Oživljanje ranjenca

Neizpodbitno dejstvo je, da je največja poraženka volitev SLS + SKD Slovenska ljudska stranka. Glede na leto 1996 je izgubila dobrih 100.000 glasov. Namesto nekdanjih 28 poslancev jih bodo v parlamentu imeli le še devet, kar je za stranko, v katero sta se SLS in SKD aprila letos združili z ambicijo, da po volitvah postanejo stranka relativne večine, hud udarec. Enako hudo je, da so le za las premagali Novo Slovenijo in da so dobili le dvakrat toliko glasov kot povsem nova Stranka mladih Slovenije. Ali kot pravi dr. Vida Čadonič Špelič, neizvoljena nekdanja poslanka SLS + SKD, ki si te dni že išče novo službo: "Slabše ne bi moglo biti!"

Vzrokov za poraz je več. Napake je delala že nekdanja samostojna SLS, ki se kot partnerica v vladi dr. Janeza Drnovška ni mogla odločiti, ali je pozicijska ali opozicijska stranka. K slabšemu imidžu je veliko prispeval predsednik nekdanje SLS Marjan Podobnik. Na dan so prihajale finančne mahinacije, ki so reklamirano poštenost postavile na laž. Za veliko napako se je izkazala tudi združitev s SKD, še zlasti zato, ker je bila izvedena pod prisilo. Marjan Podobnik naj bi se z vodstvom SKD o združitvi dogovoril tako rekoč na lastno pest, ne da bi prej preveril, kakšno je razpoloženje v SLS. Ko je obljuba padla, umik ni bil več mogoč. Po drugi strani se je v novo ustanovljeni združeni stranki pojavila kopica nezadovoljnežev, ki so bili prepričani, da ni šlo za združitev, ampak sovražni prevzem SKD. Nekateri celo trdijo, da je ustoličenje dr. Franca Zagožna za predsednika služilo enemu samemu cilju: čim slabšemu rezultatu na volitvah, kar bi Marjanu Podobniku s sklicevanjem na dober rezultat SLS leta 1996 omogočilo vnovičen zasuk na prestol. Po mnenju nekaterih vidnejših predstavnikov stranke je bila še zlasti velika napaka izstop iz Drnovškove vlade oziroma očitno popuščanje pritiskom predsednika SDS Janeza Janše. Prepričani so, da stranka ne bi smela podpreti vlade dr. Andreja Bajuka, saj bi tako lahko odšli na predčasne volitve in dosegli solidnejši volilni rezultat. Interne ankete, ki so jih opravili v tistem času, so namreč stranki napovedovale od 20 do 25 odstotkov, medtem ko so ji ankete, izvedene tik pred volitvami, napovedovale le še okoli 10 odstotkov. Celo tako imenovano državotvorno dejanje, ki naj bi ga po mnenju Zagožna in vodje volilnega štaba dr. Janeza Podobnika izvedli s podporo ustavni uzakonitvi proporcionalnega volilnega sistema, se je kot bumerang obrnilo proti stranki. Če kdo, potem je od tako imenovanega državotvornega dejanja profitirala LDS in deloma ZLSD, še najmanj pa SLS + SKD. Med napake je treba šteti tudi strankino nenehno negodovanje v Bajukovi vladi. Na predvolilnih soočenjih volilci niso spregledali sprenevedanja ob Janševi navedbi, da naj bi med "privilegirance", ki jim je bilo odloženo plačila davkov, spadala tudi portoroška igralnica, katere direktor Aldo Babič je član SLS + SKD.

