"gradbeniška mafija" / Roparsko graditeljstvo

Misel, ki najbolj označuje članek v prejšnji številki Mladine "Rekorderji spornih gradenj", je prostodušno izrekel Nestor Mankoč, direktor največjih "bossov", kot pravite, ZIL inženiringa: "V Kamnik, ki je izven Ljubljane, ne bi šli gradit, če ne bi bilo to točno na tej lepi in atraktivni lokaciji." In ostal živ.

Jasno je povedal, da je prapočelo nepremičninske ekonomike eksploatacija dveh prostorskih parametrov, koncentracije (tu prevlada Ljubljana) in kakovosti (tu v svoji lepoti prevlada kamniški kulturni in naravni spomenik). In to je lokacija z zaledjem sončne strani Alp, "na sončni strani" Malega gradu, pod njegovim vznožjem iz ljubljanske smeri. "Razvojnik" bo torej tržil najeminentnejši prostorski resurs, lokacijo, ne pa sočasno tudi kakovostne arhitekture (tu je popolnoma padel na izpitu), ne kakovostne gradnje, tvegal bo celo s podstandardnostjo stanovanj, tretjino samo severno orientiranih, s podstandardnostjo parterja, ukinja 95 garažnih mest, z nikakršno prometno dostopnostjo itd. Urbanega in naravnega spomenika ne bo le zakril, sakralni arhitekturi konkurira s shoppingom, "sakralnim" landmarkom. Trenutno stanje duha na relaciji javni sektor-zasebna gospodarska pobuda je v prid načelu "dva loša ubiše Miloša", kvalitativci potegnejo krajši konec, bodisi v vlogi proizvajalca bodisi v vlogi konzumenta.

V članku ste podrobno prikazali najbolj očitna sredstva roparske ekonomije, poslovne, zasebne in osebne povezave, škoda, da ste zanemarili liberalnost strankarskega klientelizma. Mimogrede, "tožilci čistih rok" so sesuli italijansko politično sceno, ki se vzpostavlja na novo, prav na dokazani "dogovorni" oblastno-zasebni spregi in delitvi javne pogače, pogosto tudi lokacijskih resursov, izbrancem. V zraku pa zaradi nekaj stereotipov, do katerih niste bili dovolj kritični, ostaja lebdeče vprašanje, ki slovenski psihi in stopnji vrednostnih opredelitev ni tuje, namreč da malverzacija ni škodna, če je "koristna". Resurs pa moramo po domačijskem naravnem pravu, saj razumete, izkoristiti ravno staro-novodobni "naši", ne pa, recimo, konkurenčni razvojnik na drugi parceli, ker naš profit je ja "koristen za skupnost", njegov pa menda ne!

Temeljno nasprotje

Glede razvojnih resursov je temeljno nasprotje med državo in razvojniki opredeljeno že ustavno. Po ustavi država skrbi za tri prostorskorazvojne resurse, to je za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter z ustvarjanjem možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj in smotrno izkoriščanje določa posebne pogoje za uporabo zemljišč, na čemer temelji urbanizem, načrtovanje mest in krajine v javnem interesu. Po drugi strani pa je gospodarska gradbena pobuda svobodna, a se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Še več, pridobivanje in uživanje lastnine morata zagotavljati njeno gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo. Le v teh okvirjih se lahko giblje tudi arhitektura - kot predmet in orodje kapitala v dobrem in slabem.

V vseh petih primerih obravnavanih projektov gre najprej za "dogovorno" in PR-inštrumentalizacijo, da so posegi v bistvu koristni in kakovostni, kar ste ponekod celo povzeli: "Tako bo ZIL inženiring v Tivoliju verjetno zgradil garaže in bazen, za katere lahko rečemo, da so v splošnem interesu." Garaže, ki imajo potencial zgrešene investicije, seveda niso v splošnem interesu, ta lokacija pride v poštev, ko bodo predhodno saturirane potrebe bliže koncentraciji mestnih vsebin, koncentraciji prometnih generacij in atrakcij. Glede bazena je splošni interes določen v zasnovi omrežja mestnih kopališč, pa tudi v prostorskoureditvenih pogojih za to območje je eksplicitno citirano "kopališče" in nekaj malega o kompatibilnih dejavnostih. Županja Vika Potočnik pa je mimo tega podpisana na vzidani plošči, kjer napoveduje gradnjo poslovno-športnega kompleksa. Če ne drugega, gre za svojevrstno nepooblaščeno pojmovno "nadgradnjo" za mestni denar. V razpisnem gradivu preberemo, da naj bi gradili 20 % današnjih garderob, kar ob manjši obračljivosti uporabe garderob v bazenu za trening kot v rekreacijskem bazenu pomeni dimenzioniranje za manj kot 10 % današnje populacije kopalcev. Tudi vse površine za sončenje, če bo kdaj streha odprta, se omejijo na hodnik ob bazenu za sodnike, reševalce in TV-kamere. Županja torej jemlje mestni bazen naši deci, študirajočim mladenkam in nudistom. Osebno bi znal dobro utemeljiti Ilirijin klubski vrhunski bazen na tej lokaciji kot "nedvomno legitimen", a le pod pogojem, da gre izključno za bazen in obbazenske dejavnosti in da je letno kopališče predhodno zagotovljeno ob tivolskem bazenu, čigar infrastruktura poleti sameva. Obenem ima namreč taista županja varstveni akt za Tivoli, ki ne ščiti tega, kar bi moral, to je ansamblov oblikovane narave v njihovi funkcionalni in oblikovni polnokrvnosti in s kakovostnimi principi obnove, temveč "vsako travko".

