Barantanje z lipicanci

Da je z javnim zavodom Kobilarna Lipica, v svetu verjetno edinstvenim kulturnim in nacionalnim spomenikom, ki se je pred štirimi leti, natančneje spomladi 1996, s posebnim zakonom preoblikoval iz nekdanjega Konjerejskega turističnega centra, KTC Lipica, nekaj narobe, se v javnosti šušlja že vse od takrat. Pravzaprav se zgodbe o tem pogrevajo že, odkar je bil ob takratni zamenjavi oblasti na direktorski položaj imenovan sedanji direktor Milan Božič. Kot je znano, ga je na čelo lipiške kobilarne postavila SLS. Trditve, da je notranja organiziranost kobilarne povsem neustrezna, da kobilarna sploh nima ustreznih temeljnih pravnih aktov, da ima stroka zaradi različnih političnih interesov v Kobilarni Lipica daleč premalo besede in podobno, se v kritikah ponavljajo. Zato se je že večkrat ugibalo, ali bodo glede na številne očitke, ki jih je deležno vodstvo v Lipici, Božiča državni nadzorniki morda vendarle zamenjali in na njegov položaj postavili koga drugega, seveda tudi politično primernega. A politično trgovanje v koaliciji zamenjavi očitno ni bilo naklonjeno.

Sporno kadrovanje

V precej negotovem obdobju, ko se oblikuje nova vladna koalicija, se številni vodilni v državnih institucijah, podjetjih in zavodih verjetno (spet) upravičeno sprašujejo, ali bodo po zamenjavi v državnem vrhu ostali na položaju še kak mandat. Podobno, se zdi, razmišlja direktor Kobilarne Lipica. Kobilarna je pred nedavnim objavila razpis za prosto delovno mesto strokovnega vodje kobilarne, kar je po pomenu drugi položaj v njej, takoj za direktorjevim. Na razpis se je prijavil tudi sedanji direktor. O tem, kateri izmed treh kandidatov, ki so poslali prijave, bo dejansko izbran, naj bi na podlagi mnenja strokovnega sveta kobilarne odločil svet zavoda kobilarne. Ne glede na to, ali bo Božič izbran ali ne, pa se ob tem razpisu postavljajo številna vprašanja.

Recimo, kako to, da je bila lahko takšna ustanova, kot je Kobilarna Lipica, že vse od leta 1998, ko je s tega položaja odšel Janez Rus, praktično brez strokovnega vodje, enega ključnih ljudi v kobilarni? Rus, ki velja za enega redkih strokovnjakov za lipicance v Sloveniji, je sedaj zaposlen na veterinarski fakulteti in je že takrat v javnem pismu opozarjal, kaj vse je neurejeno v Lipici. Med drugim je bil kritičen do po njegovem bistvenega vprašanja, tega, kako nedosledno in površno obravnavajo Kobilarno Lipica država in različne institucije, še dodatno pa je njihov odnos do kobilarne obremenjen z interesi različnih skupin in lobijev znotraj kobilarne, ki s kulturno in zgodovinsko vlogo Lipice nimajo veliko skupnega. Nesoglasja in spori v Lipici se, ko je Rus odšel, niso nehali. Položaj strokovnega vodje je po njegovem odhodu ostal formalno nezaseden. Čeprav je bilo objavljenih več razpisov, tako pravi direktor Božič, se kandidati nanje niso prijavljali oziroma so bili neustrezni. Delo strokovnega vodje kobilarne je začasno prevzel lipiški veterinar, sicer tudi jahač Srečko Pangos. Pangos naj bi bil z Božičem glede posameznih stvari, ki so se jih lotevali v kobilarni, v stalnih sporih, nekako namesto Rusa na udaru za vse, kar je šlo narobe v Lipici, tako se sliši. Božič to kategorično zanika, češ da je Pangosu s tem položajem omogočil boljšo poklicno kariero.

No, po navedbah drugih ljudi, ki ne želijo biti imenovani, je bil nazadnje ustrezen kandidat izbran. Direktor Božič naj bi bil na pritiske, da mora na mestu strokovnega vodje vseeno koga zaposliti, konec lanskega leta predlagal na razpis prijavljenega kandidata in strokovni svet ga je pozneje tudi izbral. Vendar z izbranim kandidatom, Markom Marcem, Božič menda ni podpisal pogodbe, tako da je zdaj kobilarna lahko objavila nov razpis za to delovno mesto. Božič trdi, da pogodbe ni hotel podpisati Marc, češ da mu zavodska pogodba ne ustreza, saj se menda doma ukvarja z rejo in prodajo konj. Božič bi moral tudi na drugo prosto mesto, pomočnika strokovnega vodje, ki naj bi se ukvarjal z varstvom kulturnega spomenika, imenovati strokovnjaka. Vendar je to delo v Lipici dobro leto opravljala konservatorka za nepremično dediščino Katarina Višnar, čeprav je bila dejansko zaposlena na drugem, zanjo neustreznem delovnem mestu, mestu pomočnika direktorja za turizem in marketing. Z ministrstva za kulturo, v katerega pristojnost kobilarna sodi, so Božiča sicer pozvali, naj razmerja uredi, a tega ni naredil. Celo več, vmešaval na bi se bil v strokovno delo, zato so nastajali spori in Lipica je ostala še brez konservatorja.

