intervju / "Sem kristjan, vzgojen sem bil v krščanskem duhu in tega ne skrivam. Pomemben pa sem samo v toliko, v kolikor uresničujem vrednote in načela, v katerih sem bil vzgojen." - Lojze Peterle

Menite, da mora biti voditelj Slovenije karizmatična osebnost?

Gotovo.

Se vam zdi, da ste karizmatična osebnost?

Tako pravijo.

Kdo vam je to nazadnje rekel?

Tega se pa res ne spomnim. Tudi se mi ne zdi pomembno.

Kateri slovenski politiki po vašem mnenju izžarevajo največ karizme?

Kot karizmatične smo v različnih časih videli različne ljudi. Ko je šlo za preddemokratične čase, za prebujo, je nedvomno deloval kot karizmatičen voditelj Jože Pučnik, podobno Ivan Oman. V času procesa proti četverici smo kot taka doživeli Janeza Janšo in Igorja Bavčarja. Sem je treba šteti Milana Kučana in Janeza Drnovška, v nekem trenutku je bil z dobrim rezultatom sprejet tudi Marjan Podobnik. Tudi Dušana Pluta bi na začetku štel zraven. Današnjega stanja karizmatičnosti ne bi komentiral.

Kaj naredi politika karizmatičnega? Katere so tiste lastnosti?

Karizmatičen je po mojem mnenju voditelj, ki ga ljudje začutijo na svoji strani kot zastopnika njihovih interesov, kot človeka, ki bo uveljavil nekaj v njihovo korist, človeka, ki mu zaupajo. Ne vidim enačaja med karizmatikom in populistom. Karizmatik je popularen, ni pa populist.

Zanimiva razlaga. Igrate orglice, videli smo vas, da ste igrali harmoniko, pojete narodne, popevke, ste glasbeno eden najbolj intenzivnih, če boste seveda izvoljeni, predsednikov po Clintonu. Boste v tej kampanji to zgodbo izkoriščali?

Glasbi se seveda ne bom odpovedal, ljudje tudi ne, za inštrumente pa bo v kampanji manj časa. Politika brez glasbe je dolgčas, v narodu, ki velja za pevskega, še posebej.

Vesel sem, da sem imel v prvi vladi veliko muzikalnih ministrov. Kar se petja tiče, sem lahko sestavil oktet, pa tudi z inštrumentalisti bi si lahko pomagal. Sicer pa mi je všeč različna glasba, samo da je kakovostna. Zelo rad imam klasiko, toda zadnje čase me vznemirja blues.

Klasika in blues, to je pa novo, ne več narodno-zabavna glasba?

To ste že vi omenili, jaz sem samo še dodal. Kot rečeno, imam rad različne glasbene zvrsti.

No, radi ste igrali Slake.

Kako bi Dolenjec brez Slaka! Sicer pa se ne omejujem ne na zvrst ne na ansamble. Če me ljudje zaprosijo, naj zaigram evropsko himno, jim rad ustrežem, tudi zato, ker lahko pokažem, da se da s tako majhnim instrumentom, kot so orglice, doseči močno atmosfero.

Prihajate iz Dolenjske, iz domobranskih krajev?

V naših krajih je bila mešana situacija. Mimogrede - tam je bila ustanovljena Gubčeva brigada. Tam je bil doma Franc Krese Čoban, malo nižje Majcni. Sploh pa je danes nesmiselno deliti Slovenijo na domobransko in nedomobransko. S tem bomo morali nehati.

Če nas spomin ne vara, so bili vaši domobranci ...

Na strani mojega očeta so menda volili liberalce. Oče je bil na njihovi kmetiji zadolžen za konspiracijo ob obiskih prve partizanske čete. Ljudi je razdelila revolucija. Stari oče je bil v italijanski ofenzivi zajet in ubit v Klevevžu. Moj oče pa je bil v koncentracijskem taborišču na Rabu, potem v Renicci v Italiji. Ko je prišel nazaj, je šel k domobrancem. Vprašal sem ga, zakaj, in je rekel: "Zato ker so imeli najmanj krvave roke." Ni rekel, da je imel kdo čiste roke, rekel je, da so ti imeli najmanj krvave. To je bila njegova osebna zadeva. Odločil se je po svojih etičnih kriterijih.

