Novinarje tepejo

Ameriški State Department je v poročilu o spoštovanju človekovih pravic za leto 2000 v poglavju, ki govori o Sloveniji, omenil tudi problem svobode tiska. Ta načeloma obstaja, vendar so novinarji menda občasno nagnjeni k samocenzuri. Ocena o samocenzuri se pojavlja že nekaj let, formulacije pa so dobesedno prepisane iz starejših poročil. Poročila State Departmenta so zaradi plonkanja nekoliko dolgočasna, v podpoglavju, ki govori o svobodi tiska, pa bi prihodnje leto vendarle moralo priti do spremembe. V zadnjih dneh je namreč prišlo do dveh dogodkov, ki problem svobode tiska v teh krajih prikazujeta v novi luči. Prvič, sodišče je presodilo, da je država kršila človekove pravice novinarja RTV Slovenija Tomaža Ranca, ker je policija neupravično pridobila izpis telefonskih številk, ki jih je ob koncu leta 1998 vrtel novinar Ranc. Policija je ob pomoči seznama telefonskih številk skušala rekonstruirati, kdo so Rančevi viri. Zaradi nezakonitega posega v zasebnost mora država Rancu izplačati 600 tisoč tolarjev odškodnine. Zaradi posega v zasebnost se je Ranc odločil za zasebno tožbo, s sodbo ljubljanskega sodišča, ki je Rancu prisodilo odškodnino, pa smo dobili prvi uradni dokument, ki govori o tem, da je država kršila novinarjeve državljanske pravice.

Drug primer je še bistveno bolj zaskrbljujoč. Miro Petek, 41-letni novinar mariborskega Večera, je v sredo ob 21.30 pred domačo hišo v Mežici obležal hudo ranjen. Brutalno sta ga pretepla dva neznanca. V bolnišnici so ugotovili, da sta mu polomila nos in ličnico, hkrati pa je utrpel še več poškodb glave. Dodatno nevarnost predstavljajo možganske poškodbe. Dan po napadu so zdravniki njegovo zdravstveno stanje označevali kot "zadovoljujoče", torej resno. Zdravijo ga na intenzivni negi. Policija je na teren poslala močno enoto, tudi psa sledilca, ki je ob glavni cesti sled izgubil, ker je bila cesta pravkar splužena. Policija v interesu preiskave zadeve ne komentira.

Zadeva "Ranc" je torej epilog že dobila, ozadje napada na Mira Petka pa je zavito v meglo. Vsaj en skupni imenovalec obstaja. Oba sta Korošca. Vendar ta podatek ni pomemben. Država je namreč leta 1998 Rančeve državljanske pravice kršila na sofisticiran način, z brskanjem po seznamu telefonskih klicev. Policija je s tem, da je pridobila seznam telefonskih klicev, skušala preiskati, kdo iz policijski vrst Rancu izdaja podatke o preiskavi v aferi "Vič - Holmec", a je bila ob tej preiskavi preveč zagnana. Ranc je bil žrtev subtilnega državnega nadzora.

Mira Petka pa so lotili neznanci. Lotili so se ga na brutalen način. Niso se ga lotili kriminalisti, pač pa kriminalci. Napad na novinarja je bil, če lahko sodimo po sami izvedbi napada, organiziran in načrtovan. Pripetil se je pozno zvečer. Novinarja sta napadla dva storilca, napad se je zgodil pred novinarjevim domom. Storilca sta novinarja napadla v času sneženja. Miro Petek je v edini izjavi za javnost povedal, da je bil napad povezan z njegovim pisanjem. Je Petek napisal preveč? Je nagnjenost k samocenzuri, ki je, kot pravi ameriški State Department, značilna za slovenske novinarje, popustila? Komu se je zameril? Lokalni mafiji ali kakšnemu mogočnežu?

Miro Petek - dan po izidu Mladine bo praznoval 42. rojstni dan - je koroški dopisnik Večera. Dela torej v okolju, kjer vsi poznajo vse. Delo o okolju, kjer vsi poznajo vse, je za novinarja zelo specifično. Novinar je lahko prijazen do vseh in vsi ga imajo radi. Lahko pa se drži profesionalnih kriterijev in piše tudi o nepravilnostih svojih sosedov, sošolcev, prijateljev. Zamere v takšnem okolju so osebne narave. Če novinar piše o dogodkih v velikem mestu, bo le izjemoma pisal o osebah, ki jih pozna iz drugih kontekstov. V velikem mestu ni treba pisati o sošolcih ali prijateljih. Če je v velikem mestu oseba, ki nastopa v novici, prizadeta ali užaljena, bo reagirala s pismom bralca. Ali s tožbo. V tej gesti ni nič osebnega. Novinar v velikem mestu piše o osebi, ki je osebno ne pozna. Če pride do spora med njima, prizadeta oseba novinarja toži ali napiše pismo. Gre torej za odnos dveh neznancev. Spori med neznanci pa se rešujejo v institucijah sistema.

