Nazaj v vladni raj

Ko se je predsednik LDS Janez Drnovšek odločal o tem, ali naj v vlado povabi SLS + SKD Slovensko ljudsko stranko, je imel na tehtnici dva argumenta. Na eni strani negativne štiriletne izkušnje s Slovensko ljudsko stranko Marjana Podobnika ter dejstvo, da je združena stranka brez prave identitete in razdeljena na številne struje, zaradi česar je povečana nevarnost prestopa njenih poslancev v Novo Slovenijo Andreja Bajuka ali med neodvisne poslance. Po drugi strani pa je bilo Drnovšku od vsega začetka jasno, da je prav združena stranka edina partnerica, s pomočjo katere lahko brez večjih zapletov reši odnose z rimskokatoliško cerkvijo ter si na ta račun zagotovi imidž zmernega politika.

Vstop SLS v vladno koalicijo leta 1997 je bil logičen, saj je stranka na volitvah dobila petino glasov. Po letošnjih volitvah, ko je združena stranka ta rezultat prepolovila, bi bila logična poteza odhod v opozicijo. A namesto kazni, ki so ji jo določili volilci, naj bi bila največja poraženka letošnjih državnozborskih volitev nagrajena z mestom v vladi. Nič čudnega torej, če je bilo glavno vprašanje preteklega tedna, kako prepričati članstvo združene stranke, da je vstop v vlado najboljša rešitev za povolilno rehabilitacijo. Najtrši del te misije so opravili kar sami liberalci. Še najbolj s prodajanjem tako imenovanega češkega modela, po katerem bi LDS vladala sama s podporo manjših strank, medtem ko bi SDS kot največja opozicijska stranka prevzela predsedovanje državnega zbora. Čehi se pritožujejo nad lastnim modelom, češ da vladni stranki onemogoča izvrševanje ključnih nalog. Zakaj bi bila torej LDS fascinirana nad neuspešnim modelom? Preprosto, liberalcem je povsem jasno, da za združeno stranko ni hujšega kot to, da bi bila v opoziciji skupaj s socialdemokrati in Novo Slovenijo, pri čemer bi Janez Janša prevzel tudi vodenje parlamenta, zato so s tovrstno možnostjo spretno žugali v javnosti.

Prav tolikšna, kot je želja LDS, da dobi v koalicijo združeno stranko, je želja slednje, da bi bila vanjo sprejeta. Za to so pripravljeni žrtvovati oziroma v pozabo potisniti nekatere vodilne strankine funkcionarje, kot sta na primer brata Podobnik. Večina v stranki tako ali tako že dolgo verjame, da postavitev stranke na nove temelje in razširitev njene volilne baze ni mogoča z reklamiranjem preživetih politikov. Prav tako se večina zaveda, da bi bilo sodelovanje v vladi najboljši obliž na rano volilnega neuspeha, saj bi s tem stranki prihranili notranje razprtije in ji z bolj konsistentnim delom v vladi v naslednjih štirih letih vrnili vsaj minimalen ugled. To se je pokazalo že na seji sveta stranke v začetku preteklega tedna, ko se je večinsko mnenje nagibalo k vstopu v vlado ter odlaganju volilnega kongresa stranke. Po zadnjih različicah naj bi bila večina proti temu, da bi bil kongres sklican že pred božičem (kot je predlagal izvršilni odbor stranke) in da bi bil šele konec januarja ali v začetku februarja prihodnjega leta. Najpomembnejši razlog za zavlačevanje je pridobitev manevrskega prostora za lobiranje, tako da bi si strankina alternativa zagotovila dovoljšno podporo za popolno in ne le navidezno menjavo vodstva. Prevladuje mnenje, da s "čistko" ne gre hiteti. K takšnemu pristopu se nagibajo tudi najbolj radikalni strankini funkcionarji, ki so takoj po volitvah govorili, kako brez takojšnjega očiščenja združena stranka nima prihodnosti. Še več. Isti radikalci so spremenili tudi svoje mnenje o vstopu v vlado. Po volitvah so trdili, da je edina pravična kazen opozicija, pretekli teden pa so na pogajanjih LDS naredili vse, da bi se priljubili Drnovšku, čigar politično modrost iz dneva v dan bolj kujejo v zvezde.

