profesionalizacija vojske / Lažna dilema

Slovenska vlada je tako, kot je to v zadnje čase že v navadi, skorajda mimogrede in brez poglobljenih razprav sprejela sklep o koncu naborniške in uvedbi poklicne vojske. Najprej smo od najvišjih predstavnikov države slišali goro kritik o stanju v Slovenski vojski, ki naj bi bila “nesposobna” za obrambo, “neprimerna za enaindvajseto stoletje” in podobno. Pri čemer je bilo najbolj paradoksalno to, da so jih izrekli predvsem tisti, ki so sicer najbolj odgovorni za obrambo in radi zgubljajo živce ob kritikah obrambnega sistema. Potem je sledila pobuda skupine poslancev za takojšnjo ukinitev naborniške vojske, ki so ji predstavniki vlade nasprotovali brez vsebinskih argumentov in jo na koncu z nekaj spremenjenimi datumi tudi sprejeli.

V skladu s predlogom obrambnega ministra dr. Antona Grizolda, ki je vladino odločitev ocenil kot “hrabro”, naj bi se obvezno služenje vojaškega roka ukinilo junija leta 2004, sočasno pa bo uvedena poklicna vojska. Po mnenju obrambnega ministra bi bilo mogoče stalno in rezervno sestavo vojske zmanjšati samo na okoli 18.000 vojakov “ko bo Slovenija postala članica Nata”. S tem je projekt profesionalizacije vojske postavljen v jasno zvezo z vstopom v Nato. Odločitev se je tako spremenila v politično sporočilo javnosti in je bila sprejeta v trenutku, ko je vlada v javnomnenjskih anketah doživela največji padec svoje popularnosti in navdušenja za vstop v zvezo Nato. Predprvomajska odločitev o odpravi naborniške vojske je zato predvsem odkrita ponudba državljanom, da naj v zameno za uvedbo poklicne vojske podprejo projekt vstopa v Nato. Druga plat medalje - o tem, da je profesionalizacija vojske mogoča tudi brez popolne uvedbe poklicne vojske, da jo je mogoče izvesti tudi brez vstopa v Nato in da v sedaj predvideni obliki pomeni predvsem skoraj popolno ukinitev učinkovite nacionalne obrambe in oblikovanja ekspedicijskih korpusov za vprašljivo legitimne mednarodne intervencije v tujini - doslej še ni bila deležna bolj resne razprave.

