Rasistični ampak

Za javnim prizoriščem, na katerem so nastopali begunci, preplašeni lokalci, zbegani policisti in razburjeni mediji, ki so neusmiljeno sledili klicu po svežih novicah, se je v zakulisju zbrala drugačna zasedba: osupli človekoljubi, nevladne organizacije in ogorčene stanovske združbe, ki v udobni samoumevnosti svojih prepričanj o enakosti kar niso mogli verjeti očem in ušesom. V privajenem refleksu civilnodružbenega demokratizma, izšolanega med ruševinami prejšnjega režima, so najprej kot edinega krivca za nezaslišane razmere popadli državo. Za trenutek je kazalo, da bo stvar postala resnično nevarna, potem sta v javnih nastopih položaj na novo opredelila Kučan in Drnovšek. Iz "varnostne grožnje Sloveniji" in groženj čistosti narodovega telesa sta izluščila preprosto, razorožujočo realnost: nesrečne in do konca obubožane, prestrašene ljudi. Razburjenje se je potem izteklo v tisto, kar zdravi razum vedno ustanovi kot svojo skrajno točko razumevanja, v prepričanje, da gre pri "ksenofobih" in "antiksenofobih" pač za dve stališči, od katerih ima vsako pol prav, pol pa narobe. Kaj se je zgodilo?

Hudič tukaj izjemoma ne tiči v podrobnostih, temveč v generaliji: v doživljanju slovenstva. To se zdi tako snovno, otipljivo in homogeno, da celo resni ljudje pozabljajo na analitično higieno in govorijo "Slovenci smo ...", "Slovenci delajo ..." čisto tako, kakor da gre za dejanskega socialnega akterja in subjekt. Ideološki sprimek slovenstva so v igri z ilegalnimi prebežniki v svoj zastavek podložili prav vsi udeleženi, le da jim je šlo za zelo zelo različne stvari. Pravzaprav bi lahko rekli, da se je pri vsej stvari razkrivalo in razgalilo slovenstvo, ne tujstvo.

Država, na primer, je kot slovenstvo razkazovala pozicijo koloniziranca; proces priključevanja Evropi dobršen del oblastnega razreda razume kot svoj zasebni preboj iz province v kozmopolitsko meščanstvo, cena pa je med drugim posebej zavzeto razkazovanje lojalnosti politični eliti Evrope. Pri prebežnikih se jim je zgodila posebej zanimiva napaka v razumevanju stvari: ker Evropa priseljevanje s svetovnega juga in vzhoda definira kot problem, ki ga je treba preprečevati, zaustavljati in sploh reševati, so stvar razumeli tako, kot da morajo pripadnost tej politiki razkazovati s posebej strogim ravnanjem s prebežniki in se tako pokazati za vestne nočne vratarje Evrope. Ta zamenjava načelne politike s konkretnimi osebami se ni kazala le v domačih cestnih zaporah, kjer so vam fantastično obrambno oblazinjeni policisti pod nos pomolili avtomatsko puško, da so se prepričali, da v avtu ne tovorite prebežnikov; ne le v televizijskih posnetkih zamreženih kletnih oken na Celovški, za katerimi so bili natrpani razjarjeni prebežniki; policijske "strokovne prijeme" s prebežniki kot edino, kar se z njimi počne, si je pred dnevi lahko ogledal ves svet v slovenskem prispevku k oddaji CNN World Report. Seveda se s stvarjo zdaj ukvarja le policija, nad čimer se lahko zamislimo. Tvegala bom nepopularno tezo, da policija ni kriva, temveč edina. Mediji so zadevo osmislili na način, ki zagotavlja dobro prodajo, torej s senzacionalizmom, napihovanjem in alarmizmom, podložili pa vse skupaj s tržno preverjeno zaznavo slovenstva: če opazite ljudi temne polti, sporočite policiji; če vidite kupe obleke, se jih ne dotikajte, ker so polni nalezljivih bolezenskih klic; posvarite otroke pred temnopoltimi! Slovenija (to se pravi slovenstvo, slovenska bit) je varnostno ogrožena!

Na tretji strani so svoje pomenske investicije v slovenstvo razkazovali lokalni prebivalci, ki so s prebežniki v takem ali drugačnem stiku. Temeljno presenečenje so bile očitne pojmovne zmote, ki so se zdele kot nepričakovan odmev starih, režimskih časov: prebežniki so na ulicah, v parkih, vsepovsod! Vse je zasvinjano! Prosto se gibljejo med nami! Naše otroke gledajo! Ali so jim kaj hudega storili? Ne, ampak gledajo jih! Na prvi pogled etnografsko vznemirljiv element; toda zaznava o zastrupljajočem pogledu in prisotnosti tujca je imela drugo podlago, za kapitalistično demokracijo kaj čudaško predstavo, da je javni prostor, ulica in park, "naš" prostor. Postalo je očitno, da samoupravne predstave o javnem in zasebnem tranzicije niso le preživele zdrave in močne; splošni pojem slovenstva (slovenska državnost, slovenska osamosvojitev) je bil očitno razumljen kot radikalna, dokončna uresničitev ciljev etničnega nacionalizma.

