Okolje / Divja sežigalnica

Po pričevanju prebivalcev južnega dela Ljubljane, ki morajo vdihovati dim, poln nevarnih strupov, ki nastajajo pri sežigu umetnih mas, se sežig izvaja v različnih časovnih presledkih, včasih pa kar vsak teden. Ker prihaja dim iz smeri ljubljanske deponije, so se prizadeti meščani najprej, tega je že več kot leto dni, obrnili na javno službo, ki upravlja z deponijo, in ta jim je zagotovila, da se sežiganje ne vrši pri njih. Zato so naslednjič, ko so opazili kurjenje, opravili terenski ogled. Sledili so dimu, kar ni bilo težko, saj se je dimni steber dvigal z Barja v širini menda kar trideset metrov in okrog sto metrov visoko - na tej višini se je dim razlezel kilometre v širino in se počasi usedal na naselja južne Ljubljane. Ubrali so jo do Rakove Jelše in nato nadaljevali po edini poti, ki vodi v notranjost Barja. Po slabem kilometru hoje so prišli do kurišča, kjer jih je skoraj kap. Kurišče sta obvladovala dva človeka. Eden je s tovornjakom dovažal odpadke, ki v normalnem svetu zaslužijo posebej skrbno high-tech obravnavo, drugi pa jih je z bagerjem nalagal na ogenj. Sledil je prepir in kurjača sta obljubila, da tega ne bosta več počela.