volitve / Banke v volilnem ringu

Tistega dne, ko je predsednik parlamenta Borut Pahor razpisal predsedniške volitve, je bilo tematsko kazalo neuradnega dela predvolilne kampanje dokaj nenavadno. Kljub visokemu poletju na dnevnem redu še ni bilo vročih, rumeno obarvanih zgodbic. Nobenih seksualnih škandalov. Tudi vprašanje, ali ste za partizance ali domobrance, ni bilo zastavljeno. Ste za izbiro ali za življenje? Za Nato ali proti Natu? Ste za Beatle ali Rolling Stonese? Ste za ali proti lustraciji? Ste za ali proti verouku v državnih šolah? Gospa kandidatka, gospodje kandidati, ste inhalirali ali snifali? Ta vprašanja še niso prišla na dnevni red. Oba najresnejša kandidata za zmago sta se ukvarjala s tematiko, ki ni atraktivna. Ukvarjala sta se z bankami. Dolgcajt? Kaj si mislite o privatizaciji bank? Kaj si mislite o prodaji bank tujcem? Kaj si mislite o dolgovih Ljubljanske banke, ki so nastali ob razpadu SFRJ?

Izbira bančnih tematik je morda nenavadna, ni pa nelogična. Oba najresnejša kandidata za uvrstitev v drugi krog volitev, dr. France Arhar in dr. Janez Drnovšek, sta po osnovnem poklicu bankirja. Dr. Arhar je praktično celo kariero delal v centralni banki; le krajši čas je služboval v frankfurtski LHB banki, zadnje mesece pa službuje v zavarovalnici Vzajemna. Dr. Drnovšek pa je bil pred vstopom v politiko perspektiven direktor trboveljske enote Ljubljanske banke. Hkrati so dogodki, povezani z bankami, v resnici ključni politično-gospodarski dogodki začetka novega tisočletja. Žal bankirji niso pretirano zgovorni ljudje, zato dimenzije bančnih problemov do javnosti potujejo počasi. Ker volilna kampanja ob poudarjanju lastnih kvalitet temelji predvsem na iskanju napak tekmecev, bo čas do letošnjega novembra najverjetneje namenjen tudi debati o državni politiki do bank.

Dediščina SFRJ

Prvo bančno temo je v ring volilne kampanje frcnil dr. Arhar. Še pred uradno objavo novice, da bo kandidiral za predsednika republike, je nekaj kritičnih misli namenil že končanim sukcesijskim pogajanjem in nameri, da Slovenija ratificira sukcesijski sporazum. Dejstvo, da so sukcesijska pogajanja deset let po razpadu SFRJ bolj ali manj končana, za Drnovškovo vlado predstavlja določen uspeh, saj je vlada deset let po razpadu jugoslovanske federacije v roke dobila prvi papir, ki so ga podpisale vse naslednice. Iz dokumenta izhaja predvsem to, da se Slovenija ni enostransko odcepila, pač pa je SFRJ razpadla. Sukcesijski sporazum za vladno stran predstavlja nekakšno mirovno pogodbo.

Hkrati pa bi bil sukcesijski sporazum po Arharjevem mnenju za Slovenijo lahko draga reč. Po koncu sukcesijskih pogajanj se je namreč izkazalo, da v mešanih bankah, kjer so bile shranjene devizne rezerve nekdanje SFRJ, manjka 589 milijonov USD. Sukcesijski dokumenti so predvidevali, da bi moralo biti v osmih bankah v mešani lasti 645 milijonov USD skupnega premoženja, vendar je devet desetin tega denarja izginilo. Denar je izginil tudi iz treh bank, v katerih ima velik lastniški delež Nova Ljubljanska banka, sicer banka v državni lasti. Dr. Arhar je zato dejal, da je dobro, da Slovenija sporazuma še ni ratificirala.

Arharjevo opozorilo je neprijetno zaradi več razlogov. Prvič, relativiziral je sukcesijska pogajanja, ki so do zdaj veljala za uspešno zgodbo. Bolj pomemben pa je drugi del opozorila. Zvezne devizne rezerve so bile spravljene tudi v treh bankah, v katerih je imela lastniške deleže Ljubljanska banka. Ker je (Nova) Ljubljanska banka v državni lasti, nadzorni svet pa postavi vlada oziroma vladajoča koalicija, je denar, ki je izginil v obdobju, ko naj bi bile jugoslovanske bančne vloge zaradi embarga zamrznjene, tudi vladni problem.