To, da je bil vaš oče pri domobrancih, je blizu zgodbi Janeza Janše, ki je v eni od knjig zapisal, da je bil tudi njegov oče domobranec.

Ja, vsak je imel starše ali stare starše nekje. In tudi zgubili smo jih nekateri. A kakšno zvezo ima to s sedanjostjo? Bomo res na tem gradili našo prihodnost?

Mogoče bi to pomenilo, da bosta zato dobro sodelovala, če boste vi predsednik, on pa premier. Oba s predniki domobranci.

Oba očeta sta že pokojna in naj počivata v miru. Katere pa so vrednote enega ali drugega od naju, je slovenski javnosti že dolgo znano. Doslej sem, tudi v prvi vladi, sodeloval z ljudmi zelo različnih staršev. S tem se res nismo ukvarjali.

Zanimivo je, da se že 17 let pred volitvami vedno pojavljajo ista vprašanja. Mislim, da nam to ne pomaga naprej. Skrajni čas je, da se spravimo s preteklostjo in se ozremo v prihodnost. Z Janšo sva sodelovala že veliko, sam sem ga navsezadnje predlagal v prvo vlado.

Potem pa sta vas v tej prvi vladi ravno Janša in Jambrek pomagala zamenjati.

V politiki se včasih dogajajo nenavadne stvari. Pučnik je to dejstvo tudi javno obžaloval. Bilo je, kot je bilo. V politiki je treba znati gledati naprej in mislim, da to tudi počnemo.

To pomeni, da jima javno odpuščate?

Odpuščati je človeško, se vam ne zdi? Tudi v politiki. Ne želim biti obremenjen.

Predsedniški funkciji pri nas očitajo golo protokolarnost. Se vam zdi, da je edina funkcija predsednika, če se seveda ne zmeni z vlado, da napove vojno in pregleduje častno četo? Lahko tudi proučuje zgodovino francoskih srednjeveških cerkva, kot to počne zdaj Drnovšek. Kaj lahko počne predsednik?

Predsednik v prisegi omeni ustavo in vest. Vest mu seveda lahko narekuje razne odzive, pobude, tudi predloge. Zdaj se sploh ne ukvarjam s tem, ali bi bilo treba predsedniku katero od pristojnosti odvzeti ali dodati. Mislim, da je nekdo lahko zelo uspešen predsednik v okviru pristojnosti, ki jih ima, če delujejo enotno in urejeno vse ravni oblasti, v katerih se predsednik pojavlja. Predsednik se lahko na podlagi poslovniške določbe oglasi v parlamentu na svojo željo, ne samo na zahtevo parlamenta. Ne bi rekel, da očitajo, da je samo protokolarna. Nekateri menijo, da je zelo protokolarna, in predsednik, ki bi bil takega značaja in take politične volje, bi bil lahko tudi izrazito protokolaren. Tega ne jemljem tako. Predsednik navsezadnje podpiše tudi zakonske akte, na katere seveda nima nobenega vpliva, lahko pa se oglasi v parlamentu v procesu nastajanja zakona in pove svoje. Nima zakonodajne pobude, ima pa pravico do svojega mnenja. Sam vidim predsednika v izrazito povezovalni vlogi in mislim, da lahko za določanje skupnega nacionalnega interesa naredi veliko. Navsezadnje on na svojih ravneh srečuje ljudi in se pogovarja o zadevah z najvišjim statusom odgovornosti. Že tu bi dejal, da me ne zanima konkurenčnost najvišjih nosilcev javnih funkcij, ampak komplementarnost. Ne bi rad tekmoval s predsednikom vlade ne glede na to, kako se piše, niti z ministrom za zunanje zadeve ali s kom drugim. Rad bi sodeloval. Čas je, da začnemo v Sloveniji medsebojno sodelovati, ne tekmovati, kajti le to nas bo popeljalo naprej.

Minister za zunanje zadeve, vsaj aktualni, vam verjetno ne bo pustil, da boste vi kaj veliko govorili o zunanji politiki, vsaj doslej vam ni.

Gre za to, da predsednik in zunanji minister govorita v isto smer. Da se Slovenija navzven kaže kot enotna, kar je pogoj za kredibilnost in resnost pred domačo in tujo javnostjo.

Ni pa nujno, da govorita isto?

Ni nujno, da govorita točno z istimi besedami, ampak govoriti morata tako, da ljudje in naši partnerji nimajo vtisa, da gre za dve politiki.

