjali h kandidaturi, sem drugič v življenju dobil občutek, da bi lahko v politiki kaj koristnega naredil za generacijo, ki ji pripadam. Prvič je bilo to pred desetimi leti, ko so me iz ministrstva za kulturo povabili, da bi sodeloval pri oblikovanju dokumenta o slovenski kulturni politiki. Takrat sem želel postaviti rock'n'roll na zemljevid slovenske kulture, a sem bil na koncu popolnoma neuspešen. Drugič sem imel podoben občutek pred meseci, ko me je poklical kandidat za ljubljanskega župana. Odločil sem se, da sodelujem še s tretjim mestnim županom, to pot nepreklicno zadnjič. Bi mu res lahko po salonsko odvrnil, sorry, jaz se tega ne grem, ker politike ne maram, ker se nočem umazati? Mogoče se sliši malo patetično, a čutim odgovornost do generacije ljudi v Ljubljani, ki je prikrajšana za osnovno kulturno ponudbo. Predvsem pa sem hotel užitek normalne koncertne ponudbe v mestu privoščiti sam sebi.

Kako boste rock'n'roll postavili na zemljevid Ljubljane?

Prva stvar je Kino Šiška, kot srednje velik multikulturni center, ki bo ustvarjalcem dostopen po nekomercialni ceni, z vso potrebno infrastrukturo za normalno delovanje. To je prva stvar, ki je ključnega pomena za ljubljansko urbano kulturno ponudbo. Druga stvar, ki je prav tako pomembna, je sama sprememba mestne kulturne politike. Kako doseči, da se bo davkoplačevalski denar, ki se danes namenja predvsem za elitno kulturo, razporejal bolj enakopravno? Mesto na primer Festivalu Ljubljana letno nakazuje velika sredstva. A kakšna je ponudba na tem festivalu? Skoraj izključno za eno petino kulturnih potrošnikov, za starejše, bolj izobražene, za bogatejše ljudi, ki jim je blizu klasična kultura. Za druge ni ničesar, razen seveda na trgu. Kulturno politiko je treba v Ljubljani demokratizirati. Oblast mora vsem Ljubljančanom zagotavljati enakopraven dostop do kulture po njihovi lastni meri, ne pa po meri mestnih oblasti.

Ali v prenovljeno kulturno krajino glavnega mesta spada tudi nogomet?

V katastrofalni situaciji, v kateri je danes mestni nogomet, glavni problem sploh ni več infrastruktura. Na današnji ravni igre je obstoječa infrastruktura popolnoma zadostna. Danes moramo začeti razmišljati o tem, kako na novo vzpostaviti pogoje za športno igro. Razmišljati moramo o tem, kako na primer na Slovanu spet postaviti na noge rokomet, kako pred kolapsom rešiti košarko v mestu in kako seveda na noge ponovno postaviti nogomet. Ne mislim, da prave odgovore na ta vprašanja že poznamo. Po mojem bi moralo mesto ustanoviti za vsak šport v krizi majhno skupino strokovnjakov, klubskih delavcev in mestnih svetovalcev, ki bi poiskali ključne probleme in ukrepe za njihovo reševanje. Šele nato bi se lahko vključile v proces tudi mestne oblasti.

Ali lahko mesto ustanovi svoje nogometno moštvo?

Kaj se je v zadnjem desetletju zgodilo z Ljubljano, da je na te stvari "pozabila"?

Problemov je bilo več. Na eni strani so bili krivi klubi, mislim predvsem na nogomet, v njem so delovali ljudje, ki niso želeli delovati transparentno, v skladu s sodobnimi načeli poslovanja. Mestna politika pa se je izogibala sodelovanja s takšnimi klubskimi upravami. Drugi problem je širši. Slovenci smo kronični kulturni zamudniki, zamujamo tudi na področju športne kulture. Ljubljanska politika se še posebej dovolj ne zaveda, da je razviti šport eden od sestavnih delov identitete vsakega sodobnega mesta. Mesto, ki tega nima, je mesto brez prave identitete, prepoznavnosti navzven. Je tudi mesto brez ključne oblike družabnega življenja za meščane, športnega navijaštva. Ljubljana ima, ko gre za elitno kulturo, infrastrukturo večmilijonskega mesta, ko pa gre za sodobno urbano kulturo, smo velika provinca. Šport in rock'n'roll sta dva primera urbane kulture, kjer zaostajamo.

