Mandatarjevi taktični udari

Dr. Janez Drnovšek je štirinajsti povojni predsednik slovenske vlade. Dr. Andrej Bajuk je bil trinajsti povojni predsednik slovenske vlade. Pravkar omenjeni dr. Drnovšek je nosil tudi številko dvanajst. Drnovšek je edini predsednik slovenske vlade, ki mu je uspelo, da se je po nezaupnici vrnil v predsedniški urad. No, Drnovšek bi lahko nosil tudi kakšno drugi številko. Če bi šteli samo predsednike vlade neodvisne in večstrankarske Slovenije, bi Drnovšek nosil številko dve in štiri. Če bi k povojnim predsednikom slovenske vlade prišteli še viteza Pogačnika, ki je slovensko vlado vodil davnega leta 1918, bi dobil nekoliko višjo zaporedno številko. Na seznam bi lahko uvrstili tudi Mitjo Ribičiča, ki je bil predsednik vlade SFRJ. No, potem bi se spodobilo, da bi na seznam uvrstili še dr. Antona Korošca, ki je vodil eno od vlad v kraljevini SHS.

Ne glede na vrstno številko, ki jo nosi, bo Drnovšek na tem seznamu kmalu dosegel izjemno mesto. Vlado je vodil že osem let, zdaj pa začenja nov štiriletni mandat. Že prihodnje leto bo po letih, ki jih preživel na položaju predsednika vlade, prehitel Borisa Kraigherja, predsednika slovenske vlade med letoma 1953 in 1962. Drnovšek je že prehitel Miho Marinka, ki je vlado vodil sedem let, med letoma 1946 in 1953. Vsi ostali predsedniki vlad so uradovali krajši čas.

Kako se Drnovšek odreže, če ga postavimo ob bok ostalim povojnim predsednikom vlad? Do leta 1965 so vlade vodili narodni heroji. Boris Kidrič (1945 - 1946) je veljal za fanatično marljivega in odločnega operativca. Miha Marinko (1946 - 1953) je veljal za prekaljenega revolucionarja, človeka, ki se je zaradi komunistične aktivnosti v zaporu znašel kar petnajstkrat, kakšnih izjemnih organizacijskih sposobnosti pa ni pokazal. Boris Kraigher je - kot Kidrič - veljal za operativca. In - kot Kidrič - je nosil čin generalpodpolkovnika. Tako kot Kidrič se je tudi Kraigher s položaja predsednika slovenske vlade preselil v Beograd in prevzel funkcijo v zvezni vladi.

Zadnji narodni heroj, ki je vodil slovensko vlado, je bil Viktor Avbelj (1962 - 1965). Uradoval je relativno kratek čas, v tem času je bil v senci zvezne vlade.

Med heroji

Če Drnovška primerjamo s tistimi predsedniki slovenske vlade, ki so nosili naziv narodnega heroja, ugotovimo, da se kar hudo razlikuje. Drnovšek ni herojski tip. Niti na partizanske proslave ne zahaja. Tudi pri vojakih ni bil. Kar je zanimivo. Tudi Lojze Peterle, Drnovškov predhodnik, ni bil pri vojakih. In, kar je bolj logično, tudi dr. Andrej Bajuk ni bil deležen tega veselja, da bi jedel pasulj, skuhan v loncih JLA. Če so torej do leta 1965 vlado vodili možje, ki so bili hkrati tudi generalpodpolkovniki JLA ali pa vsaj partizanski poveljniki in narodni heroji, so po letu 1990 vlado vodili zgolj možje, ki niso bili v JLA. Res pa je, da je bil Drnovšek kot predsednik predsedstva SFRJ vrhovni poveljnik Jugoslovanske ljudske armade, vendar se je z vojsko ukvarjal bolj kot pogajalec in diplomat. Po desetdnevni vojni pa se je uspešno pogajal o umiku JLA iz Slovenije, po osamosvojitvi pa se je z velikim veseljem srečeval z nekdanjim generalnih sekretarjem zveze NATO Solano.