Vprašanje je, katera smer je prava.

Vsaka, ki deluje v dobro Slovenije in njenih državljank in državljanov.

Veliko govorite o nacionalni zavesti in promociji Slovenije. Kaj s tem mislite?

Globalizacija pomena nacionalnega ne ukinja, postavlja ga samo v drugačen okvir. Glede promocije pa sem prepričan, da bi se dalo zanjo še veliko narediti, tudi na najvišji politični ravni. Gre za promocijo na številnih področjih, ne mislim torej samo na ozko politiko, turizem, znanost, kulturo ali umetnost. Posebej lepe priložnosti vidim v Bruslju. Nekateri projekti so nam dobro uspeli, na primer promocija vstopa v območje evra. Tukaj predsednik gotovo lahko prispeva tako, da poudari ali podpre tiste zadeve, ki promocijsko nosijo več teže.

Če se pošalimo: trenutno nas v Evropi najbolj poznajo po tem, da smo slabi v nogometu in da imamo najvišjo inflacijo v Evropi. To je slaba promocija. Kaj je tisto, kar bi bila dobra promocija? Bi si upali reči, da bi postali na primer država, prijazna do homoseksualcev, kar še nismo?

No, trenutno nas poznajo tudi po dobrih rezultatih v atletiki. O odnosu do homoseksualcev so različna mnenja, eni menijo, da smo prijazni, drugi, da nismo dovolj. Še nedavno je bila inflacija nizka, izpolnili smo vse pogoje za vstop v evroobmočje in smo bili dobri tudi v nogometu. Pri določenih stvareh se pač dogajajo nihanja. Meni je pomembneje, da je generalni trend v letih po osamosvojitvi pozitiven, da smo imeli ves ta čas pozitivno gospodarsko rast, da imamo zdaj kar v redu javnofinančno sliko. Želel bi si, da bi bil delež javne porabe tak kot v času, ko smo zapustili prvo vlado. Inflacija me seveda skrbi. Treba bo natančno pogledati v razloge zanjo in jo seveda spraviti nazaj. Drugače pa mislim, da je naš ugled oziroma status v očeh drugih zelo pozitiven. Če ne bi stavili na Slovenijo, tudi ne bi dosegli zaupanja, da prvi od novih držav članic predsedujemo Evropski zvezi.

Ste torej med tistimi, ki menijo, da smo že prijazni do homoseksualcev? Da je ta država za homoseksualce naredila dovolj?

Vedno sem bil za spoštovanje različnosti in za pozornost do manjšin. Razumem prizadevanja homoseksualcev, da bi zanje veljale enake možnosti kot za heteroseksualne partnerje, toda partnerstev ne vidim primerljivih v vseh elementih skupnega življenja - mislim na razlike glede družinskosti.

Sicer na podlagi svojega spremljanja menim, da smo glede tega med bolj liberalnimi državami.

Nekateri kandidati obljubljajo legalizacijo marihuane in prostitucije. Vi niste med njimi.

Predsednik, kaj šele kandidat, take obljube ne more uresničiti, lahko pa pove svoje mnenje. Sam za tako legalizacijo nisem.

Kaj pa evropski Las Vegas? Zdi se, da NSi kljub Bajukovim besedam, da bi lahko odprli nov igralniški center na Goriškem, ki bi bil v polovični ameriški lasti, temu nasprotuje. Kako je z vami?

O tej zadevi sem se poučil, kolikor je bilo mogoče. Mislim, da je v zvezi s tem neodgovorjenih veliko vprašanj, in na podlagi stanja, kot ga vidim zdaj, tega projekta ne bi mogel podpreti. Tak projekt zahteva podrobno analizo posledic - tako dobrih kot slabih in veliko pozornost do lokalne skupnosti.

Tisti, ki se na Goriškem ukvarjajo z igralništvom, trdijo, da zato ne potrebujejo Američanov, da tak projekt lahko peljejo sami. Kaj menite vi?

Poznam to stališče. Gotovo bi si domači investitorji lahko privoščili več, če bi imeli tako ugodne davčne pogoje, kot si jih želijo Američani.

Bi bili bolj za to, da če že odpremo Las Vegas, naj ga odprejo domači?

