"Ljudje bodo morali spoznati, da dva stavka, ki jim ju vsak dan vbijajo v glavo politiki in mediji, nista resnična. Prvi je - vse je lepo in prav. In drugi - če ni vse lepo in prav, ni nobene druge možnosti." - dr. Jörg Huffschmid

Svet je zašel v novo finančno krizo. Kateri je glavni razlog za takšne razmere?

Glavni razlog za finančno krizo so neštete špekulacije različnih finančnih akterjev po vsem svetu. Ozadje tega dogajanja je preprosto - na svetu je preveč denarja. In ta ni v rokah navadnih ljudi, ampak v rokah bogatih posameznikov, finančnih centrov moči, velikih finančnih korporacij. Želijo si, da bi iz presežka denarja, ki ga že imajo, ustvarili toliko denarja, kot je le mogoče. Zato špekulirajo, pritiskajo na svoje zaposlene in tudi na vlade, naj znižujejo davke. Pri tem so razmeroma uspešni, količina njihovega denarja se vseskozi povečuje, zaradi tega pa se povečujejo tudi zahteve po večjem dobičku. Začarani krog prej ali slej povzroči, da balon finančnih zahtev in špekulacij poči. In to se ravnokar dogaja v ZDA.

Je finančna kriza, v katero drsi svet, bistveno drugačna od tistih, ki jih je ta svet že preživel? Kakšne so lahko posledice?

Odgovora na to vprašanje še ne poznamo. Finančna kriza se je šele začela in težko je napovedati, kakšne bodo njene posledice. A nekaj je jasno že sedaj. Kriza se je začela v ZDA, kjer so banke podeljevale hipotekarne kredite vsem, celo tistim, za katere so vedele, da kredita ne bodo odplačali. A bankam je bilo vseeno, saj so kredite odprodale naprej, z izterjavo pa so se morali ukvarjati drugi. Velike finančne ustanove po vsem svetu, tiste, ki so nazadnje pokupile ničvredna posojila, so plačilno nesposobnost kreditojemalcev odkrile prepozno in zato so pridelale izgubo ... Kaj se bo zgodilo zdaj? Prihodnost je odvisna od finančnih ukrepov, če ti ne bodo pravilni, bo verižno bankrotirala množica bank, zelo podobno, kot se je pred tedni skorajda zgodilo z ameriško investicijsko banko Bear Stearns. Še večje težave bi nastale, če bi se finančna kriza prenesla v nefinančne sektorje, v industrijskega, v zaposlovalnega. A dejstvo je, da danes v ZDA obstaja na milijone lastnikov stanovanj, ki postajajo vedno revnejši, to pa se bo nazadnje moralo poznati tudi v gospodarstvu ZDA. V Evropi razmere še niso tako kritične, a če bodo ZDA zašle v dolgoročno recesijo, se bo ta poznala tudi pri nas, še posebej v državah, ki veliko izvažajo v ZDA, recimo na Nizozemskem in v Nemčiji.

Kaj takšna kriza pomeni za povprečnega državljana EU, kako se lahko omenjene težave zrcalijo v vsakdanjem življenju?

Nanj ima lahko zelo velik učinek. Zgolj za primer: če se bo zaradi recesije v ZDA zmanjšal izvoz nemških avtomobilov v to državo, bodo to občutila nemška podjetja. Zaradi tega se lahko pojavijo zahteve po krčenju proizvodnih stroškov in odpuščanju delavcev, posledica bo lahko zmanjšana zasebna potrošnja, znižali se bodo dohodki in plače, vse skupaj lahko hitro postane zelo nevarno.

Če bi bili zdravnik, kako bi opisali zdravje financ najbolj razvitih držav na svetu? Bi se strinjali s trditvijo, da svetovno gospodarstvo, vsaj tako deregulirano, kot je danes, drvi v samomor?

Seveda. Finančni sistem v razvitem svetu je popolnoma gnil, je protisloven in samouničujoč sistem, ki bi ga lahko obnovila samo obširna strukturna reforma, te pa ne moremo pričakovati od Evropske centralne banke ali od tistih, ki odločajo, kakšna je ekonomska politika. Od njih niti najmanj.

Mislite, da so nadzorniki, ki naj bi bdeli nad finančnim poslovanjem, na primer nad ameriškimi posojili, namenoma dopuščali špekulacije?