Del urbane kulture je gotovo Metelkova.

Ta je nastala nasproti mestu, po naključju, in mesto jo je na začetku želelo porušiti, tako da si zanjo ne more lastiti nobenih zaslug. Na Metelkovi se mora status ljudi, ki tam delajo, legalizirati. In potem morajo ti ljudje delovati po istih načelih kot vsi drugi kulturni izvajalci in za svoje delovanje morajo dobivati tudi večja sredstva kulturne politike.

Kako razumete uspeh Zorana Jankovića in njegove ali pa vaše liste?

Ljubljana je bila v krizi dolgo časa, mesto je stagniralo, ljudje so imeli občutek, da obstoječa politika problemom mesta ni kos. Ne socialdemokrati ne liberalci ne desničarji. Meščani so bili na splošno razočarani nad neučinkovito mestno politiko, nad ideološkimi spopadi, preslikanimi iz državne politike. Drugi razlog je dejstvo, da je Zoran Janković prepoznavna figura, nekompromitirana z mestno politiko. Janković tudi ni imel resnega konkurenta. In še nekaj, način, kako so Jankovića vrgli iz Mercatorja, je pri veliko ljudeh zbudil precejšen revolt. Jankovič je užival sloves človeka, ki je prišel iz političnega konflikta s sedanjo vlado kot moralni zmagovalec. Umazana kampanja proti njemu, ki so jo vodili prorežimski mediji, predvsem državna televizija in Delo, je imela nasprotni učinek od zaželenega. Bedasti očitki, da gre za slovenskega Berlusconija, ki bo v politiko, v kateri vladajo visoka etična načela, uvajal neusmiljena načela biznisa, so bili prav tako smešni. Še posebej smešno je te očitke poslušati z desnice, ki bi morala uspešne poslovneže vendar povzdigovati kot zgled ostalim. In kot da v Italiji Berlusconiju očitajo, da je uspešen poslovnež. Očitali so mu, da je vpliven medijski lastnik, Janković pa, kot mi je znano, ni lastnik nobenega medija. Če bi za koga v Sloveniji danes rekli, da je naš Berlusconi, je to Janez Janša, ki politično nadzira številne medije.

Zoran Janković ni edini, ki se mu je zgodil tovrsten obračun z vladno politiko, dogajajo se tudi na drugih ravneh. Kako razumete način vladanja aktualne vlade?

Če pogledamo nazaj, se dobro vidi, da je ta vlada uresničila marsikaj od tega, kar je napovedovala v opoziciji. Njeni intelektualci, iz kroga Nove revije, so v devetdesetih letih govorili, da še vedno živimo v komunizmu, da se v Sloveniji sploh ni zgodil prelom s komunizmom, da vladajo sile kontinuitete. Želeli so nas prepričati, da je bila prejšnja oblast, stari režim, ki je prenovljeno vladal v devetdesetih, totalitaren, da se znotraj njega ni v 45 letih zgodila nobena sprememba. Kot da je bila do leta 1990 v Sloveniji še vedno vladavina strahovlade. Želeli so nas prepričati, da so vse elite še vedno komunistične, govorili so o 83-odstotni reprodukciji elit in o tem, da je takšen delež starih elit nelegitimen. Govorili so o tem, da so vsi mediji še vedno komunistični, da vztrajno zagovarjajo ene in iste vladajoče opcije. Prepričevali so nas, da je stanje v Sloveniji popolnoma nevzdržno. Jože Pučnik je recimo takrat govoril, da je bilo stanje v devetdesetih hujše, kot je bilo v času komunizma. In da zaradi tega Slovenija potrebuje kulturno prenovo. Zgolj zmaga na volitvah ni dovolj, so nam govorili, Slovenija se mora kulturno prenoviti, očistiti. Napovedovali so kulturno revolucijo, nihče ni tega skrival. Težava je bila v tem, da ostali tega nismo dovolj resno jemali.

