Materinstvo je pravica

Zakaj podpirate umetno oploditev samskih žensk?

Pravica do otroka je osnovna človekova pravica, ki mora veljati za vse ženske in ne le za tiste, ki imajo partnerja. Ne strinjam se z argumentom pobudnikov referenduma, češ da bi bila umetna oploditev samskih žensk v škodo otroka. Ker gre za silno občutljivo tematiko, ki zadeva celotno družbo, bi morala biti razprava o njej tenkočutna, namesto tega pa je bila groba in do žensk ponižujoča. Delitev žensk na tiste, ki imajo pravico do otroka, in na tiste, ki te pravice ne bi smele imeti, je žaljiva in diskriminatorna.

Ustroj družine se je v zadnjih sto letih zelo spremenil. Je klasična družina še lahko edini ideal?

Prav zaradi nastanka cele vrste novih družinskih oblik je povsem nevzdržno zatrjevati, da je edina dobra in zveličavna le tradicionalna družina, pri kateri sta prisotna oba starša in otroci. To je samo ena od družinskih oblik. V Sloveniji je danes že tretjina enostarševskih družin in nikjer ni dokazano, da bi bile te družine slabše, kot so dvostarševske. Zato pa je po drugi strani znano, da v dvostarševskih družinah pogosto prihaja do konfliktov, ki so za otroka stresni. Tako kot za dvostarševsko družino velja, da je lahko dobra ali slaba, enako velja tudi za enostarševske družine. Absolutno torej zavračam argument, da je družina z dvema staršema edina sprejemljiva in naravna oblika življenja. Edini sprejemljivi argument zoper umetno oploditev samskih žensk bi lahko bilo dejstvo, da otrok v fazi odraščanja želi izvedeti, kdo je njegov oče, pa mu mati ne more odgovoriti, ker je bil spočet s semenom neznanega darovalca. Vendar pa je treba vedeti, da isto vprašanje postavljajo tudi posvojeni otroci, pa otroci, ki so bili spočeti naravno, a mati ne ve, kdo je bil oče, ali otroci, ki so bili umetno spočeti, ker je zakonski mož neploden.

Stara teza, da je dvostarševska družina temeljna celica družbenega življenja, torej ne drži več?

Ne, ker je temeljna celica družbe posameznik. Oblika družine sploh ni pomembna. Pomembni so ljudje, ki družino sestavljajo.

Pobudniki referenduma bi ugovarjali, češ da je svoboda samske ženske, ki si želi otroka, omejena s svobodo otroka, ki ima pravico do obeh staršev ...

Nedvomno soglašam, da je treba upoštevati otrokove pravice, pri čemer pa je temeljna otrokova pravica, da se rodi zaželen. Ni torej pomembno, v kakšni družinski obliki se rodi, ampak ali bo v tej skupnosti sprejet in ljubljen. Poudarjam tudi, da nobena mednarodna konvencija otrokove pravice ne postavlja nad pravico ženske. Med tema pravicama ni prioritete. Pri samski ženski, ki se odloči za umetno oploditev, bo otrok lahko precej bolj zaželen kot pa pri nekaterih poročenih parih, ki otroku niso sposobni zagotoviti toplega in zdravega okolja. Pravica otroka do obeh staršev je sicer zelo plemenita, vendar praksa kaže, da ni vedno uresničljiva, saj otroku nihče ne more zagotoviti, da bo imel oba starša vse življenje.

V času sprejemanja slovenske ustave ste bili zdravstvena ministrica. Kako ste takrat razumeli 55. člen ustave, ki govori o svobodnem odločanju o rojstvu otrok?

Ta člen zagotavlja tako pravico do umetne prekinitve nosečnosti, pravico do uporabe kontracepcije kot tudi pravico do spočetja. Pri čemer v členu nikjer ni govora o tem, da bi o spočetju in rojstvu otrok lahko odločal le par, ampak se razume, da o tem odloča posameznik ne glede na okoliščine, kot so stan, vera ali barva kože.

Je država samskim ženskam dolžna zagotavljati pravico do umetne oploditve?

