"Kapitalizem opravičuje samo pravičnost. In kaj je pravičnost? Resnična svoboda. Resnična svoboda za vse. Resnične možnosti, alternative, ki so dostopne tudi ljudem, ki v izhodišču nimajo vseh možnosti" - Dr. Philippe Van Parijs

Ideja o univerzalnem temeljnem dohodku je na kratko takšna: država naj bi v rednih presledkih vsakemu odraslemu članu družbe izplačevala enaka sredstva, ne glede na položaj, ki ga ima v tej družbi kak posameznik. Kdaj in v kakšnih razmerah ste odkrili idejo o univerzalnem temeljnem dohodku?

Nisem prepričan, ali je beseda odkriti točna. Pravzaprav sem jo ponovno obudil, razkril, ko sem o tem razmišljal konec leta 1982. Pravzaprav nisem vedel, da so prej podobno razmišljali tudi drugi (npr. nobelovec James Tobin, ameriški predsedniški kandidat George McGover, op. p.). V francoščini sem si moral izmisliti besedo zvezo, ker se o tem prej ni govorilo. A ko sem začel raziskovati, nisem našel ničesar, kar bi bilo sporno, našel pa sem ljudi, ki so o takšnih ali podobnih rešitvah razmišljali že prej. Do ideje o nekem temeljnem dohodku za vse ljudi sem prišel zaradi dveh razlogov. Prvič: v tistem času je bilo v Evropi obdobje ekonomske rasti, vendar se brezposelnost ni zmanjševala. Edina rešitev, ki so jo ponujali ekonomisti in politiki, sta bila še hitrejši razvoj in rast. Povečevala se je produktivnost, enako število izdelkov je naredilo vedno manj ljudi, proizvajalo se je vedno več in več, brezposelnost pa se ni zmanjšala. Zato sem se vprašal, ali ne bi bilo bolj pametno, če bi presežke, ki jih ustvarja ta rast, dali vsem, tudi tistim, ki ne delajo. Poleg ostalega bi se s tem rešil tudi del brezposelnosti. Zakaj? Ljudje bi del svojih dohodkov dobili ne glede na svoj prispevek k skupni produkciji, zato bi se posledično zmanjšala njihova želja, potreba po tem, da bi bili polno zaposleni. Več ljudi bi delalo manj časa in odprla bi se možnost, prostor za druge, ki so bili prej brez služb.