volitve / Sporni kandidat

Pred tednom je začel veljati začasni ribolovni režim po SOPS-u; ta slovenskim in hrvaškim ribičem omogoča prost ribolov brez kvot in omejitev od Lovrečice do Ankarana, kar je veliko manj, kot je sprva predvideval maloobmejni sporazum, a to je edini sporazum, ki sta ga državi zmogli izpeljati do konca, in še ta sedaj poka po šivih. Ali sta Slovenija in Hrvaška postali talki svojih borcev za pravično mejo, bo jasno v teh dneh, ko naj bi slovenski ribiči ponovno začeli ribariti v spornem trikotniku, kjer so se poleti vrstili incidenti, saj minuli teden ribiči zaradi slabega vremena niso zapuščali mandračev. Skratka, desetletje neuspešnih poskusov reševanja vprašanja slovensko-hrvaških sporov oziroma dolgoletno diplomatsko stopicanje na mestu in pomanjkanje jasnih političnih stališč je ustvarilo prazen prostor za različne civilne jastrebe, ki v imenu nacionalnih mitov zaostrujejo reševanje tako kočljivih vprašanj, kot je vprašanje meje. Delo politikov so prevzeli borci za pravično mejo na kopnem in na morju. S podporo nekaterih vladnih politikov, predvsem pa opozicijskih strank so dobili dovolj veliko politično težo, da se je manevrski prostor Ljubljane in Zagreba skorajda izničili. Oba, ribiško združenje na Bujskem in njegov predsednik Daniele Kolec in Odbor za zaščito slovenskih državljanov pred tujo državo, svojima vladama postavljata ultimat in jima ne puščata prostora za pogajanja ali kompromise. Ribiči zahtevajo razveljavitev SOPS-a in grozijo, da bodo vzeli oblast v svoje roke, odbor pa vlado poziva, naj ozemlje, na katerem živi Joško Joras, ustrezno zavaruje, drugače povedano zasede in enostransko priključi k Sloveniji ne glede na to, da ga nadzira hrvaška policija.