znanost / Biotehnološki sofizem LDS

Nenavadno je, da vodilna politična stranka Slovenije sprejema politično zavezo, s katero lahkomiselno izdaja bianko menico izjemno tvegani tehnologiji, hkrati pa se politično vmešava v avtonomijo znanosti, ki jo poprej v istem besedilu sama goreče brani pred "načelnimi posegi" zaskrbljene javnosti in "ideološko samoomejene" civilne družbe. V besedilu je kar nekaj notranjih protislovij, ki kažejo, da je dokument nespretna lepljenka po načelu "volk sit in koza cela". Konec naj bi bil seveda pragmatično virtualen, volk bo vendarle požrl kozo, vendar naj bi koza imela privid, da ni požrta, volk pa naj bi kljub polnemu trebuhu še vedno dajal vtis sestradanca.

Nesporno je, da znanstvenikom še nikoli v zgodovini ni uspelo nadzirati posledic svojih odkritij. Hkrati pa jih njihov entuziazem tako zaslepi, da praviloma niti ne vidijo možnih posledic svojih dejanj. Povedano drugače,

znanost sama po sebi ni slaba ali dobra, vprašljiva je tehnološka (zlo)raba znanstvenih spoznanj. Zaradi izjemno hitre komercializacije znanstvenih spoznanj se danes v svetu vse bolj briše nekdanja meja med znanostjo in tehnologijo, zato se je splošno uveljavil naziv tehnoznanost. Genska tehnologija ni znanost, je tehnologija, torej stroka. Svetovne avtoritete za genetiko govore, da je stopnja poznavanja genske tehnologije na ravni vremenske napovedi. To pa je podobno, kot bi se lotili popravila domačega PC-ja s krampom in z lopato. Paradigma genske tehnologije deklarira, da je njen temeljni cilj izpopolnjevanje fenomena življenja, ne pa razumevanje samega fenomena življenja. Toda kako lahko spreminjaš nekaj, o čemer veš malo ali praktično nič? "Izpopolnjevanje" življenja seveda ni nič drugega kot poskus dizajniranja ekonomsko učinkovitejših živih organizmov za profitne interese le nekaterih. Kaj pa tveganja in posledice? Dajanje prednosti zasebni koristi pred javno? Ali je to še svobodna akademska znanost?

Kakršnokoli govorjenje o učinkovitem nadzoru nad novokomponiranimi organizmi je sofizem prve vrste, saj niso izdelane ocene tveganj. Te pa ne morejo biti verodostojno izdelane, ker niti genski tehnologi sami ne poznajo večine parametrov tveganj. In ne samo to, ko transgene organizme enkrat spustimo v okolje, jih ne zmoremo več priklicati nazaj, saj se gibljejo, razmnožujejo in sejejo svoje genske rekombinacije med živi svet. Dejstvo, da pravil, ki vodijo življenje, ni moč induktivno dognati, nas potiska v hazardiranje s kaosom narave, ki ga nismo sposobni niti napovedovati, kaj šele obvladovati. Zato moramo vse transgene organizme obravnavati kot prišleke z drugega planeta.

Tehnoznanost naj bi bila etično nevtralna, toda v današnjem svetu to ne more biti. Znanstveniki so spoznali, da poleg tradicionalne slave lahko okusijo tudi bogastvo, zato resnično veljajo besede, ki jih je izrekel genetik Jacques Cohen: "Znanstveniki smo največje prostitutke. Gremo kamorkoli, kjer je denar, da lahko udejanjimo svoje zamisli!" S tako majavo "etično" držo tehnoznanstvenikov kaj hitro pridemo do erozije moralnih vrednot. Za vsako tehnologijo pa vemo, da je kot rezilo z dvema ostrinama. V človeški zgodovini ni tehničnega izuma, ki bi nosil le dobro, kajti zlouporaba je pravilo. In če soglašamo, da je znanost potrebna, se moramo vprašati, ali je to tudi vsaka tehnologija, kdaj in pod kakšnimi pogoji. Nujne so torej alternative, kajti venomer se postavlja vprašanje o demokratični izbiri med različnimi ponujenimi možnostmi. Prav v tem naj bi bilo poglavitno poslanstvo znanosti in demokratično naravnane politike. Znanost naj bi svobodno razvijala alternative tehnološkega razvoja, politika pa omogočala demokratične mehanizme, torej odpirala prostor dialoga in izbire med ponujenimi alternativami, ne le manever znotraj ene same alternative, torej genske tehnologije. Vse druge poti vodijo v totalitarizem.