V Sloveniji ni velikih mest. So srednje velika in mala mesta. Miro Petek se je v malem kraju držal profesionalnih kriterijev. Poročal je o vsem. Na obvoznici trčila tovornjaka. Prihajajo sušna investicijska leta. Namenska proizvodnja kmalu samostojna družba. Kralj Matjaž še spi... Neodgovorno poslovanje brez primera. Nagrada znanemu podjetniku. To so naslovi Petkovih zadnjih članov. In podnaslovi? "Za investicije v šolstvo in druge družbene dejavnosti bo v mestni občini Slovenj Gradec namenjenega polovico manj denarja, kot je ga je bilo na voljo v preteklem letu, vzrok pa je v precejšnjem povečanju sredstev za samo izvajanje družbenih dejavnost." "Poslovanje družbe Eurocity, njen soustanovitelj in direktor je letošnji nagrajenec Gospodarske zbornice Slovenije Janko Zakršnik, je bilo v preteklih letih zelo zanimivo tudi za kriminaliste."

V okolju, kjer vsi poznajo vse, je preiskovalno novinarstvo še bistveno bolj zahteven projekt kot v velemestih. Zaradi preiskovalnega novinarstva je imel Petek lani že težave tudi s policijo. Preiskoval je namreč, kaj se je dogajalo v dravograjski podružnici Nove Kreditne banke Maribor. V zaupnem internem poročilu je namreč pisalo, da dravograjska podružnica NKMB urada za preprečevanje pranja denarja ni pravilno obveščala o visokih gotovinskih pologih. Visoke zneske gotovine pa je v banko prinašal direktor in lastnik podjetja Eurocity Janko Zakršnik. Podjetje Eurocity, ki se ukvarja s prevozništvom, je eno najbolj dobičkonosnih slovenskih podjetij, saj je dobiček leta 1999 znašal več kot 600 milijonov tolarjev. Po Petekovem poročilu o sumu, da v dravograjski podružnici NKBM niso spoštovali pravil, ki urejajo preprečevanje pranja denarja, je sledil nenavaden preobrat. Decembra lani je namreč dobil vabilo na policijo, kjer so ga zaslišali, od kod mu podatki o internem poročilu o nepravilnostih v dravograjski podružnici NKBM. Petek je tedaj policistom povedal, da svojega vira ne bo izdal. Nova Kreditna banka Maribor je namreč zaradi suma izdaje poslovne tajnosti vložila ovadbo zoper neznanega storilca. Problem pa je, ker je Nova Kreditna banka Maribor ustanoviteljica družbe za upravljanje KBM Infond, ta družba pa je največja lastnica časopisnega podjetja Večer.

Janko Zakršnik je pred dnevni dobil ugledno nagrado Gospodarske zbornice Slovenije, ki jo podeljujejo najuspešnejšim slovenskim podjetnikom in podjetjem. Miro Petek pa je ob tem za Koroško pomembnem dogodku napisal komentar, v katerem je opozoril tudi na nekatere manj sijajne sume, ki se tičejo poslovanja podjetja Eurocity. Da ne bi bilo nesporazumov: Petkovo pisanje o podjetju Eurocity povzemamo zato, da bi pokazali, kakšnih tem se je loteval novinar. Ko je Janko Zakršnik izvedel za napad na Petka, je za Večer izjavil: "Vsi smo pretreseni zaradi napada na novinarja. V vsakem primeru je treba ločiti pisanje Večera, na katerega pripravljamo odgovor, od brutalnega napada. Upam, da bo policija čim prej našla storilce."

Policija je že dan po dogodku na pogovor povabila več deset oseb, z zadevo pa se je ukvarjalo kar osemdeset koroških policistov, kriminalistov iz generalne policijske uprave in drugih strokovnjakov. Neuradni, a zanesljive informacije govorijo o tem, da tudi policija sumi, da je motiv napada maščevanje zaradi pisanja. Iskanje storilcev pa je po zagotovilih policijskega vrha v tem trenutku prva policijska prioriteta.

Prelomni dogodek?