Tujci

Na začetku julija je dr. Arhar v ring predvolilne kampanje frcnil še drugo bančno temo. V nacionalnem interesu je, da največja banka ostane v slovenski lasti, je izjavil. Dodal je, da prodaja Nove Ljubljanske banke belgijski KBC ni skladna z nacionalnimi interesi. Že zgolj izjava nekdanjega guvernerja in predsedniškega kandidata ima znatno težo. Dr. Arhar pa se je sredi julija odločil, da bo v spremstvu reporterjev na sedežu cerkniške upravne enote podpisal tudi pobudo za izvedbo predhodnega referenduma o zakonu o začasni prepovedi privatizacije Nove Ljubljanske banke in Nove Kreditne banke Maribor. Zakon o začasni prepovedi privatizacije NLB in NKBM je v proceduro vložila SNS, stranka, ki jo vodi tretji predsedniški kandidat Zmago Jelinčič, pobuda za referendum pa je nastala v izvenparlamentarni Novi stranki. Referendumska pobuda je predvidevala, da bi moral parlament privatizacijo bank v državni lasti izvesti tako, da bi bil najprej sprejet poseben zakon o bančni privatizaciji. Privatizacija, ki smo ji priča zadnje mesece, pa teče v režiji vlade in ministrstva za finance, torej brez posebnega zakona o bančni privatizaciji. Če bi Novi stranki uspelo zbrati 40 tisoč podpisov za razpis predhodnega referenduma o začasni prepovedi privatizacije NLB in NKMB, bi bili privatizacijski postopki ustavljeni. Novi stranki pa je do roka uspelo zbrati 15 tisoč podpisov. Bančnega referenduma torej ne bo. Belgijska KBC postaja lastnica dobre tretjine delnic Nove Ljubljanske banke. Kljub temu, da volivci ob podpisovanju formularja za razpis bančnega referenduma niso pokazali posebne gorečnosti, prodaja Nove Ljubljanske banke volilnega telesa ne navdaja niti z navdušenjem niti s ponosom. Pred meseci je Delova javnomnenjska raziskava pokazala, da se 78 odstotkov vprašanih zavzema za to, da bi banke ostale v slovenski lasti. S tem, ko je dr. Arhar v cerkniški upravni enoti podpisal referendumsko pobudo, je občinstvu dovolj jasno sporočil, kaj si misli o prodaji največje banke v državi. Posredno je s tem kritiziral tudi politiko vlade in politiko tekmeca na predsedniških volitvah, dr. Janeza Drnovška. Projekt prodaje državnih bank je namreč projekt, ki od trenutka, ko je jasno, da bodo državne banke kupile tuje finančne institucije, ni popularen. Dr. Drnovšek je projekt ves čas izrecno podpiral. Argumentacija, ki jo je ob tem uporabljal, ni bila slaba. Trdil je, da bo prodaja državnega deleža koristila slovenskemu gospodarstvu, saj bo privatizirana banka bolj konkurenčna. Sodelovanje aktivnega tujega lastnika pa naj bi zagotovilo, da bo banka lahko ponudila tudi bolj sofisticirane bančne produkte. V nacionalnem interesu naj bi bilo, da bi največja banka v državi bolje spremljala gospodarstvo.

Kljub temu, da Drnovškova argumentacija ni slaba, ni bleščeča. In ne more biti prepričljiva. Kritiki vladnega ravnanja imajo na voljo mnogo bolj enostavno in prepričljivo retoriko: v nacionalnem interesu je, da največja banka v državi ostane v slovenski lasti. Pika. Stavku o tem, kaj je v nacionalnem interesu, lahko dodamo podredne stavke. Recimo: če ena banka nadzira skoraj pol slovenskega bančnega trga, lahko ta banka na trgu močno uveljavlja svojo voljo. Hipotetično lahko banka lastno voljo uveljavlja na način, ki bi bil za Slovenijo - blago rečeno - neprijeten.

Ko bodo na sporedu predvolilna soočenja, bodo okrog Drnovškovih ušes brenčala nadležna vprašanja o vladnem avionu. Res boleče pa bo vprašanje o prodaji Nove Ljubljanske banke.

Tudi ti, France?

Le nekaj dni zatem, ko je dr. Arhar v ringu predvolilne debate podpisal pobudo za referendum o začasni prepovedi prodaje bank, ga je v glavo zadela nepričakovana klofuta. Poslovni dnevnik Finance je objavil novico, da je dr. Arhar svetoval pri prodaji Krekove banke. Krekovo banko, ki so jo na začetku devetdesetih ustanovili krogi okoli slovenske rimskokatoliške cerkve, je letos kupila avstrijska Raiffeisen banka. V Krekovi banki, ki jo vodi Aleš Žajdela, nekdanji sodelavec dr. Arharja iz centralne banke, novice niso komentirali. Zato pa jo je potrdil dr. Arhar. Pojasnil je, da nasprotuje prodaji največje banke v državi. S stališča nacionalnega interesa se mu zdi sporno, da tuja banka postaja lastnica največje banke v državi. Sicer pa se mu vstop tujih bank na slovenski trg ne zdi sporen - tudi če tuje banke na slovenski trg pridejo tako, da kupijo slovensko banko. Dr. Arhar je povedal še to, da se je Krekova banka sprva pogajala le z eno tujo banko, sam pa je svetoval, naj se - če želijo doseči boljši izkupiček - pogajajo z več bankami.