Do igralništva sem bolj konzervativen in menim, da ne potrebujemo posebnih dodatnih kapacitet. Na Primorskem bi raje več investiral v visoke tehnologije, moderne univerze in pridelavo visokokakovostne hrane.

Nobena skrivnost ni, da je vloga cerkve v Sloveniji vse večja, po drugi strani pa se zdi, da slovensko ljudstvo cerkve ne sprejema več tako pozitivno, kot je bilo to v začetku 90., konec 80. let. Vtis v javnosti je, da je cerkev prebogata, da je preveč dobila.

Odnos do cerkve je deloma tudi funkcija tega, kako se o njej piše, kako jo predstavljajo. Če gledam na osnovne statistične odstotke, ki zame niso nujno izraz resnične vernosti, potem se že dolgo giblje med 60 in 70 odstotki in se v bistvu ne spreminja. Gotovo živimo v bolj liberalnih časih kot prej in v vseh postkomunističnih družbah se položaj cerkve tudi v odnosu z državo ureja drugače, kot se je prej. To se je zgodilo v vseh demokratiziranih državah. Ne razmišljam o tem, ali ima cerkev večjo vlogo. To se mi zdi celo v nasprotju s tem, da ima manj zaupanja. Težko je imeti večjo vlogo in manj zaupanja. Menim, da je njen status vse bolj normalen, tako tudi odnos med državo in cerkvijo. Vedno sem bil zastopnik jasnega standarda, da je država oziroma oblast ali politične stranke nekaj drugega kot cerkev. Tukaj na politični ravni ni soodločanja, je pa lahko sodelovanje za potrebe enih in istih ljudi, ki so lahko hkrati - verni ali neverni - tudi politično angažirani. Kadar se govori o večji vlogi, me vedno zanima, kaj je njeno poslanstvo. Če pomeni več humanosti, več spoštljivosti in več sodelovanja, ji ne nasprotujem.

Vi ste bili vendar predsednik slovenskih krščanskih demokratov, hodite v cerkev, ste pomemben pripadnik slovenske cerkve.

Sem kristjan, vzgojen sem bil v krščanskem duhu in tega ne skrivam. Pomemben pa sem samo v toliko, v kolikor uresničujem vrednote in načela, v katerih sem bil vzgojen. V duhu tega, kar sem govoril malo prej, moram povedati, da sem dal navodilo, da se v okviru predvolilne kampanje naši plakati ne obešajo na cerkvena vrata. Druge stranke, tudi katera izrazito leva, pa je to počela brez pomišljanja. Sam sem ta standard zelo jasno uveljavljal.

Cerkev v Evropi predstavlja nasprotovanje splavu, kontracepciji.

Ker postavlja novo življenje kot najvišjo vrednoto v okvir spoštovanja in nedotakljivosti človekovega dostojanstva, cerkev samo v posebnih primerih, ko gre za medicinsko indikacijo oziroma življenje matere, dopušča splav, sicer pa hoče biti na strani življenja.

Kaj pa osebno mislite o splavu? Recimo, če pride do posilstva, je takrat splav za vas sprejemljiv?

Zavedam se, da splav ni preprosta zadeva in da gre za osebno izredno občutljive in odgovorne odločitve. Sam zagovarjam življenje in odločitve, ki čim manj prizadenejo človekovo dostojanstvo. Razumem, da je težko sprejeti vsiljeno življenje, toda novo bitje ni krivo, da je. Občudujem ženske, ki so pripravljene nezaželeno življenje pokloniti staršem, ki ne morejo imeti otrok.

Zdi se, da bi cerkev morala širiti vero in karitativno dejavnost, a tu se malo izgubljamo. V oddaji o mariborski nadškofiji je bilo slišati, kako je nadškofija veliko uspešno podjetje. Gre tu bolj za podjetje kot za širjenje vere in karitativne dejavnosti?

Mislim, da nadškofija ni podjetje, ima pa kakšno podjetje in predpostavljam, da dela v skladu z našimi zakoni. Če ima kakšno podjetje, je verjetno potrebno zato, da vzdržuje dejavnosti, od katerih ni dohodka. Prepričan sem, da bi cerkev doživela sankcije oblasti, če ne bi delala v skladu z zakoni. Zame je bistveno, da se dela pošteno in zakonito, in za cerkev se mi zdi pomembno, da kar dela na gospodarskem področju, dela v humane namene. Sam osebno pa nikoli nisem bil za bogato cerkev.

