finance / Črni madež na Rdečem križu

V torek je bilo na Mirju, v prostorih Rdečega križa Slovenije, napeto. Potekala je izredna seja glavnega odbora, pogovarjali pa so se o spornih finančnih transakcijah, o poslovanju podjetja Slork, gospodarske organizacije, ki jo je pred leti ustanovil Rdeči križ. Po nekaj urah je bil izid seje jasen. Glavni odbor se je strinjal z usmeritvijo vodstva, predlagal boljši nadzor in drugačen način vodenja. To je bilo vse, nihče ni odstopil, člani odbora so podprli vodstvo. V torek pa se je zgodilo še nekaj. Iz državnega tožilstva so poslali izjavo za javnost. V njej Zdenka Cerar pojasnjuje, da je bil zaradi suma o nepravilnostih v poslovanju Rdečega križa in družb, katerih ustanovitelj je ta, sklican sestanek predstavnikov računskega sodišča in treh odgovornih ministrstev. Sprožen je postopek za revizijo, zaradi suma nekaterih kaznivih dejanj pa se je ljubljanski tožilec začel pogovarjati tudi s policijo. "Težko je predvidevati, za kakšna kazniva dejanja naj bi v omenjenem primeru šlo. Na tožilstvu smo na podlagi določenih razlogov sprožili predkazenski postopek in njegov namen je, da se ugotovi, ali so bile prisotne nepravilnosti," je pojasnila Cerarjeva. V torek sta se tako na prvi pogled zgodili popolnoma nasprotni stvari, glavni odbor je podprl vodstvo Rdečega križa, generalna državna tožilka pa se je "zaradi suma o nepravilnostih in znakih kaznivih dejanj" odločila preveriti delovanje te organizacije. Eni so pokimali, drugi sprožili predkazenski postopek. Razlika v dojemanju je torej očitna, vsa zgodba pa se ni začela tistega torka, ampak že pred približno desetimi leti.

Leta 1991 je Rdeči križ Slovenije formalno izstopil iz jugoslovanskega. Vrednost njegovega premoženja je bila dobrih 20 milijonov tolarjev. Bil je tipična državna organizacija s stalnimi, a preskromnimi finančnimi viri. Aktivisti so staknili glave in sklenili, da bodo pogledali, kako delujejo druge nacionalne organizacije. In bili so presenečeni. Čeprav so vse izpostave mednarodnega gibanja oblikovane na enakih, že pred več desetletji sprejetih temeljnih načelih, je danes veliko dejavnosti mednarodnih humanitarnih organizacij zelo daleč od izvirnih prostovoljnih in nepridobitnih korenin. Nekatere nacionalne organizacije imajo, da bi si zagotovile dovolj sredstev za človekoljubne dejavnosti, v lasti cele verige trgovskih podjetij, reševalne službe z avtomobili in majhnimi flotami helikopterjev, upravljajo krvodajalske banke, zdravstvene objekte, stanovanja, rekreacijska naselja. Norveški Rdeči križ pa se lahko pohvali celo z razvejeno mrežo 26.000 igralnih avtomatov. Razlog za takšne dejavnosti je zelo preprost; ker je v razvitih državah vedno manj sponzorskih sredstev in širokosrčnih filantropov, omenjena društva poiščejo denar za človekoljubne dejavnosti na drugačne, včasih čisto dobičkonosne načine. Slovenski Rdeči križ se je odločil za počasnejši vstop v kapitalistično ureditev. Njegovi predstavniki so obiskali sosednje Avstrijce in se poučili, kaj so donatorske akcije in kako jih izpeljati. V Sloveniji so se pojavili prva reklamna gesla in prve položnice. Ljudje so začeli pošiljati denar in premoženje Rdečega križa je raslo. Kmalu pa je postalo jasno, da je velikost dobrodelnega finančnega kolača omejena; kljub agresivnim medijskim kampanjam je postalo očitno, da se bodo ljudje nekoč ustavili in humanitarnim organizacijami nehali pošiljati vedno več denarja. To je seveda logično in še posebej značilno za bogati Zahod. Zato se je Rdeči križ odločil za novo potezo. Po zgledu bogatega Zahoda je ustanovil čisto navadno gospodarsko podjetje, imenovano Slork, in ga registriral pri pristojnem sodišču. Direktor podjetja je postal generalni sekretar Rdečega križa Mirko Jelenič. Namen Slorka je bil jasen - pridobiti čim več sredstev, ki bi bila nato porabljena v humanitarne namene. Slork je tako postal nekakšna kovnica denarja slovenskega Rdečega križa, ta pa njegov finančni zajedavec.