Tivoli izstopa tudi po "vmesnem" ropu razvojnega resursa, spomenika oblikovane narave, v "prid" prostorskemu zazidljivemu resursu kar s strani mestnih arhitektov in svetnikov samih. V nasprotju z ustavo so necivilizacijsko in nekulturno oropali svoje lastno mesto. Območje bazena Ilirije je del parka Tivoli, na ožji zavarovani del parka pa meji čez progo. In ravno in samo za to območje so svetniki sprejeli akt, ki prepoveduje obzidavo in krnitve vizur, po drugi strani pa akt obzidavanja s kompleksno novogradnjo, ki ima gabaritni potencial samo za trgovske površine za eno celo NA-MO. Tu je treba povedati, da strokovna društva in inženirska zbornica niso odigrali svoje vloge. Namesto zahteve mestnim oblastem, da utirijo natečajni razpisni program v njegov "genius loci", je bilo njihovo angažiranje za dvostopenjski natečaj motivirano z notranjo neenotnostjo cilja natečaja, ki je divergiral od popolne porušitve in zatravitve do še od ZIL-ovih apetitov fantastičnejših izkoristkov te "dragocene" parcele. Čast so si lahko rešili le z bojkotom, ki pa seveda ni uspel. Mesto je vendarle dobilo tri rešitve. Celo seminar na ljubljanski šoli za arhitekturo je pod geslom "fri-voli" sprostil študentsko ustvarjalnost, da so vsi po vrsti frivolno umeščali v prostor tisto, kar se tam ne izide (volumen Kolizeja pa čaka mestne oblasti, da ga kupijo in izrabijo za telovadnico Narodnega doma). Na potezi je Republiški javni zavod za varstvo dediščine, ki ima po 26. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine nalogo zastopanja interesov varstva, določeno ima pravico in dolžnost zastopati interese varstva dediščine v vseh upravnih in sodnih postopkih, katerih predmet je dediščina oziroma spomenik. Ta določba pa seveda kaže na pravni interes tudi pred ustavnim sodiščem, tako da naj se taista "stroka" ne troši več v društvih, troši naj se raje v službi. Razen če se ministrica za kulturo in županja spet "samoupravno" dogovarjata, da naj služba ne opravlja svojih nalog.

Pravice oškodovancev

Po drugi strani koncentracija in visoki izkoristki sami po sebi in za sebe niso sporni. Sporni so, kadar gredo roparsko na račun okolice. Celo v primeru Črnuške gmajne zna iti pri oškodovanih sosedih za pristajanje na znano staro-novodobno PR-krilatico: "Kdo bi si upal podreti stanovanjska poslopja v obdobju, ko stanovanj ni, ko ima večina meščanov velike probleme s streho nad glavo." Kot da jih mestnemu občestvu gradi občina, kot da jim bo stanovanja ZIL poklonil ali kot da za isti denar niso dosegljiva pri konkurenčnih prodajalcih. Urbanistični inšpektor (pozor: gradbeni nekoliko težje) pa bi lahko gradnjo preventivno ustavil po pol ure dela oz. po primerjavi lokacijskih papirjev in fizične gradnje. Naj razume, kdor more, tudi izjavo soseda: "Mi nimamo nič proti gradnji, želimo si le enake pogoje za vse." V pogojih 26. člena Ustave RS piše: "Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil." Uslužbenci bežigrajske izpostave upravne enote posredno in ZIL neposredno pa so mu, sumimo oz. smo že kar prepričani, z "verigo", protipravnih dejanj, celo z zaključnim lažnim kotiranjem v projektih, vzeli sonce, zazidali poglede, znižali prodajno vrednost njegove lastnine, na hiši pridelali tako imenovano oportunitetno izgubo, sebi pa z večjim izkoristkom parcele omogočili večji dobiček. Absurd pa je, da so ga dodatno zazidali še po neumnem, prostorski akt namreč v tem primeru eksplicitno zahteva ohranjanje zatečene gabaritne logike, to je višje objekte na drugi strani ZIL-ove parcele, stran od ogroženega mejaša, nižje objekte pa proti mejašu. Tudi to naj razume, kdor more, morda pa ne gre za neumnost, morda gre za razkazovanje mišic kar tako. Za nadaljnjo rabo sosedu, država se praviloma slabo brani (ZIL bolje) in je dober plačnik iztoženih povračil škode!

