nato / Avtohtoni teroristi

Bila je majhna, drobna gospa, že malo v letih, a dovolj pogumna, da je pristopila k trojki, ki se je nastavljala prešibkim žarkom blizu spomenika Borisa Kidriča. Bilo je mrzlo in sonce se je počasi odmikalo mraku. "Veste, jaz sem tudi proti Natu, samo skrbi me, kdo je to organiziral." Na terasi bloka je igral Elvis Jackon in premraženi aktivisti so poplesavali ob kitarskih ritmih. "Samo da ne bi razbijali, čeprav vas podpiram." Govorila je hitro, malo sama zase. Iz žepa je potegnila na pisalni stroj stipkano pesem o S-love-niji, o čredi in jarmu in o pogumu, ki velja. "Bom povedala svojim prijateljem, pa bomo prišli tudi druge dni. Samo da ne bo razbijanja." Nato je pogledovala proti možem v modrem, ti pa so živčno opazovali zaprto teraso, kitare in velike zvočnike, katerih trušč naj bi motil udeležence nekega seminarja v Cankarjevem domu. V majhnem mestu se je zbralo malo ljudi. Bil je prvi dan tridnevnih manifestacij proti Natu, bili smo na zadnji postaji Spektakla v mestu, karavane ustvarjalnosti umetniških oblik izražanja stališč proti Natu. Nekje za Kidričem se je kuhal golaž, na majhno-velikem tovornjaku pa so štirje govorniki navdušili zbrano množico. Monumentalna vladna palača je bila tiho. Dogodek je minil mirno, le Johnny Young je bil obkrožen s policijskimi barikadami. Gospa je nato izginila nekam proti centru in v mraku so se razgubili tudi demonstranti. Slovenija je bila še zmeraj ena izmed glavnih kandidatk za vstop v Nato in slovenske oblasti še vedno niso hotele prisluhniti drugačnim argumentom.