Čas bi bil, da bi politični akterji, posebej še liberalna demokracija, ki je na oblasti in je po definiciji nosilka ideologije svobodnega kapitalizma in demokratizma, stvar pojasnili. Z odločitvijo za državnost se nismo opredelili za etnično čistost, nasprotno, na plebiscitu smo izbrali ureditev, v kateri je javni prostor odprt čisto vsem, tudi zelo drugačnim. Z uvedbo zahodne demokracije smo se odločili zgolj za varstvo zasebnega prostora, ki je bil v starem režimu javna stvar, za varstvo zasebne lastnine, stanovanja, osebe, nedotakljivosti telesa. Kako se je lahko zgodilo, da zdaj nekateri mislijo, da lahko zaprejo javne ceste zato, ker na njih nočejo videti ljudi, ki se jim zdijo drugačni in ki se vedejo tako, da so jim zoprni? Kako je mogoče, da policija zaradi nezadovoljstva stanovalcev v soseski beguncem "omeji uporabo mobitelov"?

Za nameček tudi tisti, ki si očitno pripisujejo stališče razuma, reciklirajo zgolj zdravi razum. V minulih dneh smo neštetokrat slišali in prebrali parafraze tiste razvpite izjave nekega šefa ameriškega Ku kluks klana, ki je rekel, da ni rasist, saj ima celo psa črnega, ampak ... Da ne gre za ksenofobnost, ampak za "naraven refleks" človeka, ki zagleda "čokoladnega" črnca "na slovenskih poljih". Takšna sprevrženost argumenta je mnoge tako presenetila, da so pozabili pojasniti, kaj rasizem v resnici je; da je natančno v tem "ampak", ki se zdi "naraven", tehnično se pa zgodi po metodi, ki ji zgodovinarji rečejo indukcijska: stereotipi o skupinah ljudi, ki so navadno zgolj predsodki in umisleki, se vpišejo v konkretnega človeka, v osebo prav enako, kot zdaj pri nas za problem prebežništva v Evropi fizično kaznujemo posamezne prebežnike: Somalci so obrezovalci žensk, zato tegale Somalca nočemo; Afričani umirajo za ebolo in aidsom, zato tegale črnca nočemo gledati v našem parku; Iračani so umazani in ne znajo delati, zato tegale Iračana ne maram za soseda.

Trda dejstva, kot bi rekli Amerikanci, so daleč od vse te mitološke navlake, in čas bi bil, da se govor zdravega razuma umakne politični in strokovni odgovornosti. Zdravi razum, ki smo mu vsi skupaj daleč preveč popustili vajeti, je namreč, z besedami Braca Rotarja, stanje, v katerem se "videno prilagaja merilom razumljivosti", namesto da bi bilo nasprotno: razumevanje se mora širiti, kadar zagleda tuje in nerazumljivo. Kar zadeva prebežništvo, begunce in azilante, je mogoče osnove za razumevanje strniti v nekaj suhoparnih točk.

Prvič, nevladne organizacije pri nas razpolagajo s podatkom, da Slovenija od Evropske unije za reševanje begunske problematike in z njo povezanih problematik, zlasti mejne, na leto dobi 11 milijonov evrov; podatek, za katerega bi se spodobilo, da ga oblast potrdi ali ovrže, predvsem pa po postavkah opredeli. Če v osnovi drži, prebežništvo še zdaleč ni breme davkoplačevalcev, kot trdijo razpihovalci sovraštva.

Drugič, s pridružitvijo Evropi bodo kvote beguncev, ki jim bo treba dati azil, postale birokratska in tudi vsakdanja resničnost. Ta trenutek za tak status prosi le nekaj sto ljudi, predvidena kvota pa je šest ali sedem tisoč na leto.

Tretjič, razpihovanje sovraštva in rasizma je v Sloveniji ustavno prepovedano (člen 63) in kaznivo (člen 300 KZ). Vzdržati se javnega razkazovanja rasizma torej ni stvar vljudnosti (ali posnemanja čudaških ameriških norm politične korektnosti), ampak stvar upoštevanja zakonodaje. Skrajni čas bi bil, da javno tožilstvo zagotovi spoštovanje ustave in zakona.

Četrtič in slednjič zato, ker tujci nedvomno bodo prišli, prišli bodo celo za stalno, živeli bodo med nami, hodili po "naših" ulicah in sedeli v "naših" parkih.

Takrat bomo brez dvoma uvideli, da so natančno, do pičice taki kot mi. Zato bi bilo dobro, da že zdaj, nemudoma odpravimo zapor na Celovški in namesto njega ustanovimo človeka vreden zbirni center; da prebežnike takoj, četudi bodo odšli naprej, vključimo v svoj vsakdanjik. Jih začnemo učiti našega pesniškega, strogo zapletenega jezika, namesto da iz jezika togo izganjamo za vselej dogovorjene sezname prepovedi, in jih seznanimo z okoljem, v katero jih je začasno ali za stalno prignalo življenje.

S slovenstvom je namreč takole: dokler bo omejeno na plemenske rituale, v katerih se Mi sami sebi zaklinjamo, da smo pravoverni, čistokrvni, neomadeževani Mi, bo zelo ogroženo. Nemara bo ostalo zgolj sovražna, zaprta ideologija peščice na rob potisnjenih čudakov, ki jih bo potomstvo naših novobogataških in oblastnih elit v evropskih prestolnicah romantiziralo za svoje eksotične prednike. Če pa ga bomo kot zbirko kulturnih vsebin, bogatih naravnih jezikov in politične skupnosti s posebno zgodovino širili med svojimi sosedi in tujci, ki pridejo k nam, če bomo opustili miselnost, da nas hočejo sosedje asimilirati, tujci pa potujčiti - utegne celo preživeti.

Toda za to je treba k sosedu in tujcu pristopiti in začeti z njima govoriti.