Lažna dilema

O tem, da je profesionalizacija obrambnih sil potreba, ki jo narekujejo hitre tehnološke in varnostne spremembe v svetu, ni posebnih dvomov. Konec hladne vojne in medetnični konflikti v obdobju po njej so pred evropske države postavili potrebo po bolj mobilnih, dobro opremljenih enotah, ki bi jih bilo mogoče v kratkem času poslati v krizna žarišča oziroma v mirovne ter nekoliko bolj prisilne operacije za “zagotovitev miru”. Francija, Italija, Španija, Nemčija, Nizozemska, Belgija, Portugalska in mnoge druge evropske države so zaradi tega že ukinile naborniško vojsko ali pa so že v procesu preoblikovanja svojih oboroženih sil v poklicno vojsko. Belgija je naborniško vojsko odpravila že leta 1992, Nizozemska 1996. leta, v Italiji bo profesionalna vojska uvedena do leta 2006, v Portugalski do 2003, v Španiji pa do leta 2002. Kanada, Velika Britanija, Irska, Luksemburg in ZDA imajo že desetletja poklicno vojsko. V ZDA je bila uvedena leta 1972, po ameriškem porazu v Vietnamu. Po tej poti stopa tudi vse več nekdanjih držav Varšavskega pakta. Češka in Madžarska nameravata profesionalizirati vojsko, takoj ko jima bo to dovoljeval finančni položaj. V češki vojski odločitev o tem pričakujejo šele konec letošnjega leta, realno pa pričakujejo uvedbo profesionalne vojske do leta 2010. Tudi Nemčija v skladu z novo vlogo, ki jo želi igrati na širšem evropskem prostoru, povečuje delež poklicnih vojakov. Posebna vladna komisija je najprej predlagala zmanjšanje naborniških vojakov s 135.000 na 30.000, vendar je na koncu prevladal predlog o 80.000 nabornikih ter večjem številu enot, ki jih sestavljajo poklicni vojaki. V Avstriji, Švici, Grčiji, Cipru in skandinavskih državah kljub razpravam o uvedbi poklicne vojske še zmeraj ostajajo pri modelu naborniške vojske in zaposlovanju poklicnih vojakov v določenih delih oboroženih sil. Kar 86 % državljanov EU, ki so bili rojeni po letu 1985, zato ne spada več v kategorijo vojaških obveznikov. Uvedba poklicne vojske je nadvse primerna tudi zato, ker v precejšnji meri odpravlja tudi skoraj vse vojaške probleme v zvezi z ugovorom vesti in javnim mnenjem. Poklicno vojsko podpirajo nevladne organizacije za zaščito človekovih pravic, javno mnenje pa se ne vznemirja pretirano, kadar se v domovino vračajo vojaki v krstah, ki so to tveganje sprejeli s podpisom pogodbe o zaposlitvi. Res pa je, da je dilema “poklicna vojska in Nato ali naborniška zunaj Nata” lažna - tudi v Natu je še zmeraj precej držav z bolj ali manj čistim naborniškim sistemom popolnjevanja oboroženih sil. Vendar je prav tako res, da je uvedba poklicnih vojakov trend sodobnega časa. Je s tem kaj narobe? Pravzaprav je. Slabo je prvič to, da se pri prehodu na poklicno vojsko vztraja v kratkem obdobju, ko države v tranziciji potrebujejo denar za socialne, zdravstvene in znanstvene projekte. Napaka pretirane krepitve oboroženih sil pa je tudi v zanemarjanju drugačnih načinov reševanja sporov in precenjevanju lastne moči. Ali kot je zelo pronicljivo že leta 1999 v svoji študiji “Od stroškov širitve Nata do stroškov vojne” napisal raziskovalec World Policy Instituta William D. Hartung: “Znova se je pokazala pravilnost starega izreka: če imate v torbi za orodje samo kladiva, lahko pričakujete, da bodo vsi vaši problemi videti kot žeblji.”

Prihajajo plačanci?

Vojaški analitik Milan Gorjanc, ki si je izkušnje s šolanjem profesionalnih vojakov nabiral tudi kot direktor Centra vojaških šol v Slovenski vojski, do sedanjega projekta profesionalizacije Slovenske vojske ostaja kritičen. “Dejstvo je, da so moderni oborožitveni sistemi vse bolj sofisticirani in zato potrebujejo celega človeka za celo življenje. Nabornik teh sredstev v času služenja vojnega roka ne more obvladati, zato so za upravljanje z zahtevnejšemi sistemi potrebni profesionalci. Vendar ne celo življenje, ker se bodo dela zasitili ali ga ne bodo zmogli. Osebno pa sem proti tisti obliki profesionalne vojske, ki izvaja neposredne bojne naloge kot pehota. Kot izvajalec boja in ubijanja. Če profesionalca potrebujemo za to, da bo izvajal svoje bojne naloge - torej tudi ubijal - izven te države, kjer nismo neposredno ogroženi, potem takšne profesionalizacije ne podpiram. Nekaj drugega je, če je obramba potrebna v državi. Tedaj smo vsi dolžni braniti svojo državo. Bilo bi popolnoma neprimerno, da bi to potrebno in tudi umazano nalogo najeti vojaki kot nekakšni plačanci opravljali namesto nas,” ocenjuje Milan Gorjanc.

