Polna vlada, prazen parlament?

Privlačnost široke koalicije temelji na dveh izkušnjah iz vodenja slovenske države. Prva izkušnja je, da so trije bolje kot dva. Pred dobrim letom je v intervjuju za Mladino dr. Drnovšek to izkušnjo povzel kot možnost manevriranja. Govoril je o tem, da je lažje voditi vlado, v kateri so trije partnerji, kot pa vlado, kjer si oblast delita samo dve stranki. Vlada s tremi partnerji naj bi bila bolj fleksibilna in bolj operativna, saj dovoljuje predsedniku vlade, da izkorišča razhajanja med dvema partnerjema in igra vlogo arbitra. S takim manevriranjem lahko prepreči, da bi prišlo do popolne konfrontacije znotraj vlade in njene blokade, ter ji tako zagotovi stabilnost, kar pa ni mogoče, kadar sta v vladi dva enakovredna partnerja. Pri dveh naj bi bilo prostora za manevriranje manj, cena za preprečevanje blokade pa višja.

Druga izkušnja je povezana s polarizacijo slovenskega političnega prostora. V tej razdeljenosti izvršilna oblast vselej zadeva na močan in trmast odpor opozicije praktično na vsakem koraku. Zato je razumljivo, da so v slovenski politični tradiciji nastali močni samoobrambni refleksi, ki se izražajo v težnji mandatarjev, da bi vlado čim bolj utrdili pred napadi političnega sovražnika. Izkušnja namreč uči, da opozicija napada ne glede na vsebinsko podobnost z vladnimi stališči. Zato se zdi samoumevno, da mora madatar razširiti krog koalicijskih partnerjev, saj le široka koalicija obljublja relativno varnost in možnost preživetja vlade kljub zajedljivosti opozicije.

Toda ti instinkti so varljivi, saj izhajajo iz časov, ko se politični prostor še ni konsolidiral. Velika koalicija bi v kontekstu sedanjih volitev pomenila slabo odločitev, o čemer priča dvoje dejstev.

Prvič, velika koalicija bi bila slaba odločitev zaradi velikih sprememb v volilnem telesu. V letošnjih volitvah se volilci niso več opredeljevali za posamezne stranke glede na njihova programska izhodišča in lastnosti kandidatov, temveč so glasovali strateško, tj. z namenom, da vplivajo na sestavo nove vlade. Se pravi, da so svoj glas oddali za eno od večjih strank, ki ni bila nujno 'njihova' stranka, jim je bila pa najmanj tuja. Pri odločanju volilcev so največjo težo odigrale razvojne vrednote in usmeritve večjih strank. Volilci smo tokrat zanemarili podrobnosti in se osredotočili predvsem na vprašanje identitete: kakšna družba naj postanemo in kako se lahko kot posamezniki, zasebniki, identificiramo s tako družbo. Izbor se je podobno kot drugod po svetu zožil na dva velika vrednostna sistema. Izbirali smo med modernim in tradicionalnim svežnjem vrednot.

Po zaslugi političnih prevratov zadnjih nekaj mesecev sta se oba vrednostna sistema dodobra izoblikovala in se prelila v politično realnost. Zato smo na teh volitvah lažje kot kdaj prej potegnili zvezo med našim zasebnim in političnim življenjem. Vprašanje, v kakšni družbi se bomo bolje počutili kot posamezniki, je na koncu odločilo, ali bodo glasovi šli na levosredinske ali pa na desne stranke. Ta sprememba v političnem ravnanju volilcev se je nabolje pokazala pri razdelitvi glasov volilcev nekdanje SLS. Po analizah CATI Centra so se ti volilci razdelili med LDS in NSi, kar kaže na to, da je šlo pri njih za nekakšno vrnitev h koreninam. Slovo od sredinske stranke, ki je nekdaj obljubljala veselo sožitje različno mislečih, je spremljalo opredeljevanje za vizijo Slovenije kot moderne ali kot tradicionalne družbe. Prave zlate sredine ni več. Ostaja le še trda izbira med toplo tradicijo in hladnim, a svobodnim modernizmom.

Ta novost, ki je LDS prinesla takšno premoč na voliščih, pa hkrati opozarja na novo senzibilnost volilcev. Ker volilci niso več volili 'svojih' strank, temveč so se odločali na podlagi razvojne usmeritve ponudnikov, se je s tem močno zamajal tudi koncept lojalnosti volilcev. Ti bodo vlado sprejemali dosti bolj kritično kot doslej, saj na oblasti ne bodo imeli 'svojih' oz. 'naših', ki bi jih branili do zadnjega diha. Nasprotno, na stranko, ki so jo izbrali z določeno distanco, bodo gledali toliko bolj kritično ter jo vseskozi merili po istem kriteriju, ki so ga uporabili na volitvah: Kam nas peljete? Kakšna družba postajamo? Politiki, ki so se navadili, da lahko po volitvah počno skorajda karkoli, in se pri tem zanašajo na absolutno podporo volilcev, se bodo znašli na povsem spremenjeni scenografiji političnih interesov.

