"Priznanje slovenskih manjšinskih pravic je bilo tudi začetek neke laži, ki je koroški Slovenci nikoli niso mogli razumeti." - Dr. Peter Filzmaier

Poslanci v avstrijskem parlamentu so ta teden vnovič govorili o dvojezičnih topografskih napisih. Koga ta razprava po desetih, dvajsetih ali petdesetih letih sploh še zanima?

Avstrijci, ki živijo zunaj Koroške, se samo čudijo, večinsko mnenje na Koroškem pa je takšno: "Postavite že enkrat te table, nekaj več ali nekaj manj, samo pustite nas pri miru." V nasprotju z nekaj poslanci Haiderjeve BZO iz Koroške bi bili danes vsi srečni, če te teme ne bi bilo več na dnevnem redu.

V katerem trenutku so se pravzaprav dvojezične table znašle na javnem prizorišču?

Vrhunec je bil seveda v začetku 70. let, ko je kancler Bruno Kreisky iz SPO popolnoma napačno presodil razmere na Koroškem in je hotel vprašanje dvojezičnih tabel rešiti ob pomoči zvezne politike. Tedaj so težave s tablami izbruhnile bolj zaradi nekaterih vprašanj, povezanih s polpreteklo zgodovino in z odnosom med Koroško in Dunajem in so bile le delno povezane s Slovenci.

Zadnji formalni predlog je že skorajda presegel meje absurda. Če se ne motimo, je kompromis zadeval vprašanje modre črte, s katero so table obrobljene?

Da, stvar je podobna bazarju, kjer kancler predlaga 163 tabel, koroški deželni glavar ne več kot 102, OVP pa jih želi 142. Vsebina je tukaj že zdavnaj izgubljena, gre le še za to, koliko točk bo kdo dobil skozi politično komunikacijo. Politiki uporabljajo trike kot na primer, če poimenujemo samo vasi, je tabel več in v tem primeru izpadejo tudi modro obkrožene, zaradi česar se bodo ljudje manj razburjali. To je seveda velika sramota za pravno državo. Ker načeloma, ne glede na to, kateri predlog je malce boljši ali malce slabši, gre za barantanje z odločbo ustavnega sodišča. Tisto, kar me prizadene, pa je, da se še celo predstavniki slovenske manjšine strinjajo s tem in pravijo, da je pravno vse jasno, kljub temu pa se morajo politično prilagoditi.

Pa je to edina odločitev ustavnega sodišča, ki še ni uresničena? V Sloveniji jih imamo kar nekaj.

Ta odločitev je sicer specifična. Ustavno sodišče je namreč razsodilo, da je zakon, ki zadeva slovensko manjšino, neustaven, ker zahteva postavitev dvojezičnih tabel v krajih, kjer živi več kot 25 odstotkov pripadnikov slovenske manjšine. Hkrati s tem je odločilo, da morajo table stati v krajih, kjer v daljšem časovnem obdobju biva več kot 10 odstotkov Slovencev, podrobnosti pa je prepustilo zakonodajalcu in ta ne zmore najti konsenza.

Kako je pravzaprav mogoče, da javnomnenjsko tako nepomemben deželni glavar minira pogovore med največjima strankama, OVP in SPO?

Paradoksalno je Haider močnejši, če se obe stranki, SPO in OVP, strinjata. To ni omejeno le na vprašanje dvojezičnih napisov, ampak zadeva vrsto političnih vprašanj. Na avstrijskem Koroškem je namreč stališče "mi Korošci proti zlobnemu Dunaju in zlobni vladi" neverjetno priljubljeno. Zato pa, če OVP in SPO najdeta moč za konsenz, to Haiderjevo pozicijo vodje male in uboge Koroške, ki se postavlja po robu centrali, zgolj podžge. Morate vedeti, da je zgodovinsko Haider zrasel prav pod dolgoletno veliko koalicijo. Haider uteleša lokalni protest proti temu vsenacionalnemu političnemu konsenzu, zato mu je sedaj, v tem zadnjem primeru, ko je OVP potegnila z njim, pravzaprav neprijetno.

Pa ne učinkuje ta njegova vloga pogosto precej smešno?

