"Politika mora biti teren za spopad različnih interesov, zato se morajo ti jasno izraziti in tekmovati med seboj v transparenti javni areni. Tisti, ki poskušajo homogenizirati obstoječe razlike, želijo prikrivati vsebine." - Dr. Andrej Rus

Obstaja teza, da se je domnevni politični preobrat začel z lokalnimi volitvami. Vi ste sami kandidirali in bili izvoljeni na listi Zorana Jankovića. Zakaj - iz protesta, obupa, ambicioznosti?

V Sloveniji je bilo v zadnjem času veliko protestnega glasovanja. Tako je bilo na zadnjih državnozborskih volitvah, kjer je Janša svoj enkratni in hkrati neponovljivi vzpon zgradil prav na protestnih glasovih volilcev zoper aroganco vladajoče LDS. Tudi lista Zorana Jankovića je nastala kot malo protestno gibanje in tudi ta je pobirala protestne glasove, tokrat zoper aroganco SDS. Razlog pa je bil obakrat enak: podcenjujoči odnos vladajočih struktur do volilcev. Sam sem tako kot večina drugih članov Liste ZJ kandidiral predvsem iz protesta zoper politiko, ki je izrazito antiliberalna in neurbana.

Pa je bila zmaga Jankovića v Ljubljani prvo znamenje domnevnega preobračanja volilnega telesa?

Jankovičeva zmaga v Ljubljani je zgolj prvi nedvoumni dokaz normalizacije in streznitve volilcev. Ne gre za preobračanje volilcev, ki bi zaradi Jankovića ali Pahorja množično prehajali z desnice na levico. Levi volilci, ki so dali svoj protestni glas Janši, da bi kaznovali LDS, to obžalujejo že dve leti. Na mestnih volitvah so pač dobili prvo priložnost, da to povedo.

Se po dveh letih spet akumulira nezadovoljstvo volilnega telesa, se ta aroganca, ki jo omenjate, vnovič pojavlja?

To je prav gotovo eden od vzrokov. Mislim pa, da odločilno vlogo igra inercija vrednot v družbi. Povsod po Evropi ugotavljajo, da ni velikih prehajanj med levim in desnim polom. Je pa veliko premikov znotraj vsakega od polov. Dejstvo je, da so vse stranke svoje programe potisnile močno proti sredini, zato je programske usmeritve vse težje ločevati na leve in desne. Zato pa za volilce postajajo vse bolj pomembne vrednote, na katerih temeljijo programi posameznih strank. Levica in desnica sta stabilni tudi v Sloveniji. Trenutno razburjenje je posledica zgrešene analize zadnjih državnozborskih volitev. Analitiki so napačno sklepali, da se je tedaj med volilci zgodil zasuk na desno, zato se sedaj čudijo, kako da je po dveh letih prišlo do zasuka nazaj na levo. Dejansko je šlo za protestno glasovanje levice, ki je SDS izbrala tudi zato, ker je najbolj leva od vseh desnih strank. SDS v resnici spominja na tradicionalno levičarsko stranko, ki jo obvladuje karizmatični vodja, zaznamujeta pa jo demokratični centralizem in ostra taktična in programska disciplina, speljana skozi celotno hierarhijo. Programsko pa prisega na socialno enakost, zavrača elite (udbomafija), zagovarja varovanje socialno šibkejših in kritizira neučinkovitost ter korupcijo vladne koalicije. Sedaj torej ne gledamo migracije razočaranih volilcev z desne na levo, temveč smo priča vračanju v normalno stanje. Volilci so politično dozoreli in se zresnili.

In kaj jih je zresnilo?