Etiko genske tehnologije naj bi utemeljevala predvsem etika odgovornosti. Postavlja pa se vprašanje merila, in če je prevladujoče merilo le koristnost skozi pragmatično načelo manjšega zla, se kaj hitro znajdemo na spolzkem terenu. Tej pasti so se politiki poskušali izogniti na dva načina. Pri prvem so poskušali uporabiti etiko, ki temelji na načelu preudarnosti (in postopnosti), vendar to ni nič drugega kot svojevrstna oblika etičnega egoizma, saj je vsaka preudarnost odvisna zgolj od razuma, ta pa ima tendenco, da postopoma suspendira vsa etična načela. Pri drugem se vse bolj uveljavlja etika previdnostnega načela, ki se je v praksi vse prevečkrat izkazala za svojevrstno "dogovorno" etiko. Zagovornikom te teze je več do "etičnosti" samega postopka sprejemanja etičnih načel kakor do etičnih načel samih. Prav posebna parodija pa je imenovanje "etičnih" komisij, v katerih naj bi "strokovnjaki" ugotavljali, kaj je etično in kaj ni. Tu ni kaj dodati besedam Craiga Venterja, velikega maga genske tehnologije, ki je dejal: "Za znanost in družbo bi bilo najslabše, če bi reševanje etičnih vprašanj prepustili poklicnim bioetikom!" Slika sodobnega dogajanja nam govori, da kapital vlaga v univerze in akademski kader, ta pa vse bolj postaja (s svojim znanjem kot kapitalskim deležem) solastnik biotehnoloških podjetij. No, in prav ti strokovnjaki potem sede v najrazličnejših državnih etičnih komisijah, pišejo zakone in kot izvedenci v državnih organih urejajo promet biotehnoloških izdelkov. Iz nekdaj uglednih akademskih učenjakov so se prelevili v novodobne trgovce, ki prodajajo svoje strokovne in siceršnje veščine. Ali je tudi to svoboda znanosti in na čigav račun?

Etika je nedvomno zdravorazumska kategorija človeškega duha, torej je plod zdrave pameti, ki smo jo dolžni vključiti v demokratični družbeni okvir.

Danes smo priča ločevanju civilizacije od kulture tako, da je stopnja razvoja tehnoznanosti postala merilo civiliziranosti. Kultura je obtičala nekje na družbenem obrobju. Ta dihotomija pa je zelo tvegana, saj sredstva ločuje od vrednot oziroma ciljev. Prišli smo v stanje popolne racionalizacije sredstev ob popolnem razsulu vrednot in iracionalizaciji ciljev. Ali smo sposobni postaviti kulturne meje intervencionizma tehnoznanosti?

Vrnimo se torej k besedilu Izjave o ciljih in usmeritvah na področju biotehnologije, ki jo je sprejel kongres LDS. Iz besedila je razbrati:
genska tehnologija naj bi z veliko večjo možnostjo predvidevala lastnosti novih organizmov,
strokovna in znanstveno-tehnološka vprašanja morajo biti prepuščena odgovorni znanstveni skupnosti,
izstop ali načelno ideološko samoomejevanje pri razvoju biotehnologije bi pomenilo neprecenljivo znanstveno degradacijo in resno gospodarsko razvojno oviro,
zakonska ureditev naj opredeli možne meje, če sploh, manipulacije zarodnih celic človeka,
oblikovali bomo pozitivno zavest javnega mnenja do avtonomije znanstvenega raziskovanja in odgovornega podjetniškega razvijanja biotehnologije.

Navedeni stavki govore sami zase. Kaj torej še preostane državljanom (nestrokovni in uporabniški krogi) poleg obljube, da bodo obveščeni o še "sprejemljivih" stopnjah tveganja in politkomisarsko toliko obdelani, da jih ne bo več strah neznanega. In spet bo vse pod nadzorom, kot pri norih kravah!