"Če primerjam Evropo, o kakršni sanjam, in Evropo, kakršna je danes, pač vidim, da je v njej premalo solidarnosti." - dr. Bronisław Geremek

Je prihodnost Evropske unije svetlejša kot pred podpisom lizbonske pogodbe in po propadu projekta evropske ustave?

Lizbonska pogodba je za zdaj le možnost, ne vemo, kako bo potekal proces ratifikacije, kakšne bodo težave, kaj se bo zgodilo na Irskem, v Veliki Britaniji, kaj bo končna odločitev na Danskem, bo češki predsednik pogodbo ratificiral pred koncem tega leta, bo to naredila tudi moja domovina Poljska. Vse do nedavnega je recimo kazalo, da je Poljska z vsebino sprejetega kompromisa zadovoljna, a je stranka bratov Kaczynski Zakon in pravičnost začela zavirati proces ratifikacije.

Zakaj bi EU potrebovala novo pogodbo? Skupnost obstaja, kljub občasnim nesoglasjem deluje, res potrebuje nove zaveze?

Evropa bi svojo pot lahko nadaljevala s pravili, po katerih deluje sedaj, od njene ustanovitve je minilo pol stoletja in v tem čas, s temi pravili, je EU dosegla očiten napredek. Ampak danes EU potrebuje nov, drug projekt. Prvi projekt, projekt ustanovnih očetov evropske integracije - Roberta Schumana, Jeana Monneta, Paul-Henrija Spaaka, Konrada Adenauerja, Josepha Becha in drugih - je bil projekt generacije, ki je doživela drugo svetovno vojno. Pred petdesetimi leti je bilo popolnoma jasno, da je združitev evropskih držav odgovor Evrope na njeno mračno zgodovino. Na obe svetovni vojni in na oba totalitarna režima. Projekt miru in svobode je bil pač odgovor na dogodke minulega stoletja. Petdeset let kasneje, po padcu Berlinskega zidu, po koncu hladne vojne in njenih struktur, Evropa potrebuje novo formulacijo svoje vsebine, svoje prihodnosti. Za mlado generacijo je čas vojne in miru čas, ki pripada literaturi in šolskim knjigam, ne njim, mlada generacija vojne ni doživela. Za mojo generacijo, sam sem otrok vojne, je bila vojna glavno politično in moralno vprašanje. A ne smemo misliti, da je danes vojna izginila s političnega obzorja, nasprotno, celo Helmut Kohl je pred desetimi leti dejal, da je glavna dilema politike izbira med vojno in mirom, pa čeprav danes o tej dilemi ne govorimo veliko. Sam mislim, da drugi projekt, novi projekt EU, ki nastaja in ki ga iščemo, ne bo daleč od idej o miru, blaginji in demokraciji. In tudi o tem govori lizbonska pogodba.

Je EU danes res demokratična institucija?

Obstajajo resni kritik EU, ki trdijo, da ji primanjkuje demokratičnosti, da v Bruslju vlada birokracija. Strinjal bi se z argumentom, da se EU prevečkrat utaplja v rutinskem delu, a nikoli ne bi sprejel trditve, da je EU nedemokratična skupnost držav in posameznikov. Ravno nasprotno. EU je demokratična zato, ker so demokratične njene članice.

Je danes EU tisto, o čemer ste kot mlad oporečnik sanjali v času komunizma na Poljskem?

Moje sanje so bile neodvisnost Poljske, zlom komunističnega režima, vzpostavitev odprte družbe. Evropa zame ni bila politični projekt, pač pa moje sanje, ki so se zdele neuresničljive. V tistih časih, ko sem bil še disident, si nisem niti predstavljal, da se bodo v času mojega življenja te sanje uresničile. In kadarkoli sem kritičen do EU, se spomnim teh sanj. Vseskozi se moramo zavedati, kakšen je pravzaprav pomen EU, je skupnost demokratičnih držav in hkrati politična skupnost držav s skupnimi vrednotami in skupno željo živeti v eni politični tvorbi.

O kakšnih skupnih vrednotah govorite? Kakšne so te vrednote, kaj povezuje evropske države, identiteta, zgodovina, vladavina zakonov, vladavina kapitala?