Slovenska politika je zrasla iz socialnih gibanj, iz protesta. Ta tradicija je v Sloveniji še vedno zelo močna. Razna gibanja, klubi, društva imajo razmeroma veliko politično težo in legitimiteto, kar ni povsem običajno v večjih, starejših parlamentarnih demokracijah. Ta pojav v Sloveniji ni nič slabega, je poetični del slovenske politike. Iz politike protesta in socialnih gibanj sta v devetdesetih letih nastala LDS in Demos. In iz istega fenomena je pred leti v veliki meri črpal tudi Janez Janša, ko je Koalicijo Slovenija prodajal prek navideznega gibanja z imenom Zbor za republiko. Zato Slovence zelo motita vsaka aroganca in omejevanje svobode oziroma pridobljenih pravic. V tem pogledu smo Slovenci po svoji politični kulturi zelo podobni Skandinavcem. Arogance, izigravanja in nasilnega poseganja v organizacije in institucije pa je bilo v zadnjih dveh letih vladanja več kot dovolj.

Janševa vlada vendarle deluje zelo spretno, najprej so napovedali reforme, ko pa so prepoznali, da zanje nimajo javne podpore, so jih umaknili.

Naj vam vrnem vprašanje. Kaj si mislite o nekom, ki je nekaj začel, pa tega ni zmogel, znal končati?

Da je politik, da razmišlja oportunistično, da posluša svoje svetovalce.

Točno tako sami sebe vidijo politiki. Javnost pa ima manj tolerance za dialektične obrate. Javnost vidi koalicijo, ki se je na oblast povzpela brez vsakršnih konkretnih obljub, ki je prvi dve leti porabila za utrjevanje oblasti, svoj program pa je dala v pisanje teoretičnim ekonomistom, predstavila program, zavrnila program, obračunala s skupino ekonomistov, odložila reforme, išče ministra za reforme, ne najde ministra za reforme, naposled najde ministra za reforme, ki bo kot svojo prvo nalogo definiral pristojnosti ministra za reforme. Vmes občasno snuje privatizacijo zdravstva, svetovalci ministra pa kar po domače mimo zakona dobijo koncesije. Hkrati ob kritiki javnega zdravstva in napovedih o njegovi privatizaciji država namenja velikanska sredstva za gradnjo novega kliničnega centra ter opremo starega kliničnega centra, ki pa ga tako ali tako ne bi več potrebovali, saj naj bi bile zasebne institucije veliko bolj učinkovite. Morda se z visokega balkona politike to vidi kot umetnost. Iz volilnega parterja pa je vse skupaj ena velika nesrečna zmeda, dezorientiranost v domači in zunanji politiki in strahotna negotovost glede tega, ali bo jutri na semaforju še gorela rdeča luč, saj naj bi preveč spominjala na komunistične čase.

Janševa vlada pa je dosegla gospodarske uspehe. Gospodarska rast je recimo izjemno visoka.

Pozitivni gospodarski trendi so prijetno presenetili kanclerko Merklovo v Nemčiji. Optimizem na izvoznih trgih se k sreči pozna tudi v Sloveniji. Sprašujem pa se, ali je za to zaslužna Merklova ali Janša. Zelo težko bi namreč povezal početje slovenske vlade s sedanjimi rezultati v gospodarstvu. Če bi šlo za vladno politiko, potem bi se morala v gospodarstvu sedaj odvijati vrsta zanimivih procesov in projektov. Tekla bi privatizacija bank - ta je ustavljena, Belgijci pa so po debaklu v Unionu sedaj že drugič izgnani iz Slovenije, tokrat iz NLB. Veliki koncerni se ne odpirajo, temveč zapirajo. Bavčar pripravlja menedžerski odkup skupine Istrabenz, ki bo do ušes zadolžila podjetje, da bi menedžment lahko napolnil svoje žepe in verjetno tudi žepe svojih botrov. Petrol vse od Janševega obiska pri Putinu pripoveduje neverjetno zgodbo o tem, kako bo prevzel Lukoil, hkrati pa se iz tega posla ne izcimi nič razen slabih novic. Tudi druga podjetja, ki so prešla trdno v vajeti državnih skladov in državnih nadzornikov, se bodisi pripravljajo na menedžerske odkupe ali pa so ubrala lažjo pot realizacije hitrih dobičkov. Vsi pa odlašajo s strateškimi naložbami, ker pač nočejo, ne upajo ali ne znajo naprej. Kje so ambiciozni podjetniški projekti slovenskih blue chipov (z izjemo Krke, kjer direktor še ni bil zamenjan), ki bi nam vlivali zaupanje v njihovo gospodarsko krepitev? Zmanjšuje se priliv tujih investicij, konkurenčnost slovenskega gospodarstva, hkrati pa se povečuje ocena korumpiranosti slovenskega poslovnega okolja.

