"Garnitura direktorjev, ki je ni več, je veliko prispevala k temu, da je slovensko gospodarstvo po osamosvojitvi in v času tranzicije postalo močno gospodarstvo." - Vinko Može

Nadzorni svet Aerodroma Ljubljana se je odločil, da si izplača nagrado za uspešno delo ...

Da. Skupščina je potrdila izplačilo v višini 75.000 evrov nagrade za nadzorni svet.

Kaj pa nagrada upravi za uspešno delo?

Uprava ni niti predlagala, da bi dobila dodatno nagrado. Dobila je nagrado v skladu s pogodbo, to pomeni 25 odstotkov letne plače.

Vseeno: skupščina se ni odločila, da bi vas nagradila za vse dosežene uspehe?

Tega niti nismo zahtevali. Kot uprava smo presodili, da je dovolj, če dobimo tisto, kar imamo zapisano v pogodbi. Res pa je, da tudi nadzorni svet ni predlagal, da bi dobili še nagrado zaradi dobička aerodroma.

Kaj menite o imenu Jože Pučnik?

Vlada je sprejela sklep. Mi smo ga dobili in smo vprašali, kaj to pomeni. Pisnega odgovora še nismo dobili. Odgovorili pa so nam, da to pomeni samo zaznamovanje lokacije, ne pa spremembe imena podjetja, se pravi ne bo spremembe statuta. Do 9. julija, ko bo odprt novi del, bosta dva napisa na land sidu in na air sidu: Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana. Napisa že pripravljamo.

Kaj pa osebno mislite o tem poimenovanju?

Poimenovanje nima nobenega vpliva na poslovanje podjetja. Šlo je za politično, vladno odločitev in to mora uprava spoštovati. Če pa bi odločal o tej zadevi, bi se lahko spustil v dialog s politično klientelo v Sloveniji in skušal doseči kompromis.

Če bi ostali predsednik uprave tudi po 4. juliju, ko se vam izteče mandat, bi se bolj borili za to, da se ime ne spremeni?

To ni vloga predsednika uprave. Vloga predsednika uprave je, da vodi podjetje. Spoštovati mora vladne odredbe. Gotovo pa bi sprožal pobude, da se stvari temeljiteje premislijo.

Vlada je v enem od sporočil za javnost trdila, da je novo ime predlagala uprava.

Uprava ni predlagala tega imena. Podala je le predlog na pobudo ministrstva za promet, da naj se poimenuje letališče po neki znani osebnosti. Nič drugega.

Uprava torej ni imela nič zraven?

Ne. Dali smo pobudo po poimenovanju, nobenih konkretnih imen.

V zadnjih letih ste iz brniškega letališča naredili zgodbo o uspehu. Kako si razlagate, da vas vlada oziroma nadzorni svet ni želel imenovati za še en mandat?

Veljavnost moje pogodbe poteče 4. julija. Vsak predsednik uprave, ki podpiše pogodbo, mora vedeti, da ga lahko zamenjajo. Ne vem, kako razmišljajo nadzorniki o menedžerju, ki je razvil to podjetje v solidno evropsko podjetje, ki ima dobre reference v Evropi in je v primerjavi z drugimi letališči v samem vrhu poslovanja po vseh ekonometričnih kazalcih. Tudi delnice ustrezno kotirajo na borzi in trenutno znaša njihova vrednost skoraj petkratnik knjigovodske vrednosti. Sredstva v bilanci so okoli 100 milijonov evrov. Na borzi je to podjetje vredno okoli 500 milijonov evrov.

Zakaj vam torej niso podaljšali mandata?

Težko rečem. Lastniki potrebujejo dobro vodstvo, ki ustvarja visoko dividendo, dobiček. Mogoče sem prestar. Strokovnih razlogov za to, da mi mandata niso podaljšali, gotovo ni bilo, prav tako ne političnih, ker politično ne delujem. Morda gre za osebne zamere. Morda si je kdo zelo želel moje mesto.

Če bi vam ponudili še en mandat, ali bi imeli toliko energije, da bi ga izpeljali?

