Srečanja so bila uradna

Dalajlama ni le verska osebnost, ampak tudi politik v izgnanstvu. V resnici si še vedno prizadeva za odcepitev Tibeta od Kitajske, čeprav v javnosti to taktično zanika. Če hoče katerakoli država navezati diplomatske stike s Kitajsko, mora spoštovati načelo politike ene Kitajske, njeno suverenost in ozemeljsko celovitost. S tem, ko je Slovenija dovolila obisk dalajlame, njeni politični voditelji pa so se z njim sestali, je prekršila dogovor o spoštovanju kitajske suverenosti in ozemeljske celovitosti.

Dalajlama se je sešel s slovenskim predsednikom, premierom, predsednikom parlamenta in z zunanjim ministrom. Slovenska stran uradno trdi, da so bila srečanja neuradna. Je lahko Kitajska zaradi teh zasebnih srečanj nezadovoljna?

Ne glede na vse okoliščine ostaja uradni pomen srečanj nespremenjen.

O čem se je hotela kitajska stran pogajati?

Sešel sem se z več slovenskimi predstavniki in jasno ponovil stališče kitajske vlade do tega vprašanja.

Dalajlami so leta 1989 podelili Nobelovo nagrado za mir. Za Evropejce je Nobelova nagrada najvišje možno priznanje. Glede na slovensko politično kulturo si težko predstavljamo, da se slovenski voditelji ne bi sestali z Nobelovim nagrajencem. Kaj si na Kitajskem mislite o dalajlami kot Nobelovem nagrajencu za mir?

Kolikor vem, so nagrado podelili z močnim protikitajskim političnim motivom.

Kaj lahko to dejansko pomeni za kitajsko-slovenske odnose?

Vsaka poteza države, s katero se spodkopava kitajska suverenost, neizogibno vpliva na odnose s Kitajsko. Tudi tokrat so obisk in srečanja že porušili kitajsko-slovenske dvostranske odnose.

Kaj je kitajska stran pričakovala od slovenske?

Upali smo, da se bo slovenska stran odzvala v skladu s svojimi trditvami oziroma s tem, da Tibet priznava za nedeljiv del Kitajske.

Med obiskom predsednika vsekitajskega kongresa Li Penga je majhna skupina državljanov protestirala pred slovenskim parlamentom in zahtevala svobodo za Tibet. Je kitajska stran sploh komentirala ta dogodek?

Kitajska stran je izrazila nezadovoljstvo nad sovražnimi demonstracijami peščice ljudi, ki so napadli kitajsko notranjo politiko ter spodkopavali kitajsko suverenost in ozemeljsko celovitost.

Leta 2001 je slovenska parlamentarna delegacija obiskala Kitajsko in tudi Tibet. Njeni člani so občudovali razvoj Tibeta. Menite, da je obisk dalajlame v Sloveniji potrdil, da se je slovenska politika do Kitajske zelo spremenila?

Prebral sem njihova mnenja in lahko rečem, da so slovenski parlamentarci moralno pogumno povedali resnico. Iskreno upam, da bo vedno več Slovencev potovalo na Kitajsko in bodo lahko širili resnico, ki bo temeljila na dejstvih in ne na stereotipih ali celo lažeh. Slovenski voditelji so večkrat poudarili, da bo Slovenija spoštovala politiko ene Kitajske. Osebno ne pričakujem, da bo Slovenija kakorkoli spremenila politiko do Kitajske.

Kaj menite o tem, da dalajlama ni govoril o neodvisnosti, ampak o avtonomiji? Dalajlama trdi, da kitajska ustava zagotavlja možnost avtonomije za Tibetance, Mongolce, Ujgure in še nekatere druge manjšine. Je to res?

Po ustavi in zakonu o avtonomiji regij ima avtonomna regija Tibet (tako kot štiri druge avtonomne regije: Mongolija, Ningxia Hui, Xinjiang Ujgur in Guangxi Zhuang) široko samoupravo. Več pravic ima na štirih področjih: sama lahko sprejema samoupravne uredbe in uredbe, ki so značilne za regijo ob upoštevanju političnih, gospodarskih in kulturnih značilnosti lokalnega prebivalstva; neodvisno lahko načrtuje in sprejema upravne lokalne gospodarske odločitve ter uporablja in razvija krajevne naravne vire; pravico ima do neodvisne uprave ter uporabe lokalnih finančnih virov/sredstev in denarne pomoči centralne vlade (poleg finančne, tehnološke in intelektualne pomoči, ki jo zagotavlja 15 provinc iz razmeroma razvite vzhodne Kitajske, Tibet od centralne vlade na leto dobi finančno pomoč v vrednosti 150 milijonov ameriških dolarjev); pravico do neodvisnega razvoja izobraževanja manjšin (dvojezično izobraževanje, tibetanski jezik ima prednost v javnih zadevah in v vsakodnevnem življenju, uradni dokumenti so napisani v tibetanskem jeziku) in različnih medijev na področju kulture, tudi literature, umetnosti, novinarstva, založništva, radia, filma in televizije, ki so po oblikah in kakovosti značilni za etnično skupino.

Od leta 1965 so ljudski kongres avtonomne regije Tibeta in njegovi komiteji izglasovali več kot 150 lokalnih odločb in resolucij, ki urejajo politična, gospodarska, kulturna vprašanja in vprašanja, ki zadevajo izobraževanje. Resolucije so oblikovane glede na dejanske razmere v Tibetu, da bi zavarovali interese prebivalcev Tibeta. Veliko naredimo tudi za šolanje etničnih manjšin. V regionalnih političnih organih Tibetanci zasedajo 74 odstotkov vodstvenih položajev in 100 odstotkov vodstvenih položajev v vladnih organih na lokalni ravni, prokuratorstvih in sodiščih.

Z ignoriranjem dejstva, da ima Tibet avtonomijo, dalajlama taktično zahteva avtonomijo, da bi javnost dobila napačen vtis.