Nekoč ste trdili, da je Koalicija Slovenije tempirana bomba, od te bombe vsaj za zdaj ni bilo veliko.

Tempirana bomba ostaja. Spomnite se, kakšna trenja so bila med finančnim ministrstvom in krogom nekdanjega ministra Jožeta P. Damijana. Prevladal je Bajuk in radikalne reforme so postale preteklost.

V mislih sem imel ideološki konflikt, na eni strani so recimo tisti, ki sledijo cerkvi, na drugi pa oni, ki cerkvi niso tako zelo naklonjeni.

Ta koalicija je postala možna ravno zato, ker Janša nima nobene ideologije. Pozna samo taktiko, njegov ideološki okvir pa je fleksibilen. Nekaj časa je recimo podpiral Mrkaićevo skupino, ki je ponujala radikalni libertarianizem, ki ga ne najdeš več nikjer razen v akademskih krogih. Kljub radikalnosti ga je v začetka sprejel, a se mu je potem z enako lahkoto odpovedal. Za Janšo je sprejemljivo vse, kar utrjuje oblast. Inspiracija za tako držo prihaja iz starih časov, ko je ZSMS v svoje vrste štela Mojmirja Ocvirka, člana republiškega komiteja ZSMS. Ocvirk je zapisal, da jim ne gre več za uveljavitev kakršnekoli ideologije, temveč da jim gre zgolj za oblast. Cela generacija tedaj mladih politikov se je nehala ukvarjati z ideološkimi in teoretskimi temami ter se v celoti posvetila vzvodom zavzemanja in ohranjanja oblasti. Janša je bil med boljšimi učenci te šole, kar smo izkusili na svoji koži. Prav ta ciljna nastrojenost pa je tista, ki mu omogoča, da se lahko izogne ideološkim konfliktom s svojimi desnimi partnerji. To ga je stalo vrste koncesij cerkvi, kar pa sprejema kot taktični manever in ne kot stvar svetovnega nazora. Tempirane bombe ne bo sprožil Janša. Sproži jo lahko vede ali nevede samo levica. Če bo na državnozborskih volitvah prišlo tudi do vprašanja vrednot in ideologij, ki bi jih levica morala ponovno vnesti v suhoparni diskurz posameznih na videz tehnično obarvanih politik, potem bo v koaliciji začelo vreti. Doslej se je levica ukvarjala z lastno reorganizacijo, Pahor pa se je s Partnerstvom za razvoj odrekel prav taki debati.

Je bil tovrstni stil oblastniškega vladanja zgolj posledica tranzicije, je sedaj, ko umira največja tranzicijska stranka, te tranzicije tudi konec?