Razprava o identitetah je včasih precenjena. Če povem zelo odkrito, razprav o identitetah ne maram preveč, ker so obrambne, včasih celo napadalne do nekoga drugega ... Vprašanje skupnih vrednot lahko brez večjega naprezanja rešimo z zgodovino. Kaj je najpreprostejši odgovor na vaše vprašanje? Skupna nam je zgodovina, ne zgodovina zmag, ampak zgodovina porazov. Evropa je bila vseskozi razdeljena, Nemci proti Britancem, Francozi proti Britancem in Nemcem, ti spet proti Poljakom in Rusom, včasih hkrati vsi proti vsem. A ta identiteta, ki je iz zgodovinske perspektive seveda pluralistična, ima grenak priokus, da razdeljenost Evrope prinaša poraze, da razdeljena Evropa nima prihodnosti in vloge v svetu. Skupno evropsko zgodovino sestavljajo travme, smrti in porazi in Unija je konstrukcija, ki želi razumeti lekcijo svoje žalostne zgodovine. Večkrat se vprašam, katere vrednote, ustvarjene z zgodovinskim procesom, so pomembne za Evropo. Prva je spoštovanje človeka, pomembno je življenje vsakega posameznika in pomembna je njegova individualnost. Druga je vladavina prava, enake pravice in enake dolžnosti, in občutek, da pravila niso vzpostavljena z močjo, pač pa po načelu skupnih vrednot in dogovora. Tretja vrednota je svoboda. Če kdo EU očita, da prakticira samo politiko mehke moči in da pozablja na politiko trde moči, mu lahko odgovorim, da danes o vrednotah evropskega povezovanja govori ves svet, da govori o demokraciji, svobodi, človekovih pravicah, enakosti, pravicah manjšin. EU je navdih za sedanji svet. Priznam, da se pogosto sprašujem, ali so te evropske vrednote resno upoštevane in ali skupnost držav res proizvaja tisto, za kar se zavzema, predvsem pri solidarnosti, energetski politiki, pri vprašanju varovanja okolja. Evropa in njena politika nista vedno uspešni in te skupne vrednote, žal, niso vedno vključene v vse evropske politike.

Nekateri zgodovinarji trdijo, da se je Evropa prvič vzpostavila s pojavitvijo skupnega sovražnika. Torej v srednjem veku, ko je papež Urban II. pozval evropske države, naj začnejo križarske vojne.

Ne strinjam se s takšnim načinom razmišljanja. Evropa se je v srednjem veku res oblikovala proti zunanjim grožnjam, proti Saracenom, Arabcem, Tatarom, Mongolom, ki so trkali na vrata Evrope, kasneje tudi proti Turkom. A hkrati je bila Evropa skupnost ene, krščanske kulture. Ne gre le za vprašanje grožnje, v križarskih vojnah je sodelovalo razmeroma malo ljudi, pa še ti so bili večinoma plemiči. Evropa srednjega veka je bila Evropa, kjer so vsi prebivalci poznali vladavino kraljev in papeža. Tedanje evropsko okolje so oblikovale podobne institucije, mesta, cerkve s podobno arhitekturo. Lahko si je predstavljati poljskega in slovenskega kmeta, ki sta se srečala v Španiji in tudi tam našla cerkve, mestne hiše, gradove in cerkveni latinski jezik, ki ga verjetno nista razumela, a je bil podoben tistemu, ki sta ga slišala od domačega duhovnika. In ta srednjeveška evropska skupnost, skupnost okoli vere in kulture, je popolnoma propadla po verskem razdoru, pojavitvi protestantizma, in se kasneje spet vzpostavila z razsvetljenstvom, s humanizmom in z idejo, da se človeške skupnosti oblikujejo po načelih razuma in ne po načelih boga. Takšna je tudi današnja Evropa, ki se ima včasih, podobno kot se je nekoč imelo razsvetljenstvo, za projekt elit. Zgodil pa se je še en premik, danes si želimo, da Evropa ne bi bila več projekt političnih elit, pač pa projekt množične demokracije. Prvič se poskuša zgraditi skupnost držav, ne da bi bile te države hkrati uničene in ne da bi bile hkrati uničene različne kulture znotraj njih.

Ali ni tako, da je eden od glavnih problemov sedanje EU ravno razmerje med različnimi državami znotraj nje? Nekatere si želijo privilegiran položaj, druge se v tej skupnosti enakih čutijo izločene iz sfer odločanja.

