volitve / Izpovedi pod Snežnikom

Ker morajo šampioni politične elite po demokracijski pogodbi vsake toliko let za ves tisti denar vendarle naviti nekaj malega svoje preskakujoče cvileče muzike, se lahko ob prihajajočem predsedniškem tekmovanju tudi letos nadejamo par gromoglasnih simfonij. Čeprav so same volitve po patetičnem javnomnenjskem kolapsu Skromnega Človeka iz Cerknice videti prav klavrno odločene že vnaprej, to seveda ne pomeni, da se pretendenti na prestol, na katerega je bil doslej aboniran največji strup v najmanjši steklenički, vseeno ne bodo dobivali v javnosti in na široko razpredali koprene svojih lastnih vizij učinkovitejšega handlanja z državo. Eno bolj zanimivih srečanj te baže se je prejšnjo soboto odigralo pri gradu Snežnik, točneje na dvorišču tamkajšnjega kluba Snežnik, kjer je Jazz Club Gajo na čelu z neuničljivo moderatorko Manco Košir priredil nekaj med literarnim večerom in predsedniško debato: dvorišče prijetne, poudarjeno domače oštarije, na mizi prvovrstna ocvirkovka in čips, vsem na očeh z zeleno ponjavo izoblikovani šotorček, znotraj katerega je poudarjeno sproščeno sedela vrsta kandidatov (žal ne vseh), ki se vsak posebej čuti vrednega nasledstva velikih malih čevljev.

Ker sva, kakšno naključje, na prizorišče te idile neformalnega predvolilnega druženja malček zamudila, sva ujela ravno zaključni del odgovorov prvega vprašanja, ko je Barbara Brezigar prisotnim sramežljivo priznala, da je v mladosti pisala pesmice, nakar je Jure Cekuta razpredel žlahtno tezo o tem, kako je poezija barva in je toplina ter ljubezen, kar da je tako ali tako program predsednika države, namreč ljubezen, sloga in sožitje. Kot da to ne bi bilo več kot očitno že iz teh resnično čustvenih besed, je gospa Manca v premoru pred naslednjim vprašanjem občinstvu razložila, da je njen namen ob tej priložnosti predsedniške kandidate v tem čarobnem okolju prikazati z nekoliko drugačne, torej s človeške plati, saj bo za tisti politični aspekt, ki zanima take bolj resne novinarje, v žaru kasnejše bitke nedvomno še nič koliko priložnosti.

Trditve sicer v okolju, kjer zanima volilce prav res čisto vse drugo kot "resni politični aspekti", morda ne bi šlo jemati zdravo za gotovo, a se je glede na voditeljičin plemeniti namen drugo v nizu njenih vprašanj vseeno zdelo kot nalašč, zanimali so jo namreč kaki posebej živobarvni utrinki iz kandidatskega otroštva. Priložnost za na ta način spodbujeni sprehod po spominskih alejah je kot prvemu pripadla Skromnemu Človeku iz Cerknice, ki je povedal, da je otroštvo preživel Doma, na Notranjskem, v Cerknici, na Deželi, ob Cerkniškem jezeru, na Slivnici, kamor se je vedno rad vračal, dom je nekaj več kot hiša, dom je toplina in družina zavetje, ko te zapusti vse, tudi najbližji prijatelji, ostane ognjišče, zavetje pred dnevnimi viharji, ki vlije nove moči in nov pogum. Anton Bebler je povedal, da te sreče kot predhodni govornik žal ni imel in da se iz rosnih let spominja predvsem, da je bil lačen, da je živel v internatu, pri tujih ljudeh, in da o tem nerad govori, hvala, na kar se je navezal Tomaž Rozman, ki da je bil tudi "prvoborec", torej lačen, se pa spomni, kako je enkrat med vojno z nekih italijanskih uniform pobral vse našitke in ob tem izmaknil še krasno pokromano bereto, s katero se je potem igral na domačem oknu, kar so potem videli nemški vojaki - in če ne bi bil oče komandant poklicnih gasilcev, Tomaža zdaj verjetno ne bi bilo med nami.