Med predsedniki vlad, ki so nastopili po letu 1965, bi našli več oseb, ki imajo z Drnovškom določene stične točke. Janko Smole, ki je slovensko vlado vodil med letoma leta 1965 in 1967, je v vlado prišel kot finančnik. Pred vrnitvijo v Ljubljano je bil namreč guverner jugoslovanske centralne banke. Še pred tem je Smole služboval kot uradnik Mednarodne banke za obnovo in razvoj. Bančnik je tudi dr. Andrej Bajuk, ki je pravkar zapustil položaj predsednika vlade. Tako kot Smole je tudi dr. Bajuk dolga leta uradoval v Washingtonu, le da je dr. Bajuk služboval v Inter-ameriški razvojni banki. Janko Smole pa v ustanovi, ki je danes najbolj znana po imenu Svetovna banka. Drnovšek sicer nima izkušenj v mednarodnem bančništvu, res pa je, da je bil pred vstopom v politiko perspektiven direktor trboveljske veje Ljubljanske banke.

Še en predsednik slovenske vlade se je ukvarjal z bančništvom. Vendar je Dušan Šinigoj, premier med letoma 1984 in 1990, v bančne vode zavil šele po končani politični karieri. Leta 1990 je namreč prevzel vodenje novogoriške veje Ljubljanske banke.

Do leta 1965, ko je vodenje vlade prevzel Janko Smole, je veljalo, da perspektivne in operativne predsednike slovenske vlade čaka služba v zvezni vladi. Kidrič in Kraigher sta se v Beogradu ukvarjala z gospodarstvom. Janko Smole je funkcijo v Sloveniji prevzel potem, ko je dalj časa služboval v Beogradu. Tudi dr. Drnovšek je bil naprej visoki federalni funkcionar, šele potem pa postal predsednik slovenske vlade. Iz Beograda v Slovenijo pa je pripotoval tudi dr. Anton Vratuša, mož, ki je vlado vodil med letoma 1978 in 1980. Nekdanji sodelavci dr. Vratuše navajajo, da se ta ob vrnitvi v Slovenijo ni znašel. Slovenskih političnih razmer zaradi dolgotrajne odsotnosti ni poznal. Niti to, da je bil dolga leta Kardeljev sodelavec, mu ni pomagalo. Sicer pa je po vojni služboval v zvezni Udbi, vojaški obveščevalni službi, zvezni administraciji in jugoslovanski diplomaciji. Če sta Janko Smole in Andrej Bajuk službovala v Washingtonu, je Vratuša kot diplomat tri leta bival v New Yorku. Tudi dr. Drnovšek ima v delavski knjižici vpisan podatek o nekaj mesecev trajajoči diplomatski službi. Leta 1977 je namreč kot nižji uradnik služboval na jugoslovanskem veleposlaništvu v Kariu.

Na relaciji Ljubljana - Beograd je potoval tudi Janez Zemljarič, energični predsednik vlade med letoma 1980 in 1984. Zemljarič je po letu 1984 prevzel funkcijo podpredsednika zvezne vlade in jo opravljal pet let. Tudi Andrej Marinc, predsednik slovenske vlade med letoma 1972 in 1978, je po končanem mandatu odpotoval v Beograd in funkcijo podpredsednika zvezne vlade opravljal do leta 1979.

Zemljarič je zanimiv še zaradi ene podrobnosti. Predsednik vlade je postal potem, ko je nekaj let vodil ministrstvo za notranje zadeve. Tudi Boris Kraigher je na položaj predsednika vlade prišel z notranjega ministrstva.