Slork je bil najprej majhno podjetje, prodajali so sveče in igrače, ukvarjali pa so se tudi s prodajo nepremičnin in z nebančnimi depoziti, ki jim drugače rečemo posojila. Slork je denar posojal drugim pravnim osebam, in te so mu ga z višjo obrestno mero, kot bi jo Slorku za depozite izplačevale banke, vračale. Tako plasiran denar ni bil tisti, ki ga je Rdeči križ zbral s humanitarnimi akcijami, od njega je bil ločen in neodvisen. Slork je denar posojal manjšim podjetjem, vsa razmeroma nizka posojila pa so bila skupaj z obrestmi vrnjena. Posel je tekel dobro. Zalomilo se je drugje, pri velikem, ogromnem, gigantskem, kolosalnem posojilu, vrednem več kot 100 milijonov tolarjev.

Neuspelo finančno poslovanje in ponovljen razpis

Leta 1998 si je denar sposodil humanitarni aktivist Srečo Kirn. Denarja si ni sposodil le od Slorka, nekaj, a bistveno manjši znesek, je dobil od sklada za pediatrično kliniko in od Unicefa. Kirn je tema dvema denar z zamudnimi obrestmi sicer vrnil, zataknilo pa se je pri Slorku. Zaradi likvidnostnih težav je zadolženi Kirn Jeleniču sporočil, da posojila ne more vrniti. Preprosto, poslovanje se mu ni izšlo. Upniki pri Slorku se niso preveč obirali, preostali Kirnov dolg, ki je znašal okoli 80 milijonov tolarjev, so prodali GPN-ju, gospodarski družbi, ki se med drugim ukvarja z odkupom in prodajo terjatev. "Odkup terjatev je bila poslovna poteza, naše podjetje bo Slorku v pogodbenem roku vrnilo vsa sredstva, sprožili smo tudi ustrezne pravne postopke, vezane na odkupljeni Kirnov dolg," je pojasnil Goran Čorokalo, direktor GPN-ja. Podjetje naj bi obveznosti do Slorka poravnalo v dveh letih, do sedaj pa je odplačalo tri milijone tolarjev. Terjatve Slorka danes torej znašajo 77 milijonov tolarjev in so vezane na podjetje GPN in ne na Kirna.