Zunaj meja Koroške ja. Ne pa znotraj. Čeprav Haiderjeve akcije kdaj pa kdaj učinkujejo naivno in smešno, je imel vedno zelo jasno komunikacijsko strategijo, v katero vlaga precej denarja. Tudi javnega. Pred zadnjimi deželnimi volitvami se je, denimo, pojavil v kostumu šerifa. Na Dunaju so se temu smejali, ampak tisti, ki se iz Koroške borijo proti Dunaju, so v tem videli precej smisla. Haider se pogosto pojavlja tudi v narodni noši. Spet: zunaj Koroške je to nekaj anahronističnega, tradicionalnega, na Koroškem pa s tem pridobiva volivce, tudi tiste, ki nasprotujejo EU.

Mimogrede, zakaj je zvezna vlada sploh tako odvisna od Haiderja, ali teh tabel ne more postaviti, denimo, zvezna policija ali celo vojska?

Pravno-formalno takšna možnost obstaja. Če gre za zvezni zakon, ga mora deželna vlada izvršiti. Če ga deželna vlada ne izvrši, je možnosti več. Mogoče bi bilo na primer Haiderja ustavno obtožiti. V drugem primeru, če bi bila izvršna oblast v deželi neaktivna, lahko vmes poseže tudi vojska. Za to imamo mednarodni primer. Gre za ZDA, kjer je v 50. letih tamkajšnje vrhovno sodišče sprejelo vrsto odločitev, s katerimi je prepovedovalo diskriminacijo temnopoltih. Južni guvernerji - tudi Koroška je na jugu - so nasprotovali uresničitvi teh odločitev in predsednik Eisenhower, čeprav se sam z njimi ni strinjal, je proti njim poslal nacionalno gardo, ki je temnopoltim učencem omogočila obiskovanje šol. A ta primer kaže, da mora obstajati globlji demokratični konsenz. V praksi bi to v Avstriji pomenilo krizo demokracije, saj bi Haider postal junak. Korošci sedaj niso tako emocionalizirani, neredov in nezadovoljstva, o čemer nas želi prepričati Haider, sedaj ni. A takšen poseg bi njegovo priljubljenost izstrelil v orbito in tako bi bil nedvomni zmagovalec na prihodnjih volitvah.

Kako veste? Kaj pa če bi bila večina, ki ima, kot pravite, te teme dovolj, z vojsko zadovoljna?

Ne, noben odgovoren politik, tudi zvezni, tega ne more narediti. S tem bi dregnil v ta posebni koroški regionalni ponos. Ne gre za avstrijski ponos, ampak za koroški lokalni ponos.

Ste lahko natančnejši?

To je seveda bistvo problema. Moja teza je, da je regionalni ponos čezmerna samozavest. "Mi smo Korošci." To imate vsepovsod. "Mi smo Tirolci." Verjetno tudi: "Vi ste Štajerci." A tisto, kar je na avstrijskem Koroškem specifično, je še neki posebni dodatek, ki ga lahko dokažemo tudi z raziskavami. Gre za to, da se na Koroškem regionalni ponos dopolnjuje z manjvrednostnim kompleksom. "Mi smo zapostavljeni, smo gospodarsko nazadnjaški." Ta kombinacija čezmernega ponosa in manjvrednostnih kompleksov je posebna eksplozivna mešanica, ki se lahko obrne proti manjšinam ali proti tujcem in drugim. V tem je Koroška na posebnem mestu, ker kakšen Tirolec ne bi nikoli prišel na misel, da je zapostavljen, prej bi rekel: "Mi smo najboljši."

Je žrtev te kombinacije na Koroškem še kdo drug poleg slovenske manjšine?

Ne, zaradi zgodovinskih posebnosti gre predvsem za slovensko manjšino. Njen položaj se tudi ne more primerjati s položajem hrvaške manjšine na Štajerskem ali Gradiščanskem.

Vaša razlaga je torej ekonomska: Korošci, gospodarsko revni, se spravljajo na šibkejše?

Ne, ta manjvrednosti kompleks je vsajen v politično kulturo. Ekonomske zapostavljenosti sploh ni treba dokazovati, na Koroškem, ki je res ena izmed najrevnejših avstrijskih dežel, so gospodarske razmere dejansko boljše kot na Gradiščanskem.

Od kod potem Korošcem ta kompleks?

Politična kultura je povezana tudi z geografijo. Poglejte, Koroška je od preostale Avstrije ločena s hribi in z gorami, kakšnih bolj odprtih območij ni. Tudi od Slovenije je ločena s Karavankami. V Avstriji ima poseben položaj, saj so druge pokrajine med seboj veliko bolj povezane. Drugi razlog pa je zgodovina. Po drugi svetovni vojni je Koroška zaradi bližine državne meje, ki je bila zaprta, gospodarsko nazadovala. Precej velike gospodarske razlike se zato kažejo tudi znotraj dežele, še najhuje je, denimo, v južnem delu, kjer živi slovenska manjšina. Ta je v še slabšem položaju.