To je zanimivo vprašanje. Pravzaprav niso nadzirali, so le pasivno opazovali. Zakaj? V samem izhodišču verjamejo, da je trg, še posebno finančni trg, zelo učinkovit mehanizem, ki lahko sam od sebe reši vsa vprašanja in težave. Zato niso ravno temeljito nadzirali, kaj ta trg in igralci na njem sploh počnejo.

Pravite, da verjamejo v trg, so torej verniki, ne v vsemogočnega boga, pač pa v vsemogočni trg?

Jasno. V Evropski centralni banki sedijo le hardcore ideologi. Ljudje, ki verjamejo, da je trg alfa in omega kapitalistične ekonomije in da bo sam po sebi rešil vse težave. To prepričanje je bilo te dni malce omajano, ko je ameriška centralna banka ugotovila, da trg sam od sebe ne bo rešil propadajočih bank, in je vanj posegla sama. A v evropski banki še niso tako daleč, tam še vedno verjamejo, da nekatere banke morda potrebujejo malce več likvidnosti, a na splošno je zanje finančni sistem še vedno razmeroma zdrav, razen morda nekaterih posameznih ekscesov, neuspelih špekulacij. Resnica je po mojem mnenju drugačna, skrajnosti so posledica sistema, ki ne omejuje, pač pa omogoča finančne špekulacije.

Navadni državljani večinoma mislijo, da so razmere na finančnih trgih pod nadzorom.

Se pač motijo. Razmere niso bile pod nadzorom, še več, nadzorniki sploh niso vedeli, kaj se je dogajalo. Politike prodajanja posojil različnim špekulantom, prodajanja zelo zapletenih, strukturiranih finančnih skladov in inovacij ali celo prevar pri tem centralna banka ni razumela. To pa je bil pravzaprav namen zasebnih bank in investitorjev. Oblikovali so nove proizvode, ki so bili vedno bolj zapleteni, le zato, da jih nihče ne bi razumel in da jih hkrati ne bi mogel nadzirati. In končni cilj teh finančnih akrobacij? Pritegniti čim več denarja. Iz te krize bi se morali naučiti, da bi morale biti nekatere finančne inovacije, ki so le mehanizmi, katerih namen je pritegniti denar od nepoučenih posameznikov, prepovedane. Če že želite vložiti presežke svojega denarja, danes obstaja množica že uveljavljenih naložb in dovolj priložnosti, ki so transparentne in ki hkrati prinašajo dobiček v razumni meji. Letni 25-odstotni donos, ki si ga želijo nekateri zelo bogati investitorji, preprosto ni vzdržen, mogoč je le, če kdo na drugi strani na leto izgubi 25 odstotkov svojega premoženja. Zato bi moral biti nadzor nad temi špekulacijami bistveno temeljitejši, kot je danes. Sam ne vidim nikakršnega razloga, zakaj bi hedge skladi, skladi visokega tveganja, sploh obstajali. V Nemčiji do leta 2004 niso bili dovoljeni.

OK, ampak zakaj takšni dogodki, kaj je pravi razlog?

Gre za strukturni problem celotnega sistema, za vsem se skriva pohlep, pohlep in še enkrat pohlep. Nič ni narobe z željo po velikem premoženju, a če ta želja nima konca, če želja po bogastvu vedno znova rodi novo, še večjo željo po bogastvu, mora nekdo od zunaj temu pohlepu postaviti meje.

Kaj je po vašem mnenju namen svobodnega trga, razvoj družbe ali izpolnjevanje želja velikim multinacionalkam?

V teoriji svobodni trg pomeni mednarodno delitev dela, a kot vemo, je praksa drugačna. Nobena izmed zdaj bogatih razvitih držav ni postala bogata in močna v razmerah svobodnega trga. Na začetku so izvajale protekcionizem, varovale so svojo industrijsko proizvodnjo, vsaj do takrat, dokler ta ni postala močna. Potem so začele agitirati za svobodni trg, ker so bile pač dovolj močne, da so lahko prevladale nad drugimi. Zato je svobodni trg veliko slepilo, ne pomeni mednarodne delitve dela, vse države od njega nimajo enakih koristi, ravno nasprotno, svobodni trg je način, na katerega močne države izkoriščajo šibkejše. Za izboljšanje svetovnih gospodarskih razmer bi potrebovali bistveno bolj reguliran trg, trg, ki deluje po skupaj dogovorjenih pravilih, ki jamčijo, da ima vsak izmed udeležencev od tega trga koristi, in ki bo hkrati koristil skupnemu dobremu. Ne nasprotujem torej mednarodni delitvi dela, a zagovarjam tisto, iz katere lahko pridobijo vsi posamezni udeleženci, umeščeni v procese menjave. Pravila tega, bolj reguliranega trga bi morala biti dogovorjena politično konsenzualno.