Kandidatka SDS je navrgla ganljivo anekdotico, kako je svoje ime v bistvu izbrala sama, saj je stric šopek listkov z dekliškimi imeni preprosto vrgel v klobuk, v katerega je potem segla s svojo novorojeno ročico, in na ta račun se danes imenuje Barbara in ne recimo Jera Brezigar. Gospod Cekuta, katerega polno ime je sicer Jure Jurček Cekuta, je imel cela leta prečudovite dolge kodraste lase in je bil bojda resnično lepa punčka, dokler ni doma nekega dne s pestjo butnil po mizi in povedal, da ne bo več punčka, in dodal: "Jaz bom slikar, da bom sveta vladar!" V svojem slikarskem poslanstvu je potem opravil mnogo lepih stvari, tako da danes ve, da sme, zna in zmore, zato ipd.

Kakšni so kandidati v sklopu svoje najožje celice, družine? France Arhar je odvrnil, da bi morali to, huh huh, vprašati samo družino, da vidi človek samega sebe vedno v najlepši obliki in v najboljši formi, ampak je tu vedno vprašanje, kakšno je v družini razumevanje in kakšno zaupanje, odgovornost je tu največja in na vasi in v majhnih podjetjih še toliko bolj največja, treba se je vrniti k elementarnim vprašanjem, k etiki, morali in odgovornosti, če je toleranca, uspehi ne izostanejo, in sloga daje moč. Kandidat DeSUS-a je povedal, da so doma složni, da si zaupajo in imajo topel medosebni odnos, problem da je predvsem v močni zaposlenosti, saj je bila soproga vrsto let poslanka, pa tudi sam, in brez njihove pomoči bi v prvih letih po osamosvojitvi za prepoznavnost domovine le s težavo toliko postoril. Zdaj je sicer problem, ker živijo na razdalji osemstotih kilometrov, ampak se razumejo in temu navzlic toliko bolj cenijo skupni, normalni, rojstni-kraj-soproge-obiskujoči čas.

Naslednji kandidat, ki je prizorišče dosegel za volanom posebnega, z apeli v stilu Tomaža Rozmana za predsednika premalanega hrošča in je njegove rame krasila temu komplementarna kratka majica, je zastavil, da je družina nukleus družbe, kjer žena podpira tri vogale, on ima svojo s sabo in se skriva tamle nekje za zidom, sam pa zmeraj pravi, da je ona njegova leva roka, je namreč levičar. Poleg tega pa država premalo skrbi za kulturno dediščino in potroši mnogo več, kot si lahko privošči. Marko Kožar je ločen in ima enega samostojnega odraslega otroka, ob katerem si včasih očita, da kot oče družine ni naredil čisto vsega, zdaj pa svojo neposredno okolico tako ali tako šteje za razširjeno družino in se ima v njej tako fino kot Barbara Brezigar v svoji ožji, kjer znajo vsi predvsem sprejemati in dajati.