Je to potem lahko razlog, da je Haider tako protievropsko usmerjen? Lani je, denimo, celo zahteval referendum o izstopu Avstrije iz EU, da bi Avstrija ponovno postala suverena in nevtralna država.

Da, znano je, da lahko ima zunanji sovražnik neverjetne vplive na notranjo integracijo, ne glede na to, ali gre za resničnega zunanjega sovražnika ali zgolj za namišljenega. Sedaj, ko je po hladni vojni zunanjih sovražnikov vse manj, je začel Haider precej uspešno pridelovati nove, ki naj bi bili odgovorni za vse slabo. V ta spekter zunanjih sovražnikov se uvrščajo zvezna vlada na Dunaju, o čemer sem govoril že prej, a tudi Bruselj in EU. Sicer pa je treba vedeti, da je vsa Avstrija, poleg Velike Britanije, ena najbolj evroskeptičnih držav članic EU.

Zakaj pa? Ima tudi Avstrija težave z notranjo integriteto?

Pripravljenost Avstrije za odpiranje navzven je zelo majhna. Delno je sicer to povezano tudi z napačnimi političnimi obljubami. Javnost se še vedno spominja obljub nekdanje državne sekretarke, ki je dejala, da bo z vstopom Avstrije v EU vsak državljan privarčeval tisoč šilingov. Tako se prednosti vstopa seveda ne dajo dokazati. Avstrijska evroskeptičnost je včasih prav absurdna. Tirolska je, denimo, sprejela akt, s katerim so, poenostavljeno rečeno, omejili vožnjo tujim tovornjakarjem, ne pa domačim. Tik pred deželnimi volitvami je evropsko sodišče po vseh pričakovanjih seveda sklenilo, da to ni dovoljeno, saj gre za diskriminacijo. Tirolski deželni glavar je potem kričal, da gre za škandal. Gre za enako shemo, s katero Haider že leta in leta zmaguje. Na avstrijskem Koroškem je namreč evroskeptičnost, kot kažejo tudi javnomnenjske raziskave, še enkrat večja. Vse to je po mojem povezano predvsem s politično geografijo. Če so v preteklosti, še preden so zgradili predore, Korošci želeli kam oditi, vseeno, ali v Italijo, Slovenijo, na Dunaj ali v Salzburg, jih je pot vodila prek prelazov. Kakšen Salzburžan ali Vorarlberžan pa je bil že od nekdaj Evropejec, povezan, denimo, z Nemčijo z avtocesto.

Verjetno pa v Avstriji obstaja tudi povečan strah pred poceni vzhodnoevropsko delovno silo, mar ne?

Tudi. Avstrija je bila sicer pred širitvijo EU v varnostno-političnem smislu nevtralna, v gospodarsko-političnem smislu pa seveda navezana na Zahod. Skozi desetletja smo tako zgradili predstavo zunanjega sovražnika iz tako imenovanega vzhodnega bloka. Na Jugoslavijo seveda nismo gledali kot na blokovsko nevtralno državo, ampak na vzhodnoevropsko in komunistično.

Haider še danes večkrat uporablja besedo komunizem, s katero med vrsticami misli na Slovenijo.

Ne smete pozabiti, da ima Haider med svojimi volivci dve ciljni skupini. Eno so mlajši, manj izobraženi moški, drugo pa starejši, ki so bili politično socializirani v hladni vojni. Vsi, ki so danes starejši od 35 let, spadajo v to matriko in jih je mogoče nagovarjati in strašiti s komunizmom. Skupna značilnost te skupine je, da gre za tiste, ki izgubljajo pri modernizaciji. To so ljudje, ki se v vse hitrejši in vse bolj kompleksni družbi, ki je ne razumejo več, počutijo razočarane in iščejo krivce. Krivci pa so lahko gastarbajterji, koroški Slovenci, nato pa bodo verjetno prišli na vrsto še Turki, glede na to, da se pripravljajo na vstop v EU. V tem ozračju imajo topografske table veliko širši simbolni pomen kot pa v 70. letih, ko so bile v tako imenovanem Ortstafelsturmu simbol upora Koroške proti Dunaju.