Naj vprašam drugače. Kakšen je namen sodobne države, služiti interesu njenih prebivalcev ali interesu kapitala?

Odvisno od tega, kakšne so glavne sile, ki obvladujejo to državo. Kot vidimo danes, so države, ki delujejo po načelu neoliberalizma, pod velikim pritiskom kapitala, da bom natančnejši, pod velikim pritiskom finančnih investitorjev. Finančni investitor zbere tisoče milijonov evrov od vsepovsod in potem pride, recimo, v vašo državo in reče, poglejte, tukaj imam denar, lahko ga investiram v vaše okolje, lahko pa ga investiram tudi v Švico ali na Japonsko ali kam drugam, kaj mi torej ponuja Slovenija, da bom ostal v njej. Pod tem pritiskom bo vlada popustila, znižala bo davke na dobiček, uredila infrastrukturo in izpolnila še druge zahteve. Ampak če obstajajo močni sindikati, nevladne in politične organizacije, ki prevelikemu prilagajanju pravil nasprotujejo, lahko država samozavestno odkloni takšno izsiljevanje. Če je ta finančni investitor svoj denar zaslužil v nekem okolju, ga mora v to okolje pač reinvestirati. Države bi morale biti torej tako močne, da bi ponovno uvedle dosleden sistem nadzora kapitala, ki bi otežil, če že ne onemogočil prosto gibanje kapitala iz enega okolja v drugega, sem in tja, kjer so pač trenutno najboljše možnosti in najvišji donosi.

Predlagate, da bi morala imeti država na globalnem trgu večjo vlogo?

Trdim, da bi morala država odločneje zagovarjati javno deklarirane interese svojih prebivalcev. Državniki vseskozi govorijo, da se država zavzema za svoje prebivalce, za skupno dobro, da se, skratka, ne uklanja pritiskom kapitala, a za dokaz takšnih trditev bi morali tisti, ki jo vodijo, tudi kaj narediti. Za spremembe je potreben močen politični pritisk na državo in njene voditelje, da bi končno začela nadzirati kapital, ne da bi ga odpravila, to je slepilo, ampak da bi postavila meje, da bi ga vgradili v sistem socialnih, pa tudi ekoloških pravil, ki bi moč tega kapitala omejila. Pod temi pogoji kapitalu niti najmanj ne nasprotujem.

Argument neoliberalnega kapitalizma je vedno globalizacija. Kako lahko EU tekmuje z azijskimi ekonomijami, ki delujejo po popolnoma drugačnih pravilih, ki ne poznajo takšne socialne države, kot naj bi bila evropska?

Brez dogovorjenih pravil se seveda ne da tekmovati, EU pač mora zavarovati svoje interese in se pogovarjati o skupnih pravilih. Kitajski lahko vedno reče, z vami bomo trgovali na podlagi vzajemnih koristi, ampak to ne pomeni, da bomo kupovali vse, kar ponujate. Ne bomo kupovali izdelkov, ki so nastali v razmerah, škodljivih za delavce, v razmerah, škodljivih za okolje, ne bomo kupovali igrač, ki vsebujejo strupene kemikalije, itd. O delitvi dela se je treba pogajati na temeljih reciprocitete, pogajati, ne pa izvajati ekonomske vojne. EU mora spremeniti svojo držo, svobodni trg ne obstaja, obstajati pa mora vzajemni trg pogajanj in dogovorov.

Namigujete, da EU potrebuje nov ekonomsko-socialni model?

Ja, seveda, točno tako. V makroekonomiji, v strukturnih in socialnih politikah potrebujemo popoln obrat in spremembo smeri. To bo seveda težko doseči, a sprememba je danes neizogibna. Zagovarjam ekonomsko politiko, ki ima popolnoma drugačne temelje kot ta, ki danes prevladuje v Evropi in svetu. Zgolj en primer: prepričan sem, da je popolnoma izvedljivo in primerno, da se vzpostavi polna zaposlenost v EU. Polna zaposlenost pomeni, da imajo vsi, ki so zmožni za delo in ki želijo delati, pravico do službe. In to ne do kakršnekoli službe, pač do službe v dobrih delovnih razmerah, službe s primerno plačo, ki delavcem omogoča neodvisno življenje. Progresivna evropska ekonomija je ekonomija, kjer je socialna varnost družbena, ne pa individualna odgovornost. Zelo podpiram javni zdravstveni in pokojninski sistem in hkrati odločno nasprotujem kakršnikoli privatizaciji na teh področjih. Progresivna evropska ekonomija je hkrati ekonomija, ki se zaveda, da so naravne danosti družbene reprodukcije varovane in ne uničene, tako da bo tudi za otroke naših otrok ostalo dovolj naravnega okolja. Posledično to pomeni, da mora biti energetska politika usmerjena k obnovljivim virom in energetskemu varčevanju.