Profesionalizacija s seboj prinaša tudi številne druge dileme. Na prvem mestu je seveda vprašanje, kje v obdobju padajoče natalitete in še posebej v času gospodarske konjukture državi priskrbeti dovolj veliko število vojakov. S težavami zaradi pomanjkanja vojakov so se doslej soočili v vseh državah, ki so se odločile za uvedbo profesionalne vojske. Belgijska vojska je zaradi pomanjkanja vojakov v svojo rekrutno bazo vključila vse državljane Evropske unije. Španska vojska je zaradi zmanjšanega priliva poklicnih vojakov pričela z rekrutacijo vojakov iz svojih nekdanjih kolonij v Južni Ameriki. Nedavno je pričela z množično kampanjo in potomcem nekdanjih španskih emigrantov v deželah Južne Amerike poslala 34 pisem, v katerih jih poziva na službo v španskih oboroženih silah. V prvi skupini novih vojakov, ki imajo dvojno državljanstvo, so bili predvsem fantje iz Urugvaja in Argentine. Po dveh mesecih priprav bodo lahko prisegli zvestobo Španiji, polovica pa jih pred tem nikoli ni stopila na špansko ozemlje. Nova vojska ne bo poceni. Vsak vojak bo v začetku dobil 500 dolarjev osnovne plače, kar je glede na življenjski standard v Latinski Ameriki veliko. Kljub temu bo prehod na poklicno vojsko Španijo že letos zahteval 33 % povečanje vojaškega proračuna, in to kljub občutnemu zmanjšanju števila vojakov. Takšna praksa ni nekaj novega. Britanska armada, ki je z naborništvom končala že sredi petdesetih, ima v svoji vojski regiment nepalskih Gurkov in redno rekrutira vojake na otoku Fidži.

V nasprotju s tem nekatere države z naborniškim sistemom nimajo podobnih težav. Norvežani kljub temu, da so člani Nata, vztrajajo pri naborniškem sistemu. Državljani služijo vojaški rok vojsko v času 6 ali 12 mesecev, za civilno služenje pa se odloča le 2 do 3 % nabornikov. Posebnost je tudi v tem, da Norveška nima težav pri novačenju rezervistov za službo v mirovnih misijah, vrhovno poveljstvo norveške vojske pa vztraja pri prepričanju, da je “naborništvo edini primeren način za popolnjevanje državne obrambe, ki se razprostira po vsem norveškem ozemlju”. Norveška ima namreč dolgo tradicijo “teritorialne obrambe”. Za službo v mirovnih operacijah Norveška novači vojake z oglasi in z možnostjo šestmesečnega pogodbenega sodelovanja v mirovnih operacijah za vse vojake, ki pravkar končujejo služenje vojaškega roka. Ingo Peters s Svobodne univerze Berlin je tako na primer prepričan, da naborniška vojska “ni nikakršna ovira pri zagotavljanju enake ravni usposobljenosti v primerjavi s poklicno vojsko”. Prednosti in slabosti naborniških in poklicnih vojska so sicer znane. V naborniških vojskah so vojaki praviloma manj podkovani, orožje pa zastareva hitreje. Poklicne vojske so bolj fleksibilne, bolj uporabne zunaj meja države in bolje opremljene. Vendar so naborniške vojske ne samo bolj poceni, temveč tudi bolj “odzivne” glede na grožnje, ker je rezerva zmeraj na razpolago, vojaki pa dobro poznajo svoje lokalno okolje. Naborniške vojske so v nasprotju s poklicnimi tudi manj odtujene od družbe. Poklicne vojske, ki so zaradi visokih plač vojakov zelo drage, pa ni mogoče v kratkem času bistveno povečati. Velika težava je tudi dejstvo, da se za vojsko praviloma odločajo najmanj primerni kadri.

Uvedba poklicne vojske v Sloveniji bo vse to postavila na glavo. “To so problemi, ki se jih naši politiki sploh ne zavedajo. Na prvem mestu je vprašanje, kdo vse bo prišel med profesionalne vojake. V tem trenutku so vsi prepričani, da je kriza in da je trg delovne sile prenapolnjen ter da bodo ljudje pripravljeni vstopiti med vojake. To je res. Na 300 razpisanih mest v ministrstvu se je prijavilo 1500 ljudi. Lahko bi se jih tudi 50.000, kolikor je brezposelnih. Ministrstvo je pri prvem preverjanju ugotovilo, da jih samo 300 izpolnjuje pogoje. Ko pa bodo opravili še vsa varnostna in psiho-fizična preverjanja, bo ta številka še bistveno nižja. To pomeni, da se bodo za to delo prijavljali večinoma tisti, ki so na dni družbene, socialne in vsakršne druge lestvice. Nas bodo takšni ljudje zastopali v tujini?” se sprašuje Milan Gorjanc. Nič manj pesimističen ni tudi odgovor na vprašanje, ali bi Slovenijo ob zunanji agresiji res lahko ubranilo le zgolj 8-10.000 profesionalnih vojakov in še enkrat toliko rezervistov. V primerjavi s temi številkami pridobi veljavo že številčnost policijskih sil. ”Takšno število vojakov je nepotrebno. Za resno obrambo je to število premajhno, zato se s takšnim številom vojakov ne bomo mogli ubraniti pred zunanjim napadom. Sočasno pa bo tako številna vojska prevelika za zunanje akcije. Zakaj ne bi raje uporabili skandinavskega modela in se tako kot nekatere druge države bolj oprli na rezerviste, ki bi jih v obliki začasne službe lahko pošiljali v misije? To so predvsem sanitejci, inženirci in podobno. Zastavlja se tudi vprašanje, koliko bo stala ta profesionalna vojska. Ne gre zgolj za plače. Plače bodo pomenile samo kakšno polovico tega zneska. Ali bodo naši profesionalni vojaki zadovoljni s standardom, ki jim je ponujen sedaj, ko jih po dvajset, petindvajset spi v eni spalnici? V ameriški bazi Bondstil na Kosovu imajo oficirji prave apartmaje, v ameriških vojašnicah pa so prava naselja za oficirje. Kje bomo vzeli denar za nova stanovanja? Ministrstvu za obrambo vojakom doslej še ni uspelo kupiti nobenega stanovanja. Razen obrambnemu ministru Krapežu, pa še za to so morali prodati tri druga,” upravičeno opozarja Milan Gorjanc.

