Pomen javnega interesa

Glavni argument zagovornikov nacionalnih interesov v gospodarstvu, ki ga verjetni bodoči nobelovec P. Krugman označuje kot pop internacionalizem, je, da močna tuja konkurenca uničuje domača podjetja in delovna mesta, zato je prosto poslovanje s tujino za domačo državo škodljivo in potrebuje državni nadzor. Nasprotno pa glavnina ekonomske teorije kaže, da je prosta zunanja trgovina z vidika ekonomske učinkovitosti in blaginje prebivalstva superiorna nad omejenim sodelovanjem. Seveda pod pogojem, da vsi trgi učinkovito delujejo. Neučinkovito delovanje nekaterih trgov je treba popraviti z nekaterimi instrumenti ekonomske politike, vendar ti ne smejo biti diskriminatorni oziroma ne smejo omejevati tržnega mehanizma in proste trgovine. Nacionalni interes kot ekonomski koncept, ki daje prednost kolektivnemu pred individualnim ter domačemu pred tujim ne glede na ekonomsko logiko, se plodi v razmerah zaprtega, samozadostnega in popolnoma reguliranega gospodarstva, oropanega možnosti zasebnega odločanja. Javni interes pa nastopa v razmerah delujočega tržnega, odprtega gospodarstva, ki temelji na zasebni pobudi in kjer institucije z namenom zagotavljanja javnega interesa poskušajo popravljati nekatere tržne nepravilnosti. Nacionalni interes daje absolutno moč institucijam nad gospodarskimi subjekti in prebivalstvom, saj inherentno dvomi o učinkovitosti tržnega gospodarstva. Javni interes pa, nasprotno, nastopa v prosto delujočem gospodarstvu ob znanih pravilih igre, in sicer ga sme vlada uporabiti izjemoma in šele, ko trgi nehajo učinkovito delovati in sta ogroženi prosta konkurenca in blaginja prebivalstva. Preprosto povedano, nacionalni interes duši zasebno pobudo in s tem ruši temelje tržnega gospodarstva, javni interes pa poskuša zavarovati nekatere skupne koristi, ne da bi preveč posegel v delovanje trga ali da bi sploh omogočil njegovo delovanje. Nacionalni interes se v svoji skrajni obliki kaže v nacionalizaciji zasebne pobude in lastnine, torej v obliki številnih državnih monopolov in državne lastnine (banke, zavarovalnice, telekomunikacije, velika, "strateška" industrijska podjetja). Javni interes pa nasprotno zahteva preprečevanje nastanka monopolov prek institucije varstva konkurence.

Nacionalni interes v ekonomskem smislu ne more biti povezan niti z državno niti z nacionalno lastnino gospodarskih subjektov. Nasprotno, empirične raziskave v razvitih državah so pokazale manjšo učinkovitost gospodarskih subjektov v državni lasti v primerjavi z enakimi v zasebni lasti. Prav tako empirične raziskave za razvite in za nerazvite države kažejo, da so podjetja v tuji lasti učinkovitejša od podobnih domačih podjetij v isti panogi. Zasebna lastnina in tuje neposredne investicije torej povečujejo učinkovitost nacionalnih gospodarstev in blaginjo lokalnega prebivalstva in so torej v nacionalnem interesu. Seveda pa ni nujno vedno tako. Javni interes je tisti, ki lahko v nekaterih primerih zahteva varovanje pravic diskriminiranih skupin prebivalstva prek javnih služb (na primer dostop do zdravstvenih storitev tudi slojem z nižjimi dohodki). Javni interes se denimo kaže v tem, da vlada spodbuja razvoj novih proizvodov prek omogočanja patentne zaščite izvirnega postopka izdelave, hkrati pa tudi v tem, da onemogoči monopolno visoke cene izvirnemu proizvajalcu prek omejenega trajanja patentne zaščite. Javni interes lahko včasih tudi omeji možnost tujih lastniških prevzemov, denimo če bi tuja podjetja s pridobitvijo monopolnega položaja ogrozila prosto konkurenco na trgu ali omejila dostop do proizvodov ali storitev nekaterim skupinam prebivalstva. Popolnoma enake razmere se seveda pojavijo, kadar domače podjetje grozi z monopolizacijo trga. Vse države se tega branijo z regulativo o varstvu konkurence. Javni interes torej tukaj nastopa v funkciji uresničevanja vrhovnega nacionalnega ekonomskega interesa.

Brez pretiranega miselnega napora je mogoče pokazati, da če bomo v konkretnih primerih upoštevali namišljeni nacionalni interes za ohranitev gospodarskih subjektov v nacionalni lasti, bomo dejansko povzročili javno škodo in zmanjšali učinkovitost domačega gospodarstva ter blaginjo prebivalstva. Denimo, da z namenom maksimizacije "nacionalnega interesa" ohranimo banke v državni lasti. To pomeni, da z namenom servisiranja javnega dolga vzpostavimo pravila, ki bankam omogočajo doseganje visokih dobičkov z visokimi obrestnimi merami gospodarstvu in prebivalstvu. Posledice so neučinkovit bančni sistem, nekonkurenčno gospodarstvo in manjša blaginja prebivalstva. Točno tak sistem imamo zdaj v Sloveniji. Nekoliko drugačen je interes lobija domačih nefinančnih podjetij, ki jim je uspelo prodreti z zamislijo, da država le tretjino največje državne banke proda tujemu strateškemu partnerju, tretjino pa po diskontni ceni domačim nefinančnim podjetjem. To praktično pomeni, da država tako pokrije le del javnega dolga, preostanek pa še naprej pokriva z visokimi davki. To seveda hkrati pomeni velike kapitalske dobičke teh privilegiranih podjetij, ko bodo tako poceni pridobljeno lastništvo v največji banki čez nekaj časa odprodala tujemu strateškemu partnerju.

Drug nazoren primer je primer Mercatorja. Še pred kratkim je denimo prvi menedžer Mercatorja razpredal o nacionalnosti interesa menedžerske skupine, da ostane Mercator v slovenski lasti. Zdaj je nenadoma ugotovil, da je izčrpal domače finančne vire, in želi priti do potrebnega kapitala za nadaljnjo ekspanzijo s prodajo vsaj tretjine podjetja tujemu, seveda "strateškemu" partnerju.

Menedžerji Pivovarne Laško, ki so se zbali povečane konkurence na domačem oligopolnem trgu s prodajo Pivovarne Union Belgijcem, so prav tako lansirali idejo o nacionalnem interesu za ustanovitev slovenskega holdinga za proizvodnjo pijač. Seveda pod njihovim kapitalskim pokroviteljstvom. Posledica tega bi seveda bil nastanek monopolne združbe na trgu, ta pa bi kot vsak monopol prinesla kartelne dogovore med proizvajalci in trgovskimi verigami, višje cene in manj razvoja novih izdelkov. Torej nasprotno od tega, kar nam zagotavlja konkurenca več proizvajalcev na trgu. Javni interes tukaj zahteva, da država prek institucije varstva konkurence zavaruje potrošnike pred monopolizacijo trga. V slovenskem nacionalnem ekonomskem interesu je, da imamo čim močnejšo domačo in tujo konkurenco na trgu. Kajti to pomeni razvoj vedno novih izdelkov in zniževanje cen, hkrati pa tudi vedno večjo konkurenčnost proizvajalcev in njihovo dolgoročno rast. Monopoli in zaprtost niso v nacionalnem interesu, konkurenca pač.