Se kulturna revolucija udejanja danes - zanjo potrebuješ dramatične, širokopotezne ukrepe?

Janša je sistematičen človek in ta vlada sistematično realizira projekt prenove. Vsaj tam, kjer ga lahko. Tako načrtno izvajajo čistke v gospodarski eliti in v medijih. Drugod, v sodstvu, šolstvu ali kulturi, je težje, a se trudijo. Dogaja se tudi nekakšna revizija zgodovine. Govorijo nam o tem, da je treba pogled na preteklost spremeniti. Relativizirajo partizanščino in reafirmirajo domobranstvo. Prav neverjetno je, kakšne stvari govori na primer predsednik državnega zbora Cukjati. Za njega so bili kolaboranti tako partizani (s komunisti) kot domobranci (z nacisti), to, kar je njihovo delovanje opravičevalo, pa je bil patriotizem. Kot da lahko slovenski nacionalizem človeka opere vsakršne krivde. In kot da so bili kolaboranti v drugi svetovni vojni tudi Američani in Angleži, ker so sodelovali s Sovjeti. Prišlo pa je tudi do obračuna z mediji. V 90. letih so pisali o tem, da so vsi mediji, z izjemo Maga in Demokracije, pristranski, na primer Drago Jančar. In ko je Janša prišel na oblast, se je začel obračun, ki se v njihovem novoreku imenuje 'uravnoteženje'.

Ali je predpostavka, da je pri nas v devetdesetih letih vladala komunistična kontinuiteta, poenostavljeno razumevanje družbe?

To je ideološki konstrukt, kot vsak drug političen program. Da bi verjeli v to, da pri nas še vedno vladajo sile kontinuitete, so trdili, da je demokracija pri nas zgolj formalna. Uporabili so Marxovo razlikovanje med formalno demokracijo, ki da je zgolj navidezna, in vsebinsko demokracijo, ki da je tista prava. Ta očitek je nekoliko smešen, saj je demokracija lahko samo formalna ali pa je ni. Pojavljala se je tudi kritika, da je bil pri nas totalitarizem vse do konca 80. let. Če berete na primer Vaska Simonitija v Temni strani meseca, nikjer sploh ne opredli totalitarizma, čeprav o njem ves čas govori. Ponavadi se totalitarizem opredeli z nekaterimi temeljnimi lastnostmi - karizmatičen vodja, totalna ideologija, ena stranka na oblasti, potlačena civilna družba. Poglejmo si osemdeseta pri nas. V osemdesetih nismo imeli karizmatičnega voditelja, ker je umrl, imeli smo šest republiških komunističnih strank, ki se med sabo niso marale, civilna družba je kolikor toliko delovala, če si imel za to seveda dovolj državljanskega poguma, obstajali pa so tudi nekateri dokaj avtonomni mediji (Mladina, RŠ, Nova revija itd.). Zame osebno je žalitev, če mi kdo reče, da sem bil žrtev komunističnega režima. Vse, kar sem počel, sem delal zavestno in za to pač tvegal svojo kariero.

Kdor je deloval proti komunističnem režimu, je bil vendarle tudi sankcioniran.

Je bil, a dejstvo je, da od 70. let dalje glave na prodaj nismo nosil. Nova revija je recimo pred leti naredila razstavo Temna stran meseca. Ta razstava me je v nekem smislu zelo ujezila, v isti koš se je metalo resnične žrtve totalitarnega režima, domobrance in druge 'razredne' sovražnike, ki so jih po vojni postrelili brez sodnih procesov in ki so bili nedvomno prave žrtve totalitarnega režima, in na drugi strani vse tiste, ki smo se zoperstavljali avtoritarnemu režimu v sedemdesetih in osemdesetih. Primerjava nas in domobrancev se mi zdi blago rečeno neokusna. Vse, kar sem tvegal jaz, je bila kariera, to sem delal zavestno, nisem bil nobena žrtev sebi nedoumljivih okoliščin. Trditev, da je bil v Sloveniji totalitarizem vse do osamosvajanja, se mi zdi deplasirana, slab izgovor tistih ljudi, ki si v sedemdesetih in osemdesetih letih niso upali zoperstavljati avtoritarnemu režimu, zdaj pa iščejo za to opravičilo.

