Šturmova vojska

Še preden je šolska reforma zares zaživela in še preden bi strokovnjaki razkrili morebitne resnejše napake te reforme, se je ekipa pod vodstvom šolskega ministra dr. Lovra Šturma odločila za njeno reformiranje. Odločno in brezkompromisno. Pri tem jih ne zanimajo strokovne analize in znanstveni pristopi. Če bi namreč jih, ne bi brez resnejših argumentov ukinili nacionalne evalvacijske komisije pod vodstvom dr. Janeza Justina, prepolovili sredstev za dosedanje evalvacijske študije, zavlačevali z razpisom za nove študije in dosegli zamenjavo direktorja zavoda za šolstvo. Namesto strokovnega pristopa pri reformiranju reforme rajši uporabljajo poenostavljen način, ki se mu reče manipulacija javnosti. Kar z drugimi besedami pomeni, da so najprej postavili tezo, kako je šolska reforma bolj ali manj slaba, šele nato pa so mrzlično začeli za to trditev iskati argumente. Cilj je en sam - po hitrem postopku spremeniti v devetletki vse tisto, kar desni politični in ideološki opciji zaradi nezadostne večine v parlamentu ni uspelo pri sprejemanju krovne šolske zakonodaje, ali pa jo enostavno ukiniti. In kakšen je najhitrejši postopek? Tak, da slabosti reforme v prvi vrsti ne bodo ugotavljali strokovnjaki, ampak kdorkoli, ki si bo vzel pet minut časa za brskanje po internetu. Ministrstvo je namreč javno debato o ključnih šolskih vprašanjih odprlo kar na svojih spletnih straneh. Nihče seveda ne trdi, da javnost ne bi smela sodelovati v razpravi, skrb zbujajoče pa je, da ima mnenje laične javnosti vsaj za Šturmovo ekipo večjo težo od mnenja nekaterih najuglednejših slovenskih strokovnjakov s področja šolstva.

Iskanje argumentov poteka tudi v javnih soočenjih. Strateški svet za vzgojo in izobraževanje, ki je ministrovo posvetovalno telo in ga vodi dr. Darja Piciga, bo v septembru in oktobru krožil po Sloveniji in od staršev osnovnošolcev skušal dobiti čim več (po možnosti slabih) mnenj o dosedanjem uvajanju devetletne osnovne šole ter o postopku prehoda iz osnovne v srednjo šolo. Piciga takšen obhod Slovenije komentira z besedami, da ne gre za vprašanje "devetletka da ali ne", ampak za dileme, ali ima model devetletke, ki se trenutno izvaja poskusno, dovolj podpore med starši in učitelji, da ga bo mogoče uspešno uvesti v vse šole in ali ne bi mogoče kakšen drug model, na primer model brez obveznega zaključnega preverjanja znanja, dobil več podpore. V ta namen so bili izdelani posebni vprašalniki, ki naj bi jih na posvetih razdelili staršem, slednji pa naj bi nanje odgovarjali anonimno. Redni profesor za metodologijo na ljubljanski filozofski fakulteti ter podpredsednik razpuščene nacionalne evalvacijske komisije dr. Klas Brenk meni, da so vprašalniki katastrofalni: "Metoda javnega mnenja je za vrednotenje sprememb šolskega sistema neuprabna, ker ne gre za znanstveni pristop. Starši sicer lahko rečejo, kako se njihovi otroci počutijo v šoli, ne morejo pa odločati o strokovnih stvareh, poleg tega pa starši tudi niso edini predstavniki javnosti. Ne vem, zakaj bi potrebovali strokovnjake, če bi lahko o vsem, kar je povezano s šolo, odločala laična javnost."