Največji evropski problem je pomanjkanje solidarnosti. Edini način, da si nekoč preživel v komunističnem režimu na Poljskem, ne da bi hkrati sodeloval z njim, je bila solidarnost med ljudmi, med družinami, solidarnost ljudi proti nasilju diktature. Če primerjam Evropo, o kakršni sanjam, in Evropo, kakršna je danes, pač vidim, da je v njej premalo solidarnosti. Prav tako bi rad, da bi se EU spoprijemala z izzivi, ki jih nacionalne države ne morejo sprejeti, in nasprotno, da bi EU spoštovala različnost evropskih držav. Na prvi pogled se to zdi paradoksalno, a Evropo so zgodovinsko ustvarile posamezne države, brez politične volje teh držav ne bi bilo evropske integracije. Če si torej želimo, da bi se Evropa še naprej razvijala, moramo v njen ustroj integrirati nacionalne države, ki so njen sestavni, izvorni del.

Nekateri ravno nasprotja med posameznimi državami in njihov (pre)velik vpliv razumejo kot eno od pomanjkljivosti EU.

Nekdanji obrambni minister ZDA Donald Rumsfeld je nekoč poskušal razdeliti Evropo na stare in nove članice, stare naj bi bile slabe, nove pa naj bi bile dobre. Vsaj z njegovega stališča in s stališča ameriških interesov. Nekateri drugi politiki bi radi sprejeli enako razdelitev, a z drugačnim predznakom, stare članice naj bi bile dobre, nove pa slabe. Takšno razmišljanje prejudicira, da je bila širitev EU leta 2004 začetek njenega konca. Res je, nasprotja med evropskimi interesi in interesi posameznih nacionalnih držav so eden od največjih notranjih, strukturnih problemov EU. Največji problem je v tem, da vsaka država točno ve, kaj je njen nacionalni interes, težje pa vemo, kaj je skupni evropski interes. Na nedavnem vrhu EU, ki ga je uspešno izpeljala Slovenija, so se dobro prepoznale različne napetosti med posameznimi državami članicami in različne koalicije. Takšna interesna združevanja ne zagovarjajo skupnega evropskega interesa, ampak vedno zagovarjajo partikularne, nacionalne interese posameznih držav.

Kako preseči ta nasprotja?

Rad bi se vrnil k lizbonski pogodbi, o kateri sva govorila na začetku. Temu sporazumu, ki sicer v glavnem povzema ideje evropske ustave, vseeno manjka nekaj, kar se mi kot zgodovinarju zdi zelo pomembno. To so simboli skupnosti, zastava, himna. Uvedbi simbolov je nasprotovala Velika Britanija in še nekaj drugih držav. A pogodba kljub temu uvaja skupno zunanjo politiko, ki je EU do sedaj ni poznala, prav tako ni poznala svojega zunanjega ministra, funkcije, ki ima zaradi političnih razlogov sicer drugačno ime, lizbonska pogodba vzpostavlja možnosti za ustanovitev evropske vojske, uvaja predsednika evropskega sveta itd. Lizbonska pogodba je torej legalni okvir, v katerem se lahko oblikuje politika solidarnosti evropske skupnosti, ki je je danes v evropski politiki premalo.

Kje so po vašem mnenju meje EU? Do kam se lahko širi, ne da bi užalila Rusijo?

To vprašanje ima lahko več odgovorov. Na zahodu Evropo omejuje ocean, njena vzhodna meja pa je geografsko neopredeljena, postavljena je zelo arbitrarno. Vprašanja evropske meje ne bi smeli povezovati z vprašanjem članstva Turčije v EU, ki ga podpira Poljska, podobno kot Poljska podpira tudi članstvo Ukrajine. Danes vemo, da mora EU prevzeti večjo odgovornost za dogajanje na Balkanu, brez EU se razmere na Balkanu ne bodo nikoli uredile. Za zdaj je bila uspešna zunanja politika Evrope predvsem politika širitve in mislim, da bi morali o tej politiki premisliti tudi Hrvaška, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Albanija, Srbija in Kosovo. Kasneje se bo Evropa morala soočiti tudi z državami, ki bi rade postale članice EU, med njimi za zdaj ni Rusije, ki za kaj takšnega ni nikoli zaprosila. In v politiki je pomembno, da ne odgovarjaš na vprašanja, ki ti niso bila postavljena ...

Ne sprašujem, ali naj bo Rusija članica EU ali ne. Zanima me, kako se izogniti konfrontaciji z nekdanjo velesilo, ki bi gotovo sledila, če bi se EU začela širiti na vzhod. Je na Poljskem strah pred veliko Rusijo še vedno prisoten?