Zanesljivo. Imam dovolj moči, znanja in ekipo, brez katere ne moreš nič narediti. Sam sem si jo ustvaril, imamo dovolj mladih in starejših ljudi, ki so sposobni, me cenijo in spoštujejo.

Ko je prišla nova vlada, so se začele čistke med direktorji in drugim vodstvenim kadrom, pa naj bo to v športu, kulturi. Ne glede na uspehe. Vas so pustili do konca mandata, kar je za mnoge pomenilo precejšnje presenečenje.

Zame to ni bilo presenečenje. Lastniki in vlada so se zavedali, da peljemo velik projekt, ki je bil nujno potreben, v zvezi s Schengenom, ki ga je bilo treba izpeljati do konca. Če bi se odločili za menjavo, bi bil projekt v nevarnosti. Z ekipo smo sami gasili situacijo v zvezi s Schengenom, ko smo predlagali drugačno tehnologijo oziroma drugačen vrstni red gradnje novega potniškega terminala. Dejansko smo prilagajali gradnjo terminala Schengenu. Minister za notranje zadeve Dragutin Mate, ki je bil odgovoren za te zadeve, me je pri projektu podprl. Ministrstvo za promet pa je nekoliko zaostajalo s podporo. Mogoče so prav na tej ravni nastale nekatere zamere. Ko smo speljali Schengen, končali terminal, hkrati pa se to ujema z iztekom mojega mandata, se je pač zgodilo to, kar se je zgodilo.

Kaj pomeni za takšno letališče vprašanje terorizma?

Terorizem je postal skoraj nerešljiva uganka. Spodbudil je nov val proizvodnje, nov val tehnike odkrivanja sredstev proti terorizmu. To je danes tako velik posel, da se včasih sprašujem, ali je vse to učinkovito.

Torej ne verjamete v letalski terorizem?

Ne verjamem. Dva si ne moreta kar izmisliti, da bosta terorista. Malo je ljudi, ki bi se individualno dogovorili in rekli, da bodo teroristi in bodo nekaj naredili. Ko smo se o tem učili v policiji, smo govorili o državnem terorizmu, in mislim, da je tega še največ.

Kaj mislite o direktorjih, ki so v zadnjih dveh letih zamenjali vse te stare direktorje?

Gospod Danilo Petrinja je bil dolgoletni direktor Luke Koper, Luko Koper je začel delati iz blata. V knjigi spominov je napisal, da politika uspešnih direktorjev v glavnem ne mara. Bil je izredno uspešen direktor, ki je zagotovil razvoj celotni obalno-kraški regiji. Mirne duše so ga odstavili. Organizirali so mu sindikalni štrajk in ga odnesli iz Luke Koper ter ga pri 48 letih upokojili. Čez osem let pa mu je šef partije Franc Popit dal odlikovanje. Uspešnih in avtoritativnih direktorjev politiki ne marajo, ker imajo občutek, da jim postajajo konkurenti in da so jim nevarni. To izhaja iz te knjige. Ali lahko to prenesemo na zdajšnje obdobje, ne vem. Politika pa je vedno politika. Ima svoj smisel in cilje.

Zamenjanih je bilo veliko direktorjev, prišli so novi. Zakaj so prejšnji pravzaprav morali oditi? Dosegali so podobne rezultate kot vi.

Garnitura direktorjev, ki je ni več, je veliko prispevala k temu, da je slovensko gospodarstvo po osamosvojitvi in v času tranzicije postalo močno gospodarstvo. Ta garnitura direktorjev je imela tako močan vpliv, da je ohranila trge ali pa je poiskala nove. Novi direktorji pa so prišli na posejano žitno polje. Ta garnitura, ki je zdaj večinoma v pokoju, je prispevala k razvoju gospodarstva in trenutnim kazalcem, o katerih se danes veliko govori. Če imaš posejano žitno polje, ki bo dobro obrodilo, ga bo treba ustrezno požeti in na novo zasejati. Kako bodo to naredili, pa bo pokazal čas.

Kakšen je bil vaš odnos s sedanjim nadzornim svetom?

