Slon med porcelanom

Kaj bi bil idealen način prehoda šolarjev iz osnovne v srednjo šolo? Da ne bi imeli nobene omejitve in nobene selekcije. Se pravi, da bi se lahko čisto vsak vpisal na želeno šolo. Seveda to ni mogoče, ker je želenih šol in razredov v njih premalo, učencev, ki si tja želijo, pa vsaj za zdaj preveč. Prva rešitev, na katero pomislimo, je odpiranje dodatnih oddelkov. Šolam z največjim presežkom prijav dodamo po deset oddelkov in težave so odpravljene. Načrt je na prvi pogled briljanten, a neizvedljiv in celo nespameten. Največja ovira je pomanjkanje proračunskih sredstev. Naslednji pomislek je pomanjkanje prostora v obstoječih objektih. A tudi če bi omenjene težave po čudežu rešili, bi se pred nami odprla nova dilema. Ali je nekaj najbolj zaželenih šol smiselno natrpati do stropa? Če bi na primer na gimnaziji Bežigrad odprli deset novih oddelkov, bi namesto šole dobili tovarno, saj je tam že danes okoli 1200 dijakov. Učitelji bi bili le še stroji za štancanje. Če bi na šolo sprejeli vse, ki si tja želijo, bi nedvomno znižali njeno kakovost in posledično njen ugled. Kaj je torej pravilen odgovor? Ena od možnih rešitev je, da država spodbuja odpiranje večjega števila zasebnih šol, za kar pa seveda ne zadošča le zakonska možnost.

Pred desetimi leti je bila tovrstna misel, milo rečeno, bogokletna. Naval otrok na obstoječe javne šole se je reševal s selekcijo na podlagi učnega uspeha, nekaj časa pa tudi s sprejemnimi izpiti, zaradi katerih so otroci kot brezglave kure letali s šole na šolo. Nekdanji šolski minister Peter Vencelj je ta merila leta 1992 nadomestil z zloglasnim točkovanjem. Točke so sestavljali trije sklopi - učni uspeh od 5. do 8. razreda, ki je pomenil skoraj polovico točk, dosežki na državnih tekmovanjih ter zunanje preverjanje znanja iz slovenščine in matematike ob koncu 8. razreda. Zakaj ni zadoščal le učni uspeh? Ker je bilo med otroki, ki so se hoteli vpisati na nekaj boljših šol, predvsem elitnejših gimnazij, čedalje več odličnjakov. Med velikim številom odličnjakov je povsem nemogoče narediti selekcijo, ne da bi pri tem uporabili subjektivno presojo. Dodatna težava pri učnem uspehu kot edinem merilu za prehod iz osnovne v srednjo šolo je, da ocene na neki elitni ljubljanski osnovni šoli pogosto ne pomenijo enake količine znanja kot iste ocene na neki vaški šoli. To priznavajo tudi sami ravnatelji. Mojca Samardžija, ravnateljica ljubljanske Osnovne šole Toneta Čufarja, na primer pravi: "Velike razlike so že v Ljubljani, da ne govorim o razlikah med glavnim mestom in drugimi kraji." Ko je učni uspeh edino merilo, se lahko zelo hitro poveča pritisk na učitelje v osnovnih šolah. Učencu namreč rajši dajo boljšo oceno, kot si jo zasluži, samo zato, da se bo lahko vpisal na želeno gimnazijo. S tem olajšajo vest sebi in nadaljnjo pot učencu.