Ne vem, zakaj naj bi Poljake Rusija bolj skrbela kot recimo Nemce, Rusija je za Evropo hkrati upanje in grožnja. Danes Rusija ni več sovjetski imperij, v njej ne vlada stalinistični režim, kljub vsemu pa je še vedno frustrirana velesila, ki ne opušča imperialnega razmišljanja. Tako recimo izkorišča relativen monopol, ki ga ima pri naravnem plinu. EU več kot 40 odstotkov vsega naravnega plina dobi iz Rusije, nekatere države so od njega pravzaprav odvisne, recimo Slovaška ali Poljska. Odločitve, povezane z naravnim plinom v Ukrajini in Gruziji, so bile seveda sprejete zaradi političnih razlogov. In Evropa bi morala biti nanje pozorna ... Ponavljam pa, da se Evropa Rusije ne sme bati, politično realno Rusija nima resnih možnosti, da bi jo ogrozila. Razmišljati je treba torej pragmatično, kako vzpostaviti politiko, ki bo pomenila začetek medsebojne odvisnosti Rusije od Evrope in nasprotno.

Kako Rusija razume postavitev raketnega ščita v državah nekdanjega varšavskega pakta, tudi na Poljskem?

Ta obrambni ščit nazadnje ne bo tolikšna težava, kot se zdi danes. Rad bi, da bi se moja država o tem projektu pogovarjala z EU, z Natom, ne samo bilateralno z ZDA. Morebitna postavitev ščita bi morala biti evro-atlantska odločitev. Leta 2008 je težko vedeti, kakšna bo končna odločitev ZDA, saj bosta Belo hišo kmalu vodila drug človek in druga administracija. A s stališča poljskega, pa tudi vseevropskega interesa velja, da prisotnost takšnega obrambnega sistema daje ZDA večji občutek odgovornosti za prihodnost Evrope. Evropska zgodovina nas uči, da Evropa sama, brez evro-atlantske solidarnosti, ni bila sposobna končati prve in druge svetovne vojne. Danes sicer Rusija agresivno nasprotuje vzpostavljanju tega sistema, a Rusija je enako agresivno nasprotovala širitvi Nata na vzhod. Spomnim se, kako so Rusi trdili, da se Nato ne bo nikoli širil, ker bo takšno širitev Rusija preprečila. Danes je drugače, Rusija je lahko pravzaprav zadovoljna, saj je evropska stabilnost tudi zaradi širitve Nata večja, kot je bila prej. Hkrati tudi ne razumem, zakaj bi Rusija povezovala dogajanje na Kosovu z dogajanjem v Osetiji, Gorskem Karabahu in drugod. Namen Rusije je preprost, želi ohraniti nekatere konflikte na ozemlju, ki ga je nekoč nadzirala, zgolj zato, ker bi iz teh konfliktov pridobila nekaj koristi. Ponavljam, Rusija je frustrirana velesila, ki ima še vedno ambicije, da bi bila takšna, kakršna je bila nekoč. Zato je bil status quo na Kosovu zanjo stanje, ki ji je podeljevalo občutek pomembnost na evropskih tleh, ki ji je dajalo občutek velikega mednarodnega vpliva, kakršnega Rusija nima več niti v Aziji niti v Afriki.

Pravite, da je rusko nasprotovanje neodvisnosti Kosova samo politična igra?

Če bi Rusija sprejela Ahtisaarijev načrt, bi ta dobil večji mednarodni konsenz in legitimnost. Rusija pač ne more igrati pomembne vloge v mednarodnih odnosih, če se njeni diplomati in politiki ne odločajo pravilno. Pravilna odločitev glede Kosova bi bila sprejeti protektorat Združenih narodov, ki bi ga izpeljala EU, z možnostjo mirne tranzicije v samostojno državo. Leta 1995 sem bil član posebne skupine, ki je pripravljala memorandum o razmerah na Balkanu. V tem memorandumu je naša skupina, ki ji je takrat predsedoval nekdanji belgijski premier Leo Tindemans, zapisala, da ima v prihodnjih petih letih Srbija možnost ustvariti konfederalno ali federalno državno tvorbo, v kateri bi Kosovo in njegovi prebivalci dobili dovolj zagotovil za avtonomijo in formalno neodvisnost. Odgovor Slobodana Miloševića na naš predlog je bil etnično čiščenje. Današnja odločitev o samostojnosti Kosova je torej le končna postaja na dolgi poti dogovarjanja, med katerim na srbski strani ni bilo pripravljenosti na kompromis, želja po neodvisnosti pa je na Kosovu postajala vse močnejša in večja. Danes smo na Kosovu, žal, v dramatičnem položaju, Srbija se je na razglasitev neodvisnosti odzvala nasilno, nasilen pa je bil tudi odgovor druge strani. Sam močno upam, da bo za Srbijo in njene prebivalce EU dovolj privlačna in da bodo spoznali, da je vprašanje Kosova in srbskih zgodovinskih krajev zelo lahko rešljivo znotraj nje. Zgodovina pozna nekaj podobnih primerov, recimo na francosko-nemški meji, kjer so bila nasprotja med državama rešena šele znotraj evropske skupnosti.

