Domače ali uvoženo

Burne javne razprave, ki so pred dvema letoma zaznamovale sprejemanje zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, so po padcu referenduma, ki naj bi umetno oploditev omogočil tudi zdravim samskim ženskam, povsem zamrle. Toda sprejetje zakona še zdaleč ne pomeni, da so rešene vse težave, povezane z umetno oploditvijo. Ginekološki kliniki v Ljubljani in Mariboru, ki sta po zakonu dolžni izvajati postopke umetne oploditve in voditi donorski program, se spoprijemata s pomanjkanjem sredstev za izvajanje teh nalog, pa tudi s pomanjkanjem darovalcev in darovalk spolnih celic. To še zlasti velja za mariborsko kliniko, tam jim je doslej uspelo pridobiti le tri darovalce. Bistveno uspešnejša je ljubljanska klinika, od marca letos ji je uspelo pridobiti 47 darovalcev in 21 darovalk, to pa zadostuje za oploditev 136 parov. Ker uradna zdravstvena politika donorskemu programu ne namenja dovolj podpore, je toliko darovalcev sicer precejšen uspeh, a še vedno ne zadošča za zadovoljitev vseh potreb. Statistika kaže, da v Sloveniji zaradi težav z zanositvijo pomoč vsako leto poišče približno tisoč novih parov. Od tega je petnajst do dvajset takšnih, pri katerih postopka znotraj- ali zunajtelesne oploditve ni mogoče izpeljati brez darovanih spolnih celic. To pomeni, da je zanositev možna le, če je ženska oplojena s semenom darovalca ali če ženski jajčne celice daruje druga ženska, nato pa na kliniki te darovane jajčne celice oplodijo s semenom partnerja in tako spočeti zgodnji zarodek vnesejo v maternico prejemnice. Če bi program darovanja zadnjih deset let potekal nemoteno, težav z darovalci zelo verjetno ne bi bilo, saj bi za že omenjenih 15 do 20 parov na leto potrebovali največ 10 darovalcev in darovalk. Ker pa se darovalski program zaradi neurejene zakonodaje sedem let ni izvajal, je zaostanek drastičen. Darovane spolne celice tako zdaj potrebuje kar 180 do 200 parov.