Tako blizu in tako daleč

"Slovenija še naprej izpolnjuje koebenhavnska politična merila," tako se začneta redno letno poročilo Evropske komisije za leto 2000 in dokument Strategija širitve, ki zadeva Slovenijo pri vključevanju v EU. Poročilo se letos pojavlja tretje leto zapored, dokument Strategija širitve pa je letos zamenjal lansko Skupno poročilo in prinaša možen okvir za potek in sklep pogajanj za naslednja tri polletna predsedovanja Evropski uniji. Oba dokumenta uživata domala kultni status med politiki držav kandidatk za vstop v EU. Enako ju dojemajo novinarji, ki v teh državah pokrivajo to področje ter seveda politiki in administracija EU v Bruslju.

Kako pomembna sta dokumenta, govorijo tudi informacije o zadnjih vplivanjih na to, kakšna bosta. Dobro poučeni v Bruslju namreč neuradno zatrjujejo, da so bile še v ponedeljek, 6. novembra, torej dva dni pred uradno objavo obeh dokumentov, izjemno obremenjene telefonske linije med Berlinom na eni in pisarno komisarja Guenterja Verheugna, ki je odgovoren za širitev EU ter za končno redakcijo letošnjega poročila in dokumenta Strategija širitve, na drugi strani. Vsebina teh razgovorov naj bi bila zaščita pozicije Poljske kot države kandidatke in njene umestitve v obeh dokumentih. Seveda v luči interesov Nemčije kot njene neposredne sosede in države, ki ji iz številnih razumljivih razlogov nikakor ne more biti vseeno, kaj in kdaj bo Poljska doživela na poti včlanitve v EU.

Fokus - gospodarstvo

V Sloveniji je neprijetno odjeknila zlasti navedba v Strategiji širitve, ki zadeva gospodarsko področje. Tu komisija Slovenijo sicer ocenjuje kot tržno delujoče gospodarstvo. Pri izpolnjevanju dveh gospodarskih kriterijev iz Koebenhavna, ki od kandidatk zahtevata vzpostavitev tržnega gospodarstva in sposobnost soočanja s konkurenco ter tržnimi sistemi v EU, pa je Komisija Slovenijo uvrstila v tretjo skupino kandidatk. V prvi sta Ciper in Malta, ki resnici na ljubo sploh nista tranzicijski državi. V drugi so Madžarska, Poljska in Estonija, v tretji pa je poleg Slovenije še Češka. V Sloveniji naj bi bila moteča predvsem še vedno prevelika vloga države na posameznih gospodarskih področjih. To naj bi veljalo zlasti za banke in zavarovalnice. Slovenija je dobila podobno oceno ter bila uvrščena enako že lani. Letos so bila pričakovanja večja, vendar je po mnenju Komisije EU napredovala na tem področju le Estonija, ki se je povzpela iz tretje v drugo skupino ocenjenih držav kandidatk.

Nezadovoljstvo z uvrstitvijo Slovenije v dokumentu Strategija širitve izhaja iz prepričanja, ki je trdno zasidrano tako v slovenski javnosti kot tudi politiki, nekaj manj v gospodarski stroki. Namreč da Slovenija na gospodarskem področju med drugimi državami kandidatkami, ki so se rešile komunističnega objema, preprosto nima tekmeca. Prepričanje izhaja iz nekaterih dejstev, ki brez dvoma držijo. To zadeva predvsem višino vrednosti bruto domačega proizvoda, ki je daleč najvišji med kandidatkami za vstop v EU in je že dosegel raven dveh članic EU: Grčije in Portugalske. Podobno je z višino osebne porabe na prebivalca ter z osebnim standardom nasploh. Gledano na prebivalca dosega Slovenija prav tako izvrsten dosežek pri višini izvoza. Prav izvoz pa je področje, o katerem v Sloveniji na splošno nimamo realne slike. Več kot dve tretjini slovenskega izvoza v države EU je vsekakor pomemben dosežek, zlasti ker je nastal tudi kot posledica prisiljene preusmeritve z nekdanjega jugoslovanskega tržišča. Podatki Komisije EU v Strategiji širitve pa ne dajejo veliko razlogov za pretirano samozadovoljstvo. Slovenski izvoz v države EU, ki znaša sedaj 66 odstotkov vsega letnega izvoza, še zdaleč ni najboljši dosežek med državami kandidatkami. Še več! Ta odstotek presegajo kar štiri države: Češka z 69,2, Poljska s 70,5, Estonija z 72,7 in Madžarska s 76,2 odstotka. Da bo slika popolna, je treba dodati, da mnogokrat neutemeljeno podcenjevana Romunija dosega le malo slabši rezultat od Slovenije: 65,5 odstotka letnega izvoza v države Evropske unije.

Težave

V slovenski, tudi politični javnosti je mnogokrat oblikovano zmotno prepričanje, kam je usmerjena pozornost EU in njenih strokovnjakov, ki delajo v Misiji EU v Ljubljani, pri oceni slovenskega približevanja EU. V ospredju so ponavadi gospodarske teme, prilagajanje naše zakonodaje evropski, proces privatizacije, razmere v bančništvu ter zavarovalnicah, sodni zaostanki in počasnost denacionalizacije, reforma javne uprave, položaj kmetijstva in še marsikaj s seznama tako imenovanih velikih tem. Podroben pregled obeh letošnjih dokumentov EU, ki zadevata Slovenijo na poti v EU, pokaže izredno pozorno spremljanje celotnega dnevnega življenja v Sloveniji. Naj omenimo nekaj tem, ki so se zdele piscem gradiva pomembne: dogajanja v zvezi z volilno zakonodajo, stanje v zvezi s preoblikovanjem občine Koper, zamude pri postopkih dodeljevanja slovenskega državljanstva, problem azilantov in nevzdržne razmere pri njihovem ilegalnem vstopanju v Slovenijo na meji s Hrvaško ter pozneje njihovi namestitvi, delo sindikatov ter njihovo sodelovanje z vlado, položaj manjšin s poudarkom na položaju Romov. Ta in druga vprašanja s tega področja so ocenjena pozitivno in kot izpolnjevanje koebenhavnskih kriterijev.