Del nove vladne elite je bil disidentski.

Del je bil, a večina ne. Vasko Simoniti že ne, Peter Jambrek tudi ne.

So bili pozneje v devetdesetih del totalitaristične kontinuitete, kot se je reklo v političnem žargonu, tudi mediji?

Po mnenju intelektualcev desnice vsekakor. Je pa vprašanje, ali so uravnoteženi mediji pogoj za demokracijo. Po mojem ne. In ali je naloga vlade, da uravnotežuje medije. Po mojem prav gotovo ne. Družba v ravnotežju, tudi medijskem, je možna predstava o zaželenem stanju skupnosti v glavah konservativcev, ni pa takšna vizija edina mogoča ali zaželena.

Oblast mora prispevati možnosti za svobodno tiska.

Za svobodo tiska seveda, a ne tako, da vstopa v uredniško politiko medijev, ali tako, da zunanji minister dobi svojo kolumno v režimskem časopisu. Kolikor poznam zahodne medije, bi si upal trditi, da prevladujejo levi mediji. Zakaj, ne vem natančno, morda zato, ker je večina družboslovja in humanistike, iz katerih največkrat prihajajo novinarji, pač levo usmerjena. To ne velja le za od naših desničarjev tako osovraženo FDV.

Če bi imeli mediji takšno moč, kot se jim predpisuje, pred leti zaradi domnevnih levih medijev v Sloveniji ne bi zmagala desnica.

Peter Jambrek je povzel Gramscijevo teorijo hegemonije, po kateri elita, kadar obvladuje ključne institucije civilne družbe, medije, gospodarstvo, cerkev, šole in podobno, brez težav zmaga na volitvah in obvladuje državo. Teorija je bila za desnico zelo neprijetna, saj je Jambrek v bistvu trdil, da sile kontinuitete obvladujejo celotni prostor civilne družbe. Torej naj bi bila desnica obsojena na večen opozicijski status. Na srečo Janeza Janše in njegovih se je Jambrek kot teoretik motil. Je bilo pa normalno in za slovenski politični prostor tudi zaželeno, da je desnica končno enkrat zmagala. Malo naporno je bilo vsa ta leta gledati liberalno demokracijo na oblasti. Naj omenim še elite, ki naj bi bile pred zmago Janševe vlade še komunistične. Ali je 83-odstotna reprodukcija elit med 80. in 90. leti veliko ali malo, je stvar mnenja, ne pa sociološke znanosti. Jaz bi celo rekel, da so takšni podatki za Slovenijo, kjer se je stari režim legitimiral s samoupravno ideologijo, pričakovani. Smo pač majhna družba, v kateri je bila participacija številnih ljudi v procesih odločanja, pa tudi članstvo v partiji, nekaj vsakdanjega. Iz tega sklepati, da so bili vsi ti ljudje člani elit, pa je po mojem mišljenju sporno.

Blizu režimske oblastne elite so bili tudi posamezniki, ki spadajo v krog novi vladi naklonjenih razumnikov.

Po logiki, ki jo uporabljajo desni intelektualci, je bila tudi večina njih v elitah komunističnega režima. Profesorji na državnih univerzah, uredniki državnih založb, s Prešernovo nagrado nagrajeni pisatelji, kaj pa je to drugega kot elita! Večina ljudi, ki danes kritizira visoko reprodukcijo elite v Slovenije, je bila nekoč sama del te elite.

OK, je krivda v tem, da v devetdesetih ni bila izvedena lustracija?