In Bosna?

Bančni podtoni pa se v uverturi predvolilne kampanje kampanje pojavili še enkrat. Predsednik republike Kučan je v zadnjih dneh junija med intervjujem za nacionalno TV izjavil, da bo med predvolilno kampanjo katerega od kandidatov morda tudi javno podprl. Na vprašanje, ali mu je blizu gospod Arhar, je odgovoril, da mu je blizu tudi dr. Drnovšek. Navsezadnje od ene pisarne do druge vsega trideset metrov hodnika, se je nekoliko pošalil. V nadaljevanju pogovora pa je, ko je govoril o stabilnosti države, izjavil, da bo, če bo predsedniško funkcijo prevzel dr. Drnovšek, prehod bolj ali manj normalen. "S tem bo tudi kontinuiteta zagotovljena," je izjavil predsednik Kučan kmalu zatem, ko je dr. Drnovšek objavil namero, da jeseni kandidira na predsedniških volitvah. S tem, ko je Kučan Drnovška imenoval za nosilca kontinuitete, je blago nakazal, koga podpira.

Kučanova (ne)podpora bo za izid jesenih volitev znatnega pomena. Ankete javnega mnenja, ki beležijo podpore kandidatom, za zdaj govorijo kvečjemu o blagi Drnovškovi prednosti. Hkrati Arharjeva retorika ni tako zelo oddaljena od še vedno popularne Kučanove retorike. Če bi primerjali Kučanov, Arharjev in Drnovškov pogled na "nacionalni interes", bi najbrž našli več podobnosti med Arharjem in Kučanom kot med Kučanom in Drnovškom.

A kot rečeno: sedanji predsednik republike je blago nakazal, da podpira Drnovška. Ta podpora pa ni brez rezerve. Prav vprašanje bančne privatizacije je ena od točk, kjer Kučan ni navijal za vladne rešitve. Prva opozorila o pomenu nacionalnega interesa pri prodaji državnih bank so prišla iz Kučanovih ust. Dobre tri tedne zatem, ko je Kučan nakazal, da je Drnovšek tisti, ki zagotavlja kontinuiteto, je iz urada predsednika republike na naslov predsednika vlade odpotovalo pismo, v katerem je Kučan Drnovška opozoril, naj se vlada loti strateškega razmisleka o odnosih med Slovenijo ter Bosno in Hercegovino. Kučan je v pismu, ki ga je naslovil na Drnovška, opozoril na bosanske varčevalce v Ljubljanski banki. Po eni strani Kučan soglaša, naj Slovenija vztraja pri dosedanjih nasledstvenih načelih in odločitvah; po drugi strani pa bi morali - tako Kučan - na problem prizadetih varčevalcev gledati tudi s "človeškega vidika".

Dejstvo, da je Kučan v na pol odprtem pismu opozoril na problem bosanskih varčevalcev Ljubljanske banke, je pomenljiv predvsem zato, ker slovenski predsednik republike relativno redko pošilja (odprta) pisma predsedniku slovenske vlade. Če so podatki spletne strani urada predsednika republike, kjer so shranjena vsa sporočila za javnost, popolni, je predsednik Kučan predsedniku slovenske vlade zadnjič pisal avgusta 2000. Vlado je tedaj vodil dr. Andrej Bajuk, Kučan pa je dr. Bajuka pisno (in javno) zaprosil za stališče vlade o pomenu Avnoja in njegovih odločitev za slovensko državnost. Zadnje Kučanovo pismo, naslovljeno na predsednika vlade dr. Drnovška, katerega vsebina je bila omenjena tudi v sporočilih za javnost, pa je nastalo marca 2000. Tedaj je Kučan pri Drnovšku protestiral zaradi besedičenja Marjana Podobnika, češ da so v krajo vladnega audija, s katerim se je prevažal tedanji podpredsednik vlade Podobnik, vpleteni ljudje iz Kučanovega kabineta.

Predsednik vlade se na pismo predsednika republike še ni odzval. Vprašanje o bosanskih varčevalcih, ki ga je predsednik Kučan namenil predsedniškemu kandidatu Drnovšku, pa ni niti enostavno niti ni prijetno.