LDS 2000

Medtem ko so se na ta vikend in na tistega prej nekatere druge stranke neuradno predvolilno kampanjo spravile odpirati s kolektivnim zadovoljevanjem čim več bodočih volilnih odstotkov na raznih masovkah, kot so tabori in festivali, so se liberalni demokrati svoj kongres, na katerem so Janšatu bojda ukradli samo njemu lastno vizijo razvoja, odločili zaključiti mnogo bolj ekskluzivistično. Namesto da bi napajalna korita tovorili na deželo, so za meščansko elito, ki si jo gotovo nameravajo za petnajstega oktobra čim bolj rezervirati, pološčili kristalne kozarčke in ji na široko razprli vrata narodnega hrama v Cankarjevem domu. Zadeva je bila tako zelo elitistična, da je prišlo na koncu bistveno manj ljudi, kot bi jih lahko pričakovali - leva in desna krila balkonov so prazno samevala in se temu primerno samim sebi čudila - se nam je pa zato tistim, ki smo le priromali, vse skupaj zdelo toliko bolj nobel.

Taktika organizatorjev je bila precej očitna in sploh ne neumna: v precej kratkem času nanizati čim bolj pester in barvit kolaž zaupanja vrednih oseb in zvezdniških utrinkov, celotni paket pa povezati z všečno multimedijsko pentljo, ki naj bi še dodatno pripomogla k vtisu, kakšni kompetentni kulerji da pri slovenski liberalni demokraciji so. Dasiravno lahko človek vidi precej bolj prepričljivo pirotehniko že v povprečnem italijanskem cirkusu, zgoraj navedeni vtis v primerjavi s falangami harmonik in pojočimi župani, ki sta jih v te namene za isto predvolilno obdobje angažirali SDS in SLS, sicer brez problema zdrži, ampak res samo v primerjavi.

V Cankarjevem domu so kot tistega tipičnega navdušenca, ki vsak večer znova zaspi hlipajoč, ker nima vsaj sedemsto glasov, da bi jih prav vse in še več namenil ljubi preljubi LDS, najeli Aljošo Rebolja, ki si je prejšnji večer na hard disk naložil obvezni celotni mali leksikon superlativov. S koliko ničlami se piše prvinska ljubezen? Ker vsi vemo, da je LDS liberalna, demokratična, povezovalna, napredna, tolerantna in ultramoderna stranka, sta za začetek prireditve Zdravljico odpeli dve črnki. Ker gre stranka na volitve s tolikokrat poudarjeno najmočnejšo ekipo, gre na iste volitve tudi z najmočnejšo ekipo satelitskih filozofov občudovalcev, zato se je kot prvi govornik javil dr. Slavoj Žižek, ki je nekaj trenutkov, ko je njegov sedemmesečni sin ravno spal, izkoristil za doživet in iskren apel na vesoljno slovenstvo.

Ta neodvisni mislec se je javil kar prek filmskega traku iz New Yorka, kar se zelo lepo sklada z njegovo razvpito obljubo, da jo bo iz domovine podurhal v trenutku, ko LDS ne bo več na oblasti. Na začetku si ni mogel kaj, da ne bi poudaril, kako je tej stranki v tem trenutku zavezan še bolj kot kdaj prej, sledila pa je kompleksna grška alegorija za pomladnike kot bitja, ki svojo kompletno eksistenco in celoten miselni horizont definirajo izključno glede na tako imenovane sile kontinuitete, hkrati pa na vprašanje, kaj točno naj bi te iste sile kontinuitete sploh bile, sploh ne znajo odgovoriti. Ne vem sicer, kako je to sploh možno, vendar se je kar nekaj izmed navzočih simpatizerjev tej primerjavi nakrohotalo tako navdušeno presenečeno, kot da bi jo slišali prvič. Dr. Žižek je zatem prešel s splošnega na konkretno in zbranim prenesel globinsko notranjo potrebo po tem, da bi postalo nemogoče mogoče, torej da bi liberalna demokracija na tokratnih volitvah uplenila najmanj štirideset odstotkov glasov. Nekje proti koncu njegovega celuloidnega govora je na platno iz neznanega vira padel podolgovat snop svetlobe in za trenutek, ampak res samo za trenutek, je postal ta veliki slovenski filozof, ki je po lastnih besedah publiko nagovoril v jasni slovenščini, popolnoma prozoren.