Boj za oblast je bila finta, s katero si je ZSMS v partijskih časih kupila prostor pod soncem v ideološko zaprtem prostoru. Tako so lahko sprožali vrsto iniciativ, ne da bi jim kdo vzel dobro plačane funkcije. V času tranzicije se je ta izpraznjena forma izkazala kot izjemno uporabna. Demos je razpadel v solzah, sporih in ideoloških nesoglasjih. Njihovo mesto pa so zasedli liberalci, ki niso prisegali na liberalizem, temveč na smotrno urejanje resorjev, veliko po naključnih zgledih iz tujine, malo pa tudi po zdravem občutku za preživetje. Znotraj iste politike je bilo tako mogoče zasledovati različne cilje in nahraniti veliko posameznih zveri. Sedaj, ob izteku tranzicije, pa se je zgodil zasuk nazaj k ideologiji. Postmaterialistična orientacija in indiferentnost do korporativnih političnih struktur sta privedli do krhanja politične discipline v politični javnosti. V tej luči je mogoče opazovati tudi razpad LDS na tri skupine. Skupina tehnokratov je prešla k Pahorju, ker za svoje delo potrebuje urejeno delovno okolje, ki ga SD prav gotovo ponuja. Druga skupina izhaja iz izkušnje socialnih gibanj. Vrednote, ideologije in zavezanost k viziji jih odvračajo od obstoječih strank, v samostojnosti vidijo najboljšo pot. Tretja, rezidualna skupina, pa drži svoje položaje in upa, da zaradi nadaljnje razgradnje ne bodo zdrknili v pozabo. Ločujejo jih nezdružljivi pogledi glede načina dela, programsko pa se bodo morali zelo potruditi, da bodo artikulirali medsebojne razlike.

Se v Sloveniji vzpostavlja nov politični blok?

Niti ne. Gre za prestrukturiranje političnih igralcev, ki nagovarjajo isto maso volilcev, in za zdaj še ni najbolj jasno, kako se bodo na levici in sredini porazdelili glasovi. Normalno je, da bo prišlo do prelivanja, vprašanje pa je, če bo prišel kdo, ki bo lahko te razdrobljene glasove ponovno povezal. Ta hip poskuša priložnost zagrabiti Pahor. Nikakor pa ni izključeno, da na volitvah večine levih volilcev ne bi mogla dobiti Lista Zorana Predina ali kakšno podobno za sedaj še neobstoječe gibanje.

V nekem smislu se nov blok vseeno oblikuje. Društvo Zares govori o preseganju blokov, Borut Pahor govori o povezovanju, oboji govorijo o novi politiki ali pa o novem razumevanju politike.

Blokovsko povezovanje je jasen izraz pomanjkanja samozavesti. Pahor si je s Partnerstvom poskušal zavarovati politično preživetje tudi pod trdim režimom SDS. Prav tako se zaresniki bojijo, da bi jih povsem odpihnilo s scene, in svojo težo povečujejo z iskanjem v senci večje koalicije. Oboji so prezrli in podcenili osnovno politično dejstvo, da je njihova prihodnost odvisna od tega, koliko jim bo uspelo mobilizirati lastne volilce na levici, in povsem nič od tega, koliko bodo koketirali z desnico. Slovenija je razdeljena na dva bloka, tako kot večina evropskih držav. Blokovsko delitev lahko preseže samo nekdanja SZDL. Pa še to samo v primeru, da se vrneta Tito in Kardelj. Kaj želim reči? Za družbo ni zdravo, če politika namenoma ustvarja homogeno družbeno telo. Hitler je o tem sanjal, Mussolini prav tako. Kim Il Sung je bil doslej edini, ki mu je uspelo združiti vse ljudi pod enim vodjem in pod enim sklopom idej in vrednot. Vsi so fizično odstranjevali različne člane skupnosti. Moderne družbe pa so diferencirane in v politiki postaja jasno, da ne moreš biti vse vsem ljudem. Slovenski politični podjetniki, kot so Borut Pahor pa tudi nekateri pretreseni LDS-ovci, se ne morejo otresti groze opozicije in za vsako ceno (plačujejo jo sami) poskušajo postati del večine. Ne zavedajo pa se, da je prav ta politika združevanja v vedno večje enote, v vedno večje konglomerate različnih družbenih interesov, najbolj tvegana. Sami sebi delajo medvedjo uslugo. Združeni ne bodo prepoznavni, diferencirani, hkrati pa bodo soodgovorni za rešitve, ki jih sami ne bi nikdar iniciirali. Hkrati pa je jasno, da v vse bolj ideološko zainteresirani in vse manj strankarsko lojalni družbi ni povpraševanja po tovrstnih političnih konglomeratih.

