Imamo vlado?

Leta 1990 je Peterletov vladni kabinet prisegel 40 dni po volitvah. Leta 1992 je prva Drnovškova ministrska ekipa pred parlamentom prisegla 50 dni po volitvah. Leta 1996 je nova Drnovškova vlada končni blagoslov dobila šele 110 dni po volitvah. Leta 1990 je bil svet enostaven. Zmagala je predvolilna koalicija Demos, najmočnejši Demosovi stranki pa je pripadla pravica, da postavi mandatarja. Leta 1992 se je mandatar odločil za zapleten projekt. Drnovšek je sklenil skovati veliko koalicijo, vlado, v kateri se je našel prostor tako za prenovljene komuniste kot krščanske demokrate. Leta 1996 so bile reči skrajno zapletene. Drnovšek se je najprej odločil za levo-sredinsko koalicijo, a ta v parlamentu ni bila potrjena. Popravni izpit je zahteval nov čas, po 110 dneh pa je vlado spet sestavila koalicija, ki je presegala členitev na levico in desnico. Koliko časa naj bi vlado sestavljali letos? Predsednik republike Kučan je parlamentarnim strankam kmalu po volitvah sporočil, da bi želel mandatarja imenovati do 15. novembra. Stranke naj bi torej v mesecu dni po volitvah natančno vedele, kako naj bi izgledala vladajoča koalicija. Zdi se, da so tri tedne po volitvah obrisi bodoče vladajoče koalicije jasni. Čisto možno je, da bo v ponedeljek, 6. novembra, postava bodoče vladajoče koalicije že zabetonirana. LDS in ZLSD sta namreč za ponedeljek sklicali sestanke najvišjih strankinih organov. V torek, 7. novembra, naj bi bilo znani tudi vsi detajli o tem, kdo naj bi vodil parlament.

Dr. Janez Drnovšek, predsednik zmagovite LDS, po volitvah ni nastopal z zavezujočimi izjavami. V resnici so Drnovškove izjave o koalicijah nekakšen matematični katalog možnih povolilnih povezav. Koalicija med LDS in ZLSD bi zagotovila 45 poslanih glasov, torej natanko polovico, ta vladajoča koalicija pa bi lahko računala tudi na podporo dveh glasov poslancev narodnostnih manjšin. Iz vrha LDS je spotoma priletela ideja, da bi zmagovita stranka vladala sama, tri manjše stranke, SNS, SMS in DeSUS, pa bi zagotovile dodatnih 12 glasov. LDS je tudi združeni SLS+SKD večkrat poslala vabilo za vstop v vladajočo koalicijo, dr. Zagožnu pa je ponujala dve ministrski mesti. Katalog vseh možnih kombinacij o bodoči koaliciji je bil izčrpan z domislico, da bi vlado sestavljala LDS ter SDS in Nova Slovenija. LDS bi v to koalicijo prinesla 34 glasov, SDS 14, Bajukova NSi pa 8 glasov.

Kljub javnemu naštevanju, kakšne koalicije omogoča matematična kombinatorika, so resna pogajanja v tem času tekla le med LDS in ZLSD. Pogajanja med tema dvema strankama so bila sistematična in natančna. Ob splošnih pogajanjih sta stranki o detajlih razpravljali v ožjih pogajalskih skupinah, ki naj bi dorekle gospodarska vprašanja, dileme zunanje politike in spremembe splošnih sistemskih okvirjev. Medtem ko je vrh LDS prek medijev še vedno pošiljal ponudbe, so pogajalske skupine že intenzivno delovale.