Zagretost strankinih funkcionarjev za vstop v vlado je pokazala tudi sestava pogajalske skupine, ki je imela kar dvanajst članov - od predsednika Franca Zagožna, podpredsednika stranke Jožeta Duhovnika in državnega sekretarja na ministrstvu za kmetijstvo Francija Buta do Jožeta Vidmarja, Andreja Umka, Antona Bergauerja in Janka Deželaka. K osnutku koalicijske pogodbe, ki jo je LDS pripravila v sodelovanju z ZLSD, so pogajalci združene stranke imeli kar za enajst strani pripomb. LDS pa jih je večinoma sprejela brez zadržkov. Med drugim je bila pripravljena upoštevati predlog združene stranke, da se v koalicijsko pogodbo ne zapisuje zaveza o spremembi volilne zakonodaje, po kateri bi odpravili sedanje volilne okraje ter povečali število volilnih enot, s čimer bi dosegli večjo neposrednost pri izvolitvi poslancev. Združena stranka je prepričana, da ni potrebe po naglici in da bi bilo spreminjanje volilne zakonodaje v tako kratkem času za volilce prevelik šok. Zataknilo pa se je pri maloobmenjem sporazumu s Hrvaško, za katerega združena stranka ni mogla zagotoviti podpore in je zahtevala, da poslanci združene stranke pri tem vprašanju ne bi bili zavezani določilom koalicijske pogodbe. Položaj je bil videti brezizhoden, saj LDS v koalicijo ni bila pripravljena sprejeti stranke, ki bodočemu mandatarju že na začetku vladne seanse ne bi mogla zagotoviti vsaj minimalne lojalnosti do enega od ključnih vprašanj. Na koncu, tako rekoč v finišu pogajanj, je Zagožen vendarle privolil v pogoje LDS z enim samim "zadržkom": da bo stranka pri tem vprašanju podprla mnenje ustavnega sodišča - kakršno koli že bo.

Enako zagreto kot programskega dela koalicijske pogodbe so se pogajalci združene stranke lotili tudi kadrovskih vprašanj. LDS jim je ponudila ministrstva za pravosodje, notranje zadeve in kmetijstvo, s čimer pa niso bili zadovoljni. Že v začetku tedna je bilo slišati namige, da bi namesto pravosodja rajši prevzeli finance, promet, delo ali šolstvo. Še več. V četrtek so liberalcem na pogajanjih ponudili dvanajst ministrskih imen, med katerimi naj bi ožji izbor opravil kar sam Drnovšek. Pri čemer je zanimivo, da med imeni ni bilo Rajka Pirnata, čeprav so ga mediji ves teden omenjali kot najverjetnejšega kandidata za notranje ministrstvo. Razlog? Pirnat ni privolil v kandidaturo. Osebno naj bi se bolj kot za ministrsko funkcijo ogreval za stolček ustavnega sodnika. Eno mesto v tej ustanovi je namreč še vedno prosto. Zanj naj bi kandidiral nekdanji poslanec ZLSD Ciril Ribičič, SLS + SKD pa računa, da bi to mesto prevzel Pirnat. Če bi se načrt združene stranke uresničil, bi imela desnica večino na ustavnem sodišču, s tem pa bi si Zagožnovi fantje olajšali tudi vest glede privolitve v pogoje LDS o maloobmejnem sporazumu.

Cena za to, da je LDS pismo o nameri o sestavi koalicije podpisala tudi s SLS + SKD in ne le z ZLSD in Desusom, je bila zahteva združene stranke, da bi se do torka, ko mora odločitev stranke o vstopu v vlado potrditi tudi njen glavni odbor, še pogajali o kadrovskih vprašanjih. Tako naj bi bili v SLS + SKD pripravljeni prevzeti kmetijski resor (vodil bi ga But) ter notranje zadeve (vodil bi jih nekdanji varuh človekovih pravic Ivo Bizjak), medtem ko naj bi pravosodje zamenjali z ministrstvom za delo. Najresnejša kandidata za to funkcijo naj bi bila državni sekretar na ministrstvu za zdravstvo Janez Zajc ter nekdanja direktorica agencije za privatizacijo in sedanja državna sekretarka na ministrstvu za finance Sonja Bukovec.