Je lizbonska strategija, ki določa smernice za gospodarsko politiko EU, nekaj popolnoma drugačnega?

Lizbonska strategija je popolno nasprotuje tega, kar zagovarjam sam. V samem izhodišču so vanjo vgrajene tri temeljne napake. Prvič - lizbonska strategija poudarja skoraj neomejeno moč trga, način odpiranja trga je glavni del strategije, in če je to središče ekonomske strategije, je potem nenavadno, zakaj jo sploh potrebujemo, saj bi lahko trg že sam od sebe rešil vse težave. Drugič - fiskalna politika. Po mojem mnenju je fiskalna politika zelo pomembno orodje za zagotavljanje javnih dobrin, za stabiliziranje gospodarstva, a lizbonska strategija predvideva, da takšne stvari uravnava trg, zato se uvaja zelo omejena uporaba fiskalne in monetarne politike. In tretjič - socialne politike naj bi bile po načelih lizbonske strategije dramatično okrnjene, saj naj bi bila socialna varnost stvar individualne odgovornosti in ne odgovornosti celotne družbe. To je seveda absurdno.

Ste lahko bolj konkretni?

Če je nekdo delal štirideset let in po teh letih odšel v pokoj, je odgovornost družbe, ki jo je štirideset let soustvarjal, da mu v starosti zagotavlja razmeroma podobno življenjsko raven, kot si jo je ustvaril s svojim delom. Pojavlja pa se še ena skrb zbujajoča podrobnost. EU se vedno bolj militarizira, v lizbonski pogodbi so zapisane besede o zavezah držav članic, ki bodo morale povečati svoje vojaške zmogljivosti. V času, ko EU bistveno ne spreminja svoje energetske politike in ko nafta postaja vedno dražja, so lahko vojaške zmogljivosti uporabljene v novih vojnah za nafto. EU sicer še ni tako daleč, a očitno se pripravlja na večji vojaški vpliv po vsem svetu, in to ne le za mirovne operacije, ampak tudi za operacije, ki bi, kot piše v dokumentih, "zavarovale vitalne interese" EU. Kaj so vitalni interesi? Ali ni dostop do nafte eden od vitalnih interesov EU? Dejali boste, kaj pa terorizem, kaj pa London in Madrid. Proti terorizmu se ne moreš boriti z vojaškimi sredstvi, terorizem je sicer resna grožnja, a proti njej se lahko boriš samo s spremenjeno politiko in ekonomijo. Ne trdim, da je terorizem neposredni učinek revščine, ampak revna družba je odlično gojišče za vzgojo in nastanek teroristov.

Nekateri ekonomisti trdijo, da je prijaznejši socialni sistem, kakršnega zagovarjate sami, nevzdržen, da prevelike socialne ugodnosti pomenijo oviro pri razvoju gospodarstva.

To preprosto ne drži. Socialne ugodnosti so konec koncev le ena od oblik stroškov, ki se v sistem vrnejo kot potrošnja. Ko upokojenec dobi svojo pokojnino, jo večinoma hitro porabi in zato hkrati spodbuja notranje potrebe, celo prispeva h gospodarski rasti. Nekateri vseskozi trdijo, da so socialne ugodnosti ovira za gospodarsko rast, ker naj bi zmanjšale željo ljudi, da bi bolje in več delali, a kako naj ljudje sploh delajo, če ni pravih služb. V EU je skoraj 20 milijonov služb premalo, vedno več pa je tudi revnih ljudi. EU se sicer zaveda problema revščine, a je bil njen odziv vsaj do sedaj le retoričen. Ena od zamisli, kako premagati revščino, so neposredna plačila iz proračuna EU za države, ki izvajajo aktivno politiko boja proti revščini. Denar bil lahko neposredno dobili tudi posamezniki, ki zaradi različnih razmer živijo pod pragom revščine.