Na nekaterih drugih področjih, ki prav tako navidezno niso tako pomembna kot recimo privatizacija bank ali zavarovalnic, so ocene kritične, celo zelo kritične. Poročilo pri oceni prevajanja zakonodaje Evropske unije oziroma tako imenovanega acquisa v slovenščino izreka Sloveniji ostro kritiko in zahteva nujne izboljšave. Gre za prevod približno 86.000 strani tako temeljne kot izvedene zakonodaje iz nekakšnega uradnega lista EU v slovenščino. Doslej je prevedenih 23.600 strani. Kar ni malo, ni pa niti veliko in še manj toliko, kot bi bilo potrebno. Zadeva se še poslabša ob spoznanju, da je vse prevode treba tudi pravno redigirati, pravilnost prevoda pa na koncu še potrdi skupno telo Evropske komisije in Evropskega parlamenta. V Sloveniji je trenutno pravno redigiranih 26 (!) strani od vseh do sedaj prevedenih tekstov. Za prevajanje strokovno visoko zahtevnih tekstov ima vlada na voljo 38 prevajalcev, poleg tega pa še razne pogodbene in honorarne sodelavce. Za primerjavo: Estonija je prevedla nekaj več kot 20.000 strani in polovico od tega tudi že pravno redigirala. Češka je prevedla 28.000 strani in od tega več kot tretjino tudi pravno redigirala. Najuspešnejša je Madžarska s 35.000 prevedenimi stranmi in 20.000 stranmi pravne redakcije. Kritiko si je poleg Slovenije zaslužila tudi Poljska s 26.000 stranmi prevoda, a vendar s 4000 stranmi pravne redakcije. Največji problem tega poraznega stanja pa je v tem, da morajo biti prevodi opravljeni do dneva vstopa. Ta sicer še ni ravno blizu, vendar tak obseg prevoda in pravne redakcije nikakor ne more biti opravljen v nekaj mesecih.

Nesposobnost in hrvaško vprašanje

Zadovoljstvo, ki so ga s sorazmerno ugodnimi ocenami EU pokazali v vladnih krogih, je le delno utemeljeno. Neutemeljeno je tudi zaradi prikrivanja, da so bile poteze Bajukove vlade na področju organizacije "evropskega posla" popolnoma zgrešene, čeprav je predsednik vlade dr. Andrej Bajuk prav to področje opredeljeval kot prednostno. Odprava statusa ministra za vodjo Službe za evropske zadeve je praktično presekala povezavo te službe z drugimi ministrstvi. Vodenje je sprva prevzel sam predsednik vlade dr. Bajuk in ga sam opustil že po nekaj tednih. Tako je to službo vodil dr. Janez Potočnik, ki je ob tem opravljal tudi svojo osnovno nalogo - vodenje ožje pogajalske skupine. Za povrh se je dr. Potočnik sej vlade lahko udeležil le, ko so obravnavali točk iz neposrednega delokroga SVEZ. V tem času je zunanji minister Lojze Peterle v okviru zunanjega ministrstva postavil na noge posebni oddelek - sektor za evropske integracije in ekonomske odnose, ki ga vodi državni podsekretar Iztok Jarc. Stvar ne bi bila nenavadna, če ne bi teh 17 ljudi počelo praktično to, kar morajo ali bi morali početi zaposleni na SVEZ. Tam pa je zaposlenih 120 ljudi. Ob vsem tem silnem aparatu pa je še sploh nenavadno, da je Slovenija izgubila 1,5 milijona ekujev iz programa Phare, in to zaradi nerealizacije programa. Po domače - ker jih ni znala porabiti, je EU Sloveniji odvzela polovico od že dodeljenega zneska 3 milijone ekujev. Zadeva se je zgodila pred nekaj dnevi, v času evforičnega branja in komentarjev letošnjega poročila in Strategije širitve EU.

Ob vsej tem ne kaže v poročilu prezreti pomembnega opozorila Sloveniji, da naj čim prej uredi vsa odprta vprašanja s sosednjo Hrvaško. To opozorilo je prvič tako jasno in v zadnjem obdobju pogajanj toliko bolj pomembno. V kakšnih odnosih sta Slovenija in Hrvaška, dovolj dobro ponazarjajo nedavni dogodki: pogojna obsodba naših vohunov v akciji Zavrč in zadržanje milijon DEM vrednega avta, večinska zavrnitev poslancev hrvaškega sabora, da se v hrvaško ustavo ponovno vrne slovenska manjšina, začetek sodnih postopkov v medsebojnih tožbah slovenske in hrvaške strani glede domnevnih dolgov za neplačane račune v jedrski elektrarni Krško ter napoved slovenskega protesta Hrvaški zaradi enostranske prekoračitve dovoljenega obsega vzdrževalnih del na bregu reke Dragonje. Odnosi med državama so torej izjemno zapleteni. Kljub temu pa je povsem jasno, da bo določitev meje za Slovenijo ključnega pomena pri vstopu v EU.