Starši so zatajili

Tovrstni zadržki ekipe šolskega ministra ne ganejo. Prvi posvet s starši osnovnošolcev je strateški svet organiziral že preteklo sredo na osnovni šoli Šentjernej in prav tam so razdelili prvi paket spornih vprašalnikov. Ena od učiteljic ga je komentirala takole: "Vprašalnik je napisan tako, da je iz njega vedno mogoče izpeljali le negativno oceno devetletke." Posveta v Šentjerneju naj bi se udeležili starši iz celotne dolenjske regije, se pravi tako iz Šentjerneja kot tudi iz Novega mesta, Črnomlja, Dolenjskih Toplic, Metlike, Žužemberka, Brežic, Sevnice in drugih okoliških krajev. A čeprav so otroci domov odnesli 500 vabil in so srečanje reklamirali lokalni mediji, so se ga udeležili le štirje starši. Sprva je celo kazalo, da posveta sploh ne bo, a so preveč v oči vpijočo praznino v dvorani rešili tako, da so v razpravo pritegnili še nekaj učiteljic lokalne osnovne šole. Piciga je v dvorano prišla v spremstvu člana strateškega sveta in slavista dr. Janeza Dularja ter ministrovega šefa kabineta Jerneja Videtiča. Uvodno "predavanje" je trajalo skoraj eno uro, pri čemer je natresla kup floskul. Ob ugotavljanju, da je slovenska šola preveč storilnostno naravnana in da preveč poudarja izobraževalne cilje, je na primer izjavila, da učencem danes ni treba znati kopice dejstev, ker lahko do podatkov pridejo že z enostavnim klikanjem na računalniško miško. Ugotavljala je tudi, da bi bilo morda dobro razmisliti o ukinitvi obveznih izbirnih predmetov. Ker sta se posveta iz radovednosti udeležila tudi dva predstavnika zavoda za šolstvo, ki sta pred starši dosedanji potek uvajanja devetletke označila kot pozitivnega, je Piciga starše nemudoma posvarila, da vse stvari niso tako rožnate. Poudarila je, da vstop otrok v šolo s šestim letom starosti sicer res pozna večina razvitih držav, a da je v teh državah prvi razred precej drugačen od prvega razreda v slovenskih osnovnih šolah. Ob tem je staršem "pozabila" povedati, da novi prvi razred, kakršen se uvaja z devetletko, pravzaprav ne bo nič drugačen od prvega razreda v drugih evropskih državah in da bo torej bistveno drugačen od prvega razreda sedanje osemletke. Njeno viharno udrihanje po devetletki je na realna tla postavil šele Ivan Mirt z zavoda za šolstvo, ki je poudaril, da prvi razred v devetletki pač ne temelji na strogem učenju, ampak predvsem na igri in da so zato strahovi staršev odveč. Dodal je, da po dosedanjih ugotovitvah zavoda reforma poteka dobro. Piciga s tem ni bila zadovoljna. "Starši morajo slišati tudi drugo plat," je odgovarjala Mirtu. Izrazila je skrb, ker se za uvajanje devetletke z začetkom v sedmem razredu odloča čedalje manj osnovnih šol (letos samo šest), zaradi česar devetletke na vseh slovenskih osnovnih šolah, ki jih je 448, ne bo mogoče uvesti v predvidenem roku, se pravi že v šolskem letu 2002/2003. Tudi tu je zamolčala več dejstev. Prvič: poskusno uvajanje devetletke v sedmem razredu že od začetka ni bilo mišljeno kot množično, zadržanost nekaterih šol pri uvajanju devetletke v sedmem razredu pa ne temelji toliko na strahu pred vsebino reforme kot na pomanjkanju kadrov in prostora. In drugič: na poslanskih klopeh že kar nekaj časa leži predlog za enoletni zamik roka za uvedbo devetletke na vseh slovenskih osnovnih šolah, se pravi za zamik v šolsko leto 2003/2004.

Na ta dejstva sta pretekli teden opozorila tudi nekdanja šolska ministra dr. Pavel Zgaga in dr. Slavko Gaber. V izjavi za javnost sta namreč zatrdila, da je v uvajanje devetletke vključenih dovolj veliko število šol - tako na ravni prvega kot sedmega razreda -, da bi bilo novosti, kot so izbirni predmeti, nivojski pouk in zaključno preverjanje znanja mogoče kakovostno strokovno spremljati in evalvirati, morebitne slabosti pa na tej podlagi tudi spreminjati. Poudarila sta tudi, da je bil zakonski predlog o podaljšanju roka za uvedbo devetletke v parlamentarno proceduro vložen že v času vlade Janeza Drnovška in bo sprejet takoj po oblikovanju novega državnega zbora. Prepričana sta, da Piciga to dobro ve, prav tako pa tudi dobro pozna poročila o uvajanju devetletke, ki so jih pripravile enote zavoda za šolstvo. "Dejstva v poročilih seveda ne govorijo v prid izjavam strateškega sveta in njegove predsednice, ki si mimogrede prizadeva prek različnih institucij že leta ustaviti uvajanje devetletke." Zgaga in Gaber tudi pravita, da "bi bilo bolje, kot da vznemirjajo šolsko javnost s kvazi strokovno pripravljenimi razpravami, ki so očitno dnevnopolitično motivirane, da pustijo strokovnim institucijam, da opravijo svoje delo, četudi rezultati morebiti ne bodo po volji Picigi."