Kakšen je bil trenutek osebne odločitve, ko so gospodje in gospa sami pri sebi rekli: kandidiral bom? Skromni Človek iz Cerknice je na to temo povedal, da je na eni strani gotovo neko doživetje, saj je bil celih deset let zraven, ko se je država kalila v prvih dneh, ko smo skupaj previharili jugoslovanske inflacijske viharje, tudi človek se kali, postaja močnejši, vsako podjetje ima svoje probleme, država pa gotovo posebne. Gospod Bebler nas je spomnil, da je pred dvanajstimi leti zavrnil kandidaturno ponudbo največje stranke, tokrat pa da o tej zadevi ni resno razmišljal, dokler mu te možnosti ni ponudila stranka DeSUS. Soproga, tudi sama nekoč kandidatka, mu je sicer svetovala proti, rekla je: "Ti ne veš, v kaj se podajaš! Pa to je grozno!", vendar se za vrednote, za katere se zavzema sam, splača zavzemati, kot je prav tudi z lastno udeležbo dvigovati kakovost debat. Gospod Rozman se je spomnil na vse tiste doslej neizpolnjene obljube, poglejte samo avtoceste, s tem da je sam odličen menedžer, ki bo medije obveščal, kako in kaj; gospodu Kožarju pa je iz hipijevskih časov (s tem da se on je umival) ostalo veliko socialnega čuta, bil je veliki upornik, je to še zmeraj, in ma tud take bolj antimilitaristične poglede na svet, zna poslušat in vidi, kaj se dogaja. Znanci so mu vedno rekli, da ima, ko govori, neko karizmo, in to pač žari in se tega ne da držat nazaj, torej si je rekel: Pejmo na volitve!

Za veliki finale je gospa Manca pripravila vprašanje, ki temelji na predpostavki, da bo za vse nas nekoč prišel dan, ko bomo vprašani: kdo si? No, France, Anton, Tomaž, Marko, Barbara in Jure Jurček, kdo si? France Arhar je po lastnih besedah preprost človek z voljo do dela in razumevanjem do ljudi, sodelavcev, ki se poistoveti s skrbjo za skupen cilj, težko je vsem ugajati, a če si dosegel tisto, kar si želi večina, ti je uspelo največ, pomemben je odnos do zemlje, do jezika, do naroda. Anton Bebler je prvič Anton Bebler, drugič pa razumnik, ki zna sočustvovati, in svetovljan, "ki najmočnejše države na svetu pozna iz lastnih izkušenj in ne iz knjig", sploh pa domoljub. Tudi Tomaž Rozman je Slovenec svetovljan, le da on tudi ceni življenje, "spoštuje človeka in seveda tudi ženske", ki jih je v politiki premalo, drugače pa en vesel človek, ki rad pleše. Marko Kožar je zelo samozavesten človek, Barbara Brezigar pa en tak radoveden kosovir z voljo pa energijo kaj naredit. Jure Cekuta je nemiren duh, ki pač vsepovsod ustvarja, nenehno razmišljujoč, z razsežnostjo pogovarjanja na prav vseh nivojih, pa tak veseljak in fajn človek.

Po tu zapisanem se boste gotovo morali strinjati, da bomo v primeru, da bo izvoljen katerikoli izmed ob tej priložnosti navzočih kandidatov, resnično zajadrali v ... posebej zanimive roke, pa tudi Jacquesu Chiracu, Thomasu Klestilu in Vaclavu Havlu se ne bo treba prav nič bati manka tako ali drugače iskrive družbe. Pri vsem skupaj smo lahko pogrešali samo še tistih par drugih kandidatov, predvsem Plemenitega, ki bi se lahko nemara razgovoril o tem, kakšne barve uzi mu je najbolj pri srcu, in pa seveda Drnija. Ta se po eni strani očitno ima že tako izvoljenega, da se mu niti pod razno ne splača biti pripeljan do daljnega Snežnika, kjer nimajo niti letališča, po drugi pa mu je treba zopet priznati bistveno naprednejšo in učinkovitejšo taktiko: ko se želi volilnemu telesu predstaviti nekoliko drugače, ko mu želi pred obkrožanjem lističev predočiti del svoje več kot očitno živobarvne zasebne persone, si dosti raje omisli veliki intervju v Jani, kjer mu ni treba tveziti o tem, kako je v mladosti pisal pesmice, temveč med drugim raje oriše pretekla leta, v katerih je s sfriziranim rumeno-zelenim mini morrisom brnel po ljubljanskih relijih, se v španski areni spoprijel s pravim pravcatim bikom in prav nežno prijateljeval z Bianco Jagger.