protest / Zahtevajmo globalno pravičnost

Ko sem v sredinem večeru koračil proti Rožniku, odetem v spevne melodije Čukov in rajajočo množico prvomajskih svatov, me je poleg že malo opotekajočega koraka na ne ravno položni poti motilo še nekaj drugega. Nočna veselica, namenjena druženju in zabavi delavskega razreda, je bila bolj kot predvečeru praznika z nageljnom podobna čisto navadni fešti kakšnega majhnega obmorskega mesta. Le da tam ni kresa in da so tamkajšnja dekleta malce bolj razgaljena. Tudi prav, prvi maj je pravzaprav že zelo daleč od svojih čikaških korenin in borbenih gesel Internacionale. In noč na Rožniku je bila pač le noč, ravno takšna kot na mnogih kresovanjih širom po naši domovini. Da se izročilo sindikalističnih zahtev ne bi utopilo samo v mastnih hamburgerjih, plastičnih kozarcih in poskočnih melodijah, je vseeno poskrbelo prvomajsko jutro, ki je prineslo malo več govorov, zastav in delavskih zahtev. Še celo novo delavsko himno, poimenovano kar kot Prvomajska koračnica, so zaigrali tam nekje na prevečkrat pozabljenem Štajerskem. Kljub vsemu pa je seštevek vsaj tovrstnih izražanj prvomajskih parol bolj slab. Prvi maj je bolj kot praznik dela postal praznik nedela, zabave, izletov, dopusta in podobnih stvari, ki jih je, jasno in logično, zmeraj premalo.

Če so se delavci vsaj v Sloveniji malo upehali, pa je med mladimi drugače. Tudi k nam je namreč pljusknil val prvomajskih protestov, ki že nekaj let buta ob ulice večine prestolnic sveta. Skupno sporočilo te razpršene množice različnih interesnih skupin, ki so nekoliko nerodno poimenovani antiglobalisti, je zahteva po globalni pravičnosti sveta. Zahteva po svobodi, enakih pravicah, obsodba nasilja, diskriminacije in podivjane vladavine trga. Seveda v različnih državah novodobna prvomajska sporočila dobijo lokalne značilnosti. In enako je bilo tudi letos. Tako je v večjih mestih Francije več kot milijon ljudi protestiralo proti desničarskemu Jeanu-Marii Le Penu, ki kani zasesti stolček predsednika republike, v Avstraliji so jezni protestniki napadli vladno politiko do pribežnikov, v Moskvi so se zbrali komunisti, v Nemčiji so se skoraj spopadli neonacisti in radikalni levičarji. Lokalne posebnosti pa so bile tudi v Sloveniji. Zgodba, ki je družila raznobarvne skupine, ni bilo le "ustvarjanje alternativ globalnemu kapitalizmu" in boj proti fašizmu različnih oblik, zgodba je bila mnogo bolj konkretna. Različne manifestacije so imele en skupni imenovalec - obsodbo slovenske politike vključevanja v Nato.