Politična (ne)strokovnost

Ker je bil zdajšnji direktor Lipice izbran po politični liniji in se mu mandat izteka, lahko glede na razmerje sil v koaliciji in glede na to, da se ljudsko-krščanski stranki ne obeta ponoven vstop v vlado, ugibamo - čeprav se to zdi precej jasno -, zakaj se Božiču tudi položaj, nižji od direktorskega, zdi kar v redu. Na njem bi lahko ostal še štiri leta, saj mesto strokovnega vodje kobilarne ni tako izpostavljeno, kar zadeva morebitne zamenjave. Božič, po poklicu diplomirani veterinar, seveda izpolnjuje pogoje za to mesto, vprašanje pa je, kako da je država na tako pomemben direktorski položaj, ki naj bi po naravi stvari predvideval zelo široka, predvsem organizacijska, ekonomska in poslovna znanja, postavila človeka, ki temu opisu ne ustreza.

Ključna šibka točka v primeru Lipica se zdi huda ambivalentnost, ki jo vodstvo kobilarne kaže do vprašanj stroke. Kobilarna potrebuje predvsem strokovnjake na pomembnih položajih, a jih zdaj, kot je slišati, nima, ker naj bi jih bil direktor s svojim neprofesionalnim odnosom odganjal. Direktor menda pravila igre določa, kakor se mu zdi, pravijo ljudje, ki so tako in drugače povezani z Lipico in se ne želijo javno izpostavljati. Čeprav je posebni zakon o Kobilarni Lipica določil temelje organizacijske strukture v njej, tam nimajo ne strokovnega vodje, ne pomočnika strokovnega vodje za kulturno dediščino, niti ne, recimo, pravnika. "S konji delam že štirideset let in sem priznan strokovnjak doma in v tujini. Zato so zame vprašanja stroke na prvem mestu," pravi Božič.

Direktor na očitke lakonično odgovarja, češ da pravnika resda nimajo, da pa bo v podjetje kmalu prišel, prav tako zdaj res nimajo konservatorja, a dela zaradi tega ne stojijo: "V Lipici je premalo denarja za množico ljudi. Ali imamo te ljudi ali ne, vseeno se ukvarjamo s prenovo na podlagi smernic zavoda za kulturno in zavoda za naravno dediščino. V tem času smo renovirali hleve, glavno jahalno halo, galerijo ... in hitreje ne bi mogli delati." O tem, ali so bila dela dovolj strokovno opravljena, je slišati različna mnenja, tudi negativna.

Kljub temu očitki, da v lipiški zgodbi ni vse tako, kot bi moralo biti glede na pomen verjetno prvega nacionalnega kulturnega, zgodovinskega in še kakšnega simbola, kar dežujejo. "Glavni problem v Kobilarni Lipica je po mojem ta, da država, ko je formirala javni zavod, ni napravila dovolj, da bi kobilarno tudi vsebinsko prilagodila novim razmeram. Kobilarna nima temeljnih aktov, ki bi določali osnovne postavke poslovanja, posameznih nalog in razmerij med zaposlenimi. Razen statuta, pa še k temu so bile pripombe zaradi prevelikih pooblastil direktorja, na katere doslej ni odgovoril nihče, Lipica nima urejene sistematizacije delovnih mest, ne posameznih pravilnikov, pogajanja o kolektivni pogodbi pa stojijo že od marca letos," razlaga notranje razmere v kobilarni lipiški sindikalist, sicer že trideset let v Lipici in dobra štiri leta tamkajšnji glavni trener Stojan Moderc.

Čas pa teče, in čeprav polovica delavcev dobiva skoraj minimalne plače, direktor sebi in tistim, ki so mu zvesti, menda izplačuje stimulacijo za uspešnost, trdijo delavci. "Tistim, ki zaslužijo," razlaga Božič. Direktor vseeno pravi, da kobilarna ima statut, ki ga je potrdila vlada, da ima akt o sistematizaciji delovnih mest, ki ga je potrdil svet, a ga je nato poslal nazaj vladi, kjer zdaj tiči, ima kolektivno pogodbo, resda za gostinstvo in turizem, vendar, tako Božič, je Lipica sama tu nemočna. Ker so na sistematizacijo vezani vsi drugi akti in pravilniki, so tudi pogajanja s sindikati zastala, razlaga Božič.

Država pa nič

Zakon o Kobilarni Lipica, s katerim je država Slovenija kobilarni podelila poseben status kulturnega spomenika izjemnega pomena, se sicer lepo bere, vendar so kritiki lipiških razmer zelo nezadovoljni z njegovim izvajanjem. Prvič zato, ker menda manjka velik del posebnih predpisov, ki naj bi urejali status javnega zavoda Kobilarna Lipica, saj ga sam zakon o javnih zavodih ne ureja. In drugič, ker vlada vsa ta leta ni pripravila programa varstva in razvoja Kobilarne Lipica, ki naj bi ga po zakonu pripravila šest mesecev po uveljavitvi zakona, to je nekako do konca leta 1996.