Dejstvo, da so se kriminalci novinarja lotili z brutalno silo, je za slovenski prostor pomembna prelomnica. Slovenski novinarji so bili z brutalno silo v devetdesetih letih sicer že soočeni, vendar se to ni dogajalo na slovenskem ozemlju, pač pa na območjih, kjer je divjala vojna. Na ozemlju Slovenije pa so bili novinarji izpostavljeni predvsem bolj ali manj subtilnemu nadzorovanju. Primer nadzorovanja telefonskih klicev novinarja Ranca smo že omenili, v prvi polovici devetdesetih pa smo lahko zaznali primere zasledovanja. Čudno ostriženi pripadniki Voma so namreč zalezovali novinarje Mladine. Že poskusi subtilnega nadzora početja novinarjev predstavljajo hud poseg v državljanske pravice - sploh če to počne država. Bistveno huje pa je, če se začne s svobodo tiska ukvarjati organizirani kriminal. To, kar se je zgodilo v Mežici, je namreč brutalen napad organiziranega kriminala na svobodo tiska. Le ugibamo lahko, ali imajo kriminalci, ki so naročili napad na Petka, v rokah tudi vzvode politične in kapitalske moči. Zato je skrajni čas, da policija, ki se je še lani decembra ukvarja s tem, da je skušala izvedeti, od kod Petku podatki o spornih finančnih transakcijah, decembra 1998 pa se je ukvarjala z vprašanjem, od kod Tomažu Rancu podatki o zadevi "Vič - Holmec", obrne ploščo in razišče, kdo je naročil napad na novinarja.

Nekaznovana uporaba brutalne sile namreč lahko nehote vpliva - in to bistveno bolj kot denimo zasledovanja ali nadzorovanje telefonov - tudi na razraščanje samocenzure. Če drži, da se je v teh krajih samocenzura pojavljala, se ta vsaj do zdaj ni pojavljala zaradi brutalne sile ali groženj. Morda se je pojavljala zato, ker sam pravni red še ni bil povsem dograjen. Sam formalni okvir, ki svobodo tista zagotavlja, je sicer obstajal, vendar do leta 1999 ni bilo primera, ko bi se abstraktna zagotovila o svobodi tiska soočila z empirično sodno situacijo. Leta 1999 smo dočakali prvo odločbo ustavnega sodišča, ko je to z empiričnim primerom določilo meje svobode tiska. Ob koncu leta 2000 pa je ustavno sodišče objavilo drugo presojo, v kateri je definiralo meje medijske svobode.

Ustavno sodišče in samocenzura

V primeru, ki je epilog dočakal leta 1999, je nekdanji minister za turizem Janez Sirše na ustavnem sodišču izpodbijal ustavnost t.i. ekskulpacijskih razlogov, ki novinarja razbremenijo krivde storitve kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, če ima utemeljen razlog verjeti v tisto, kar je zapisal. Ustavno sodišče je leta 1999 presodilo, da je člen, ki novinarje razbremenjuje storitve kaznivega dejanja, če imajo razlog verjeti v tisto, kar so zapisali, za svobodo tiska ključnega pomena. "Strah pred tem, da ne bo mogoče dokazati resničnosti trditev, ne preprečuje le razkritja dejstev, ki so neresnična, pač pa pomeni tudi zadržanost pri razširjanju dejstve, ki so resnična. Zaradi takšne samocenzure bi bil nadzor nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja le še navidezen," je leta 1999 zapisalo ustavno sodišče in s tem konkretiziralo meje svobode tiska.

Ob koncu leta 2000 pa je ustavno sodišče "odplenilo" knjigo V imenu lože avtorja Andreja Dvoršaka. Ljubljanski odvetnik Peter Breznik je namreč zahteval zaplembo knjige, ker je avtor v knjigi navedel, da je Breznik prostozidar. Breznik zaplembe knjige ni zahteval zaradi morebitne neresničnosti trditve, pač pa zato, ker naj bi avtor kršil njegovo pravico do zasebnosti. Ustavno sodišče je z odločbo, ki je bila objavljena pred tremi meseci pravico do zasebnosti razčlenilo na več nivojev. Tisk nima pravice posegati v intimne podrobnosti. Vendar zasebnost ni absolutna kategorija. Na konkretno vprašanje, ali mediji lahko objavijo podatek, da je nekdo prostozidar, je ustavno sodišče odgovorilo pritrdilno. Tudi s to odločbo je ustavno sodišče konkretiziralo abstraktno normo o svobodi tiska.

Abstraktni pravni okvir o svobodi tista je torej ob koncu leta 2000 dobil konkretno vsebino. S sodbo ljubljanskega sodišča, da država brez sodnega naloga nima pravice brkljati po telefonskih številkah, ki jih je na mobilni telefon vtipkal novinar, je bila postavljena tudi meja vmešavanjem državnih organov. Dejstvo, da se je abstraktni pravni okvir o svobodi tista v zadnjih letih napolnil s konkretno vsebino, je vzpodbudno. Vendar to dejstvo ne bo nič pomagalo, če bo organizirani kriminal ustavno normo o pravici do svobode tiska odmerjal z brutalnim pretepanjem.