Napad na Cankarjev dom

V Sloveniji se praznovanje 1. maja začne že nekaj dni prej. Dan boja proti okupatorju je namreč še zmeraj državni praznik, z vsemi dodatki, ki pritičejo tako pomembnemu dogodku. 27. april je dela prost dan, z mnogo majhnimi in z eno veliko, osrednjo, državnobitno proslavo v Cankarjevem domu. Tokratni govornik je bil Dimitrij Rupel, ki je pred zbranim avditorijem še enkrat odločno in ognjevito odigral svojo agitatorsko vlogo strastnega Nato zagovornika. Besede bradatega ministra so bile predvidljive, Nato in EU je označil kot organizaciji "enakopravnega sporazumevanja, sodelovanja in sprave". Po ministrovem govoru so zbrani gromko zaploskali. Vendarle pa njegove besede niso požele le odobravanja. Ravno nasprotno, ministrov govor je bil povod za protinatovsko manifestacijo, za "aktivni in kreativni odpor proti obstoječemu in vsiljenemu enomiju". Kaj se je pripetilo? "Rupel ni nosilec nikakršne funkcije, ki bi opravičevala položaj slavnostnega govorca na proslavi. To in dejstvo, da je bil brez pojasnila zavrnjen govorec, ki so ga predlagali borci, me je napeljalo na misel, da bo proslava zlorabljena za ponovno agitacijo za vstop Slovenije v zvezo Nato," je pojasnil Andrej Pavlišič. Manifestacija zaradi perverzne narave Ruplovega nastopa, kakor je ministrov govor poimenoval Pavlišič, se je pravzaprav začela šele po koncu osrednje proslave. Ko je Gallusovo dvorano začela zapuščati slovenska elita, med katerimi je bil tudi vrh slovenskih političnih veljakov, je kakšnih 30 protestnikov, zbranih v preddverju Cankarjevega doma, začelo dvigovati transparente in svoje glasove. Gesla "Nato okupator, Rupel kolaborator! Svobodo v ospredje, Nato v smeti" in podobna so osupnila praznično razpoložene odhajajoče. "Po več glasnih minutah, med katerimi smo poskrbeli, da nas slišijo tisti, katerim je bilo naše sporočilo namenjeno, smo se odločili, da odidemo ven in morebiti poizkušamo priti ponovno v notranjost Cankarjevega doma skozi drug vhod. Z namenom, da ponovimo akcijo ob obloženih mizah nadstropje višje. Pred tem smo pobrali še vse letake in lističe, ki smo jih poprej odvrgli. A drugič nas v Cankarjev dom niso več spustili". Razposajena akcija je bila seveda presenečenje, tako varnostniki kot visoki obiskovalci kaj takšnega sploh niso pričakovali. Večina se z njihovim sporočilom in nastopom seveda ni strinjala, vseeno pa je bilo opaziti tudi nekatere, vsaj zadržane znake simpatije. Simbolno gesto podpore ali pa morda le dopuščanja drugačnega mnenja je naredil Matjaž Hanžek, ki je osebno pozdravil protestnike.

Odgovor slovenske politične elite je bil hiter in oster. Že dan po napadu na Cankarjev dom je ministrstvo za zunanje zadeve spisalo posebno sporočilo za javnost. "Če pustimo ob strani moralne, varnostne in organizacijske napake demonstrantov in tistih, ki so jim nastop omogočili, je treba povedati, da je šlo za napačno usmerjeni protest." Ker so politiko vključevanja v Nato sprejele državne institucije, bi morali demonstranti svoj srd naperiti proti njim in ne proti proslavi. Užaljeno sporočilo zunanjega ministr(stva)a se konča s težkimi besedami. "Še posebno zgovorna je okoliščina, da je skupina protestirala ob proslavi Dneva upora zoper okupatorja. Ta okoliščina precej naravnost govori o ideološki usmeritvi skupine demonstrantov". Kakšna naj bi bila ta ideološka usmeritev, je postalo jasno dan pozneje. Dimitrij Rupel je namreč opozoril na članek Robina Cooka, predsednika evropske socialistične stranke, v katerem "britanski prijatelj" analizira nov vzpon evropske desnice. Skupine, ki pri nas nasprotujejo vključevanju v mednarodne povezave, naj bi bile po Ruplovem mnenju podobne novi evropski desnici. Slovenijo naj bi silile v izolacijo in preteklost. Minister je torej za obračun z drugače mislečimi izbral močen besednjak, manihejsko delitev med dobre in zle, med tiste, ki zagovarjajo "multinacionalno odločanje", in tiste, katerih ideologija je usmerjena k udobni odeji nacionalnega šovinizma. V sporočilu z umnim naslovom Izganjalci globalizacije pa je Rupel pomešal nekaj osnovnih dejstev. Ljudje, ki so v Cankarjevem domu protestirali proti vključevanju v Nato, gotovo niso tisti, ki nasprotujejo mulitkulturnosti. Vključitev v Nato ni nujno pogoj za razvoj moderne države. Na Ruplove obtožbe so reagirali tudi demonstranti. Medijem so poslali kratko sporočilo, kjer so še enkrat pojasnili vzroke za manifestacijo, in zapisali, "da so se slovesnosti udeležili v znak spoštovanja do upora proti okupatorju".