Borut Pahor razmišlja drugače, zaradi razvojnih, reformnih vprašanj bi bilo morda modro oblikovati mavrično koalicijo.

Za izvedbo reform ne potrebujemo vseobsegajoče politične koalicije. Takšne, znotraj katere bi se interno poenotili politični interesi in ki bi v javnosti nastopala kot blok. Raznolikost interesov je v širokih koalicijah zakrita, spori pa se rešujejo izven horizonta javnega nadzora. Koalicije in partnerstva gradijo na konceptu vnaprejšnjega soglasja. Kaj je narobe, če mora iniciator razvojnih programov pridobiti soglasje vseh udeležencev v javni razpravi?

Drnovšek je v veliki, široki koaliciji razmeroma dobro vladal.

Drži, a trdim, da so ga prav velike koalicije največ stale. Poglejte ga sedaj, kako se je prerodil, ko se je vrnil k preprostim načelom, ki jih ne potrebuje upogibati za vsakega koalicijskega partnerja posebej. Trdim, da so velike koalicije nepotrebne in celo škodljive. Družbeni sistemi so zelo kompleksni in negotovi. Nihče recimo ne ve, kako zares izpeljati privatizacijo zdravstva in šolstva, kakšna naj bo razvojna in inovacijska politika in podobno. Vse to so visoko strokovna vprašanja, do katerih se volilci zelo težko opredeljujejo. Izbirajo pa na podlagi vrednot. In zato lahko kupčkanja velikih koalicij, ki pod pretvezo konsenza glede tehničnih vprašanj skrivajo ogromne razlike v vrednotah, pripeljejo do zelo nestabilnih političnih tvorb. Tega Slovenija ne potrebuje. Politik bi morali vedeti, da je treba za mobilizacijo volilcev jasno artikulirati vrednote in ne toliko govoriti o vnaprejšnjem povezovanju in zagotavljanju glasov.

Ali ni Janševo Partnerstvo za razvoj oblika poenotenja političnega prostora, ki daje vtis homogenosti in konsenza?

Ja. To je tipičen primer nekdanje strukture SZDL, ki skriva razlike, zato da se politični proces odločanja lahko skrije pred javnostjo. Če se naredi velik holding vseh političnih strank, to posledično pomeni, da se politične razlike v vrednotah rešujejo interno. Stran od oči javnosti. V tem primeru se politika sama odloča, katere razlike bo odkrila volilcem, katere pa bo raje prikrila. Politika se dogovori za kulisami, v javnosti pa proda kot politični konsenz. Zame je to najbolj netransparentno delovanje prek političnih kupčij. Kadar pa obstaja normalna politična slika, levica, desnica in še kaj na sredini, so te razlike vseskozi opazne. Ob vsakem spopadu se artikulirajo, tako da lahko volilci prepoznajo različna stališča. Naj dam za primer privatizacijo zdravstva. Politika se lahko med sabo za zaprtimi vrati dogovori, kako bodo privatizacijo izpeljali, na koncu pa bo vsaka vpletena stran ali pa vsaka stranka dobila svojo zasebno bolnico. Jaz pa kot volilec pa ne bom imel možnosti, da bi se seznanil z vprašanjem, ali je privatizacija sploh potrebna in zame koristna.

Pravite, večji je politični konflikt, bolj je družba transparentna?

Konflikt mora biti normalen in visoko organiziran. Predvsem pa se mora omejiti na institucionaliziran političen prostor, ne pa da se kradejo prenosni računalniki med vsemi, ki bi lahko danes predstavljali opozicijo. Politika mora biti teren za spopad različnih interesov, zato se morajo ti jasno izraziti in tekmovati med seboj v transparenti javni areni. Tisti, ki poskušajo homogenizirati obstoječe razlike, želijo prikrivati vsebine. Zato se mi zdijo ideje o partnerstvu neposrečene.

