You Rang M'Lord
Pomanjkljivosti morebitnega slovenskega članstva v Natu
You rang My Lord: Lord Robertson in Dimitrij Rupel
© Peter Koštrun / Bobo
V govoru na slavnostni večerji društva Romarjev Združenih držav 31. januarja 2002 se je generalnemu sekretarju Nata lordu Robertsonu zdelo posebej pomembno odgovoriti kritikom, ki menda v zadnjem času vse pogosteje trdijo, da je Nato po 11. septembru 2001 izgubil neodvisnost. Njegova lordska milost je govorice odločno in povsem upravičeno zavrnila: Nato po 11. septembru 2001 ni izgubil neodvisnosti - ker nikoli ni bil neodvisen. Od same ustanovitve je bil le podaljšana roka ZDA, predvsem kot politični debatni klub, ki je vedno in povsod podprl zunanjepolitične strategije, oblikovane v Washingtonu. Po 11. septembru 2001 se ni nič spremenilo. Samo očitneje je postalo, da rep nikoli ne maha s psom - pes vedno maha z repom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
You rang My Lord: Lord Robertson in Dimitrij Rupel
© Peter Koštrun / Bobo
V govoru na slavnostni večerji društva Romarjev Združenih držav 31. januarja 2002 se je generalnemu sekretarju Nata lordu Robertsonu zdelo posebej pomembno odgovoriti kritikom, ki menda v zadnjem času vse pogosteje trdijo, da je Nato po 11. septembru 2001 izgubil neodvisnost. Njegova lordska milost je govorice odločno in povsem upravičeno zavrnila: Nato po 11. septembru 2001 ni izgubil neodvisnosti - ker nikoli ni bil neodvisen. Od same ustanovitve je bil le podaljšana roka ZDA, predvsem kot politični debatni klub, ki je vedno in povsod podprl zunanjepolitične strategije, oblikovane v Washingtonu. Po 11. septembru 2001 se ni nič spremenilo. Samo očitneje je postalo, da rep nikoli ne maha s psom - pes vedno maha z repom.
Če hočemo smiselno razpravljati o prednostih ali pomanjkljivostih morebitnega slovenskega članstva v Natu, bi zato morali najprej zavreči semantično in propagandno navlako o pridruževanju severnoatlantskemu zavezništvu enakopravnih članic. Ne velja se spraševati, ali naj Slovenija vstopi v Nato, ampak ali naj Slovenija postane politično in ekonomsko poslušen privesek ZDA, pokorna dlaka na evropskem repu ameriškega psa.
Nemoralno
Z vstopom v Nato naj bi postali polnopravni člani “zahodnega sveta”, v katerega po svoji kulturi sodimo, nas prepričujejo zagovorniki vključevanja. V ta "zahodni svet" očitno ne sodijo bogate, uspešne in nevtralne države, kot so Švedska, Švica in Avstrija. Morda me spomin vara, ampak ali si nismo v času osamosvajanja za prvovrsten zgled svojih prizadevanj postavljali prav Švico? Kakorkoli že, za zagovornike slovenske vključitve v Nato se je "zahodni svet", kateremu bi se želeli pridružiti, skrčil na članice Severnoatlantskega zavezništva. Svojo pripadnost "zahodnemu svetu" naj bi sedaj potrdili z nekritično podporo zunanji politiki ZDA - in o tem, kakšne so “vrednote” ameriške zunanje politike, smo v Mladini že precej napisali.
Saj ne da med vrednotami ameriške civilizacije ne bi bilo ničesar občudovanja vrednega: celo danes, ko lahko Busheva administracija kakršnokoli represijo upraviči z “bojem proti terorizmu” in vsakogar, ki ji nasprotuje, označi za izdajalca domovine, bomo, na primer, na ameriških strežnikih našli domišljene satirične kritike oblasti (moja priljubljena “antibushevska” strežnika sta http://www.whitehouse.org/ in http://gwbush.com/) - nekako ne verjamem, da bi ekvivalentno sarkastične spletne strani, posvečene slovenski oblasti, kaj dolgo preživele na katerem slovenskem akademskem ali komercialnem strežniku. Vendar svoboda govora in strpnost do celo skrajnih stališč nista vrednoti, ki bi jih poosebljal Nato.
Nato je evropski privesek povsem neke druge Amerike: tiste Amerike, ki ji vladajo interesi velikih korporacij. Tiste Amerike, ki je Georgea W. Busha mlajšega z volilno goljufijo pripeljala na oblast. Tiste Amerike, ki je do velike večine svojih državljanov ekonomsko prav tako neusmiljena kot do “komunistov” v Južni Ameriki. Tiste Amerike, v kateri je v rokah najbogatejših 10 odstotkov kar 70 odstotkov vsega premoženja in prihodkov, kjer je odstotek najpremožnejših v letih “gospodarskega booma” (1992-1998) več kot podvojil svoj delež nacionalnega bogastva. Vrednote Nata so vrednote tiste 10-odstotne elite, ki ji George W. Bush mlajši zmanjšuje davke, ko hkrati povečuje izdatke za oboroževanje in proračunski deficit - to pomeni večje zadolževanje države pri bankah, ki so v lasti 10-odstotne elite.