Bodočo vlado torej čaka težja naloga. Volilci bodo vlado merili po težko otipljivem, a toliko bolj zavezujočem kriteriju identitete: ali nas vladna politika dela bolj ali manj moderne, bolj ali manj tradicionalne. V tej situaciji dobi sestava vlade povsem drug pomen. Ni več dovolj, da si z vnaprejšnjo pogodbo pridobiš večino v parlamentu. Dobiti moraš tudi zagotovilo, da bo koalicijski partner držal smer, ki so ti jo zakoličili volilci. Zato je letos izbira koalicijskih partnerjev toliko ožja. Manevriranja, ki si ga je lahko privoščil dr. Drnovšek v prejšnjem mandatu, si novi mandatar ne bo več mogel dovoliti. SLS + SKD je v tej luči velikansko tveganje za vlado, saj stranki manjka prav tisto, kar volilci najbolj pogrešajo: jasna identiteta in razvojna usmeritev. Stranka, ki ne ve niti tega, kako bi se poimenovala, ne more biti koalicijska partnerica ne v levosredinski ne v desni vladi.

Drugi razlog, ki govori zoper široko koalicijo, je povezan s spremembami v volilnem telesu. Širjenje koalicije vselej pomeni, da skuša izvršna oblast vnaprej zakupiti nacionalni konsenz z delitvijo ministrskih stolčkov. Toda s tem vlada postane kvaziparlament različnih interesov, državni zbor pa izgubi svoje poslanstvo in se prelevi v retorični poligon opozicije, ki se brez haska in odgovornosti lahko izživlja nad večinskim blokom koalicijsko discipliniranih poslancev. Taka rešitev sicer močno poveča neformalno moč vlade, je pa obsojena na neučinkovitost. Namesto da bi politične boje opravili v parlamentu, se ti selijo v vlado, in vprašanje, kako lahko razdeljena in skregana vlada učinkovito izvaja nacionalne politike, je zgolj retorično: tega pač ne more. Nasprotni interesi razdelijo vlado na več kabinetov, ki ne počnejo drugega, kot da skušajo vlado paralizirati od znotraj v prizadevanju, da bi nasprotni strani preprečili prevlado in s tem dokazali zvestobo svojim volilcem.

Dokler so ti boji znotraj iste razvojne vizije, lahko vlada dela na podlagi kompromisov, ki ne alienirajo volilnega telesa. Če pa se v vladi znajdejo stranke, ki se zavzemajo za povsem drugačno razvojno vizijo, potem lahko kompromisi postanejo usodni za vlado kot celoto. To se je po malem ves čas dogajalo z bivšo vlado dr. Drnovška, ki je skušala najti kompromise tudi pri vprašanjih, ki kompromisov niso dopuščali. Temeljna razhajanja so vlado razjedla od znotraj do mere, ko ni bila več operativna, čemur je sledil njen razpad.

Vse to govori zoper široko koalicijo. Bodoča vlada se mora zavedati, da smo iz tranzicije končno stopili na pot razvoja. Če je tranzicija še dopuščala tekanje v krogih in iskanje smeri, pa razvoja ni brez jasne vizije in dobrega vodenja. V teh razmerah je bolj sprejemljivo, da LDS postavi vlado sama, kot pa da postavlja koalicijo s širšim krogom strank, ki bi ji zvezale roke in jo prisilile v nezaželene kompromise.

Izogibanje široki koaliciji pa ne pomeni izogibanja sodelovanju s širšim krogom političnih strank, kot je bilo mogoče razumeti razmišljanje mag. Matevža Krivica v Mladini. Prav zaradi izzivov, ki čakajo Slovenijo v naslednjih štirih letih, bo morala vlada vzpostaviti partnerski odnos z vsemi parlamentarnimi strankami, ki podpirajo njeno vizijo in razvojno usmeritev ne glede na to, ali so udeležene v vladi ali ne. Navsezadnje je čas, da se delo v državi razdeli tako, kot to predvideva ustava: parlament naj odloča, vlada pa izvaja in ne obratno. Sicer bomo spet dobili široko koalicijo in prazen parlament.