Kako velika pa je na Koroškem opozicija proti Slovencem?

Resnična opozicija je zelo majhna. Še celo najbolj nacionalistične organizacije, kot je koroški Heimatdienst, so v zadnjem času zaigrale na liberalnejše strune in s Haiderjem nimajo več tako tesnih vezi. Drugače je z brambovskimi organizacijami. Edini resen problem je po mojem problem ignorance velike večine Korošcev. To pomeni, da jim lahko Haider ali kdorkoli drug karkoli pove. Reče, Slovenci so takšnih in takšni, hočejo to in to, imajo ozemeljske težnje. Pri topografskem vprašanju stoji namreč Haider za tezo, da so lahko vse table skoncentrirane le na določenem, razmeroma omejenem ozemlju, ne glede na to, koliko Slovencev tam v resnici živi. To pa zato, pa naj se sliši še tako absurdno, ker bi se sicer začele postavljati ozemeljske zahteve. Vsakemu, ki da kaj na svojo politično izobrazbo, to prikliče nasmešek na ustnice.

Nekaj časa ste delali kot profesor na Univerzi v Celovcu. Ste tam začutili kaj posebnega v medosebnih odnosih, ste začutili, da igra slovenstvo ali nemštvo kakšno posebno vlogo?

Pravzaprav ne. To pa zato, ker je celovška univerza kot vsaka druga neke vrste eksteritorialno območje. Zato je pred njo tudi tabla, na kateri piše Klagenfurt/Celovec. Haider je na univerzi brez posebne moči. Edina posebnost te univerze je, kar je verjetno spet povezano z že omenjenim koroškim ponosom, da so njeni študentje precej nemobilni. V Avstriji smo za vse univerze naredili statistiko oddaljenosti med rojstnim krajem študentov, krajem šolanja, krajem študija in krajem bivanja. Na Koroškem je bila ta številka najmanjša, kar kaže na nepripravljenost zapustiti rodni kraj ali deželo.

Sicer pa - ali sploh obstaja avstrijski nacionalizem in kaj pravzaprav pomeni to, da se v Avstriji počutiš nemško?

Če je patriotizem ljubezen do svojih, nacionalizem pa sovraštvo do drugih, potem avstrijski nacionalizem gotovo obstaja. O patriotizmu bi lahko govorili na dolgo in široko, nacionalizem, ki se obrača proti tujcem in proti manjšinam znotraj države, pa je v Avstriji neizpodbitno dejstvo. Jasno je, da se to razlikovanje vzpostavlja na etnični in ne na državljanski podlagi. Kar tretjina Dunajčanov ima, denimo, imigracijsko zgodovino. To pomeni, da so sicer avstrijski državljani, ker pa na Dunaju živijo šele kot druga generacija, jih to razločuje. Na Koroškem je seveda spet malce drugače. Če imajo tam patriotizem, potem je to sprva koroški patriotizem in šele potem avstrijski. Nemškega nacionalizma v tem smislu pravzaprav ni.

Kakšnih želja po anšlusu ni več?

Ne, a to ne pomeni, da je problem kaj manjši. V odstotkih je notoričnih rasistov na Koroškem in v Avstriji do deset odstotkov. Morda to ni tako skrb zbujajoče, a poglejte absolutne številke. V Avstriji moramo računati z nekaj sto tisoč ljudmi takšne vrste, na Koroškem pa z nekaj deset tisoč. Če pogledate iz te perspektive, stvar ni več tako nedolžna. K temu pa moram dodati, da je tistih, ki izkazujejo čezmerno mešanico lokalnega ponosa in strahu pred tujci, kakšnih dvajset ali celo trideset odstotkov. Na te strahove lahko populisti hitro zaigrajo.

Je slovenska manjšina v zgodovini naredila kakšno napako ali pa je odigrala napačno vlogo, zaradi katere je pod udarom?

Ne, prav nasprotno. Manjšina je očitno odigrala pravo vlogo, ima pa sedaj zaradi tega težave. Če gremo nazaj v čas nacionalsocializma, vidimo, da je bila večina slovenske manjšine z nekaterimi izjemami precej jasno na strani žrtev in preganjanih, nemška večina pa je bila jasno na strani storilcev in krivcev. V drugih deželah, na Štajerskem in Gradiščanskem, kjer živijo Hrvatje, ta ločnica ni bila tako jasna. Tam je bilo na obeh straneh nekaj žrtev in preganjanih, pa tudi storilcev. Predvidevam, da je ta položaj kasneje na Gradiščanskem pripomogel k ponovnemu zbližanju med skupnostma, saj sta si krivdo lahko razdelili. Ne pa na Koroškem, kjer je bilo to zbližanje veliko težje. Ključ seveda leži na strani nemške večine. Zgodovinsko obstaja potreba po priznanju krivca. To pa se ni nikoli zgodilo, ne samo tam, pač pa v vsej Avstriji.