V Sloveniji si zelo težko predstavljam lustracijo. Prvič, po desetletjih samoupravljanja ni bil praktično nihče, ki je stopal v javno življenje, več 'čist'. Ni mi pa tudi čisto jasno, kdo bi postavljal kriterije. Če bi kriterije nastavili dovolj strogo, bi morali lustrirati tudi Janšo. In skupaj z njim dober del današnje politične, gospodarske ali kulturne elite. Pri nas je bila situacija pač zelo drugačna kot v drugih vzhodnih državah. Kadarkoli sem v Vzhodni Evropi v 80. letih potoval kot predstavnik mirovnega gibanja ali s Pankrti, so se vsi čudili, ker je pot financirala Zveza socialistične mladine Slovenije. Za njih sem bil kolaborant. Ko sem jim razlagal, da se v Slovenji ne da praktično ničesar početi, če ne sodeluješ z oblastjo, so me pomilovalno gledali. Mi nismo imeli paralelnih, nedržavnih institucij, kot so jih imeli v vzhodi Evropi, mi smo sodelovali z državo, ker se je komunistični režim pač do te mere liberaliziral, da je to omogočal. Še plošče nisi mogel izdati, če nisi imel podpisane pogodbe z državno založbo.

Državni urednik se je podpisal pod prvo ploščo Pankrtov.

Seveda se je, drugače v samoupravnem političnem okolju ne bi izšli. Lahko bi ostali garažni band in "čisti", lahko pa smo sodelovali z državo. Na drugi plošči smo to tudi povedali, rekli smo, da smo državni ljubimci. V Sloveniji se skratka drugače ni dalo oz. dalo bi se, ampak se ni splačalo, ker se je dalo delovati dovolj avtonomno tudi skozi institucije sistema. Če bi pri nas skratka izvajali dosledno lustracijo, bi na koncu v tej majhni dvomilijonski državi ostalo zelo malo dovolj 'moralno-politično neoporečnih' ljudi, vsekakor pa premalo sposobnih.

Kateri so po vašem mnenju ključni vzroki, da je del desne intelektualne elite v devetdesetih deloval tako radikalno, da si je, kot pravite, zamislil kulturno revolucijo?

Številni intelektualci Nove revije so bili z demokracijo razočarani. Imeli so pretirana, tudi napačna pričakovanja o demokraciji, ki so si jih ustvarili v avtoritarnem režimu. V osemdesetih letih so bili v nekem smislu središče družbe in politike. Objavili so na primer neko številko neke revije, o kateri je razpravljala partija, o kateri so pisali časopisi po vsej Jugoslaviji. Tiha moralna večina jih je na skrivaj povzdigovala, partijski veljaki so jih kritizirali. Upravičeno so imeli lahko občutek, da na strateški način sodelujejo pri oblikovanju slovenske družbe, da so v centru politične moči, sicer na udaru, a vseeno v centru. Doživljali so se kot izredno pomembna kulturna elita. Potem pa je prišla demokracija. Naenkrat se je pojavila kopica medijev, kopica politikov, strank, organizacij vseh vrst, ki so govorili poleg in mimo Nove revije in njenih intelektualcev. In novorevijaši so se na lepem počutili izgubljene, razsrediščene, da ne rečem izdane. Ko so izgubili svoj strateški položaj, se jim je zazdelo, da so za to krive nove razmere v družbi in da to, kar imamo, ni prava demokracija. Kot da je demokracija lahko kdaj prava. Kot da ni to stalno iskanje konsenza o tem, kaj je prava demokracija. V tem svojem iskanju prave vsebine demokracije so dediči komunističnega režima, njegovi pravi nasledniki. In zaradi tega občutka, da nekaj manjka, da so bili za nekaj opeharjeni, so se počutili kot tranzicijski luzerji.

A ravno pluralnost je temelj demokracije.

Seveda, prišlo je do temeljnega nesporazuma. Njihova beseda ni več uživala ugleda, kakršnega so si pripisovali, in postali so prepričani, da je za to kriva zgolj formalna demokracija in da Slovenija potrebuje vsebinsko prenovo. Dolgo so čakali, da so prišli nazaj v središče, nazaj na položaje, ki naj bi jim samoumevno pripadali. Od tod ta zamera, ta frustracija v devetdesetih letih. Odgovor je bil zanje preprost. Za nevzdržne razmere je kriva kontinuiteta komunizma, ki jim je preprečevala, da bi prišli do prave veljave. Slovenska tranzicija je bila v 90. letih, ker v Liberalni demokraciji ni bilo podobnih frustracij, razmeroma blaga. Slovenija je delovala kot oaza liberalnosti in zmernosti. Zdelo se je, da imajo vse nekdanje komunistične države prehodne težave, le pri nas pa jih ni bilo. Zdelo se je, da pri nas ne bo nobenih neustvarjalnih konfliktov, da ne bo nobenega pogrevanja starih zamer. Izkazalo pa se je, da stvari niso tako preproste. Prej ali slej so morali na oblast priti ljudje s pravimi ali namišljenimi zamerami, da si vzamejo, kar jim gre.