Ampak Pahorjeva politika je kljub temu uspešna, dobiva nove poslance, očitno takšno politiko volilno telo tudi nagrajuje.

Vašo ugotovitev lahko preveriva na način, da se vprašava, ali bi do te velike rasti popularnosti SD prišlo tudi brez razpada LDS. Poglejte skozi časovno optiko. Popularnost Pahorjeve stranke časovno ne sovpada z neko veliko politično inovacijo, z nekim prodorom, implementacijo nekih rešitev. SD v zadnjem času ni ponudila neke rešitve političnih problemov, nobene akcije. Ničesar, s čimer bi lahko povezali rast priljubljenosti te stranke. Videti pa je, da volilci na razdrobljenem levem, sredinskem političnem polju iščejo svoje nove rešitve. Pravzaprav bi zaradi svoje rasti morali biti najbolj zaskrbljeni ravno pri SD. Zaradi nenadnega vzpona popularnosti so poskočila pričakovanja, vzpon pa ni nadzorovan. Kadar se npr. kakšnemu podjetju zgodi nenaden porast uspešnosti in je rast posledica znanih, načrtovanih potez, je z rastjo podjetje zadovoljno. Če pa razlogov ne zna prepoznati, pa je seveda zaskrbljeno. Sreča se lahko enako hitro obrne ... Sam sicer mislim, da SD dobro ve, da so pravi razlogi za premeščanje volilcev zunaj nje in zato so tudi zaskrbljeni. Mislim pa, da se ne zaveda, da v tej situaciji partnerstvo postaja velikansko breme. Bolj ko se k SD zgrinjajo raznovrstni volilci levice, bolj stopa v ospredje vprašanje vrednot. Partnerstvo je kompromis ravno na ravni vrednot, kar lahko kaj hitro marsikoga tudi odvrne.

Eden od prelomnih dogodkov prehajanja k partnerski politiki je bila Pahorjeva nelagodna podpora referendumu o Zakonu o RTV Slovenija. Pa je regulacija javnih medijev tako pomembno, usodno vprašanje, da zahteva razpis referenduma?

Referendum o Zakonu o RTV je bil eden od najpomembnejših političnih dogodkov v času Janševe vlade. Skozi referendumsko kampanjo se je namreč najbolj jasno pokazalo pričakovanje aktualne oblasti do avtonomnih sfer družbenega življenja. To je najbolje formuliral kar kulturni minister Simoniti, ki je zahteval vzpostavitev "vertikalne odgovornosti" povsod tam, kjer je država lastnik. Njegov argument je bil preroški, saj je odmeval po osnovnih in srednjih šolah, po javni upravi in zasebnih podjetjih z državnim lastništvom. Pri tem referendumu je bilo ključno vprašanje avtonomije. Ali je v nekem režimu profesionalna avtonomija pogoj za uspeh ali pa je nujen pogoj princip vertikalne odgovornosti. To je tisto vprašanje vrednot, o katerem sva govorila. Vrednota avtonomije vključuje načelno privolitev v delitev oblasti. Vertikalna odgovornost to delitev omeji na čisti formalizem. In na tem vprašanju je Pahor pogrnil pred volilci levice, zato pa si je priboril partnerstvo na desnici, partnerstvo, ki mu bo odneslo veliko glasov, prineslo pa prav nobenega.

OK, najbolj ostra opozicija je predsednik republike. Se vam zdi prav, da predsednik republike igra vlogo kritika oblasti?

Mislim, da Drnovšek ni opozicija, da je predsednik republike in da igra normalno predsedniško vlogo. Ker svojo vlogo normalno igra v izrednih razmerah, se zdi, da se gre opozicijo. V resnici pa le brani integriteto in suverenost ključnih državnih funkcij.

Kakšni so dokazi za te izredne čase?