Nasploh je bila ta konvencija namesto za govore politikantskih odličnikov, ki so glasilke tako ali tako obrabili na samem predhodnem kongresu, očitno rezervirana predvsem za tiste čim bolj navadne in hkrati čim bolj posebne ljudi, ki pravzaprav sploh niso člani stranke. Ena izmed teh, ki je to dejstvo večkrat poudarila, je bila Milena Zupančič, ki se je prišla na oder pokazat tako kot ambasadorka Unicefa kot čisto navadna državljanka. In čeprav torej ni članica LDS, pa tudi nobene druge politične opcije ne, se ji je zdelo pravilno priti izrazit podporo tisti opciji, ki je po njenem mnenju najboljša za našo domovino. Spoštovani bralci, seveda ste uganili, katera opcija naj bi to bila. Namignila je celo nekaj v smislu, da se ji zdi Slovenija trenutno podobna psihiatrični bolnici, kjer je težko ločiti bolnike od zdravnikov, ob čemer se porodita dve vprašanji:

Če je res tako hudo, zakaj gospa Milena še ni članica LDS?

Kakšne izraze bi šele uporabljala, če bi članica LDS dejansko bila?

Gozdni Joža, ki se je na oder prismejal skupaj z njo, se je sicer odrezal precej bolj dostojanstveno, je bila pa dovolj zgovorna že sama njegova prisotnost. Oblak zvezdniškega prahu sta zaokrožila še Zoran Predin in Vlado Kreslin, ki sta prireditvi vdihnila še tisti nujni akustični artizem. Oba sta bila videti zelo srečna, da sta potem, ko so ju vampirski pomladniki brcnili z nedavne državne proslave, dobila priložnost nastopa na sobotnem popoldanskem krožku liberalne demokracije. Zoran Predin je ob svojem šansonu Častni krog celo rekel, da šampioni ponavadi tečejo častni krog in da je prepričan, da ga mi tokrat bomo. Ni sicer specificiral, kdo točno smo mi, Slovenci ali LDS, vendar velika večina prisotnih o tej razliki praviloma bržkone sploh ne razmišlja.

In če smo že pri šampionih, so se le-ti za triumfalni zaključek postavili v tri ravne vrste. Vsi kandidati za novo vladno koalicijo in kot prvi med enakimi Janez Drnovšek, gospod, ki se je v desetih letih slovenske politike med vsemi brez konkurence najbolj postaral. Volilci LDS naj na splošno ne bi bili tako zelo dovzetni za kult vodje kot volilci nekaterih drugih strank, vendar so ti, ki so se zbrali v Cankarjevem domu, svojemu na videz precej utrujenemu generalu priredili izjemno izjemno topel sprejem. Burno so ploskali sicer vsem predstavljenim bodočim poslancem, vendar vsem skupaj nekako toliko kot svojemu Drniju. Ta jim je vrnil natanko na način, ki ga poznajo in ga imajo radi: umirjeno, trezno, vse prej kot dolgovezno, racionalno, ne pretirano blagohotno in niti najmanj zlovoljno, kot zelo nemoteč in nadvse koristen računalniški program. In kot tak jim je znal povedati natanko tisto, kar so potrebovali slišati:

a - prav ste imeli, ker ste nas do sedaj volili;

b - prav boste imeli, ker nas boste zopet volili;

c - ne bojte se, jaz bom kandidiral;

d - tokrat raznih Marjanov ne bo.

In ko je za zaključni party trick izpod balkonske ograjo eksplodiralo par oblačkov konfetov, ki so potem kot breztežni biserčki počasi padali na oder, je bila predvsem točka c tista, ki je med zbranimi povzročila največ olajšanja. Čeprav tudi d-ja ne gre zanemarjati.