Med šahisti

Nekaterim predsednikom slovenske vlade opazovalci z daljšim stažem pripisujejo strašansko energičnost. Legende o tem, kako je predsednik vlade Janez Zemljarič z očali tolkel po mizi, še vedno krožijo med starejšimi vladnimi uradniki. Med grozno energične pa lahko uvrstimo še Borisa Kidriča, Borisa Kraigherja in Staneta Kavčiča, ki je vlado vodil med letoma 1967 in 1972. Drnovšek ni človek, ki bi z roko tolkel po mizi. Ne sodi med energične predsednike. Včasih vzbuja vtis neodločnega človeka, njegovi sodelavci pa pravijo, da je ta vtis napačen. Drnovšek je po duši šahist. Ni hitropotezen. Pravijo, da je v mladosti v resnici veliko šahiral, da se je loteval celo simultank in slepega šaha. Novinarski kolega, vešč šahovskih zvijač, je Drnovškovo politično šahiranje označil za pasivno igro s taktičnimi udari. Drnovšek skrbi, da je njegova obramba čvrsta, občasno pa se odloča za presenetljive napadalne poteze. Že dejstvo, da je vlado sestavil četrtič in v tem času ni pridelal škandala, ki bi resneje škodoval njegovi javni podobi, dokazuje, da je kralj na Drnovškovi šahovnici ves čas na varnem. Vprašanje je, ali zaradi Drnovškove pasivne igre včasih ne trpi učinkovitost vlade. Precej verjetno je, da je tudi sam prišel do podobne ugotovitve, saj se je med letošnjim sestavljanjem vlade odločil za bolj tvegano igro, pravzaprav simultanko. Na prvi deski je brez zadržkov tvegal konflikt s strujami znotraj lastne stranke. Na drugi deski se je odločil za drzno igro proti ZLSD. Na tretji deski pa je umirjeno igral proti združeni SLS+SKD, še vedno omotični od volilnega poraza. Zagožnovi stranki je hitro ponudil tri ministrske položaje; v šahovski terminologiji bi temu rekli časten remi. Z imenovanju ministrov je poskrbel tudi za to, da bosta v združeni SLS+SKD na vplivu pridobivala novi kmetijski minister Franc But in pravosodni minister Ivo Bizjak, torej zelo zmerna politika.

Zlasti Drnovškova partija proti ZLSD je vredna pozornosti. Drnovšek je namreč Združeno listo lovil v past časovne stiske. Najprej je koalicijska pogajanja z Združeno listo zamrznil in medtem na hitro sklenil dogovor z združeno SLS+SKD. Ko pa je koalicijska pogajanja nadaljeval, je Združeni listi postavil pogoj, da mora predlagati ministrico za kulturo, ne pa morebiti ministra. V nekem trenutku je sporočil, da je zastavica na uri, ki beleži čas za razmišljanje, Združeni listi padla. In predlagal svojo kandidatko, dr. Janko Kolar. Presenečenje je bilo velikansko. Najprej zato, ker v koalicijski pogodbi piše, da bo ministrstvo za kulturo pripadlo Združeni listi. Drugič zato, ker je Drnovšek na ministrsko funkcijo predlagal osebo, ki v političnih krogih velja za popolno neznanko. Dejstvo, da je dr. Jana Kolar doktorantka kemije, za politično funkcijo ni ovira. Konec koncev, tudi Boris Kidrič je pred vojno študiral kemijo. In tudi Marko Bulc, Drnovškov tekmec na volitvah za člana predsedstva SFRJ leta 1989, je po poklicu kemik. Drnovškova odločitev, da za kulturno ministrico predlaga dr. Kolarjevo, je bila presenetljiva predvsem zato, ker se dr. Kolarjeva s politiko ni ukvarjala. Če pa na Drnovškove poteze pogledamo skozi očala šahovskega komentatorja, ugotovimo, da je predsednik vlade to potezo odigral zato, ker je čakal na reakcijo Združene liste. Reakcija Združene liste pa je bila absolutno logična, pričakovana. Predsednik ZLSD Borut Pahor je namreč po posvetu z vrhom stranke Drnovšku očital, da krši koalicijsko pogodbo. Takoj zatem je Drnovšek na videz defenzivno preklical kandidaturo dr. Kolarjeve in za kulturno ministrico predlagal Andrejo Rihter, poslansko ZLSD in direktorico celjskega muzeja novejše zgodovine. Združena lista je bila vesela, Drnovšek pa je po defenzivni potezi znova udaril. "Pred vlado je veliko težkih nalog in koalicijsko pogodbo bo potrebno dosledno izpolnjevati," je povedal. Takoj zatem pa je dodal, da bo sam zelo budno spremljal, ali Združena lista izpolnjuje določila koalicijske pogodbe. Glede na to, da je koalicijska pogodba največ napornih nalog namenila ministrstvu za delo, ki ga vodi član ZLSD dr. Vlado Dimovski, je Drnovšek Združeno listo prisilil k nekakšnemu dvakratnemu podpisu. S tem, ko je sam kršil koalicijsko pogodbo in potem koalicijski prekršek saniral, je tudi Združeno listo zavezal k temu, da besedilo pogodbe jemlje smrtno resno. Drnovšek je torej izsilil potezo Združene liste. Izsilil je očitek, da krši koalicijsko pogodbo, da bi lahko v prihodnjih mesecih Združeno listo držal v šahu istega očitka.