Nova odvisnost

Čeprav predstavniki vlade javno zavračajo kakršnokoli zvezo uvedbe poklicne vojske in vstopa v Nato, je nesporno dejstvo, da je uvedba poklicne vojske popolnoma v skladu s strateškimi koncepti Nata. Prav tako je zelo v skladu s proračunskimi načrti ameriškega obrambnega ministrstva - nekoliko manj pa je koristna za davkoplačevalce vzhodno- in srednjeevropskih držav.

Druga prav tako za ZDA koristna stranska posledica hitre uvedbe poklicnih vojsk je dejstvo, da s tem v vsej vzhodni in osrednji Evropi nastaja vrsta držav, ki si same pravzaprav ne morejo zagotoviti nacionalne varnosti. Pri čemer s takšno odvisnostjo ne bi bilo nič narobe, če bi jo nadomestilo sodelovanje evropskih držav znotraj evropske varnostne in obrambne identitete (ESDI), ne pa pretirana odvisnost od preveč enostranskih pogledov Pentagona. Vendar pa slovenski predstavniki, ki so sicer izredno “proevropsko” usmerjeni, o evropskih obrambnih načrtih govorijo tako, kakor da bi šlo za pokojnika, ne pa za projekt, ki se pravkar rojeva in pri katerem bi morala sodelovati tudi Slovenija. V nasprotju z evropskimi obrambnimi načrti ima namreč v Natu še vedno prevelik vpliv Pentagon, kar je jasno že iz dejstva, da je vsak poveljnik evropskih sil Nata zmeraj ameriški general, ki je hkrati tudi poveljnik ločenih, ameriških sil v Evropi.

Razširitev Nata je zato v nasprotju s cilji evropske integracije in zagotovo spodkopava skupno evropsko varnostno in zunanjo politiko. Prav tako ni težko ugotoviti, da se je vlada za hitro uvedbo poklicne vojske odločila predvsem zaradi kritik iz Bruslja zaradi svoje katastrofalno vodene kampanje za vstop v Nato in vztrajnega padanja podpore javnega mnenja. “O tem obstaja politični konsenz, uživa pa tudi visoko, 52-odstotno stopnjo podpore javnega mnenja.” To je stavek, ki ga je v lanskem letnem programu “akcijskega načrta” za članstvo v Nato kot enega od razlogov za kandidaturo zapisala slovenska vlada. Po nekajmesečnem padanju javne podpore se zdi ta razlog precej krhek. Zato je bilo treba ukrepati zelo hitro. Profesionalizacija vojske se je vladi zagotovo zdela vabljiva odločitev, ki bi lahko hitro povečala priljubljenost vlade in možnosti za povabilo v Nato.

Vendar pa je že sedaj jasno, da bo prehitra uvedba poklicne vojske izdatno povečala stroške obrambnega proračuna in je zato samo del skritih stroškov vstopa v Nato, ki jih predstavniki vlade praviloma zamolčijo. Takšnih skritih stroškov pa je še veliko.