Odpraviti točkovanje

Instantno reformiranje reforme pa se ni ustavilo le pri internetu in javnih posvetih strateškega sveta s starši. Ministrstvo je na primer brez treznega premisleka podprlo akcijo revije Ona oziroma njene "ženske vlade", ki zbira podpise zoper sedanji način prehoda učencev iz osnovne v srednjo šolo, ki temelji na točkovnem sistemu ocenjevanja. Resnici na ljubo je treba povedati, da je točkovni sistem za otroke stresen. Nič čudnega torej, če je reviji Ona uspelo v kratkem zbrati več kot tisoč podpisov zoper tak sistem. Seveda pa je ob tem treba dodati, da bi jim tisoč ali več tisoč podpisov uspelo zbrati tudi, če bi državljane vprašali, ali so pripravljeni plačevati davke. Tudi ti so namreč za mnoge precej stresni. Jasno je, kaj bi odgovorila večina, zato pametna vlada takšnih vprašanj ne postavlja. Kot se nobena vlada na svetu doslej še ni domislila boljšega načina pridobivanja denarja za državno blagajno od davščin, se tudi Šturmova ekipa doslej še ni domislila resne alternative točkovanju. Predstavniki Združenja ravnateljev osnovnih šol Slovenije trdijo, da se je sistem točkovanja, ki so ga gradili deset let, dobro prijel in da za učence sploh ni tako stresen, kot hoče prikazati Šturm. Prav tako opozarjajo, da ključni problem niso točke, ampak pomanjkanje prostih mest na srednjih šolah in zlasti na elitnejših gimnazijah. Točke so samo merilo, po katerem se učenci razvrščajo po šolah. Če tega merila ne bi bilo, bi vladal kaos ali pa "bi morali učenci po novem spet opravljati sprejemne izpite na treh ali štirih srednjih šolah", pravi Mojca Samardžija, ravnateljica ljubljanske Osnovne šole Toneta Čufarja. Ali obstaja zagotovilo, da bi bili sprejemni izpiti, ki smo v Sloveniji pred leti že poznali, manj stresni od sedanja sistema točkovanja? Ne. Še hujši od morebitne vnovične uporabe sprejemnih izpitov pa se zdi predlog ministra Šturma, po katerem bi o vpisu v srednjo šolo odločali ravnatelji po osebnem pogovoru z učenci. Kaj to lahko pomeni? Da bi dosedanje objektivne kriterije točkovanja zamenjale subjektivne ocene ravnateljev. To še posebej zbuja skrb v luči dejstva, da pri imenovanju ravnateljev politične ocene po novem prevladujejo nad strokovnimi. Tipičen primer je Oton Račečič, v. d. ravnatelja osnovne šole Pivka in predsednik združenja ravnateljev osnovnih šol. Minister Šturm ga namreč za ravnatelja ni potrdil, kljub temu da je dobil podporo sveta šole. Uradna razlaga je bila, da je bila podpora v svetu šole neprepričljiva, kar je pravzaprav slišati smešno iz ust človeka, ki je v svoji prejšnji službi ustavnega sodnika trdil, da je dobrih 44 odstotkov volilcev večina in da je zato na referendumu o volilnem sistemu zmagal večinski volilni sistem. Neuradna razlaga pa pravi, da naj bi bil Račečič neprimeren zato, ker si je drznil kritizirati nadškofa. Proti Šturmovemu očitno pristranskemu obravnavanju kandidatov za ravnateljska mesta (Račečič namreč ni edini primer, ki je sporen) so javno protestirali tako šolski sindikat SVIZ kot Združenje ravnateljev osnovnih šol Slovenije. Vsaj njim je povsem jasno, kam vodi politizacija stroke: več ko bo v državi ravnateljev, ki bodo imenovani na podlagi politične primernosti, bolj verjetno bo, da bodo tudi odločitev o tem, kateri otroci se smejo vpisati na določeno šolo, stvar politične in ideološke primernosti njihovih prednikov.

Poleg tega je združenje ravnateljev v javnem protestu na račun Šturma in njegove ekipe izreklo še nekaj dodatnih očitkov. Tako trdijo, da minister in državna sekretarka za osnovno šolstvo Angelca Likovič s svojimi dejanji izpodbijata avtoriteto ravnateljev, vnašata nezaupanje v vodstvo šol in s tem posredno povzročata kaotične odnose v šolskih kolektivih. Ministrstvu očitajo, da jim nalaga dodatne naloge prav v času začetka šolskega leta, ko je že tako ali tako polno organizacijskega dela. Ali kot pravi Janez Verbič, ravnatelj ljubljanske osnovne šole Jože Moškrič: "Ministrstvo je izgubilo zaupanje ravnateljev in večine učiteljev. S prejšnjo ekipo na ministrstvu smo se namreč o vseh stvareh lahko pogovorili, zdaj pa dobivamo le še navodila." Tudi zaradi tega so se odločili, da bodo sicer spoštovali zakonodajo in opravili dela, ki jih ta zahteva, se pravi, da bodo organizirali pouk in dejavnosti po letnem delovnem načrtu ter da bodo nadaljevali poskusno uvajanje devetletke, medtem ko se bodo od novosti in dodatnega dela, ki ga od njih zahteva minister, distancirali. Konkretno to pomeni tudi, da ne bodo sodelovali v javni razpravi o devetletki in točkovnem sistemu. "Zagotovo pa staršem ne bomo delili anonimnih anket ministrstva, ker anonimno dela tisti, ki ima nekaj za bregom," poudarjajo ravnatelji. V šoli želijo predvsem mir. "Trdno stojimo ob strani vsakemu z ustvarjalnim optimističnim nabojem, ne moremo pa stati ob strani in ploskati strokovnim neresnostim in razdiraštvu v šolstvu," pravi Račečič.

Če ne bi bili tik pred parlamentarnimi volitvami, bi se bilo ob javno izraženi kritiki ključnih predstavnikov šolskega polja, kamor zagotovo spadajo ravnatelji in šolski sindikalisti, logično vprašati, koliko časa lahko Šturm sploh še zaseda ministrski položaj oziroma kdaj ga čaka interpelacija.