Spopad v gozdu

Po bliskoviti akciji sekačev in policije na snežniški grajski gozd 21. februarja in po uporu civilne družbe so se predstavniki ministrstva za okolje in prostor, ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov in Zavoda za gozdove Slovenije dogovorili, da dela v gozdu prekinejo. Omenjeni ministrstvi bosta ustanovili neodvisno komisijo, ki bo preverila ustreznost načrtov, na podlagi katerih je bil opravljen poseg v gozd, in se na podlagi svojih spoznanj odločila o nadaljnjih ukrepih. Lahko bi rekli, da se je končno vzpostavilo stanje, ki omogoča kulturen dialog med gozdarji in civilno družbo.

Toda takoj naslednji dan je gozdarska inšpekcijska služba poskrbela za presenečenje. Gozdnemu gospodarstvu Postojna, tj. izvajalskemu podjetju, je po telefaksu poslala sklep, da se postopek za ustavitev sečnje ustavi. V obrazložitev je zapisala, da so vsa dosedanja dela na tem območju potekala v skladu z vsemi potrebnimi dovoljenji in soglasji - čeprav to ni res, saj nekatere smernice, ki so zapisane v teh aktih, niso bile upoštevane (na to smo opozorili že v prejšnji številki Mladine). Tako se je zgodba ponovila. Sekači so se z mehanizacijo odpravili v gozd, Janez Kandare, glavni predstavnik civilne družbe na terenu, jih je v duhu odločitve krovnih gozdarskih ustanov poskušal ustaviti in policija ga je aretirala ter odpeljala na zaslišanje k sodniku za prekrške. Pri tem je treba poudariti, da se Kandare in drugi predstavniki civilne družbe strinjajo s tem, da se smrekovi hlodi, zaradi strahu pred napadom lubadarjev, spravijo iz gozda, ni jim pa prav, da se izvajajo dela v bukovem gozdu.

Trhel argument

Argument, ki ga je uporabila gozdarska inšpekcijska služba, da je sečnja podprta z vsemi ustreznimi papirji, je tudi glavno orožje vseh zagovornikov sečnje, zato ga vzemimo pod drobnogled. Podprtost z vsemi ustreznimi papirji v našem primeru pomeni, da je sečnja v skladu z gozdnogospodarskim načrtom, podrobnim gozdnogojitvenim načrtom in da je zanjo izdano soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine (ZVNKD). K vsem tem aktom pa javnost ni dala nobene pripombe. Ustavimo se pri vsakem od njih. Gozdnogospodarski načrti imajo veljavnost deset let in se izdelujejo na dveh ravneh: na širši za gozdnogospodarska območja, na primer za postojnsko gozdnogospodarsko območje, in na ožji ravni za gospodarske enote znotraj gozdnogospodarskih območij, na primer za gospodarsko enoto Javorje, na območju katere stoji grad Snežnik s posestvom. Za nas je zanimiv ravno načrt za gospodarsko enoto Javorje, ki velja za obdobje 1997-2006. V njem je med drugim določen etat, tj. zgornja meja količine lesa, ki se sme v desetih letih v posameznem gozdu posekati. Tako je na primer za grajski gozd, ki se razprostira na površini 50 hektarjev, zapisano, da se sme v njem v desetih letih posekati največ 1850 m3 lesa, od tega največ 1000 m3 iglavcev in 850 m3 listavcev. V načrtu so torej določene zgornje meje poseka in nič več. Očitek civilni družbi, zakaj se ni oglasila že leta 1997, ko je bila javna razgrnitev načrta, je torej povsem za lase privlečen, kajti v načrtu ni nikjer zapisano, koliko in katera drevesa bodo padla - civilna družba pa je proti poseku točno določenih dreves in ne proti sečnji nasploh. Omeniti tudi velja, da se predstavnikom civilne družbe, ki povečini niso lastniki gozdov, še sanja ne, kaj pomeni 1850 m3 lesa na površini 50 hektarjev, zato se tudi nikjer v Sloveniji ne udeležujejo javnih razgrnitev gozdnogospodarskih načrtov.

Glede podrobnega gozdnogojitvenega načrta velja podobno kot za gozdnogospodarski načrt: tudi v njem ni opredeljeno, katera drevesa bodo padla. Poleg tega civilna družba ni imela niti teoretičnih možnosti za pripombe k načrtu, kajti načrti te vrste sploh niso predmet javne razgrnitve. Za soglasje, ki ga je izdal ZVNKD, lahko rečemo, da posegu ne nasprotuje, vendar z upoštevanjem nekaterih usmeritev, torej pod določenimi pogoji. Tako so zapisali, da se pri gradnji gozdnih prometnic za spravilo lesa ne smejo poškodovati grajske stezice in da se ohranjajo debela drevesa ob poteh. Obe usmeritvi se pri posegu v gozd nista upoštevali: od dobrih treh kilometrov grajskih stezic jih je po meritvah civilne družbe poškodovanih okrog četrtina, najlepša drevesa pa so padala tudi ob samih poteh.

Vsekakor ne moremo reči, da je civilna družba karkoli zamudila, saj se je odzvala takoj, ko je lahko ugotovila, kaj se bo z gozdom zgodilo. In to je lahko ugotovila le na podlagi gradnje vlak in označitve dreves za posek. Njeni predstavniki po Sloveniji in tudi zunaj nje danes zbirajo podpise v znak podpore, delujejo pa tudi že na elektronskem mediju. Tisti, ki jih to zanima, dobijo sveže informacije na spletni strani http://eko.ljudmila.org in po elektronski pošti uziekosec@mila.ljudmila.org.

povezava