Do nadzornega sveta sem se vedel popolnoma profesionalno. Večina v nadzornem svetu je mojo poslovno politiko in mene osebno podpirala, vendar pa je glasovanje pokazalo, da je bil izid drugačen, čeprav so nekateri v pogovorih na štiri oči govorili drugače, kot so potem glasovali. Vlada oziroma lastniki so se tako odločili. Vem, da so bili telefonski klici usmerjeni v to, da se naredi to, kar se je naredilo. Ali je komu žal ali ne, ne vem. Meni je žal. Zanimivo pa je, da mi je nadzorni svet, ki mi ni zaupal ponovnega mandata, dal na zadnji seji priznanje. Se pravi, da so čutili do mene neko moralno obveznost.

Po tem bi lahko sklepali, da je ta nadzorni svet usmerjala vlada?

Vlada je večinski lastnik letališča. Popolnoma logično je, da je pripravila predlog, to je moje mnenje.

Ste se razumeli z vsemi nadzorniki v nadzornem svetu enako? Veliko se je govorilo, da imate zapravljive nadzornike.

V začetku, ko so novi nadzorniki pod vodstvom nove vlade prevzemali nadzorna mesta, so si začeli izplačevati plače. To se je dogajalo po večjih podjetjih in logično je bilo, da so tudi naši nadzorniki hoteli nekaj podobnega. Potem pa je vlada videla, da to nikamor ne pelje, in jim je z uredbo prekrižala te načrte in je predpisala, kaj lahko dobijo.

Kljub temu niso dobili malo?

Pri nas so zdaj dobili vsak po sedem tisoč evrov nagrade plus sejnine in stroške. Okoli 12 tisoč evrov na leto.

Najbolj znana oseba v brniškem nadzornem svetu je Janez Čadež, predstavnik ljudske stranke, ki je bil tudi direktor RTV Slovenija. Je strokovnjak za letališča?

Je predsednik nadzornega sveta. Največji strokovnjaki v nadzornem svetu so Milan Kneževič, Peter Habjan in David Benedek. To so trije veliki strokovnjaki, ki sem jim lahko zaupal. Njihova mnenja so vsi člani nadzornega sveta vedno upoštevali. Njihove sugestije so bile vedno upoštevane.

Kako so vlade pomagale pri razvoju letališča? Tudi prejšnje vlade niso imele veliko posluha za vas.

Ko sem leta 1987 prišel, je bilo vse skupaj malo razpuščeno. Pet let so bili brez direktorja, zato so tudi zaostali v razvoju. Šinigojevo vlado sem prepričeval, da je treba nekaj narediti. Po mojih intervencijah so me povabili na sejo vlade, kjer sem jim razložil razmere na letališču. Vlada je takrat sprejela sklep in leta 1989 smo dobil toliko sredstev, da smo lahko začeli nov zagon. Vse do leta 1994 je Aerodrom Ljubljana dobival nepovratna sredstva iz proračuna.

Za kakšen denar je šlo?

Ni šlo za majhen denar. Leta 1989 smo s temi sredstvi v celoti obnovili vzletno-pristajalno stezo, obnovili smo stari potniški terminal, v celoti smo zamenjali informacijsko tehnologijo. Letališče je bilo tik pred vojno popolnoma obnovljeno. Minister Krajnc, ki je prevzel prometno ministrstvo v Demosovi vladi, je nadaljeval to politiko, da smo dobivali denar iz proračuna, in tudi minister Igor Umek. Vse do leta 1994.

Kaj se je zgodilo takrat?

To je bilo ustavljeno, ker se je začel proces privatizacije, pa tudi nismo več potrebovali toliko subvencij, ker smo si ustvarili tako podlago, da smo si lahko ustvarjali dovolj prihodkov in smo si zagotavljali dovolj sredstev za naložbe. Proces privatizacije se je končal leta 1997.

Prehiteli ste Trst, Celovec, Gradec, Zagreb. Kaj delate bolje od drugih?