Zadeva je torej še vedno povezana z drugo svetovno vojno?

Morda bi lahko šli še bolj v preteklost, vendar nima smisla, predvsem zato, ker so generacije, povezane z drugo svetovno vojno, še vedno žive. O posledicah leta 1917 bi lahko razpravljali na bolj akademski ravni, ker naj bi bil zadnji brambovec, kot sem prebral, umrl pred petimi leti.

Vseeno pa so zavezniki Avstriji priznali status prve žrtve nacionalsocialističnega režima. Bi bilo za Avstrijo lažje, če ji ga ne bi?

Priznanje slovenskih manjšinskih pravic je bilo tudi začetek neke laži, ki je koroški Slovenci niso mogli nikoli razumeti. Koroški Slovenci vedno rečejo: "Pa saj ste bili vi krivci, vi ste nas deportirali v koncentracijska taborišča, vi ste ubili naše tete, dedke, babice, mi smo bili žrtve." In Avstrija je do 80. let - ko je izbruhnil primer Waldheim - to tezo nekritično in politično oportuno puščala ob strani. Jasno, da so zavezniki Nemčijo prisilili, da je morala svoje državljane tudi ustrezno podučiti, jih družbenopolitično izobraziti. Avstriji pa tega ni bilo treba. In ta primanjkljaj politične izobrazbe ima seveda vpliv na sedanje razmere na Koroškem. Zaradi tega se odnos do slovenske manjšine ni nikoli senzibiliziral. Lahko vam povem še anekdoto. Leta 2005 sem na letalu po naključju sedel poleg nekega poslovneža iz Nemčije, ki je bil že nekajkrat na Koroškem na dopustu. Prosil me je, naj mu razložim, v čem je težava z dvojezičnimi napisi. Ko sem mu stvar pojasnjeval, me je večkrat prekinil z besedami, češ, pa saj je ustavno sodišče že vse odločilo, kako je sploh mogoče, da kaj takšnega postane politična tema. Tedaj sem pravzaprav sprevidel, da je problem tudi pomanjkanje demokratičnega konsenza v Avstriji in občutljivosti za to vprašanje. Predvidevam, da si, denimo, Nemčija takšnih razprav, če bi odločilo tamkajšnje ustavno sodišče, ne bi mogla privoščiti.

Pa so tedaj res mislili, da je bila Avstrija prva žrtev, ali je šlo za politični dogovor?

Sedanji avstrijski predsednik Heinz Fischer je pred nekaj leti dejal, da je bilo tedaj popolnoma jasno, da so zavezniki iskali samo jasne krivce in jasne žrtve. Vmesne pozicije ni bilo. Politika pa je tedaj po drugi strani želela narediti vse, da bi Avstrija lahko zaživela kot neodvisna država, ki bi se vnovič združila. Ne smete pozabiti, da sta oba politična tabora leta 1934 streljala drug na drugega. Po vojni je bilo vse podrejeno njunemu ponovnemu zbližanju, tako so tudi pozabili na razlikovanje med krivci in žrtvami. Dejstvo pa je, da je bila Avstrija dežela, v kateri je bilo več krivcev. A to sedaj ni bistveno. Globlji problem je, da tukaj nikoli niso obsodili morilcev in tistih, ki so jih moralno podpirali.

Procesov ni bilo?

Morda do leta 1947, potem tako rekoč nič več.

Kaj pa zgodovinski učbeniki?

Danes je k sreči že drugače, prej pa so učence večinoma učili o strateškem poteku vojne, socialne zgodbe, ki so tičale zadaj, jih niso zanimale. Tudi danes ni učiteljev, ki bi bili politološko izobraženi. Predstavljajte si učitelja matematike, ki ne bi nikoli študiral matematike. Starši bi protestirali.

Kako gledate na vsakoletna srečanja na Ulrichsbergu na Koroškem? Ali ne gre za legalno srečanje nekdanjih nacionalsocialistov?