Nekatera dejanja nove oblasti ravno spominjajo na neki minuli čas, nekoč razočarani novorevijaši danes, ko so bližje oblasti, delujejo na način, ki so ga očitali drugim.

To je pač ironija zgodovine, ki jo doživi vsak vladar, ko želi izpeljati velik kulturen preobrat, kulturno revolucijo. V čem vidim paradoks te oblasti? Na oblast je prišla s sklicevanjem na liberalne ideje. Pričakovali bi, da se bo država umikala iz javnega življenja, pričakovali bi thatcherizem. V resnici pa je uporabila vzvode moči za kulturno prenovo družbe, za to pa je uporabljala politično moč, kar jo vodi nazaj v tradicionalizem. Centralnost političnega subsistema postaja v Sloveniji vse bolj očitna.

Vsaka oblast želi svojo moč udejanjati v različnih družbenih sistemih.

Takšna centralnost političnega subsistema, kot je danes prisotna v Sloveniji, je značilna za manj razvite družbe. Za družbe, v katerih je politična elita absolutno nadrejena vsem ostalim elitam. Kjer se politična moč uporablja kot vzvod za velike preobrate. Politična elita je vsem drugim elitam izrazito nadrejena, obstaja izrazito enosmeren vpliv politične elite na vse druge. Aktualna oblast zelo tradicionalno dojema državo, kar je bilo značilno tudi v komunizmu. Tudi v komunizmu smo imeli partijo, ki je od zgoraj uravnavala vse druge subsisteme. Osnoven paradoks Janševe oblasti je skratka, da na nenameren, nehoten način, vzpostavlja tradicionalno strukturo vladanja, od katere se na deklarativni ravni sicer distancira.

Kakšni so razlogi za takšno razumevanje demokratičnega družbenega ustroja v politični socializaciji nove oblasti?

Vsi smo odraščali v komunizmu, v komunizmu so se oblikovale tudi sedanje politične elite. Kar med drugim pomeni, da imamo veliko premalo spoštovanja do demokratične procedure. Ko država razglasi svojo namero, da bo podržavila javno televizijo, na primer ne pride do vika in krika obeh opozicijskih strank, da je to nevzdržno. Ne le pozicijski, tudi opozicijski politiki se ne zavedajo strateške pozicije javne televizije, ne zavedajo se tega, kako pomembno za demokracijo je, da je ta institucija neodvisna. Imamo tudi premalo razvito civilno družbo, ki bi se hotela takšnim avtoritarnim tendencam upreti.

Resni kritiki vlada obesi žaljivi pridevnik "tako imenovana". Potem pa imamo t. i. strokovnjake, t. i. civilno družbo.

To je pač stvar kulture komuniciranja, ki je v navadi v tej vladi. Iz prejšnjega režima so se naučili, da je oblast gospostvo. Potrebovali bodo še veliko časa, preden bodo spoznali, da je v demokraciji politik služabnik ljudstva. A to se mi ne zdi tako velik problem. Hujša je relativna nerazvitost civilne družbe. V komunizmu je bila nerazvita, bila je maloštevilna, nekateri mediji so lahko s svojim pisanjem ustvarjali vtis, kot da je veliko močnejša, kot je bila v resnici. Dodaten problem slovenske družbe je še v tem, da je bila katoliška organizacija tako zaposlena s koristoljubnim koeksistiranjem s komunističnimi oblastmi, da je pozabljala na vzpostavljanje paralelnega socialnega in kulturnega življenja, kar se danes izraža v relativno nerazviti katoliški intelektualni sceni. Ko so se v demokraciji oblikovale politične stranke in demokratična država, jih ni dovolj učinkovito nadzirala civilna družba. Na eni strani nimamo razvite demokratične tradicije, na drugi strani nimamo razvite civilne družbe in to lahko zelo hitro vodi v samovoljnost oblasti. Sam sem sicer prepričan, da se bo v generacijah ali dveh to spremenilo. Za zdaj pa imamo še vsi spomine na prejšnji režim in nekateri ljudje imajo tudi spomine na dejanske ali pa namišljene krivice, ki so se jim zgodile v tistem času. Mogoče se počutijo slabo tudi zato, ker imajo občutek, da v 80. letih niso bili dovolj pogumni. Sicer pa v nekem smislu gledam na to, kar se danes dogaja, kot na nekaj normalnega. Še vedno imamo demokratičen sistem, res pa je, da desna oblast kaže tendence k avtoritarnosti, tendence k temu, da bi določene prioritetne naloge, povezane s kulturno prenovo, ki jo izvaja, vodila na načine, ki so v nasprotju z demokratičnimi pravili igre.