Vi govorite o legalnosti. Kaj pa moralnost? V Gozdnem gospodarstvu Nazarje je na primer, ko je ljubljanska nadškofija prevzela tiste gozdove, delo izgubilo 200 ljudi.

Izgubiti delo je v vsakem primeru težko dejstvo. Dvomim, da so tam delo zgubili zato, ker so prišli v druge roke. V teh letih smo doživeli veliko odpuščanj, a hkrati tudi veliko zaposlovanja, tako da je danes delavca v Sloveniji že težko dobiti. Tudi za cerkev veljajo gospodarske zakonitosti. Absolutno sem za moralnost, sem vesel, da ste to omenili, nimam pa nobenega razloga, da bi cerkvi pripisoval manj moralnosti v zvezi z gospodarsko dejavnostjo kot drugim gospodarskim dejavnikom.

Tudi to, da država zaposluje duhovnike v vojski in policiji, se zdi gospodarska dejavnost, kaj mislite o tem, da policisti nimajo na voljo dovolj psihologov, omogočajo pa jim duhovnika?

Hvala za dobro idejo. Kot predsednik države bi se lahko zavzel za njeno uresničitev.

Kot mi je znano, so duhovniki na teh mestih v skladu s sporazumom med državo in cerkvijo.

Velik prijatelj Janeza Janše Dušan Lajovic je pred leti na spletu objavil seznam udba.net, na katerem se je znašlo tudi vaše ime. Določeni mediji so vas vsaj nekaj časa prikazovali kot sodelavca Udbe. Zdi se, da je bila celotna zgodba namenjena vam, Ivu Bizjaku in drugim iz te zgodnje zgodbe SKD. Kako ste to takrat videli?

Poznam Lajovca, sam je v svoji knjigi popisal nenavaden doživljaj, da sta na novem jaguarju odpadli hkrati obe kolesi malo potem, ko sem se v tem avtu z njim vozil jaz. Zgodilo se je takoj na naslednji vožnji. Dvomim, da bi z jaguarja odpadala kolesa kar tako. Probleme sem s tem imel samo zato, ker so nekateri vztrajali pri tej zadevi. Tega celo dolgo niti bral nisem, ker sem to imel za tako noro. Ko sem zadeve podrobneje pogledal, sem videl, da je pri meni šlo za tako imenovanega informanta, kar je povsem jasna kategorija, in ne vidim potrebe, da bi o tem še razpravljal, saj sem prinesel tudi dokazila. Celo do tega so me pripravili. Zame je ta zgodba končana. Če so mi sledili, proti temu ne morem storiti ničesar. Kdo in kdaj in kako mi je sledil, je stvar tistih, ki so to počeli. Ne vidim nobene potrebe, da bi se branil ali dokazoval. Mi je pa kar v čast, da sem bil tako zanimiv, da so me sledili. Zanimivo je, da na tistem seznamu nisem videl nekaterih imen, za katere pa sem sam slišal, da so bila resnično v Udbi. Zame je ta seznam zelo vprašljiv in si z njim ne morem veliko pomagati.

Ko gledate nazaj, se vam zdi škoda, da niste vztrajali pri lustraciji, tako kot nekatere postkomunistične države?

Predlagal sem evropsko rešitev. Večine za to ni bilo, sedaj se s tem ne ukvarjam več.

Bili ste predsednik SKD, zdaj ste član NSi. Boste zamrznili partijsko knjižico tako kot predsednika pred Vami?

Knjižice ne bom zamrznil kot onadva; dobesedno jo bom vložil v zmrzovalnik. Fizično jo bom dal na led.

To pomeni, da boste stranko postavili v kot? Vas stranka ne bo več zanimala?

Aktivnega strankarskega življenja se ne bom šel. Stranka pa me bo zanimala, tako kot me bodo zanimale tudi druge stranke.

Kakšno je vaše mnenje o protikandidatih Türku in Gaspariju?

Oba poznam, ker smo tako ali drugače že sodelovali za isto državo. Z gospodom Gasparijem sva bila skupaj v eni od Drnovškovih vlad, mislim pa, da ima pot gospoda Türka v diplomacijo tudi kakšen moj podpis. Tako ali drugače smo se že srečevali, se poznamo, najmanj, kar je, lahko rečem, da smo znanci iz politične zgodbe od leta 1990, v kateri pa nismo bili vedno na isti valovni dolžini. Ne bi se spuščal v njune kvalifikacije, mislim, da ima vsak od njiju svoje močne adute v tej igri, ne bi šel pa v astrološke ali podobne napovedi.