Javni interes

Seveda pa poslovne, zasebne in osebne povezave same po sebi ne delujejo. Te so le v službi interaktivne kreacije "pravih orodij", ki seveda drugačna kot protipravna ne morejo biti. Vse urbano pravo ima namreč en sam smisel, kvaliteto urejanja mest, podeželja in krajine, ki se v svoji integralnosti kaže, kot se je izrazil Mankoč, v lepoti in atraktivnosti, če so še arhitekti in drugi projektanti sposobni estetske nadgradnje urbanističnih okvirjev. Zato je izskok iz teh okvirjev praviloma izskok iz sfere kakovosti, kljub eventualno nekakovostnemu fondu urbanističnih dokumentov, obenem pa tudi izskok iz projektno-pravno zaokrožene volje občestva, ki ima na tem področju skozi javne razgrnitve zagotovljeno delno obliko neposredne demokracije. Bitka za lokacijski resurs (beri: za mestno rento) je zahteven posel, država pa se inferiorno priklanja protežiranim razvojnikom dvakrat, vsled zgodovinske krivde za nesvobodnost gospodarske pobude in za pokritje svoje jalovosti. Ti pa ji vitalno vedno znova ponujajo inovativne prijeme za njene servilnostne potrebe. Zavestno ne producira ne zakonodaje ne standardov. Za (samo)zameglitev si sproti gradi pojmovnik, ki je semantično povsem nerazumljiv. TET 3 je v resnici kapacitativno "TET 5" (ker se dvojka ohranja), "doinštalacija" HE Moste je v resnici gradnja dveh novih hidroelektrarn na novih lokacijah, "sanacija" njenega bazena ni ekološka, temveč gradnja še enega novega, "demontaža in prevoz" Robbovega vodnjaka v Narodno galerijo ni odstranitev (zakonski termin, ki zahtevata gradbeno dovoljenje), temveč kaj vem kaj, "enakovredni" namembnosti sta stanovanjska in shopping, ki sta v vseh prostorskih pogledih najbolj divergentni, itd.

Pa si poglejmo ta "orodja" roparskega graditeljstva na kamniškem primeru: projektiranje, upravni postopek, inženiring, inšpekcijski nadzor in vlogo aktualnega ministra za okolje in prostor, mag. Janeza Kopača. Pri tem ZIL ni nič usmiljen do vpletenežev samih. Kamniški projektanti iz podjetja MIT inženiring se pritožujejo, ker "je ZIL inženiring začel izvajati dela po spremenjenih načrtih" le za meter ali dva, sami pa so ovadeni z vidika odstopanj od lokacijskih pogojev za 30 metrov, kjer je dovoljenih 150 cm, za popolno spremembo koncepta zazidave, "premet" shoppinga iz zahodnega dela kompleksa v vzhodnega v brezizhoden prometni žep itd., vse, kar je očitano že zgoraj. Upravne odločbe padajo, a za vsak primer zapoznelo in s strani ministrstva tako slabo argumentirane, da investitor na drugi inštanci zmaguje. Za nameček pa minister Pavle Gantar (uradni zaznamek) prepoveduje svojim službam pritožbo na vrhovni inštanci, češ da je bitka za digniteto njegovega upravnega organa in dobre pravne judikate njegova relativna diskrecijska pravica, kar je seveda v nasprotju z njegovo ministrsko prisego. ZIL Inženiring se razglaša za naivnega sopotnika zadeve, ta čas ko je ovaden z vidika vodenja igre, tudi zato, da ne bi mogel groziti državi s tožbo zaradi povrnitve nastale škode ob prenehanju del, česar žal noben preplašen aktualni minister ne zna eksploatirati.

Inšpekcijski nadzor je uspešen po gradbeni plati, ki ni učinkovita, urbanistični inšpektor, ki lahko preventivno ustavi gradnjo v pol ure dela, pa ni sproduciral niti črke že celo leto od prijave, kljub rompompom pozivom ministrstva s posebnimi telefonskimi številkami za pobude občanov, kar bo osnova kazenske ovadbe za zlorabo položaja ("v interesu ... in v škodo ... ni opravil uradne dolžnosti"). Mag. Kopač po medijih razlaga, da "bomo rušili", ko ga za to nihče ni prosil, pobude Zelenih Kamnika in Civilne iniciative občanov Kamnika so že tri leta usmerjene v ustavitev do sprejetja določenih urbanističnih korektur, čim bolj ustreznih sprememb zazidalnega načrta. Loteva se "celostnih" aktivnosti z lastnostmi "blaževega žegna" na področju splošnih pravnih aktov, ki tako ali tako retroaktivno ne morejo delovati. Ob napakah v upravnem postopku pa se z značilnostmi sostorilstva vpleta v urbanistični (ne)nadzor. Ta trenutek ga, v odgovor na mojo leto dni staro pobudo inšpektoratu in ministrstvu za nadzor nad inšpektoratom, zadržuje, moral pa bi ga substitutno izvajati na ravni ministrstva, če ga inšpektorat noče.