Stranka se je v predvolilnem obdobju načrtno izogibala nastopanju nekaterih članov, ki jim ni naklonjen Marjan Podobnik. Čeprav so po terenu organizirali vrsto okroglih miz o kmetijstvu, na nobeno od njih niso povabili predsednika kmetijsko-gozdarske zbornice Petra Vriska. Zato pa je - kljub vnaprejšnjemu dogovoru, da bo ostal v ozadju, ker na volitvah ni kandidiral - na televizijskem soočenju nastopil Marjan Podobnik. Zadnji veliki fiasko so doživeli z guvernerjem Banke Slovenije dr. Francetom Arharjem. Razočarani funkcionarji stranke mu očitajo pomanjkanje političnega poguma, saj se ni dovolj nedvoumno izrekel za stranko. Njegova podoba na jumbo plakatih je izgubila moč v trenutku, ko je sam Arhar začel namigovati, da se je to zgodilo brez njegove izrecne privolitve. Imidž "cincemarince" ni ostal brez posledic. Volilci so čutili, da stranka v zadnjih dveh tednih pred volitvami grabi za rešilne bilke. Skoraj vohali so njen obup in kaznovanje je bilo neizbežno. Tisti člani, ki so na napake opozarjali že lep čas pred volitvami, so bili označeni za krivoverce. Vodstvo jih ni želelo poslušati. Zagožen naj bi stranki še tik pred volitvami napovedoval 30 odstotkov, kar je bilo zelo podobno utvari, ki si jo je pred volitvami leta 1996 privoščil Lojze Peterle kot takratni predsednik poražene SKD. Na realna tla jih je postavil šele nedeljski izkupiček. V parlament razen Janeza Podobnika ni prišel noben drug pomemben funkcionar stranke. Celo Franci But, državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo, ki je bil v skupnem seštevku eden najuspešnejših kandidatov SLS + SKD, ni dosegel desetih odstotkov. Veliki poraženci pa so zlasti Zagožen, finančni minister Zvonko Ivanušič, nekdanji varuh človekovih pravic Ivo Bizjak, kmetijski minister Ciril Smrkolj in starosta Ivan Oman. But si svoj poraz razlaga z dejstvom, da so se volilci plebiscitarno odločili zoper SLS + SKD, mnogi tudi tako, da so ostali doma. Kako velika je bila apatija med volilci, pove podatek, da so celo nekateri vidnejši funkcionarji stranke razmišljali o neudeležbi na volitvah.

Reševalna akcija

Precejšen del članstva je prepričan, da je volilna katastrofa za stranko lahko zdravilna, a le, če bodo znali potegniti prave poteze. O tem so govorili na izvršilnem odboru že dan po volitvah. Toda namesto da bi strankino vodstvo samokritično priznalo lastne napake, je obdolževalo druge pomladnike. Zagožen je na primer že v nedeljo zvečer, ko so bili znani delni neuradni izidi volitev, ocenil, da so bili razprtije med pomladnimi strankami in napad SDS na združeno stranko, pozneje pa še ustanovitev Nove Slovenije najboljša propaganda za LDS. Ni mu prišlo na misel, da bi ponudil odstop. Res pa je tudi, da tega nihče od članov izvršilnega odbora ni izrecno zahteval. Predvsem ne zato, ker bi ob Zagožnovem takojšnjem odstopu strankine posle zelo verjetno prevzel podpredsednik Marjan Podobnik.

V javnost so ves teden prihajale različne informacije o tem, kakšen bo naslednji korak stranke. Vodstvo stranke se je nagibalo k treznemu razmisleku, kar z drugimi besedami pomeni, da bi s kongresom počakali vsaj do februarja 2001. Z odložitvijo je soglašala tudi večina strankinih poslancev in ministrov, ki so izrazili podporo Zagožnu do kongresa. Po drugi strani so najbolj razočarani funkcionarji izrazili prepričanje, da je treba kongres sklicati v roku dveh tednov oziroma najpozneje v mesecu dni. Uradno se je govorilo o menjavi petih funkcij, in sicer predsednika stranke (Zagožen), podpredsednika stranke (Marjan Podobnik), glavnega tajnika (Jože Zupančič), vodje volilnega štaba (Janez Podobnik) ter predsednika programskega sveta (Andrej Umek). Neuradno pa je zgodba precej drugačna, saj je strankina "alternativa" prepričana, da zgolj menjava omenjenih petih funkcij ne bo zadoščala za resnično notranjo preobrazbo. Če kaj, potem je treba novemu predsedniku zagotoviti podporo vseh organov, kar pomeni izvolitev tako novega izvršilnega odbora kot sveta stranke. Za zdaj je jasno samo to, da za predsednika ne bo vnovič kandidiral Zagožen, med neuradnimi kandidati za njegovega naslednika pa se omenjata Bizjak in But. Slednji je favorit, čeprav celo njegovi privrženci priznavajo, da ni povsem "izdelan" politik. Podprli naj bi ga, ker je delaven, mlad in sodoben (čedalje več kritikov namreč opozarja, da je strankina politika prestarokopitna) in ker ni časa, da bi iskali novega človeka. But je v kandidaturo neuradno že privolil, pravi pa, da mora mnenje o tem povedati tudi članstvo. Sam ima pomisleke zato, ker je za to mesto že kandidiral na združitvenem kongresu SLS in SKD, pa ni dobil dovoljšnje podpore. Vnovičen poraz bi verjetno pomenil konec njegove politične kariere. But seveda računa na popolno menjavo organov, kajti samo tako bi si lahko zagotovil vsaj minimalne možnosti za uspešno prenovo stranke. Če bo ostala stara garnitura, se bo najverjetneje umaknil iz politike.