Cesarjeva nova pravila

LDS in ZLSD sta relativno hitro dorekli vprašanja, ki se tičejo novih sistemskih okvirjev. Pogajalsko izhodišče je bilo relativno enostavno: parlament in vlada naj postaneta bolj učinkovita. Pogajalci so dosegli dogovor, da bi število ministrstev zmanjšali. Predvsem naj bi vlada dobila nekakšno megaministrstvo, zadolženo za gospodarstvo. K sedanjemu gospodarskemu resorju naj bi priključili ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem ter del ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Hkrati bi k temu ministrstvu priključili tudi tisti del sedanjega ministrstva za znanost in tehnologijo, ki se ukvarja s tehnološkim razvojem. Del sedanjega ministrstva za ekonomske odnose in razvoj bi priključili zunanjemu ministrstvu. V dosedanji ureditvi se je namreč z zelo pomembnim segmentom zunanje politike ukvarjalo ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, zaradi česar je bilo ministrstvo za zunanje zadeve nekoliko škrbasto. Oddelka, ki bi se ukvarjal z gospodarskim sodelovanjem s tujino, namreč ni imelo. Ministrstvo za šolstvo na bi bilo po novem okrepljeno s tistim delom ministrstva za znanost in tehnologijo, ki se je ukvarjalo z znanostjo.

Zaradi spremenjene strukture države administracije bi moral parlament po hitrem postopku spremeniti zakon o vladi. Dejstvo, da se bo sedanja zapletena shema ministrstev poenostavila, po drugi strani zmanjšuje manevrski prostor za barantanje o ministrskih položajih.

Pogajalci, ki se ukvarjajo s sistemskimi vprašanji, so v treh tednih precej pozornosti namenili tudi poslovanju državnega zbora. Parlamentarno proceduro naj bi poenostavili, predvsem pa naj bi s spremembami poslovnika preprečili zavlačevanje. Po novem naj bi poslanci smeli replicirati le v primeru, ko bi želeli pojasniti, da se je pripetil nesporazum. Pravica do replike naj torej ne bi bila več pravica do polemike. Ta namera utegne izzvati precejšnje ogorčenje bodoče opozicije, saj bodo omejevanje pravice do replike razumeli kot kratenje pravic. Po drugi strani pa bi se parlament izognil neproduktivnim razpravam, ki na izid glasovanja ne vplivajo. Pogajalci naj bi skušali doseči sporazum, da bi še v letošnjem letu v proceduro vložili čistopis novega poslovnika državnega zbora. Seveda pa koalicija, ki bi jo sestavljali zgolj LDS in ZLSD te spremembe ne more izsiliti. Za spremembo poslovnika je namreč potrebnih 60 glasov.

Med prvim zasedanjem komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve so se že pokazali ključni obrisi sprememb sistemskega okvirja. Število delovnih teles se bo zmanjšalo. S to spremembo pa naj bi parlamentarni ustroj prilagodili spremembam ustroja vladne administracije. Hkrati se je med prvim zasedanjem komisije za volitve in imenovanja pokazalo, da spremembe ob LDS in ZLSD podpira tudi DeSUS, kar navaja na misel o sestavi bodoče koalicije.

Vatikanske zadeve

Pogajalci LDS in ZLSD vsaj do zaključka redakcije še niso dorekli vseh vprašanj zunanje politike. Iz vrst Združene liste so prihajale predvsem pripombe o usodi sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo. Združena lista vztraja na stališču, da sedanja verzija sporazuma ni sprejemljiva. LDS glede sporazuma nima tako ostrih pomislekov, vendarle pa to še ne pomeni, da ga podpirajo brez vsakega dvoma. Pred meseci je namreč tedanja Drnovškova vlada zaprosila ustavno sodišče, naj to presodi, ali bi bil podpis sedanjega besedila sporazuma ustavno dopusten. Mnenja pravnikov niso enotna, prerokovanje, kako se bo odločilo ustavno sodišče, pa tudi ne bi bilo na mestu. Če torej ZLSD vatikansko-slovenski sporazum zavrača že vnaprej, LDS čaka na stališče ustavnega sodišča. Če bi ustavno sodišče presodilo, da sporazum ni sporen, bi bil za LDS sprejemljiv.

Neuradne informacije, ki prihajajo iz pogajalskih vrst, govorijo o tem, da enega večjih problemov predstavljajo vprašanja javnih financ. Viri, ki so blizu LDS, govorijo, da je ZLSD na zelo konkretne predloge odgovarjala s splošnimi pripombami. Viri, ki so blizu ZLSD pa odgovarjajo, da je LDS predstavljala predvsem detajle, ni pa predstavila celote.