Izredne kadrovske menjave na izreden način indicirajo izredne razmere. Spomnite se menjav nekaterih direktorjev uspešnih podjetij, recimo Mercatorja, Petrola ali Telekoma. V vseh teh primerih so nadzorni sveti zamenjali upravo na svojih sejah takoj po tem, ko so uprave predstavile najboljše poslovne rezultate doslej. Kadar nadzorniki odstavljajo upravo zaradi rekordnih rezultatov, nastanejo izredne razmere. Če Mercator v imenu delničarjev naroči izredno revizijo, pa ne poslovanja celega podjetja, temveč zgolj Jankovićeve porabe denarja za reprezentanco, in jim kot po naključju osnutek tega poročila uide v javnost tri dni pred županskimi volitvami v Ljubljani, kjer spet po naključju vodi taisti Janković, potem lahko brez zadrege govorite o izrednih naključjih in nadnaravnih razmerah. Metoda linča ob kadrovskih zamenjavah je prav tako zanesljivo znamenje teh izrednih razmer. Da se ta metoda uporablja po vaških gostilnah, je še nekako razumljivo. Hudo pa postane takrat, ko tako kdo poskuša diskreditirati kandidata za guvernerja Banke Slovenije in predsednika republike. Diskreditiran namreč ni bil Gaspari, temveč celotna funkcija guvernerja Banke Slovenije. Kdorkoli bo namreč v imenu Slovenije prišel v Frankfurt, bo nosil pečat izrednih razmer v Sloveniji. V času, ko se Evropska centralna banka ostro upira pritiskom finančnih ministrov Francije, Italije in Nemčije ter brani svojo avtonomijo, jim iz Slovenije pošiljamo marioneto finančnega ministrstva. Lahko si mislite, kakšno težo bo imel ta nesrečni guverner. Zdi se mi, da Drnovšek torej ne igra vloge opozicije, temveč da v izrednih razmerah brani avtoriteto ključnih funkcij republike, tudi funkcijo predsednika.

Izpostavili ste primer izrednih razmer, o katerih govorite, kakšni pa so razlogi za takšno politično delovanje?

Obstajajo stranke, ki delujejo bolj na institucionalni način, obstajajo pa tudi stranke, ki so navajene uporabljati drugačna sredstva. Vzrok za to je preprost: kar se je Janezek nauči, to Janez pač zna. SDS se je dovršila v gverilskem boju znotraj institucionalnega sistema. Ko so bili opozicija, so do popolnosti razvili načine delovanja političnega napada, nekoga so diskreditirali in skozi napad poskušali požeti čim več političnih točk. Spomnite se referenduma o volilnem sistemu, kjer so več let brez sramu kot izrazita manjšina poskušali večini vsiliti ustavno spremembo vse dotlej, dokler Krivic ni prebral odločbe ustavnega sodišča in ugotovil, da nas SDS vleče za nos. S takšnim načinom so bili uspešni, in to je njihova ključna kompetenca. Sedaj SDS sicer vodi državo, a drugega načina političnega delovanja ne pozna. SDS je žrtev svojega lastnega uspeha. Uspešni so bili, ko so razbijali v trgovini s porcelanom, ampak celotne veleblagovnice pač ne moreš voditi z razbijanjem. Sicer pa je to splošno pravilo. Znano je, da vsaka organizacija pozna svoje organizacijske rutine, ki kot geni determinirajo njene priložnosti, a hkrati pomenijo tudi njene omejitve. Prav zato so nove politične tvorbe, kot je na primer Lista Zorana Jankovića, tako zanimive, saj nimajo izdelanih organizacijskih rutin. Pri njih je še mogoče prav vse.

Je velika menjava elit, gospodarskih, političnih pa tudi medijskih, tudi posledica opozicijskega razumevanja sveta? Zakaj radikalna menjava elit, vsaj na gospodarskem področju, ni prinesla negativnih učinkov?