Gre za srečanje tistih, ki še vedno živijo v preteklosti, tudi nekdanjih veteranov SS, seveda v okviru veljavnih zakonov, ki takšna društva dopuščajo. K temu je treba reči, da so koroški politiki vse do deželnega glavarja dolgo hodili na ta srečanja. Šele čez čas se je začela razprava - zakaj to pravzaprav obstaja? Kar spet kaže na to, da ni politične izobrazbe in da se glede vprašanj, povezanih z drugo svetovno vojno, javnost ni senzibilizirala. Dolgo na Koroškem to niti ni bila tema, vredna pozornosti.

Ima Avstrija še kakšne monarhistične težnje po obvladovanju svojega nekdanjega političnega prostora?

Realpolitično seveda ne, z vidika politične kulture pa to drži. Avstrija ni nikoli prav razumela, da je postala majhna država, zato se predvsem v kulturni politiki vede kot monarhija in na vse, kar leži proti vzhodu, gleda zviška. Obstaja tudi teza, da sovraštvo do tujcev v Avstriji narašča, ko greste proti jugovzhodu.

Je še mogoče pričakovati rešitev vprašanja topografskih napisov, morda prihodnje mesece, letos ali v letih, ki prihajajo?

Ne, prihodnje mesece to ni mogoče, ker so parlamentarci na počitnicah. Poleg tega se z vsakim dnem, ko smo bližje koroškim deželnim volitvam, te bodo leta 2008 ali 2009, zdi rešitev vse bolj nemogoča. Časovno okno za rešitev je bilo jubilejno leto 2005, ko smo praznovali 50 let avstrijske državne pogodbe in 60 let od konca druge svetovne vojne. Za povrh tedaj tudi ni bilo volitev. Ampak to smo zamudili, ker tudi SPO ni hotela privoliti v Schuesslovo rešitev, Haider pa se ni strinjal z odprtostno klavzulo. Dlje v prihodnost ne morem. Vsekakor pa bo Haider še naprej izkoriščal to vprašanje. Sedaj, denimo, želi razpravo preusmeriti z afere v zvezi s prodajo banke Hypo Alpe Adria. V parlamentarni preiskovalni komisiji v deželnem parlamentu v Celovcu prihajajo sedaj na dan za Haiderja precej neprijetna dejstva. Gre pa mu tudi za predčasne volitve. Deželne volitve leta 2009 bi se časovno ujemale z lokalnimi volitvami, kjer na Koroškem prevladuje SPO. Če se pošalim, bi Haider še najraje, da bi bile volitve leta 2008, na dan četrtfinala evropskega nogometnega prvenstva, ki bo tedaj v Celovcu.

Lahko slovenska politika naredi karkoli, da bi to vprašanje končno pospravili z mize?

Lahko pomaga, a vsekakor tako, da to počne za kulisami. Karkoli pride v javnost, lahko Haider takoj uporabi in protestira proti vmešavanju. Pravi pristop je diplomatski, še bolj pa gospodarski. Zaradi EU je Slovenija za Koroško vse pomembnejša, tudi z vidika delovnih mest. Dolgoročno bi deželnemu glavarju škodovalo, če bi vztrajal pri teh mejah. V gospodarsko-političnem smislu bi ga torej lahko držali.

Kaj bi naredili vi?

Zame, ki sem politolog, obstaja le ena rešitev: spoštovanje odločb sodišča. Vem, da realpolitično to ne deluje tako, a kot politolog kaj drugega ne morem reči.

Po nekaterih razlagah bi morali na Koroškem postaviti 800 tabel in ne le 160. Če bi bili vi deželni glavar, bi jih postavili 800?

Da. Ampak seveda nisem strankarski politik in ni treba, da bi me skrbela ponovna izvolitev.

Poznate primer Matije Graha, dopisnika Dela, ki so ga zaradi njegovega poročanja odpoklicali z Dunaja?

Da, temu sem sledil, seveda.

Tudi Haider se občasno pritožuje nad mediji, mar ne?

Da, in konflikt z mediji mu vedno pomaga. Spravlja se predvsem na kakovostnejše časopise z območja Dunaja, kjer sta oba, liberalni Der Standard in konservativnejši Die Presse, enako kritična do njega. Tako pa doseže, kot deželni glavar - eden od devetih - razmeroma majhne dežele, kot član stranke, ki ima zgolj štiri odstotke javnomnenjske podpore, fascinantno medijsko prisotnost.