Bi se zaradi takšnih rešitev, več socialnih transferjev iz EU, neposrednih plačil ljudem, ki jih omenjate, moral povečati proračun EU?

Danes znaša proračun EU približno odstotek bruto družbenega proizvoda držav članic. Če bi ta proračun zvišali na 5 odstotkov, bi lahko naredili veliko dobrih stvari v boju zoper revščino, v boju proti strukturnim neenakostim. Povečanje proračuna seveda ni dovolj, obstajati bi moral tudi demokratičen način porabe tega denarja.

Kako sploh spremeniti ustaljen način razmišljanja? Če bi želeli radikalno spremeniti ves ekonomsko-socialni sistem znotraj EU, bi morali poenotiti množico drugih stvari, recimo davčne sisteme različnih držav.

Ne trdim, da se bo alternativa ponudila kar sama od sebe. Seveda obstaja veliko ovir in napačnih poti, ena izmed njih je, recimo, kot ste omenili tudi sami, davčno tekmovanje med različnimi državami. Ta tekma spodkopava zmožnosti držav, da bi izvajale uporabne in koristne socialne politike. Tekmovanje, kdo bo imel ugodnejšo davčno politiko, bi se moralo nehati, EU bi morala uskladiti davčno politiko svojih članic, najmanj, kar bi morala narediti, je, da bi določila minimalno stopnjo davka na dobiček. Tako, da bi državam ostalo dovolj finančnih sredstev za zagotavljanje javnih dobrin.

Predlagate, da bi imele vse države v EU enak davčni sistem?

Ni nujno, da bi imele natančno enakega. A najprej bi morali poskrbeti za neko obliko poenotenja, prvi korak bi bil, če bi se poenotil sistem poimenovanja in definiranja davčnih obveznosti. Danes se, recimo, davek na dobiček v eni državi računa čisto drugače kot v drugi, za davek na dodano vrednost mednarodni standardi sicer že veljalo, za davek na dobiček pa ne. Ko bi bil storjen prvi korak, bi se lahko države začele pogovarjati o drugem. Gotovo je iluzorno pričakovati, da bi bili davki povsod enaki, lahko pa bi se določila neka minimalna stopnja. Za davek na dobiček, recimo, 30 ali 35 odstotkov.

Bi potem države izgubile primerjalne prednosti zaradi različnih davčnih sistemov?

Ne nujno, zmerne davčne razlike med državami seveda ne pomenijo velike primerjalne prednosti ene pred drugo, saj izbira okolja za investicijo ni vedno odvisna le od davčnih razmer, še posebej takrat, ko so razlike med okolji minimalne. Nekatere države že spoznavajo, da z neusmiljenim tekmovanjem pri davčni politiki same sebi zmanjšujejo manevrski prostor in moč za ukrepanje. Seveda zamisli, ki jih zagovarjam, niso ravno razširjene, niti v politiki in ne nujno v javnost, a bile so še bolj preslišane, kot so danes. Poglejte recimo, kaj se te dni dogaja na Brdu, na neformalnem srečanju ministrov EU za gospodarske zadeve. Zasedanje, ki tam poteka, ni javno, ne odloča se na podlagi javnih razprav. Eden od temeljev demokracije in njenih načel je, da je vsak seznanjen s tem, kaj se dogaja, in da je vsak zmožen oblikovati svoje mnenje o tem dogajanju. Danes odkrite razprave o ekonomskih politikah na tej ravni tako rekoč ni. Demokracije v EU je, žal, vedno manj, skrčila se je samo na uveljavljanje volilne pravice, ki se izvaja od časa do časa. To pa je tudi vse.

Ali resno mislite, da je v Evropi dovolj politične volje za predlagane rešitve, za povečanje evropskega proračuna, za uskladitev davčnih sistemov, za rekonstrukcijo močne socialne države?

Ljudje bodo morali spoznati, da dva stavka, ki jim ju vsak dan vbijajo v glavo politiki in mediji, nista resnična. Prvi je - vse je lepo in prav. In drugi - če ni vse lepo in prav, ni nobene druge možnosti. Ljudje so že spoznali, da vse pač ni dobro, a še vedno je globoko zakoreninjena misel, da ni nobene druge možnosti. Naša naloga je, da ljudem predstavimo, da obstajajo drugačne ekonomske politike, da obstajajo druge možnosti. In ko bodo ljudje to spoznali, bodo podprli tudi rešitve, ki se danes morda zdijo radikalne.