Z zakoni je dolžna zaščititi tiste, ki po naravni poti niso sposobni izpolniti svoje pravice do potomstva. Mnoge evropske države se tega zavedajo, zato pri umetni oploditvi samskih žensk poročenih in samskih žensk ne ločujejo. Nekatere države, kot so Španija, Finska ali Izrael, pravico samske ženske do umetne oploditve v zakonodaji celo izrecno navajajo. Umetna oploditev je stvar presoje vsakega posameznika. Če na primer meniš, da ti vera tovrstne odločitve ne dovoljuje, po njej ne posežeš.

Država naj torej pušča odprte vse možnosti, državljani pa naj se odločajo po svoji vesti.

Če želimo soditi objektivno, se moramo vprašati, kaj izhaja iz osnovne človekove pravice, ki je zapisana v 55. členu ustave. Po mojem mnenju pušča odprte možnosti za vse, ne le za nekatere. Verjamem, da v praksi obstajajo situacije, ko rojstvo otroka ni priporočljivo, ker ženska zdravstveno ali socialno nalogi ne bo kos, vendar teh primerov ni mogoče reševati z zakonom. Tudi če bo posebna strokovna komisija, ki bo odločala o umetni oploditvi samske prosilke, zelo kompetentna, bo težko postavila meje med tistimi, ki so sposobne za vzgojo otrok, in onimi, ki tega niso sposobne. Že sama zamisel, da bo komisija odločala arbitrarno, postavlja željo po otroku na raven kriminalnega dejanja. Ta vprašanja se lahko rešujejo le na individualni ravni, s svetovanjem strokovnjakov, ki bi ženski na tenkočuten način pojasnili indikacije, zaradi katerih umetna oploditev ne bi prišla v poštev. Po drugi strani pa se je treba vprašati, zakaj bi sposobnost za materinstvo ugotavljali pri samskih ženskah, ko pa se ne ugotavlja pri poročenih.

Nekateri nasprotniki umetne oploditve samskih žensk pravijo, da država ne bi smela pokriti stroškov postopka. Kako jim odgovarjate?

Referendum bo stal pol milijarde tolarjev. Za ta denar bi lahko v naslednjih dvajsetih letih umetno oplodili vse prosilke, saj naj bi bilo teh po grobih ocenah le okoli deset na leto. Poleg tega še enkrat opozarjam, da je materinstvo pravica ženske in medicina jo je dolžna zagotoviti vsem, ki je ne morejo uresničiti po naravni poti. Če socialno zavarovanje teh stroškov ne more pokriti, v kar pa ne verjamem, je treba poiskati kompromisno rešitev, morda tudi delno samoplačništvo.

Ali je smiselno, da milijonska množica odloča, če bo peščica žensk imela pravico do izbire, ko pa je ta naloga z zakonom tako ali tako poverjena pristojni državni komisiji?

Ni smiselno. Ne vem, kakšna je bila motivacija predlagateljev referenduma, domnevam pa, da želijo ustvariti negotovo situacijo in pridobivati politične točke. Katastrofalno se mi zdi, da je tako pomembna tema postala žogica v rokah strankarskih igric. Vendar napak ne očitam le predlagateljem referenduma, temveč tudi Liberalni demokraciji Slovenije, ker pred sprejetjem zakona ni odprla zelo široke razprave. Doslej je bilo organiziranih premalo resnih razprav, na katerih bi strokovnjaki s področja medicine, sociologije in psihologije uporabljali jezik, ki bi bil razumljiv tudi najbolj preprostemu občinstvu. Tega ne pravim zato, ker bi imela volilce za neumne, ampak zato, ker gre za zelo strokovna vprašanja, o katerih večina nima dovolj informacij za kompetentno odločanje.

Vas kot soustanoviteljico in nekdanjo podpredsednico socialdemokratske stranke moti, da se je vodstvo SDS z zavračanjem umetne oploditve samskih žensk postavilo na skrajno konservativen rob političnega prostora?

Čeprav sem formalno še vedno članica stranke, se z njeno politiko že nekaj časa ne strinjam.