Ali so avtokratske tendence nekaj normalnega?

Avtoritarnost dejansko ni največji problem aktualnega slovenskega prostora. Ta se bo unesla, res je, da jo bomo morali prenašati, morda še en mandat, ampak prej ali slej se bo SDS normalizirala. Če ne drugače, v kontekstu Evropske unije, ki postavlja drugačna pravila igre. Kar mene bolj skrbi, je populizem. Ta je bistveno bolj nevaren. Če je avtoritarnost dediščina preteklosti, pa tega za populizem ne moremo trditi. Partiji lahko očitamo marsikaj, a populizma ne. Populizem je otrok slovenske desnice 90. let. Pri zgodbi iz Ambrusa se je pokazalo, da se država taktično umika in tolerira vladavino ulice. Tako spodkopava pravno državo, kar lahko vodi do nepredvidljivih konfliktov. Analogija s politiko Miloševića v marsičem ne vzdrži, v nečem pa je le podobna temu, kar počne Janša. Milošević nikoli ni bil srbski nacionalist, a je vseskozi igral na karto najnižjega skupnega moralnega imenovalca ljudi, zgolj za to, da bi si dvignil politični rating. Ko je enkrat dosegel popularnost, pa je ugotovil, da mu je situacija ušla izpod nadzora, da ulice več ne obvladuje. Bojim se, da danes Janša počne nekaj podobnega. Mislim, da je igranje z nacionalizmom in sovraštvom do drugačnih ne le moralno zavrženo in v sodobni Evropi politično nesprejemljivo, ampak tudi zelo nevarno početje.

Pri Romih je bil verjetno zadaj premislek, kako ugajati ljudem?

Po mojem že. A takšna politika pripelje do situacije, ko poteze oblasti narekuje ulica. Ne vem, če je problem družine Strojan še rešljiv po normalni politični poti.

Tudi Piramida, oddaja na nacionalni televiziji, gradi na čim višjih ratingih.

Če bi se Piramida zgodila na POP TV, bi bilo to popolnoma nesprejemljivo, a do neke mere še vedno razumljivo. Ker se je to zgodilo na državni televiziji, se mi zdi škandalozno. Če niso vedeli, kaj se bo zgodilo, ko so Jelinčiča povabili v kontaktno oddajo z Romi, so nesposobni, če pa so vedeli in to vseeno naredili, so popolnoma nemoralni. Težko je reči, kaj je hujše. Po mojem mišljenju so vedeli, kaj počnejo - vse zaradi višjih ratingov. Takšen hate speech, kot se je odvijal na slovenski nacionalni televiziji, se po moje ne more zgoditi nikjer drugje v civiliziranem svetu. Če bi se to zgodilo drugje, bi v trenutku odstopilo celotno vodstvo nacionalnega medija, morda bi odstopil minister za kulturo, o tem bi lahko razmišljal predsednik vlade. Pri nas pa se ni zgodilo nič, nekateri odgovorni se opravičujejo, drugim se ne ljubi niti to. Avtoritarnost bomo preživeli, državno televizijo bomo gledali še manj, kot smo jo že sicer, režimske časopise bomo pač manj brali, tudi to se mi ne zdi tako velik problem. Populizem, ki spodjeda standarde pravne države, pa je nekaj bistveno nevarnejšega.