Z vstopom v Nato bi se Slovenija zapisala slepi podpori korporativistične Amerike in neusmiljenemu uveljavljanju njenih ciljev.
Nekoristno
V Pojasnilu MZZ o slovenskem vključevanju v Nato z dne 4. februarja prinaša minister Dimitrij Rupel nov, logično “zanimiv” argument (15. točka): “Ko razmišljamo o varnosti v Sloveniji, si moramo predstavljati izzive v prihodnosti. [...] Ali res vemo, kaj nas čaka leta 2012? Si lahko sploh predstavljamo orožja in nevarnosti, ki nas lahko doletijo čez deset let?” Če torej ne znamo napovedati svoje varnostne bodočnosti, se moramo vključiti v Nato? Če res ne vemo, kaj nas čaka leta 2012, kako naj potem vemo, da nam bi lahko takrat članstvo v Natu koristilo?!?!?
Ljudje, ki oblikujejo strategijo razvoja Nata, razmišljajo precej bolj logično. Kako naj bi širitev Nata služila ameriškim interesom, preberemo na straneh vplivnega Projekta za novo ameriški stoletje. Skupina, ki se pod svojo izjavo o načelih lahko pohvali s podpisi Jeba Busha (predsednikovega brata in guvernerja Floride), podpredsednika Dicka Cheneyja, obrambnega ministra Donalda Rumsfelda in njegovega namestnika Paula Wolfowitza (da o drugih pomembnih imenih ameriške konservativne politike niti ne govorimo), v strateških študijah ne sadi rožic o "skupni varnosti", ampak širitev Nata obravnava le v kontekstu ameriških strateških prioritet. In ker je za ZDA pomembno, da razširijo svoj vpliv na območje ob Kaspijskem jezeru (to je poglavitni cilj agresije v Afganistanu), na Kavkaz in v osrednjo Azijo, so primarne kandidatke za širitev Nata Bolgarija, Romunija in Albanija, kamor je v kontekstu ameriških globalnih interesov smiselno preseliti ameriške vojaške enote iz Zahodne Evrope (to, mimogrede, daje svojevrsten pomen izjavam slovenskih ljubiteljev Nata o "elitnosti" kluba, v katerega naj bi se Slovenija vključila). ZDA za uresničevanje svojih imperialnih ciljev Slovenije ne potrebujejo. Zato nam lahko klečeplazenje pred vrati Nata prinese le tolažilno nagrado v obliki formalnega članstva (da bi Nato branil Slovenijo, verjamejo le še naivci) - za ceno popolne in nekritične podpore sedanjih in bodočih agresij ZDA.
In pred kom naj bi nas Nato sploh branil? Realno gledano ima lahko Slovenija težave le z neposrednimi sosedi. Od teh sta Italija in Madžarska članici Severnoatlantske zveze, Nato pa v morebitnih sporih med svojimi članicami ne posreduje; dejansko bi slovenska vključitev v Nato morebitnim zahtevam Italije ali Madžarske dala kvečjemu večjo težo, priložnost za izsiljevanje v okvirih "politične solidarnosti" - kot nas je klečeplazenje pred vrati EU prisililo v priznanje italijanskih in avstrijskih zahtev. Za našo južno sosedo Hrvaško velja podobno, saj se tudi sama poteguje za članstvo v Natu in je zaradi jadranske obale za zavezništvo strateško (pa tudi ekonomsko) bistveno bolj zanimiva kot Slovenija. Ostane nam Avstrija. Ali naj bi se v Nato vključili zato, da nas bo branil pred Jorgom Haiderjem?!?!?
Nevarno
Ameriški predsednik George W. Bush mlajši je razglasil "vojno proti terorizmu": vsemu svetu naj bi grozil slabo definiran, povsod prisoten sovražnik v obliki Al Kaide, Hamasa, Džihada, FARC-a in vrste drugih "tujih" terorističnih organizacij, kot jih definira seznam ameriškega sekretariata za zunanje zadeve. Skupna lastnost "terorističnih" gibanj je nasprotovanje ameriškim interesom; mnoga na seznamu so osvobodilna gibanja, ki skušajo v svojih državah zrušiti diktatorske režime pod nadzorom ZDA. Poglavitni element ameriške definicije terorizma je še nasprotovanje pravicam Palestincev in kakršenkoli poskus (tudi demokratične) spremembe oblasti v državah, kjer skorumpirane elite bogatašev ameriškim multinacionalkam zagotavljajo cenen dostop do nafte, osnovnih surovin in brezpravne delovne sile. In pes je pomahal z repom: na zahtevo ameriškega predsednika je Nato poslušno aktiviral 5. člen zavezniške pogodbe in razglasil, da je vsak sovražnik ZDA tudi sovražnik vseh članic Nata.
Slovenski zagovorniki vključevanja v Nato ponavljajo ameriško propagando, češ da je bil napad na ZDA 11. septembra 2001 kar "napad na civilizacijo" in da je torej "vojna proti terorizmu" prav tako obramba Slovenije - saj smo tudi mi civilizirani in zatorej ogroženi! A če pustimo ameriško propagando ob strani, se je 11. septembra 2001 dejansko zgodil samo napad na ZDA, samomorilsko maščevanje obupancev za ponižanja in za teror, ki ga s sebično zunanjo politiko izvaja Amerika.