Koga bi imeli rajši v finalu?

Nobenega.

Kaj mislite o drugih kandidatih?

Bomo videli, kaj bodo pokazali.

Kaj mislite o Eleni Pečarič?

Dvakrat sva se pogovarjala. Ima zelo jasne poglede na nekatere zadeve. Vsega nisva predebatirala. Verjetno ne boste verjeli, ampak se ne ukvarjam veliko z drugimi kandidati.

Trenutno ste poslanec v Bruslju. Kakšni plači se boste odpovedali, če postanete predsednik Slovenije?

Zgubil bom slovensko plačo, saj smo plačani od doma. Na moji plači piše: generalni sekretariat vlade. Vsi poslanci za zdaj še dobivamo plače od doma in je zato podobna poslanski plači tukaj doma.

Prejemate pa še dnevnice, ki so nekoliko višje.

Odvisno je, kje živiš, ali želiš biti bližje parlamentu, v boljšem stanovanju ali ne. Nekateri imajo zelo dobre apartmaje, v katerih lahko delajo tudi politiko, vabijo tja ljudi in se pogovarjajo. Če ti povabiš nekoga, s katerim bi želel nekaj zlobirati, potem ga moraš povabiti v lokal, kjer se to dela, in tam dnevnica steklenice vina ne pokrije.

Večkrat naročite steklenico vina za 250 evrov?

Še nikoli je nisem naročil, vem pa, koliko stanejo vina v restavracijah, kjer sedijo komisarji, ministri, šefi odborov in tako naprej. Povsod po svetu se politika dela tudi pri večerjah in sam nimam nobenega posebnega vira dohodka za koga, ki ga želim pridobiti za kak slovenski interes. Ne morem ga pa povabiti na hamburger. Tukaj veljajo neki standardi. Te dnevnice so lahko zelo relativne, take pač so. Odvisno, kako živiš. V tako zgodbo sem prišel in tudi te dnevnice se od časa do časa glede na inflacijo spreminjajo. Tak je pač sistem, s tem se ne ukvarjam.

Govorili smo o slovenskem, o nacionalnem interesu. Kaj mislite o prodajah podjetij, ki se obetajo jeseni: Luka Koper, Železnice, Telekom, Interevropa?

Te stvari je treba početi v skladu z nacionalnim interesom, ki ga je seveda treba opredeliti. Ne obstaja kar tako, ampak ga morajo tisti, ki so najbolj odgovorni, definirati. Sem v tem duhu za nekaj, čemur se reče poslovni nacionalizem. Tam, kjer je neka prodaja ali privatizacija povsem brez problematičnih posledic, ne vidim problema. So pa zadeve, o katerih govorite in kjer bi si želel, da bi zelo natančno in zelo povezano pogledali, kaj pomenijo taka ali drugačna lastništva, kaj pomeni, če gre vse k enemu partnerju v manjšinskem ali večinskem deležu, kaj pomeni izgubiti možnosti vplivanja na resnično strateških segmentih našega gospodarstva, kamor Luka, Slovenske železnice, Interevropa in Splošna plovba dejansko spadajo. Pri strateških zadevah želim, da ravnamo tako, kot se v takih primerih spodobi. Tega ne bi nepremišljeno prodajal. Ne trdim, da kdo ravna nepremišljeno, sam pri teh zadevah ne sodelujem, si pa želim, da bi bili ljudje prepričani, da so tu zadaj strateško mišljenje, strateški pristop in da bomo določene segmente našega gospodarstva ohranjali v večinski lasti.

Aktualna vlada je zamenjala marsikaterega direktorja. Po Kavčičevi vladi v začetku 70. let največ doslej. Kako gledate na vse te menjave v podjetjih?

Tam, kjer ima vlada večino, kjer gre za podjetja v javni lasti, tam ima seveda pravico, da vanje posega in ljudi tudi menja. Nikoli nisem bil za to, da pride do menjav samo zato, ker se je spremenila oblast. Vodilo mora biti uspešnost poslovanja. V prvi vladi sem na primer demonstriral svoj pristop širine in vanjo povabil tudi ljudi, ki niso bili iz Demosa.