No, in kakšne so te druge možnosti?

Začeti proces javnih investicij, skrajšati delovni čas, obrniti finančne transferje, rekonstruirati davčni sistem, socialno državo, vse to je mogoče, a se ne zgodi, ker obstajajo močne sile, ki temu nasprotujejo. Toda zakaj ne bi ljudje sami postali ta močna sila? Stvari se lahko spremenijo, če bodo ljudje spoznali, da je sedanji sistem krivičen.

Kakšna je razlika med vašim načinom razmišljanja in idejami, ki so jih pred nekaj leti promovirala gibanja za pravično globalizacijo?

Gibanja, ki so jih mediji in javnost napačno poimenovali antiglobalistična gibanja, so se vseskozi zavzemala, da politika ne bi bila posledica ekonomskih zahtev, ampak da bi bila ekonomija posledica demokratičnih odločitev. V tem delu se z njimi popolnoma strinjam. V EU bi morale glavno vlogo pri odločanju igrati demokratične politike, ki bi morale definirati ogrodje ekonomskih politik in dejavnosti. Ponavljam, da ne nasprotujem zasebni lastnini, ne nasprotujem niti trgu, sem le oster kritik prevladujoče vloge zasebne lastnine in trga. Trg bi moral biti del demokratičnih politik, dobiček pa omejen, tako da ne bi prevladoval nad drugimi sistemi.

Zvenite, kot da bi zagovarjali socializem.

Če socializem definirate kot demokratični nadzor nad gospodarstvom, se strinjam s tezo, da zagovarjam socializem. Če pa ga definirate kot prepoved kateregakoli zasebnega podjetja ali lastnine, pa se s tem ne strinjam. Ne mislim, da bi moral barvo in velikost moje srajce določati neki odbor za planiranje, to naj dela trg, a na vprašanje, ali naj imamo jedrsko orožje, trg ne sme ponuditi odgovora, o tem mora odločati javnost na podlagi javne razprave in odločanja. Obstajajo torej področja, kjer lahko delujejo samo trg, zasebna lastnina in dobiček, obstajajo pa tudi področja, ki sicer vedno bolj izginjajo, o katerih bi morala odločati zgolj javnost, javne politike in ne ekonomija.

Naša vlada se vseskozi hvali s podatki o visoki gospodarski rasti, morda je malce zaskrbljena zaradi inflacije, a v slovenski politiki razprave o alternativni ekonomiji tako rekoč ni.

V Sloveniji imate kar nekaj družbenih gibanj, ki nasprotujejo privatizaciji zdravstva, šolstva. Navsezadnje je bil upor različnih družbenih skupin in sindikatov pri vas uspešen, ko je vladi preprečil uvedbo enotne davčne stopnje, davčnega sistema, ki je globoko nepravičen. V Nemčiji smo imeli tudi gibanja, ki so nasprotovala postopni privatizaciji pokojninskega sistema, a kljub temu je vlada sprejela nekaj spornih odločitev. To le pomeni, da upor javnosti ni bil dovolj močan. V različnih državah po Evropi obstaja množica skupin, ki nasprotujejo napačni ekonomski politiki, a težava je, da so te skupine različne, med seboj nepovezane. Kritik pa je vseeno vedno več.

Je lahko skupni temelj, ki bi povezal te skupine, boj proti rešitvam, ki jih ponuja neoliberalizem?

Zlom socialnega sistema v večini držav vzhodne Evrope je zgolj spodbudil zaupanje dela politike v neoliberalno ekonomijo, zlom socialnega sistema naj bi bil dokaz, da je socializem slepilo in da je edina prava alternativa kapitalizem. Takšno sklepanje je neupravičeno, to danes kažejo tudi razmere v svetu. Ne trdim, da prihaja konec neoliberalizma, da se je smer svetovnega gospodarskega sistema že popolnoma obrnila, ampak začela se je obračati, neoliberalistične ideje so manj vplivne, kot so bile pred desetimi leti. Neoliberalizem je še vedno prevladujoča ideologija, a danes se pojavljajo tudi njeni kritiki, mednje sodijo tisti, ki upravičeno opozarjajo na ekološko vzdržnost proizvodnje, na vprašanje energetske politike, na vprašanje podnebnih sprememb. Tudi te stvari dokazujejo, da je vera v vsemogočni trg nekaj popolnoma nesmiselnega.