Zakaj levica v državah vzhodne Evrope politično ni vplivna?

Odgovor na to vprašanje je preprost, levica je talka dediščine komunističnega režima. To pomeni, da je bila levica nekoč vgrajena, pa tudi zlorabljena v strukturah komunistične politične moči.

Je zato antikomunistična retorika v nekaterih državah vzhodne Evrope tako vplivna?

Ne gre za retoriko, gre za izkušnje komunističnega režima, ki so v ljudeh še vedno žive. Hkrati pa je res, da se ta retorika ali pa izkušnje uporabljajo in zlorabljajo v političnih kampanjah ... Harmonizacije političnega spektra ne moremo doseči brez levice. Pri nas, na Poljskem, obstajata samo dve veliki stranki. Zakon in pravičnost, nacionalistična stranka bratov Kaczynski, in Civilna platforma Donalda Tuska, ki je sicer manj skrajna, vseeno pa zagovarja konservativna stališča. Boj v politiki na Poljskem tako poteka samo na desni strani politične osi, vse druge stranke so razdeljene na majhne politične entitete brez prave moči in vpliva. Sam si zaradi zdravega političnega ozračja na Poljskem želim politične evolucije, ki ne bi vodila v polarizacijo na levo in desno politično stran. Želim si pluralizma, v katerem bi stranke levice in sredine sodelovale z onimi z druge strani.

Kaj je nevarnejše za demokracijo, populizem ali nacionalizem, oboje sta namreč prakticirali obe stranki poljske desnice.

Obe veliki stranki sta na Poljskem, četudi sta bili med seboj konkurentki, uporabljali antikomunistična gesla in zahtevali nacionalistično revizijo naše politike do Nemčije in do Rusije. Populizem in nacionalizem pa nista samo značilnost Poljske, veliko populizma je v Italiji, Avstriji, Franciji. Sam z njima nimam večjih težav, sta pač politični sredstvi. Pravi problem je ustvariti okolje, seveda demokratično in svobodno, v katerem nacionalistične in populistične težnje v glavni politični areni ne bodo zelo odmevne. Niti pri volivcih niti pri politikih. Dobro bi bilo, če bi se oblikoval politični prostor, v katerem bi si stali nasproti programi, temeljne vrednote, politični cilji, vprašanje je torej, kako ohraniti svobodo, vladavino prava, demokracijo, skupaj s široko politično participacijo vseh državljanov. Na Poljskem je bila večina javnosti utrujena od politike, od šok terapije, od boja proti korupciji, zato je politiki obrnila hrbet.

Ena od populističnih zahtev je bila zahteva po lustraciji. Tudi vi ste imeli težave, ker niste podpisali izjave, da v času komunizma niste sodelovali s tajno policijo. Takrat ste celo trdili, da na Poljskem želijo ustvariti "orwellovsko ministrstvo za resnico". Mislite, da je politični projekt lustracije sploh demokratičen, v Sloveniji se namreč občasno še vedno pojavlja takšno razmišljanje?