Slovenija danes v svetu (še) ni percipirana kot zaveznik ameriškega imperializma. Celo več: čeprav bi na našo nekdanjo skupno državo najraje pozabili, nam zdaj oznaka "republika nekdanje Jugoslavije" lahko dejansko koristi. Jugoslavija namreč ni nikoli podpirala ameriške imperialistične politike in v deželah, kjer večina upravičeno sovraži ZDA, velja Slovenija, ena od naslednic Jugoslavije, vsaj za nevtralno državo, če ne kar za prijateljsko. Maščevalni terorizem, ki ogroža ZDA, zato Sloveniji ni nevaren.
S siljenjem v Nato in neprevidnimi izjavami, ki sodijo zraven, slovenska politična nomenklatura v resnici izpostavlja našo državo novim grožnjam. Ko na vse pretege razglašajo slovensko željo po vstopu v Nato in s tem nekritično podporo ameriškemu imperializmu, naši ljubitelji Nata dejansko sporočajo nasprotnikom ZDA: "Tudi mi smo vaši sovražniki, streljajte še na nas!" Naj torej vstopimo v Nato zato, da se bomo "solidarnostno" ponujali za tarčo terorističnih napadov? Če so napadi 11. septembra 2001 svetu karkoli dokazali, so tistim, ki razumno razmišljajo, dokazali predvsem, da niti največja vojaška sila ne more ubraniti svoje finančne ali politične prestolnice pred samomorilskimi napadi. George W. Bush mlajši je medtem že ožigosal novo "os zla": po Afganistanu postajajo tarče "vojne proti terorizmu" še Severna Koreja (ta sodi na interesno območje Kitajske), Irak in Iran; islamska konferenca je ZDA opozorila, naj svoje agresije iz Afganistana ne širi na nobeno drugo islamsko državo - pri tem, da je Iran vodilna država šiitskega islama, je Busheva srboritost vojna napoved vsemu islamu. Vstop v Nato zato lahko Sloveniji prinese le tveganja, pred katerimi nas niti Nato ne more obraniti.
Prilizovanje
Zunanji minister gospod Dimitrij Rupel je kot bistven argument za slovenski vstop v Nato navedel, da “potem ne bo več poti nazaj”; če Slovenija vstopi v Nato, ji ne bo nikoli več grozila vrnitev v komunizem, na Balkan ali v novokomponirani jugoslovanski imperij. Človek bi pomislil, da se po Pohorju, Jelovici in v roških gozdovih že zbirajo do zob oborožene skupine jugočetnikov, ki čakajo le še na slovenski “NE”, izrečen Natu, da podjarmijo naš podalpski raj. Da v temnih nočeh v hiše mirnih državljanov vdirajo brutalni pripadniki komunistične teroristične organizacije Rdeča noga, ki pretepajo ženske in otroke ter prestrašenim volilcem grozijo, da jih bodo vse poklali, če si drznejo podpreti slovensko vključitev v Nato. Da sile komunistične restavracije - poosebljene v zadnjem voditelju ZKS in predsedniku države tovarišu Milanu Kučanu - brezvestno agitirajo proti slovenskemu vključevanju v Severnoatlantsko zvezo.
Že dalj časa se nisem sprehajal po pohorskih, jelovških ali roških gozdovih, zato govoric o jugočetniških paravojaških skupinah ne morem niti potrditi niti ovreči. Glede morebitnih ustraševalnih akcij Rdeče noge lahko rečem le, da se pri meni ali mojih znancih še niso oglasili - ampak, ker vsi nasprotujemo Natu, najbrž tudi ne bi sodili med njihove tarče. Lahko pa z vso odgovornostjo zapišem, da tovariš Milan Kučan ne agitira proti Natu, ampak v prav ganljivem sozvočju s svojimi nekdanjimi partijskimi kolegi Ruplom, Janšo, Drnovškom in drugimi velmožmi slovenske politike volilce straši z groznimi nevarnostmi, ki naj bi Slovenijo prizadele, če se odreče Severnoatlantski zvezi.
Kadar se celotna politična nomenklatura o čemerkoli strinja, bi morala državljane zagrabiti panika. Slovensko povezovanje z Natom je predvsem povezovanje politikov, ki same sebe vidijo kot elito slovenske države, najprej z ameriško elito in posledično z elitami v zahodnoevropskih državah. Elite pa svoje strategije in cilje oblikujejo predvsem v svojo korist, saj smo volilci in državljani le “zbegana čreda”, ki bi počela same neumnosti, če bi odločala po svoji glavi.
V luči elitističnega pojmovanja demokracije je laže razložiti, zakaj naj bi slovenski vstop v Nato državi prinesel stabilnost: preprečil naj bi “pot nazaj” v tisto “primitivno” demokracijo, v kateri današnji politični eliti ne bi bila za vekomaj zagotovljena oblast.
Nič nas ne sme presenetiti.