Veliko pomeni to, da smo postali delniška družba. Takrat smo dobili zagon podjetniške iniciative. Vsa druga letališča okoli nas so državna. Tam so interesi drugačni. Prepuščeni so bolj ali manj naključnim situacijam in prevoznikovim željam. Mi pa smo želeli več. Začeli smo vzpostavljati stike s prevozniki. Povezovali smo se s slovenskim turizmom. Prvi od vseh teh letališč smo se začeli ukvarjati s komercialo, kar ni bilo običajno. Včasih so bila letališča postaje, čakalnice - preprosto si čakal, da kdo pride. Znebili smo se te miselnosti in začeli tržiti. To nas je pripeljalo v prednost pred drugimi. Če tržiš, pa moraš z naložbami zagotavljati razmere, da kdo pride, da si boljši.

Hodili ste po prevoznike?

Ko sem prišel na letališče, smo imeli tri domače prevoznike Jat, Genex in Adrio Airways. Najprej sem šel v Zuerich, kjer sem opravil pogovore s Swiss Airom. Leta 1988 je začel Swiss Air leteti v Ljubljano. Prej se jim ni zdelo logično, da bi leteli v Ljubljano. Pa tudi politika je bila taka, da je bil mednarodni promet usmerjen na beograjsko in zagrebško letališče. Drugi smo bili odmaknjeni od tega in prepuščeni domačim letom. Adria je prva vzpostavila redno linijo v Larnako in potem v Muenchen. Pa tudi drugače sem ob nastopu leta 1987 začel z intenzivnimi ukrepi, ki sem jih posnel iz tujine. Podjetniški pristop. Začel sem z outsourcingom služb, ki niso nujno potrebne za delovanje letališča - varnost, čiščenje in gostinstvo. To se je takoj poznalo pri boljših storitvah in večjem prihodku za letališče. In večjem redu. Okolje outsourcingu ni bilo naklonjeno, ker so se ljudje pritoževali, da nas direktor daje zasebnikom. Vendar so bile to pomembne odločitve. Dejavnosti, ki smo jih outsourcali, so potekale bistveno bolje.

Za direktorja ste prišli iz prometne policije, menda ste bili celo bobby?

Ko sem bil še študent gradbeništva, sem delal kot bobby. Moral sem zaslužiti denar za študij. Usmerjal sem promet po Ljubljani. V tistem obdobju smo bili zelo popularni, še zlasti smo bili zanimivi za tujce. Večini so na sekretariatu ponudili štipendije. Ko sem leta 1975 diplomiral, sem prišel v službo k milici kot inšpektor za tehnično urejanje prometa. Po dveh letih sem postal načelnik oddelka za varnost prometa. Sedel sem v štabu milice in bil odgovoren za promet. Osem let sem vodil promet v Sloveniji na vseh področjih. Ker smo bili študenti z drugo izobrazbo, smo v milico prinesli svežino. Drugače smo razmišljali o varnosti kot tisti, ki so prihajali od znotraj. Hodil sem po podjetjih in jim razlagal o tem, kakšna je vloga milice v prometu. Opozarjal sem jih na stvari, ki jih bomo počeli, na stvari, ki ogrožajo varnost. Imeli smo seminarje. Šli smo se preventivo in to je bilo dobro sprejeto pri podjetjih. Kasneje se je to zelo poznalo pri varnosti. S takimi izkušnjami, avtoriteto in znanjem sem prišel v Aerodrom Ljubljana.

Kako so vas izbrali?

Letališče je bilo tako rekoč pet let brez direktorja. Nekaj časa ga je vodil v. d. Bilo je imenovanih nekaj direktorjev, pa niso hoteli sprejeti naloge. Eden je že imel prvi kolegij, pa ga na naslednji kolegij sploh ni bilo več, ker je rekel, da ne bo vodil tega letališča, češ da vladala precejšnja zmešnjava v poslovanju in varnosti. Decembra 1986 sem bil na nekem prednovoletnem praznovanju, ko me je nekdo potegnil ven za roko in mi rekel, od jutri naprej boš direktor letališča.

Kdo je bil ta nekdo?

To sta bila Tomaž Ertl, takratni republiški sekretar za notranje zadeve, in Janez Winkler, njegov namestnik.

Določila sta vas?