Tema lustracije je moralno in politično zelo občutljiva. Ne poznam dobrega primera lustracije, ki bi ohranila načela demokracije in spoštovanja človekovih pravic. A hkrati menim, da je neka oblika lustracija zelo pomembna. Zakaj? Če v politiki resnice ne pomenijo dejstva, lahko zgodovina posameznika vedno postane instrument političnih manipulacij. Največji negativni učinek vladavine bratov Kaczynski je bil ravno projekt lustracije, ki ga je podpirala tudi stranka, ki je danes na oblasti. Ni me motila zahteva po razkritju domnevnih sodelavcev komunistične tajne policije, ampak vprašanje poslušnosti. Država je namreč kategorično zahtevala, da si ji pokoren, in se je odločila, da boš kot profesor, novinar, funkcionar, direktor, akademik kaznovan, če ne boš podpisal izjave o svojem (ne)sodelovanju s tajno policijo. Greh torej ni bila kolaboracija z nekdanjim režimom, pač pa zavrnitev podpisa takšne izjave. Sistem, ki smo ga na Poljskem poznali prej, je bil drugačen. Vsak, ki si je želel kakšne javne funkcije, ki je kandidiral za parlament, je moral v javni deklaraciji povedati, kakšna je bila njegova politična preteklost. Bili so primeri, ko so nekateri posamezniki razkrili svoje sodelovanje s tajno policijo, ko so povedali, kaj so delali, kakšna je bila njihova funkcija in zakaj so se za to odločili, kljub razkritju pa so bili kasneje izvoljeni v parlament. Ta sistem je, četudi ni bil najboljši, vsaj spoštoval človekove pravice. Ko sem se uprl sistemu lustracije, ki sta ga poskušala uvesti brata, sem bil zelo vesel, da je o teh spornih določilih nazadnje odločalo ustavno sodišče. Ne gre za to, da je ustavno sodišče potrdilo tisto, na kar sem sam opozarjal, lustracija kot takšna me sploh ni skrbela - nimam namreč česa skrivati, že kar nekaj izjav sem dal o svoji preteklosti - vesel sem bil predvsem zato, ker je končno odločitev sprejelo ustavno sodišče. To pomeni, da je Poljska demokratična država.

Pred zadnjimi predsedniškimi volitvami v ZDA ste skupaj z drugimi politiki podpisali posebno izjavo, v kateri ste tedanja predsedniška kandidata Kerryja in Busha pozvali, naj bo njuna politika odgovornejša do sveta in mednarodne skupnosti. Je Bush vaš poziv upošteval?

Nobenega dvoma ni, da administracija Georgea Busha ni delala v smeri svetovnega miru, nasprotno, zanimal jo je samo ameriški interes. O tem si ne delam nikakršnih utvar. A ZDA so vseeno pomembna država in ZDA niso le dejavnik svetovne stabilnosti, ampak so v to državo vgrajeni nekateri temelji demokracije. ZDA so temeljna načela kršile v času vietnamske vojne, a je bila njihova politika sposobna ta načela obnoviti in jih ohraniti.

Ali jih ni kršila tudi v vojni v Iraku, katere začetek je podpirala Poljska?

Ne maram tiranov in diktatorjev, največji problem te vojne je bilo njeno izhodišče, ne odstavitev Sadama Huseina. Ne mislim, da je bila informacija o orožju za množično uničevanje namerna laž, bila je posledica napačnih podatkov. Nikoli ne bom pozabil občutka zapuščenosti, občutka, da je svet pozabil na Poljsko v času diktature komunistov, ki je kršila človekove pravice in tudi svoje ideološke temelje. Tisto tišino je mednarodna skupnost opravičevala z argumentom, da se nobena tuja država ne sme vmešavati v notranje razmere druge države. Danes vemo, da je dolžnost svetovne skupnosti, da zavaruje spoštovanje človekovih pravic, in da mora v takih razmerah posredovati. Nekaj držav in mednarodnih organizacij tako zagovarja "poštene intervencije", ki niso, pa četudi se to zdi, v nasprotju z ustanovno listino Združenih narodov. Ko svet gleda, kako se v Ruandi med seboj pobijajo Hutujci in Tutsiji, in če pravi, da je to zgolj notranji problem neke države, to pomeni, da mednarodna skupnost ne obstaja. Ko v Darfurju umirajo sto tisoči, ko jih pobijajo, preganjajo, ko umirajo od lakote, svet pa ne stori ničesar, je to še en dokaz, da mednarodna skupnost ne obstaja. Posredovanje, vmešavanje v notranje zadeve ni nujno kršitev mednarodnega prava, mednarodno pravo bi moralo vpeljati pojem nujnosti intervencije v takšnih razmerah, ob tolikšnem kršenju človekovih pravic.

Kdo je vaš favorit, Barack Obama ali Hillary Clinton?

Vsi trije, tudi John McCain, pomenijo spremembo. Barack Obama je zelo karizmatičen politik, na drugi strani pa je Hillary Clinton ženska z zelo velikimi političnimi izkušnjami. Ve, kaj je politika, nisem pa prepričan, ali to ve tudi Obama. Vsaj ne toliko. Moja prva izbira je torej sprememba, sprememba v primerjavi s politiko Georgea Busha. Hkrati mislim, da ima Hillary Clinton še vedno največ možnosti, da bo izvoljena.