Še nedokončana zgodba

Intervju je bil posvečen vprašanjem šolstva in sogovornika Urše Matos sta povedala marsikaj zanimivega, tudi reči, s katerimi bi se sam prav lahko strinjal. Ker pa je ključno vprašanje, ki zanima predstavnike slovenske katoliške cerkve, ko gre za šolstvo, vprašanje verouka, razpravljanje o šolstvu nujno zadene ob temelje politične ureditve pri nas. In vprašanje o verouku konec koncev postane vprašanje ne le o tem, v kakšni državi naj bi živeli, marveč vprašanje o obstoju države sploh.

Oba intervjuvanca sta do sedanje državne ureditve kritična, eden pa izrazi dvome kar o državi kot taki. Pravi, da je država "že načeloma, pa čeprav morda le v blagi obliki, etatistična in totalitaristična". Očitati državi etatističnost je seveda eno od "stališč, ki izhajajo iz prejšnjega sistema," in ga zdaj očitno negujejo tisti, ki imajo proti "kontinuiteti" onega sistema drugače toliko povedati. Sicer pa je očitati državi etatističnost tako tehtno, kot bi bilo zameriti vernemu religioznost. Toda kar je logično nesmiselno, je politično grozeče. Ni ga nesmisla, ki ga ne bi bilo mogoče uresničiti. V resnici se iz izjav cerkvenih predstavnikov, ne le tokratnih intervjuvancev, spet in spet razodeva nepripravljenost sprejeti državo kot tako. Zato nastopajo proti ločitvi cerkve od države. Navadno pravijo, da je anahronistična, tokrat beremo, da je "nepotrebna". Argumenti proti tej ločitvi pa so vedno znova sprenevedanje, kaljenje vode, da bi v njej lažje ribarili.

Ustavno določilo o ločenosti cerkve od države naj bi bilo po svojih implikacijah protiustavno. Bilo naj bi diskriminatorno, krnilo naj bi človekove pravice in temeljne svoboščine. Zakaj? Zato, pravijo, ker se na njegovi podlagi verni ljudje izrinjajo iz "javnega življenja". To pa zato, ker iz tistega določila izhaja prepoved konfesionalne dejavnosti v šolskem prostoru. Ko gre za nacionalni šolski sistem, je šolski prostor seveda državni prostor. Državni prostor je segment javnega življenja. In če bi cerkveni dostojanstveniki hoteli biti natančni, ali če bi zmogli biti pošteni, bi rekli, da ločitev cerkve od države prepoveduje konfesionalne dejavnosti v državnem prostoru. Ker pa hočejo ustvariti vtis o diskriminaciji vernih, govorijo o javnem življenju nasploh. Nadškof je ob neki priložnosti namesto o javnem življenju govoril o "družbi". Ustavno določilo o ločenosti cerkve od države naj bi izrinjalo cerkev in verujoče na družbeno obrobje. Ker cerkev nima vstopa v državo (zaradi prepovedi opravljanja konfesionalnih dejavnosti v javnih šolah, denimo), naj bi bila marginalizirana v družbi. To ni nič drugega kot demagogija. Razen seveda, če škof in njegovi verjamejo, da država odslikava družbo. Vendar taka teorija odraza nima nobene zveze z moderno konceptualizacijo države.

Država kot moderna oblika javne oblasti je načeloma ločena od družbe, je nad družbenimi določili. Zato so pred njenimi zakoni lahko vsi enaki. Zakonodajalec pa je suveren, zato si oblasti ne more deliti z nikomer. Ločitev cerkve od javne oblasti je konstitutivna za državo. Če ta ločitev pade, pade tudi država. In če pade država, pade tudi enakost pred zakonom in padejo pravice in svoboščine. Ko intervjuvanca v imenu pravic in svoboščin terjata pravico do konfesionalne dejavnosti v javnem šolstvu, torej vstop cerkve v državni prostor, spodkopavata temeljno jamstvo obstoja in spoštovanja teh pravic in svoboščin. V imenu enakosti pred zakonom terjata za cerkev privilegije, to pa je v protislovju s človekovimi pravicami in enakostjo pred zakonom. Cerkev in verne pa zato, ker v sedanji ureditvi zanje velja enakost pred zakonom, prikazujeta kot diskriminirane.

Državi se poleg državnosti očita še totalitarnost, in sicer zato, ker "predpisuje, katere vrednote se morajo in katere ne smejo posredovati". Mladinina sogovornika pravita, da država ne bi smela predpisovati vrednostnega sistema, hkrati pa obžalujeta, da "vrednote iz šole podijo". Preberemo tudi, še več, da so "vrednote zunaj vsakršne diskusije" in zato "niso stvar relativnostne teorije". Nekatere stvari namreč stoodstotno držijo: "Teh vrednot ne moremo pustiti na izbiro in so za vse iste." In katere so te vrednote? Dana sta nam dva zgleda: "Če stopam po cesti, sem prepričan, da se zemlja pod menoj ne bo udrla. Če grem čez cesto in imam na prehodu zeleno luč, sem trdno prepričan, da me avtomobil ne bo povozil, kajti voznik v tem avtu upošteva svetopisemsko vrednoto Ne ubijaj!" To je zelo nenavadna teorija vrednot. "Ne ubijaj!" je zapoved, ne vrednota. In če bi veljala, ne bi potrebovali semaforjev in prometnih predpisov. To bi lahko še razpletali, a obrnimo se k bistvenemu. Iz obeh zgledov izhaja, da je vrednota trdno lastno prepričanje. Tu ne gre za to, da so prepričanja zgrajena (tudi) na vrednotah. Tu je vrednota trdnost prepričanja. Če to ni fanaticizem, je fanaticizmu vsaj nevarno blizu. Je to tisto, kar trka na vrata javnih šol?

Poleg lastnega prepričanja kot vrednote, ki je "zunaj vsakršne diskusije", imamo tu še prepričanje o obstoju temeljnih vrednot: "Seveda je jasno, da skupno življenje brez temeljnih vrednot ni mogoče." To nikakor ni tako jasno, kot sugerira avtoritarnost te izjave. Nasprotno, v moderni družbi skupno življenje na podlagi temeljnih vrednot ni mogoče. Iz preprostega razloga: zaradi raznolikosti teh temeljnih vrednot. Na izhodišču razmišljanja o moderni družbi, državi in mednarodni ureditvi je spoznanje o relativnosti vrednot in vrednostnih sistemov. Ni je temeljne vrednote, ki bi jo vsi sprejemali, razen (morda) pravice do življenja. Zato skupnega življenja ne morejo zagotavljati "temeljne vrednote", zagotavljajo ga zakoni, ki jamčijo osnovno eksistenčno varnost in ki jih sprejema in uveljavlja država. Iznajdba države je bila v zelo pomembni meri odgovor na poskuse utemeljiti skupno življenje na fundamentalnih vrednotah, ki so pripeljali v okrutne verske vojne. Graditev skupnega življenja na "temeljnih vrednotah", naj bodo še tako "evropske" ali krščanske, tudi danes ne obeta nič drugega kot nasilje. In nov totalitarizem.

"Dejstvo je, da sta vzgoja in izobraževanje navadno prva, ki ju totalitarizem okupira, in zadnja, ki ju izpusti," pravita intervjuvanca, ki se zavzemata za prodor cerkve v javne šole.