Za Bizjaka uradno velja, da ga podpira zlasti del nekdanjih krščanskih demokratov, kar v resnici ne drži. Njegovo ime naj bi v igro za predsedniško mesto vključila brata Podobnik zato, da bi preprečila vzpon Buta, Vriska in ostalih "alternativcev". Edino, kar bi tako lahko bilo tako za Buta kot Bizjaka usodno, je dejstvo, da nobeden od njiju na volitvah ni dosegel posebej izstopajočega rezultata. Tretji kandidat, o katerem se govori v zadnjih dneh, čeprav večina v to možnost ne verjame, je celjski župan Bojan Šrot. Poznavalci pravijo, da gre zgolj za finto, s katero želita brata Podobnik vnesti dodatno zmedo, se pravi ustvariti izredno stanje in obračunati z "notranjimi sovražniki".

V vlado ali opozicijo

Hitrost odločitve o usodi vrha stranke je ključnega pomena v luči morebitnega vstopa stranke v vlado. Iz vrst LDS prihajajo opozorila, da s sestavo koalicije ne mislijo odlašati prav dolgo. Drnovšek je prve neformalne pogovore z ZLSD, SLS + SKD in SDS že opravil. Zagožen je ob tem izjavil, da so glede koalicije odprte še vse možnosti: "Apriornih prioritet Drnovšek nima, zato lahko morda pričakujemo tudi kakšno presečenje." Pri čemer je treba poudariti, da naj bi Drnovšek nasprotoval temu, da bi k sebi vabil združeno stranko, katere predsednik bi bil preblizu Janši. Liberalci naj bi postavili tudi pogoj, da SLS + SKD medse sprejmejo le, če stranka za ministrska mesta ne bi ponujala nekdanjih ministrov, ampak nova imena.

Odgovora na vprašanje, ali bo SLS + SKD ostala v opoziciji, kjer jo glede na izkazano število glasov očitno želijo videti volilci, ali pa se bo znova zavihtela v vlado, še ni. O tem naj bi odločal glavni odbor stranke, za zdaj pa v javnost prihajajo zelo dvoumne izjave. Janez Podobnik je v intervjuju za Večer govoril, da je za stranko častno oboje. Po njegovem prepričanju je "za prakso v evropskih demokracijah normalno, da se vladna stranka, ki jo doleti položaj, ko doseže bistveno slabši izid od prejšnjih volitev, za neko obdobje umakne v opozicijo". Iz tega stavka je mogoče sklepati, da si želi strankin začasen umik z glavnega odra. Vendar je treba prebrati še nadaljevanje, v katerem pravi: "Po drugi strani pa si denimo tudi slovenski gospodarstveniki po premiku v levo želijo, da se vladna raven uravnoteži. Da v njej sodeluje neka zmerna desnosredinska konservativna stranka. To pa smo mi." Če drži, da želi v opozicijo, si je takšno stališče mogoče razlagati z dvema argumentoma: prvič, da želi prevzeti eno od dveh mest podpredsednikov državnega zbora, in drugič, da želi postati vodja poslanske skupine SLS + SKD, s čimer bi - glede na dejstvo, da v parlamentu ni ne Zagožna, ne Bizjaka in ne Buta - postal najvplivnejši človek v stranki. A precej bolj verjetno je, da si tudi on želi v vlado in da gre torej pri vsej stvari zgolj za manever, s katerim si stranka skuša izboljšati pogajalsko pozicijo do LDS. Podoben manever naj bi bila tudi izjava Marjana Podobnika med petkovim nadaljevanje seje izvršilnega odbora SLS + SKD, ko je dejal: "Vlado naj oblikujejo zmagovalci. Volilci so nam na volitvah dali jasno nezaupnico. Zdaj naj vladajo tisti, ki so dobili zaupnico." Ko stranka doživi tak poraz, kot ga je SLS + SKD, je po njegovem prepričanju čas, da gre v opozicijo, se tam "prečisti" in dobro pripravi na uspešen nastop na naslednjih volitvah. Celo Zagožen je izjavil, da se osebno bolj nagiba k opoziciji. Da gre v vseh treh primerih za manever, je moč sklepati iz neuradnih izjav nekaterih vidnejših predstavnikov LDS, ki pravijo, da je vodstvo združene stranke v prvih pogovorih postavilo nekatere povsem nerealne zahteve - poleg treh ministrstev še mesto podpredsednika vlade. LDS jim je za zdaj pripravljena dati le dve ministrstvi.