Razredčen pohod po praznem mestu

Petkov "incident" pa ni bila edina prvomajska manifestacija, ki se je prejšnji teden dogodila v glavnem mestu. Različna civilna združenja so pripravila večdnevni projekt, poimenovan kot May Days 2002. Majski dnevi so poleg dveh koncertnih večerov anarhopunk festivala, katerega sporočilo je bilo strpnost in enakopravnost, zajemali tudi dve poulični manifestaciji. Organizatorji Majskih dni sicer niso bili isti kot organizatorji "spontanega" protesta v Cankarjevem domu, vendar pa ideja celotnega dogajanja podobna, del udeležencev pa enak.

Prva poulična manifestacija se je zgodila v ponedeljek. Sedaj že skoraj tradicionalno razdeljevanje brezplačnega vegetarijanskega obroka, ki ga kolektiv "Hrana, ne bombe" pripravlja vse od lanskega novembra, je bilo začinjeno z informiranjem javnosti o romski problematiki in aktivno protinatovsko propagando. Razdeljevanje hrane ni bila le kalorična, ampak tudi simbolična poteza. "Naš namen je bil opozoriti, da se v času potrošniške družbe ogromno hrane znajde v smeteh, čeprav je še vedno uporabna. Lačnih želodcev pa je vedno več". Ko je hrane zmanjkalo, se je kakšnih 50 udeležencev podalo po glavnih mestnih ulicah in s kolesi ter drugi nemotoriziranimi prevoznimi sredstvi opozorilo na z avtomobili zasuto mesto. Manifestacija je potekala mirno, skoraj vzorno, policijske sile pa so udeležence ves čas pozorno spremljale, fotografirale in snemale. Na koncu so se modri mojstri le ojunačili, policisti so popisali nekaj ljudi in sporočili, da bodo zoper posameznike, ki naj bi kršili javni red in mir ter cestnoprometne predpise, vložili predlog za uvedbo postopka pri sodniku za prekrške. Kar nekaj novega in pomembnega. Policisti so se namreč ob podobnih manifestacijah vsaj do sedaj takšne prakse izogibali. Sodniki za prekrške niso prijavili udeležencev demonstracij, ki so se zgodile ob obisku ruskega in ameriškega predsednika. Prav tako prijav niso zapisali ob vsesplošnem rajanju od zmage nad Romunijo pijanih nogometnih navijačev. Organizatorji ponedeljkove manifestacije so bili nad delovanjem policistov zgroženi. "Zelo smo zaskrbljeni nad ravnanjem policije. Za popolnoma mirno akcijo razdeljevanja hrane in vožnje s kolesi po mestu so angažirali močno policijsko silo. Za dobrih 50 udeležencev akcije so pripravili video nadzor in vsaj deset policistov v civilu. Do nas so se obnašali kot do največjih kriminalcev. Bili smo nadzorovani in zastraženi kot najhujši lopovi in zločinci". Razloge za policijsko kontrolo pa so našli v samem bistvu tovrstnih gibanj. "Menimo, da je posredovanje policije del širšega procesa kriminalizacije gibanja, ki ima drugačno mnenje kot vladajoče elite".

