pivo / Vlada kot arbiter

Dogajanje pred četrtkovo skupščino Pivovarne Union je bilo videti kot zaključna sekvenca kakšnega mafijskega filma: pred stavbo ljubljanske pivovarne so se v bleščečih avtomobilih pripeljali zastopniki konkurenčne družine iz majhnega mesteca ob Savinji, brez odvečnih besed švignili mimo nemirnih novinarjev in s črnimi očali na nosovih ter s črnimi aktovkami v rokah, v katerih bi lahko brez večjih težav počival kakšen arzenal malokalibrskega orožja, stopili proti kraju obračuna, za katerega se je še pred kratkim zdelo, da nanj sploh ne bodo povabljeni. Na koncu do pravega streljanja ni prišlo, skupščina je sicer potekala za trdno zaprtimi vrati, ki v posvečene prostore niso spustila niti zapoznelih povabljencev, vendarle pa se razen burnih razprav, obtoževanja in sklicevanja na pravne paragrafe ni zgodilo nič kaj hujšega. Pištole so ostale skrite in od napovedanega mafijskega obračuna je ostala samo žajfasta saga o intrigah, delnicah, sorodstvenih odnosih, (pre)kupčevanju in tožbah. Filmska sekvenca na Pivovarniški ulici torej ni bila iz mafijskega filma, ampak iz soap opere. Da pa vtis četrtkove skupščine ne bo preveč banalen, je vseeno treba pripisati, da ima ta soap opera nekaj primesi pravne drame, mehke kriminalke, narodnobudne komedije in finančnega trilerja.

Četrtkova skupščina Pivovarne Union je bila le ena izmed delov sedaj že skoraj leto dni trajajoče nadaljevanke o kupovanju ljubljanske pivovarne. Nekoliko nepričakovano pa je v tej zgodbi postal glavni protagonist Andrej Plahutnik, direktor urada za varstvo konkurence, ki si je svoj poklicni moto poiskal kar pri bistroumnem plemiču iz Manče. Na predstavitvenih straneh urada za varstvo konkurence je namreč zapisano, "upoštevanje zakonodaje in sodelovanje z nami ni borba z mlini na veter, temveč vaš in naš prispevek k dvigu konkurenčne kulture". In kakšna je vloga Andreja Plahutnika? Pravzaprav odločujoča. Njegov urad namreč da soglasje k priglasitvi koncentracije, kar z drugimi besedami pomeni, da odloči, ali prevzem Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško pomeni tisto obliko monopola, ki v Sloveniji ni dovoljena. Torej koncentracijo, ki izključuje ali bistveno omejuje učinkovito konkurenco. Pri primeru pivovarske vojne to čisto laično pomeni, da more Plahutnik "po strokovni in ne politični presoji" odločiti, ali morebitni prevzem Pivovarne Union na trgovske police in pod sode za šanki potisne zgolj in le pivo, ki ga varijo lastniki iz Laškega, popiti kaj drugega pa zaradi mopolista ni možno. Strokovna presoja koncentracije se bo gotovo zavlekla pozno v jesen, Plahutnik pa bo svojo odločitev tehtal ne samo skozi zakonska načela svobodne konkurence, ampak predvsem oceno prihodnjega trga. Če bo za merilo vzel Slovenijo, bo zmaga Laškega gotovo pomenila lastnino nad 90 % pivovarskega trga, če bo za merilo vzel EU, pa bi pripojitev Pivovarne Union Laškemu pomenil nastanek majhnega in lokalnega pivovarniškega koncerna, a bistveno šibkejšega od kakšnega evropske giganta. Plahutnik pa v svoji presoji seveda ne bo neodvisen, njegov urad je namreč neposredno podrejen ministrstvu za gospodarstvo. Potemtakem bo na odločbo urada za varstvo konkurence vseeno vplivala politika, da morebitnih neformalnih pritiskov mož iz Belgije in Laškega seveda niti ne omenjamo. Andrej Plahutnik je že povedal, da morajo Laščani priglasitev o koncentraciji, na podlagi katere bo sprejel dokončno odločitev, v nekaterih delih dopolniti.

In kaj se je pravzaprav dogajalo na četrtkovi skupščini? Pivovarna Laško, ki ji je Andrej Plahutnik najprej prepovedal sodelovati na skupščini, a pozneje vseeno odobril le del glasovalnih pravic - predstavnik Interbrewa je dan pozneje malo zagrenjeno pojasnil, "da smo še zmeraj v procesu, ko poskušamo odločitev razumeti" - je na skupščino postavila nekaj konkretnih vprašanj, na katera pa nadzorni odbor ni znal ali pa ni hotel dati hitrega odgovora. Za pisna pojasnila so si vzeli mesec dni časa. Vprašanja so bila predvsem povezana z nakupovanjem Unionovih delnic in poslovanjem Uniona s povezanimi osebami. Ker odgovorov niso dobili, so glasovali proti razrešnici nekaterih članov uprave, zavrnili so nekakšen blagoslov, ki ga delničarji podeljujejo vodilnim delavcem, in napovedali izpodbojne tožbe ter zahtevo po izredni reviziji. Plahutnik je svoj izvorni sklep spremenil, ker je bil prepričan, da Laško skupaj s Cogitom ne more preglasovati Interbrewa. Samo dan po skupščini so Belgijci sklicali posebno tiskovno konferenco, na kateri so še enkrat predstavili svoje dobro namene in strategijo ohranjanja lokalnih znamk in nato poudarili, da se iz bitke za Pivovarno Union ne nameravajo umakniti. Kljub prijaznim, a praznim stavkom njihov predstavnik kakšnih konkretnejših pojasnil o pogajanjih ni povedal, bi pa bili pri Interbriewu zadovoljni tudi z situacijo, kjer bi zmagali obe strani. Tako Laško kot oni sami. Kakšna je ta t. i. "win-win situation" je za sedaj seveda skrivnost, nekateri indici pa so povezani tudi s prodajo Fructala.

Sicer pa je po sedanjem lastniškem razmerju Pivovarna Laško 46,29 % lastnica Pivovarne Union, a brez dovoljenja urada. Belgijci imajo to dovoljenje in so lastniki slabih 6 % manjšega deleža. Laščani na javni ponudbi za delnico ponujajo 91.000 SIT, Belgijci pa vsaj za zdaj 1000 SIT manj. "Beer opera" se bo naslednji teden nadaljevala.