Zunanje preverjanje znanja je bil vatel, ki je zagotavljal popolno objektivnost, saj so učenci pisali enak test, na isti dan in ob istem času. Ob tem je treba poudariti, da testa ni bilo treba pisati vsem učencem, ampak samo tistim, ki so se hoteli vpisati na šolo z omejenim vpisom. Tako se je lani za točke morala boriti le še okoli četrtina osmošolcev (še pred nekaj leti skoraj polovica), kljub temu pa se jih je za skupinsko preverjanje znanja odločilo skoraj 80 odstotkov. Če je skupinsko preverjanje znanja v resnici tako stresno, potem ni logično, da ga učenci hočejo prostovoljno opravljati. Ali pač? Minister dr. Lovro Šturm, ki je pretekli teden odpravil zunanje preverjanje znanja, je prepričan, da je bila za visok odstotek kriva subtilna prisila. Dokaza za to nima. Kakor tudi ne obstaja nobena natančna raziskava, ki bi metodološko pokazala, kateri dejavniki bolj ali kateri manj vplivajo na stresno počutje otrok v šoli in zunaj nje. Povezovati točkovni sistem s stresom zato, ker tako trdijo podpisnike peticije revije Ona, je kretenizem. Prvič zato, ker je v Sloveniji okoli 80.000 osnovnošolcev, za katerimi stoji skoraj še enkrat toliko staršev, podpisnikov pa je bilo le okoli 3000. Spraševala se je predvsem laična javnost, medtem ko se strokovne analize niso opravile. In drugič zato, ker gre za čisto navadno zavajanje. To je zelo jasno argumentiral tudi ravnatelj gimnazije Šentvid Jure Grgurevič, ko je opozoril, kako daleč od resnice je pričakovanje, da bo šola postala prijazna že samo z odpravo točkovnega sistema. Če bi si stres v resnici prizadevali odpraviti, bi lahko ubrali bolj učinkovite metode. Na primer to, da bi podaljšali šolske ure, predmete opravljali v blok urah, zmanjšali število učencev v razredih (tu bi spet prišla prav zamisel o večjem številu zasebnih šol), podaljšali odmore, zmanjšali število predmetov (na primer z združitvijo naravoslovnih predmetov) in podobno. Šola v resnici postaja bolj tekmovalna. A prelaganje krivde zgolj na točkovni sistem je preveč poenostavljeno. "Osebno mislim, da je šola precej bolj stresna, kot je bila včasih. Čedalje pomembnejša postaja zato, ker je v uspeh usmerjen tudi splošen način življenja. Uspešnost je pot do kariere. S tega stališča je doseganje nekega številčnega uspeha samo vrh ledene gore, drobec precej širšega družbenega problema," opozarja Barbara Korun, profesorica slovenščine na Gimnaziji Bežigrad. Nerealno je pričakovati, da bo šola delovala povsem drugače kot celoten družbeni sistem, in vprašanje je tudi, ali je za otroke sploh koristno, če šolo spremenimo v vatiran zabaviščni park. "Če naredimo brezkonfliktno šolo, ki bo otroka obvarovala vseh težav - kaj pa bo z njim, ko pride v življenje, ko se mora bojevati za svoj obstoj v družbi, ki pa ni taka? Ljudje, ki so kritizirali tekmovalnost, govorijo dobro o tisti šoli, ki smo jo zapustili, o šoli v času socializma, ki je bila netekmovalna, ker je bila netekmovalna takratna družba," je na nedavni javni tribuni težavo ponazoril glavni tajnik šolskega sindikata Sviz Branimir Štrukelj. Če je bilo skupinsko eksterno preverjanje znanja v resnici tako faktografsko, bi lahko eksternost omilili tako, da bi pisnemu delu pridružili ustnega. Pri matematiki namreč s testom ni težko priti do objektivnih rezultatov. Vprašanje pa je, ali isto velja na primer za slovenščino. Korunova trdi, da se zaradi močne želje po objektivizaciji z zunanjim preverjanjem znanja premalo meri globina oziroma vpogled v problem. "Kot slavist si želim, da bi se vsaj pri mojem predmetu ne merila le objektivna dejstva, se pravi, da bi se od učencev ne zahtevalo le to, da na primer podčrtajo povedek, ampak da bi bilo eno od meril selekcije tudi učenčeva sposobnost izražanja. Konec koncev je dobra artikulacija argumentov izrednega pomena za demokratičen sistem."

Najbolj ironično od vsega je, da Šturm točkovnega sistema pravzaprav sploh ni odpravil. Vsaj ne v celoti. Odpravil je sicer eksterno preverjanje znanja, ohranil pa je zbiranje točk na podlagi učnega uspeha. Tako je poenostavljeno povedano odstranil samo tisti del točkovnega sistema, ki je zagotavljal objektivnost in zaradi katerega so učitelji med seboj začeli primerjati način dela in zahtevnost, ohranil pa tistega, ki se je že pred desetletjem izkazal za nezadostnega in subjektivnega. Še več. Po novem naj bi se v osmem razredu ne upošteval le splošen učni uspeh, ampak tudi uspeh pri vsakem posameznem predmetu, torej tudi pri tako imenovanih vzgojnih predmetih (likovni, glasbeni pouk in telovadba). Pri uvedbi te novosti ministru Šturmu sploh še ni bilo jasno, na kakšen način naj bi upoštevali vzgojne predmete, ki imajo povsem drugačno obliko ocenjevanja kot matematika ali slovenščina. Na sploh je bila velika sprememba izvedena precej na horuk. Stavbo so porušili, ne da bi se natančno vedelo, kaj naj bi jo nadomestilo. Tovrstni rokohitrski posegi so še posebej kritični, če potekajo med šolskim letom. Res je sicer, da je tudi do uvedbe točkovnega sistema prišlo med šolskim letom, kar pa ni najboljši argument za ponovitev Vencljeve napake. Dejstvo je, da bi ne le med starši in otroki, ampak tudi med učitelji in ravnatelji težko našli fanatičnega privrženca točkovnega sistema. Nedvomno je imel svoje slabosti. Tako kot ima na primer svoje pomanjkljivosti demokratičen sistem. Kar pa še ni dovoljšen razlog, da bi ga odpravljali, ne da bi pred tem imeli na razpolago novo, boljšo alternativo.

Šturmova ukinitev zunanjega preverjanja znanja je predvsem dobra predvolilna poteza. Njegova trditev, da je šel v odpravo zaradi vzpostavitve zakonitosti, češ da sedanja šolska zakonodaja ekstercev ne uzakonja, diši po manipulaciji. Z uvedbo devetletke se bo namreč eksterno preverjanje znanja le še okrepilo, saj bo glede na sedanjo zakonodajo potekalo obvezno, in to vsake tri leta osnovne šole. Kar Šturm z odpravo dosedanjega selekcijskega sistema za prehod iz osnovne v srednjo šolo torej v resnici napada, je šolska reforma, ki jo je začela ekipa pod ministrovanjem dr. Slavka Gabra. Točkovni sistem je bil le odskočna deska.