Če je bila policija v ponedeljek najmanj neprofesionalna, pa je bilo v sredo, ko se je dogodil vrhunec majskih dni, drugače. Sprevod, ki se je vil po mestu, so bolj kot z represijo spremljali z nasmehi. Tam, čisto na koncu kolone, pa je skupaj z demonstranti korakal celo sam Marko Pogorevc, ki je v lepi obliki s športnimi copati kot nekakšen nedeljski nadzornik prijazno kimal svoji podrejenim. Izjav ni hotel dajati, je pa tako neformalno izgledal kot nekdo, ki preverja, če je vse "v absolutni simbiozi". V sredo ljudi ni bilo veliko, morda celo premalo, malo več kot 100, so pa tisti, ki so bili tam, vedeli, kaj tam tudi počnejo. Bili so organizirani, opremljeni, prepričani o svojem prav in dovolj pametni, da niso izzivali. Sporočilo demonstracije je bilo jasno, udeleženci so zahtevali zaustavitev kapitalističnega divjanja, vojn za profit, nasilja in agresije globalnega kapitalizma. Zahtevali so prijaznejši, pravičnejši in humanejši svet. "In to za vse in ne le za z močjo zaslepljene politične in ekonomske elite". Tudi tokrat pa se sprevod ni mogel izogniti Nato momentu. Franci Pavlišič, eden izmed govornikov, je v ognjevitem in dolgem govoru odkrito napadel Nato. "Politika Nata je skregana z ideali razuma in demokracije, je politika zastraševanja z vojaško silo in grožnjo z njo." S podobnimi besedami je obračunal tudi z našimi predstavniki ljudstva. "Slovenski politiki pravijo, da bi moral Nato v primeru želje po namestitvi jedrskega orožja v Sloveniji dobiti dovoljenje od vlade. Lepo in prav. Ne verjamem pa, da bo slovenska vlada sposobna reči Natu ne!! Tako kot si ne upa in ritolizniško brani ameriško farmacevtsko industrijo namesto slovenske". Udeleženci so mu z navdušenjem ploskali, njegov glas pa do Youngovega dvorca ni segel. Demonstrante, ki so se s Kongresnega trga mimo slovenske vlade napotili proti ameriški ambasadi, so ustavile železne ograje. Pot do "hiše vrhovnega poveljnika" je bila zaprta. Slovenske oblasti so se namreč v sredo odločile, da bodo zaprle cesto in zavarovale Američane. Kar je smešno. Slovenski parlament, vlado, notranje ministrstvo in druge stavbe je varovala peščica policistov, ameriško veleposlaništvo pa kar cestne zapore, policisti na konjih in verjetno nekje daleč v ozadju skrita posebna enota za obračun z živo silo. Simbolno to ne govori samo o tem, katere stavba naj bi bila v večji nevarnosti, ampak predvsem o tem, v kateri stavbi je doma večja moč. Sredin sprevod je zaščiteno stavbo pustil v osami, ustavil se je še pred parlamentom, notranjim ministrstvom in se po Dunajski odvil tja do Metelkove, kjer se je množica, utrujena od majskega sonca, a zadovoljna z dogodkom, počasi razšla. Prvi maj se je prevesil v večer.

Res je sicer, da boj proti Natu ni bil edino sporočilo vseh prvomajskih dogodkov, ki so se pripetili v prestolnici, pravo sporočilo je bilo veliko širše in Nato je le del večje slike zahtev po globalni pravičnosti. Vseeno pa ravno zaletavo slovensko vključevanje v evroatlantske integracije, naivna propaganda politika vlade, ki kot kakšen hipermarket v nabiralnike tlači Natopise z izjemnimi popusti, in oholo obnašanje Nato spodbujevalcev, ki v nasprotnikih vključevanja vidijo izganjalce hudiča, čeprav so pravi inkvizitorji pravzaprav sami, ustvarja situacijo, kjer takšne manifestacije niso samo rezultat, ampak tudi nujna potreba vsakršne demokratične družbe. Ustvarja razmere, kjer 1. maj ne pomeni le rdeče rože v gumbnici in steklenice v roki, ampak tisto, kar je pravzaprav pomenil tudi nekoč. Vključevanje v Nato je v Sloveniji postalo simbolna točka upora, zahteva po boljšem in pravičnejšem svetu.

povezava

povezava

povezava