Tudi direktorji so se bolj pazljivo menjali kot zdaj.

Nikoli nisem bil mnenja, da so strokovni in uspešni samo ljudje iz ene opcije, in nisem za to, da kadar menja ena opcija, se to predstavlja kot pogrom, kadar pa menja druga, je to normalno politično dejanje. Mislim, da se tudi glede tega bližamo normalnosti, bi pa rad v gospodarstvu videl čim manj politike. Želim si, da se država, kjer je to pametno, iz gospodarstva čim prej pospravi. Zato da je čedalje manj skušnjav.

Ena najbolj tipičnih afer v zvezi s tem je bil projekt menjav v Mercatorju, s katerim je v Delu vlada dobila tako rekoč svoj časopis. Dolgo časa v to ni nihče verjel, dokler ni ženska, ki je to počela, priznala, da je šlo za strogo političen interes. Da je Mercator prodala poceni, da so lahko nabrali dovolj za Delo, kjer so potem menjali vodilne in urednike. Kako ste vi gledali na ta projekt?

Projekta od znotraj ne poznam, gledal sem ga skozi kriterije, ki sem jih omenjal prej. Če je vlada menila, da bo s tem izboljšala stanje v Mercatorju ali v medijskem prostoru v skladu z demokratičnimi in gospodarskimi standardi, potem je imela za to upravičenje. Če pa to ni tako, je zgodba drugačna.

Pa mislite, da je sedaj v Sloveniji, kot to trdi vlada, boljši položaj medijev kot recimo pred tremi leti?

Marsikaj se je spremenilo, ne pa toliko, da bi lahko v Sloveniji bral sodoben konzervativni dnevnik.

Vseeno ste kandidat te vlade.

Sem kandidat državljanske liste.

SDS, SLS in NSi so vas podprle in to je v bistvu velika večina te vlade.

Čeprav sem kandidiral z državljansko listo, sem odprt tudi za podporo strank. Res so me podprle tudi tri vladne stranke. Mogoče boste težko verjeli, ampak ni bilo sestanka Peterle, Bajuk, Janša, Podobnik. Stranke so me vsaka ob svojem času podprle, tega vprašanja niso obravnavali kot koalicija. Zadnja stranka me je podprla šest mesecev po tem, ko sem kandidiral. Preprosto ni bilo blokovskega pristopa. Vesel sem tega dogajanja, ker tudi nisem želel, da moja kandidatura deluje blokovsko, in tudi struktura podpornikov kaže, da je šla moja kandidatura daleč čez meje ene od političnih opcij, kar se mi zdi za predsednika tudi prav. Če bi bil še DeSUS moj podpornik, potem bi lahko rekli, da vladne stranke podpirajo mojo kandidaturo, tako pa ta podpira drugega. Zato me preprosto ni mogoče opredeliti kot vladnega ali provladnega kandidata.

Težko rečemo, da je DeSUS tako močna vladna stranka.

Kakor kdaj. V nekaterih trenutkih je bila zelo močna in je tudi uveljavila veliko svojih elementov. Ko gre na tesno, je vsak glas zelo pomemben.

Kakorkoli že, na koncu ste se pogovarjali o tej kandidaturi s predsedniki treh velikih vladnih strank?

Imate prav: na koncu, ne na začetku. K vsaki stranki sem bil povabljen na svet stranke, predstavil sem svoje poglede na Slovenijo in predsedniško vlogo in povsod dobil podporo.

Ste se o kandidaturi pogovarjali tudi z Janezom Janšo?

Srečala sva se najprej na svetu stranke v Velenju. Malo sva izmenjala mnenja o tem, kje smo in kam gremo in kaj bi bilo treba narediti.

Ste mu kaj obljubili za podporo?

Ne, tu ni bilo nobene trgovine.

Z Bajukom sta se tudi pogovarjala?

Tudi, tudi s Podobnikom, tudi še s kom drugim.

Nobenemu pa niste nič obljubili?

Da se bom držal tistega, kar sem predstavil na svetih.

Jambrek je izjavil, da bi raje podprl Pahorja kot vas. Da pa ne bo grdo izgledalo, bo njegova žena podprla vas.

Mogoče ga bo pa žena prepričala.