protest / Zahtevajmo globalno pravičnost

Ko sem v sredinem večeru koračil proti Rožniku, odetem v spevne melodije Čukov in rajajočo množico prvomajskih svatov, me je poleg že malo opotekajočega koraka na ne ravno položni poti motilo še nekaj drugega. Nočna veselica, namenjena druženju in zabavi delavskega razreda, je bila bolj kot predvečeru praznika z nageljnom podobna čisto navadni fešti kakšnega majhnega obmorskega mesta. Le da tam ni kresa in da so tamkajšnja dekleta malce bolj razgaljena. Tudi prav, prvi maj je pravzaprav že zelo daleč od svojih čikaških korenin in borbenih gesel Internacionale. In noč na Rožniku je bila pač le noč, ravno takšna kot na mnogih kresovanjih širom po naši domovini. Da se izročilo sindikalističnih zahtev ne bi utopilo samo v mastnih hamburgerjih, plastičnih kozarcih in poskočnih melodijah, je vseeno poskrbelo prvomajsko jutro, ki je prineslo malo več govorov, zastav in delavskih zahtev. Še celo novo delavsko himno, poimenovano kar kot Prvomajska koračnica, so zaigrali tam nekje na prevečkrat pozabljenem Štajerskem. Kljub vsemu pa je seštevek vsaj tovrstnih izražanj prvomajskih parol bolj slab. Prvi maj je bolj kot praznik dela postal praznik nedela, zabave, izletov, dopusta in podobnih stvari, ki jih je, jasno in logično, zmeraj premalo.