Rekla sta mi, sploh ne bomo debatirali o tem, ali bom ali ne. Vsi smo mnenja, da si ti pravi. Imaš dovolj znanja, si dovolj energičen. Potrebujemo varno letališče in potrebujemo razvoj. Rekel sem, da tega ne obvladam in da tega ne bom zmogel. Bal sem se samoupravljanja. Tudi tehnologije nisem poznal. Pa so mi rekli, naj se ne sekiram, da bom zadeve že spoznal. Naslednji dan so me peljali skozi proces kadrovske službe. Naložili so me v avto in so me v uniformi peljali na predstavitev v novo službo. Ne vem, kdo je bolj debelo gledali, jaz ali moji novi sodelavci.

Bili so še socialistični časi, predstavljali bi si, da bi imelo letališče kakšno ime, recimo Josipa Broza Tita ali Edvarda Kardelja ali pa Karla Marxa.

Ni bilo nobenega imena. Niti razmišljanja v tej smeri ni bilo.

Prevzeli ste letališče Brnik?

Aerodrom Ljubljana, to je bilo in je še uradno ime podjetja, ki je upravljalo Letališče Ljubljana, sedaj Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana.

Premier pravi, da aerodrom ni dovolj slovenska beseda.

Ko sem prišel v Aerodrom Ljubljana, smo začeli oblikovati novo celostno podobo. V tem kontekstu sem Jezikovno razsodišče pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva vprašal za to ime in sem dobil pozitiven odgovor, češ da je to popolnoma udomačeno poslovenjeno ime, ki se uporablja v angleščini, pa tudi v romanskih jezikih. Potem ni bilo nobenega dvoma več in to vprašanje se ni nikoli več postavljajo.

Novi terminal bo odprl premier, čeprav ste se s tem projektom ukvarjali 20 let.

Tudi če bi ostal predsednik uprave, bi povabil predsednika vlade, da bi on odprl tako pridobitev. Gre za državni objekt, država je večinski lastnik, pa še protokolarni objekt je. V čast nam je, da bo na otvoritev prišel tudi predsednik vlade in ne samo minister za promet. Drugo pa je, kako bodo na tej otvoritvi označili moje delo.

Boste povabljeni?

Vabila še niso šla iz hiše, mislim pa, da bom.

V 20 letih ste postali eden največjih strokovnjakov na tem področju vsaj v srednji Evropi. Zdaj boste lahko šli v pokoj, verjetno pa si mnogi želijo, da bi jim pomagali?

Bom videl. Zadovoljen sem, ker so me klicali kolegi iz nekdanje Jugoslavije. Na moji poslovilni zabavi je bil direktor zagrebškega letališča in me dvakrat uradno povabil, naj pridem čim prej k njemu, da se pogovoriva, ker je njihovo letališče ravno na začetku razvoja.

Nimate klavzule, po kateri ne smete iti h konkurenci?

Nimam nobenih omejitev. Pogovarjam se tudi z mariborskim letališčem, vendar ne vem, ali je pametno, da se vmešavam v zadevo, ker ima država na to precej vpliva. Speljali smo proces privatizacije in poznam ta postopek, vem, kaj je podjetništvo na področju letališča. Klicali so me tudi Makedonci.

Sicer pravite, da ste povsem apolitični, pa vendar ste veljali za rdečega direktorja, če drugega ne, zaradi časov, iz katerih ste prišli. Janša naj bi vam bil zelo zameril, ker ste imeli v pisarni še v devetdesetih letih Titovo sliko, vendar pa vas v Kučanovem forumu 21 ni najti. Zakaj ne?

Niso me povabili. Kar se Tita tiče, pa je bila stvar takšna: leta 1990 sem moral zaradi rekonstrukcije terminala odstraniti Titov kip. Arhivirali smo ga v kleti upravne stavbe. Nato me je Šubic iz Dnevnika napadel, da sem Tita spravil v klet. Da se podcenjevalno obnašam do Tita. Bila je cela afera. To je vsa resnica o Titu.

Bi šli v Kučanov forum, če bi bili povabljeni?

Mislim, da bi šel.

Čeprav se je zdaj izkazalo, da je šlo morda za tvegan projekt?

Da.