Zdi se, da gre Podobnikoma predvsem za to, da se kongres odloži vsaj za toliko časa, da bi se o morebitnem vstopu v vlado z LDS pogajalo sedanje vodstvo. Vstop v vlado bi jim namreč pomenil neke vrste obliž na rano volilnega neuspeha. Z njim bi volilce prepričali, da neuspeh le ni bil neuspeh. Da so bili "moralni zmagovalci", kot se je na neformalnem srečanju poslancev in nekaterih ministrov stranke pretekli teden izrazil poslanec Janez Kramberger. Zagožen je še do nedavna računal, da bi SLS + SKD ob morebitnem vstopu v vlado dobila finančno ministrstvo, pri čemer bolj kot za dosedanjega ministra Ivanušiča navija za Arharja. Zelo verjetno gre za račun brez krčmarja. Arhar se namreč vse od volilne nedelje skriva pred javnostjo, kar kaže na to, kako se hoče čim prej rešil negativnega imidža, ki mu ga je prilepil strankin volilni flop.

Zavlačevalne manevre so skušali preprečiti strankini "alternativci". Zanje je edina rešitev čimprejšnji kongres z zamenjavo vodstva, tudi zato, ker bi se odlašanje lahko izrazilo v katastrofalnem porazu na lokalnih volitvah čez dve leti. Poleg tega želijo iz rok stare garde prevzeti odločitev glede prihodnjega položaja stranke. V svojih pritiskih so uspeli le deloma. Izvršilni odbor se je v petek odločil, da bo svetu stranke predlagal sklic rednega kongresa v čim krajšem času, najpozneje pa do božičnih praznikov. Po Zagožnovih besedah naj bi bil zadržek za to, da kongresa ne bo že v naslednjih dveh tednih, v tem, da morajo vsi občinski odbori opraviti občne zbore in zbrati kongresne delegate, dva tedna pa za kaj takega nista dovolj. Če bo torej kongres šele decembra, se bo z Drnovškom o vstopu v vlado pogajala sedanja strankina ekipa. To pa je pomembno, kajti večina "alternativcev" - tudi But, ki sicer velja za pragmatika in ki si še najmanj želi posedanja v opoziciji z Janšo - vstopu v vlado ni preveč naklonjena. Pomisleki temeljijo na argumentu, da bi lahko stranka v vladi realno dobila največ dve ministrstvi (verjetno ministrstvi za kmetijsko in za turizem), se pravi, da bi bila v še bolj podrejenem položaju kot zadnja štiri leta. Drugi zadržek je povezan z vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Precej težav se pričakuje prav pri kmetijstvu, ki je bilo doslej v domeni ljudske stranke. But je celo glavni vladni pogajalec za kmetijstvo z EU. Glede na pretežno ruralno volilno telo bi jim se zavestna odpoved kmetijskemu resorju na naslednjih volitvah lahko maščevala. Po drugi strani pa "alternativci" razmišljajo, ali je pametno, da vse kritike glede kmetijstva - in teh ne bo malo - padejo na ramena SLS + SKD. Enostavnejše je vse težave prepustiti LDS.

Po drugi strani pa je res, da bo imela SLS + SKD v prihodnosti itak največje težave sama s sabo, saj se bo morala spoprijeti z nezavidljivo finančno situacijo. Zaradi nizkega volilnega rezultata so se ji drastično zmanjšale finančne dotacije iz proračuna, starim dolgovom pa se je pridružilo še posojilo v višini okoli 35 milijonov tolarjev, ki so ga za letošnjo volilno kampanjo najeli pri dveh bankah.