Podjetja Sreča Kirna pa niso edini vir nevrnjenih posojil Rdečega križa. Med krizo na Kosovu je TV Slovenija pripravila človekoljubno akcijo Roka pregnancem - slovenska vas. V projekt je bil vključen tudi Rdeči križ in nazadnje je bilo na Kosovu postavljeno kontejnersko stanovanjsko naselje. A pri v tej gotovo koristni in uspešni akciji se račun ni izšel. Stroški postavitve naselja so presegli zbrana sredstva, zmanjkalo je 24 milijonov tolarjev. Rdeči križ se je dobrodušno ponudil, da bo založil denar, TV Slovenija pa se je zavezala, da ga bo do konca leta 2000 vrnila. Danes dolg skupaj z obrestmi znaša okoli 32 milijonov tolarjev. Seštejmo, Rdečemu križu in njegovemu hčerinskemu podjetju Slork februarja 2002 na računu manjka okoli 109 milijonov tolarjev. Sredstva sicer niso izgubljena, niso pa niti vrnjena. "Naše poslovanje je bilo skladno z zakonodajo, želja po večanju sredstev, ki so nam na razpolago, pa se je v primeru posojila izkazala za neuspešno poslovno potezo. Kot generalni sekretar Rdečega križa in direktor podjetja Slork sem vsekakor pravno odgovoren in prevzemam vso odgovornost," neuspelo finančno potezo pojasnjuje Mirko Jelenič. "Dodam pa naj, da je bilo moje delovanje vedno transparentno in v skladu z odločitvami vseh organov. Trenutne razprave in obtožbe sprejemam bolj kot napade na delovanje Rdečega križa, ki sem ga tvorno in uspešno vodil dolga leta. Prepričan sem, da obtožbe nimajo prave podlage, in se ne počutim krivega."

Luknje v denarnici pa niso edina težava Rdečega križa. Že pred zgodbo o Kirnu so se v medijih pojavile navedbe iz menda anonimnega pisma. V njem je bila humanitarni organizaciji in njeni hčerinski družbi očitana vrsta nepravilnosti pri dokapitalizaciji Slorka in gradnji parkirne hiše pri Kliničnem centru. Na zakrito pisanje se je hitro oglasil predsednik Rdečega križa Vladimir Topler in v posebni izjavi za javnost sporočil, da so v pismu zapisani lažni podatki in da je neargumentirano blatenje očitna posledica njihovega nastopa na trgu. Omenjena anonimka se je časovno ujemala z javnim razpisom Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za nakup plenic za odrasle. Ves posel je bil vreden okoli 1,8 milijarde tolarjev. Državna revizijska komisija je razpis, na katerega se je prijavil tudi Slork, zaradi pogojev, ki so v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence in enakopravnosti ponudnikov, razveljavila.

Zgodba o poslovnem flopu pa ima še drugo, bistveno svetlejšo plat. Premoženje Rdečega križa je danes skoraj stokrat večje kot nekoč. Pred dobrimi desetimi leti je bilo vredno okoli 20 milijonov tolarjev, danes znaša dobri 2 milijardi tolarjev. Rdeči križ je nekoč lahko pomagal le omejenemu krogu ljudi, danes je njegova humanitarna dejavnost bistveno širša. Naglo rast so povzročile odmevne akcije, dobre finančne naložbe in tudi donosne zamenjave nepremičnin, pri katerih je vsaj na začetku uspešno pomagal Srečo Kirn. V zadnjih nekaj letih je potekala obnova Mladinskega zdravilišča in letovišča Debeli rtič, slovenski Rdeči križ pa si je z mednarodno solidarnostjo in s pošiljanjem pomoči po svetu pridobil vidno vlogo in postal nosilec nekaterih izobraževalnih programov za države srednje in vzhodne Evrope. Iz majhnega humanitarnega podjetja je zrasel v veliko, vplivno humanitarno organizacijo. Kljub vsemu pa je zgodba o nevrnjenih posojilih na njem pustila madež. Četudi računsko sodišče pri poslovanju Rdečega križa ne bo ugotovilo večjih nepravilnosti ali zlorab, se bodo ljudje pri naslednji donatorski akciji raje prijeli za denarnice, kot da bi podarjali denar organizaciji, ki izgublja zaupanje. Rešitev je samo ena, poslovanje in delovanje Rdečega križa mora biti javno in transparentno. Navodila glavnega odbora, da bo Rdeči križ okrepil notranji nadzor in da mu bodo pri tem pomagali tudi zunanji strokovnjaki, so korak v pravo smer. Prav bi bilo, da bi se jim vsaj v duhu pridružil tudi njihov ustanovitelj in ponosni nosilec prve Nobelove nagrade za mir Jean-Henri Dunant.