Zato ostaja zelo močan vtis, da načrtovano prepogosto obtiči na polovici poti. "Kmetija, ki je bila dvajset let zapuščena, se ne more postaviti na noge v enem letu. Nekateri so nestrpni, marsikdo si kuje iz tega politične točke, nekatere strukture želijo Lipico razdeliti, jo polastniniti, najeti posamezne zmogljivosti in jih razširiti ... To je kulturni spomenik najvišjega razreda v Sloveniji, zato so takšne razmere nevzdržne," Božič razlaga svojo plat zgodbe. Direktor še trdi, da je vizija razvoja Lipice jasna, da je strategija, kako naj se Lipica spreminja, napisana, in da so sami pred dvema mesecema poslali vladi program varstva in razvoja kobilarne. Hkrati, nekoliko protislovno, trdi, da naj bi večino težav rešil program varstva in razvoja lipiške kobilarne. Tega bi moral po Božičevem mnenju izdelati zadnji strokovni vodja, Rus.

No, prejšnji teden je program naposled sprejel svet kobilarne in poleg tega predlagal, naj da kobilarna gostinski del, zlasti hotel Maestosso, v najem s koncesijo za nekaj let. "V Lipici se izguba izkazuje že nekaj let, in to predvsem zaradi gostinskega dela, konjerejski del pa tako plačuje država iz proračuna," pravi član sveta Kobilarne Lipica Marko Lindič in dodaja, da bo treba tam še krepko zavihati rokave, preden bodo stvari urejene. V tem duhu je Lindič med drugim že zahteval, da bi v Lipico prišla proračunska inšpekcija, vendar se ministrstvo za kmetijstvo, ki je pristojno za ta del, za zdaj še ni odzvalo. Poleg tega bi bilo po njegovem nujno na nove temelje postaviti razmerja znotraj kobilarne, recimo glede plač, saj še vedno velja kolektivna pogodba za gostinstvo in turizem, čeprav je javni zavod nekaj drugega. Avstrijci, dodaja, so to že naredili in so potemtakem tudi glede tega njihovi kobilarji v precejšnji prednosti pred slovenskimi. "Če se politika vmešava v gospodarstvo, veste, kam to pelje. Zlasti v zadnjem času pa je priokus politike v Kobilarni Lipica zelo močan," bistvo spora na kratko povzema Lindič in se sprašuje, kam lahko takšna politika pripelje lipiško kobilarno.

Deloma je krivdo za opisane razmere mogoče pripisati direktorju, deloma pa verjetno tudi pomanjkljivi pravni ureditvi področja. Božič naj bi bil v sporu z vsemi; tako kot se noče pogovarjati s sindikatom, se menda ni hotel pogovarjati niti z občino, nesoglasja pa so očitna tudi med Kobilarno Lipica in Združenjem rejcev lipicancev. Ne glede na to, kdo ima v številnih sporih v zvezi s konji prav, je očitno, da je nujna resnejša razprava o lipicancih, in to na državni in strokovnih ravneh. Drug pomemben problem je, da si je s posebno uredbo o zaščiti geografskega imena lipicanca, ki jo je januarja lani izdala vlada, Slovenija res priborila status pogajalke z Evropsko unijo in drugimi zainteresiranimi državami, zlasti Avstrijo. Vendar to lahko ostane le bolj ali manj mrtva črka na papirju, če država ne bo dovolj hitro našla ustreznega načina, kako bi Slovenija vodila izvorno rejsko knjigo za lipicance v Lipici in drugim rejcem po svetu podeljevala pravico do uporabe imena lipicanec, je prepričan predsednik Združenja rejcev lipicancev Rajko Vojtkovszky. To predvideva izpolnjevanje nekaterih pogojev za izvajanje projekta, Slovenija pa jih, ker se šele prilagaja evropskim standardom pri reji konj, za zdaj še ne izpolnjuje. Če želi voditi centralni register za svet, mora pooblastiti nekoga, ki bo pripravil strokovna merila in ustrezen osrednji sistem evidenc za vodenje rejskih knjig. Tudi projekt, imenovan Slovenski lipicanec, pri katerem sodelujejo Lipica, združenje rejcev in biotehniška fakulteta, se zdi, da je nekako zastal. Pri vseh očitnih razprtijah v zvezi z lipicanci, čeprav bi ti lahko bili dober magnet za turizem širših razsežnosti, kaže, da gre bolj za to, kdo bo, recimo, imel primat nad dragocenimi rodovnimi knjigami, za čimer stojijo tudi močni komercialni interesi, ki gotovo niso usmerjeni samo v eno smer. In tam, kjer se nakopiči veliko različnih interesov, to vemo, se vedno najde tudi dovolj praznega prostora, da se vmeša še politika.

povezava