Gospodarstvo je velik tanker, ki se obrača počasi, v dveh letih se ne spremeni veliko, lahko pa se veliko zamudi. Zamujenih priložnosti ta hip nihče ne meri, vendar pa se bo to kmalu poznalo na konkurenčnosti posameznih podjetij. Pod vprašaj pa bi postavil vašo tezo, da menjava zgornjega ešalona elit, predstavnikov, nosilcev funkcij, dejansko pomeni zamenjavo elit. Sam se namreč s tem ne strinjam. Predstavniki elit niso samo nosilci funkcij, zadaj so tudi socialne strukture in procesi. Dve leti je za radikalno spremembo socialnih struktur premalo časa. Elite imajo svojo socialno bazo in vprašanje je, ali se je v dveh letih lahko oblikoval nov socialni sloj. Seveda se ni, razrešeni še zmeraj obstajajo, imajo sicer omejene dostope do institucionaliziranih resursov, a še zmeraj obstajajo znotraj svoje socialne strukture. Za pravo menjavo potrebujete mnogo več časa.

Morda res ne gre za popolno menjavo elit. A v Sloveniji počasi nastaja nova, ki ima gospodarsko moč, politično zaledje, celo svojo ideologijo. Kolikšen je po vašem pravi političen vpliv katoliške cerkve?

Menjava elit je zelo boleče vprašanje ne le za tiste, ki se poslavljajo, pač pa za celotno družbo. Elita je namreč utemeljena na socialni strukturi, kar ji daje veličastno inercijo. Roberspierre je problem menjave elit reševal z giljotino, ki je obglavila čez 4000 plemičev, da o drugih ne govorimo. Mao Cetung si je zamislil spremembo socialne strukture s pomočjo kulturne revolucije. O usodi dolgoletnih naporov, da bi vzpostavili novo elito delavskega razreda, pa smo dodobra seznanjeni sami. Sprememba elit je počasna, temelji na menjavi generacij in na kanalih mobilnosti. Dejstvo, da si bo del podjetniške srenje pošteno opomogel v procesu Janševe privatizacije, bo nastavek za vstop v elito. Prav gotovo bodo prišli. Ali to pomeni, da bodo prinesli nove vrednote in s tem transformirali elito, ali pa se bodo podredili njenim pričakovanjem, je vprašanje časa. Vendar se moramo zavedati, da v odsotnosti revolucionarnih sprememb, ki jih spremljajo gulagi, goli otoki in množična grobišča, velikih sprememb ne moremo pričakovati. Jasno, da se v elito vključujejo novi obrazi z drugačnimi navadami. Morda bo prinesla tudi nove vrednote in vplivala na oblikovanje drugačne ideologije. Vprašanje, ki zanima nas, navadne smrtnike, pa je le eno: ali je ta elita meritokratska ali ne. Manj ko je meritokratska, bolj se vzdržuje z naslanjanjem na elito moči in teror, ki ga ta izvaja. Bolj ko je meritokratska, bolj postaja vstop v elito stvar izbire in manj stvar statusa in lojalnosti.

Ali ni tako, da vseeno nastaja neka nova elita, ki ima politično in ekonomsko moč? V mislih imam katoliško cerkev.

Pokojni Mišo Jezernik je izustil vse, kar morate vedeti o elitah, in sicer, da je značilnost elite to, da se ljudje z njo identificirajo. Vprašanje je torej, kolikšen del politične javnosti se identificira s katoliško cerkvijo. S svojo politično dejavnostjo diskreditira svoje moralno poslanstvo, tako da se zdi, kot da zaupanje v cerkev in njene predstavnike pada, kar pomeni, da je identifikacije s to institucijo vse manj. Ta trend lahko obrne z odvrnitvijo od posvetnega življenja in posvetitvijo duhovnemu svetu. V tem primeru se lahko transformira v funkcionalno elito, ki najde svoj prostor ob drugih specializiranih elitah.