Vprašanje javnih financ je zelo pomembno tudi glede vladnega sodelovanja DeSUS-a. LDS namreč meni, da bi Slovenija morala spremeniti sistem obračunavanja pokojnin. Pokojnine so trenutno vezane na rast plač, LDS pa meni, da bi morali gibanje pokojnin vezati na bolj stabilen statistični kazalec. Ob koncu lanskega leta so namreč plače zaradi izplačanih novoletnih dodatkov bistveno poskočile, ta nepričakovani skok pa je na pokojninsko blagajno deloval kot vžig plastičnega eksploziva, ki ga uporabljajo izvedenci za protizakonite vlome v jeklene trezorje. DeSUS je hkrati morebitno članstvo v bodoči vladajoči koaliciji pogojeval z vsaj enim ministrskim resorjem. V prejšnji vladi je upokojencem pripadlo mesto ministra brez listnice, ki se je ukvarjal s koordinacijo socialnih vprašanj. Vprašanje pa je, ali bo skrčeni model vladne administracije še dopuščal ustanavljanje ad hoc ministrskih funkcij.

Kljub dejstvu, da LDS in ZLSD do zaključka redakcije nista dorekli vseh vprašanj, sta bili pri nekaterih temah zelo detajlni. Denimo: parlament naj bi poenostavil predpise, ki bi omogočali spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč. Načrtovana sprememba naj bi bila pomembna zaradi dveh razlogov: poenostavila naj bi pridobivanje dovoljenj za stanovanjsko gradnjo ter pridobivanje dovoljenj za gradnjo industrijskih objektov. Dejstvo, da sta LDS in ZLSD to temo obdelali zelo detajlno, najverjetneje dokazuje, da so vabila združeni SLS+SKD za vstop v koalicijo bolj taktične narave. SLS+SKD, zaščitnica svete slovenske zemlje, poenostavitev teh procedur najbrž ne bi pozdravila. Prvi resnejši sestanek med delegacijami SLS+SKD ter LDS se je pripetil v četrtek, 2. novembra, torej v času, ko so pogajalci LDS in ZLSD že zapirali poglavja o poenostavitvah procedur sprememb namembnosti zemljišč. Hkrati naj bi so pogajalci LDS in ZLSD med prvo pogajalsko rundo menili predvsem o načelih, ne pa o kadrih. SLS+SKD pa je še pred prvimi resnimi pogovori postavila kadrovske pogoje. LDS je združeni SLS+SKD ponudila vodenje resorja za kmetijstvo in notranje zadeve (ali pravosodje), SLS+SKD pa se je odzvala z zahtevo, da bi stranki pripadlo vodenje financ, ministrstva za promet in zveze ter enega gospodarskega resorja. Glede na to, da sta LDS in ZLSD bolj ali manj dokončno sklenili ustanoviti megagospodarsko ministrstvo, gospodarskega resorja, ki naj bi ga vodila SLS+SKD, pravzaprav ne bo na voljo. Drnovškova ponudba, da bi SLS+SKD prevzela vodenje resorja za notranje zadeve, je bila vsaj med vrsticami opremljena tudi z imenom. Vodenje ministrstva za notranje zadeve naj bi bilo v bistvu ponujeno dr. Rajku Pirnatu, direktorju inštituta za javno upravo ter nekdanjemu pravosodnemu ministru. Ministrstvo za kmetijstvo pa bi lahko prevzel bodisi dr. Franc Zagožen bodisi Franc But. Vidni predstavniki LDS hkrati navajajo, da združena SLS+SKD ni poslala dovolj jasnih signalov, kaj sploh želi. Posamezni poslanci iz vrst SLS+SKD so sicer trkali na vrata poslanske skupine LDS in mežikali, da bi vstopili v koalicijo, vrh stranke pa je pošiljal zelo mešane signale. Vrata za vstop v koalicijo pa so se medtem zapirala.