Prvi muftija

V časih, ko so po naših krajih pripadnikom islama pravili še seraceni ali mohamedanci, ti niso bili priljubljeni. To sicer ni čudno, islam so ljudje poznali zgolj po turških damaščankah in grozečih turbanih, ki so plapolali z glav neusmiljenih vojakov. A to je bilo nekoč in zdaj islam za Slovenijo in za Evropo že davno ni več zgolj religija grozečega polmeseca. Islamski svet danes sega vse od Maroka do Indonezije, že pred časom pa je postal sestavni del zahodnega sveta. Tako je tudi v Sloveniji; po popisu prebivalstva iz leta 1991 se za pripadnike islama šteje 29.719 prebivalcev, po raziskavi slovenskega javnega mnenja za leto 1999 pa pripadnost islamski skupnosti izkazuje 1,1 odstotka anketiranih. Islam je v naši državi tretja najbolj razširjena veroizpoved, ali bolje, islamska skupnost je najštevilnejša nekrščanska verska skupnost pri nas.

In slovenska islamska skupnost je v petek na slavnostni inavguraciji dobila prvega pravega muftijo, vrhovnega verskega poglavarja, ki mu po funkciji pripada položaj predsednika mešihata, nekakšnega izvršilnega organa muslimanskega sabora, sestavljenega iz pripadnikov lokalnih islamskih skupnosti. Novi poglavar je postal Osman ef. Đokić. Slovesnost je vodil vrhovni voditelj muslimanov v BiH reis ul ulema Mustafa ef. Cerić. Slovenska islamska skupnost je namreč sestavni del islamske skupnosti v BiH, ta pa je del svoje verske in upravne avtoritete ravno s to inavguracijo prenesla v Slovenijo. Petkov dogodek je bil res slavnosten. V sejni dvorani belega Smelta se je zbralo slabih sto ljudi, visoki verski funkcionarji, veleposlaniki muslimanskih držav, pa tudi navadni verniki. Zaradi različnih razlogov so se opravičili Milan Kučan, Janez Drnovšek in Vika Potočnik, slovensko državo pa je vseeno predstavljal direktor vladnega urada za verske skupnosti Drago Čepar. Prave cerkvene liturgije ni bilo, verski obred so opravili že v Sarajevu, v eni izmed džamij. S tem dogodkom je slovenska islamska skupnost dobila popolno institucionalno obliko, ki vernikom omogoča izvajanje vere, a jih hkrati tudi zavezuje k izpolnjevanju obveznosti.

Veliki dogodek, ne samo za muslimane, ki živijo v Sloveniji, pa logično ni minil brez besed o veliki praznini, ki se še vedno bohoti na verskem zemljevidu. Čeprav so zahteve po džamiji v Ljubljani stare več kot trideset let, slovenski muslimani še zmeraj nimajo prave stavbe, namenjene verskim obredom. Svojo dejavnost opravljajo v premajhni hiši, skriti med stanovanjskimi stavbami na Grabljevičevi ulici. V glavnem mestu se očitno še ni našlo dovolj politične volje za izpeljavo tega povsem legitimnega in upravičenega projekta. Čeprav politična volja z gradnjo džamije načeloma sploh ne bi smela imeti nobene povezave, slovenska ustava namreč zagotavlja, da je delovanje verskih skupnosti svobodno, oviranje svobode delovanja pa prav lahko pomeni neskončno iskanje politične volje za izgradnjo verskega objekta. Samo za primerjavo: prva džamija je bila na britanskem ozemlju zgrajena že daljnega leta 1889, sedaj pa jih je tam že več kot 350, džamije imajo seveda tudi drugod po zahodnem svetu, npr. na Dunaju, v Zagrebu, celo v Petrovem Rimu, samo v Chicagu jih je več kot sto. Mustafa ef. Cerić je bil na inavguraciji neposreden: "Muslimani v Sloveniji imajo svobodo, da izražajo svojo vero v duhu miroljubnih islamskih načel. Tisto, kar jih od danes dela odgovornejše, je institucija, ki so jo dobili. A odgovornost za mir in sobivanje bo večja, ko se jim bo zagotovila legitimna pravica do džamije v Ljubljani. Mislim, da je prišel čas, da se ne sme zahtevati odgovornost za vero od tistega, ki nima popolne svobode in formalnega oz. institucionalnega predstavljanja samega sebe." Džamija je seveda temeljni simbol predstavljanja vere, namerno ali nenamerno zapletanje pri postavitvi džamije v Ljubljani pa konstituiranje tega simbola onemogoča. S tem se seveda onemogoča tudi popolna demokratičnost družbe.

Drugi takšen simbol je prevod svete knjige - Korana v slovenski jezik. Čeprav je Koran po tradicionalnem verovanju neprevedljiv, saj naj bi bil Alahova beseda, ki je obstajala pred svetom in človeštvom, se že nekaj časa prevaja v svetovne jezike. V slovenščini ga še nimamo, čeprav v našem jeziku obstajajo prevodi mnogih drugih, prav tako pomembnih in vplivnih svetih knjig. Tega problema se zaveda tudi novi slovenski muftija: "Prevod Korana je seveda ena izmed prednostnih nalog pri našem delu, čeprav je bilo to delo do sedaj zakrito z drugimi dejavnostmi. To, da prevoda še ni, pomeni, da v mentalni sestavi Slovenije nekaj manjka, čeprav poudarjam, da za to ni nihče kriv. Kot islamska skupnost smo seveda zelo zainteresirani za prevod te knjige, čeprav ga po vsej verjetnosti sami ne bomo mogli opraviti. Upajmo, da nam bo tukaj pomagala tudi država."

Po tihih željah verskih voditeljev naj bi se oba načrta uresničila že v nekaj letih, čeprav očitno šele tedaj, ko se bo v Sloveniji našlo dovolj politične volje. Sicer pa je to v državi, ki je, vsaj po muftijevih navedbah, dovolj strpna, da v njej nedavni teroristični napadi niso povzročili izbruhov verskega sovraštva, čisto logično pričakovati.