7. 1. 2003  |  Mladina 1  |  Politika

Sto ministrov

Člani vlade, ogrožena vrsta?

© Tomo Lavrič

Od leta 1990, ko je bila postavljena prva večstrankarska vlada, si je naziv član vlade pridobila stotnija oseb. Cifro sto smo dosegli ravno na dan, ko je prisegla vlada, ki ji poveljuje Tone Rop. Ministrska četa je torej dovolj velika, da si lahko o članih te druščine zastavimo nekaj elementarnih bivanjskih vprašanj.

Kdo so?

V dvanajstih letih je priseglo sedem vlad. Kabinet, ki ga je med letoma 1990 in 1992 vodil Lojze Peterle, je štel 27 članov. Prvi Drnovškov kabinet je posloval pol leta, po velikosti pa je bil enak Peterletovemu kabinetu. Na začetku leta 1993 je Drnovšek postavil novo vlado, na začetku leta 1997 pa še eno. Oba kabineta sta štela po 21 članov. Vlada, ki jo je sredi leta 2000 postavil dr. Andrej Bajuk, je štela 18 članov, ob koncu leta 2000 pa je Drnovšek sestavil 17-članski kabinet. Ropova vlada šteje 18 članov. Povprečna vlada je torej štela 21 članov, povprečna življenjska doba ministra pa je dve leti in pol. Kljub občutku, da ves čas gledamo iste obraze, je torej ministrska funkcija rizična. Če bi vlado primerjali s košarkaško peterko, bi rekli, da se igralci na parketu menjavajo hitro. Vlada, ki jo je Drnovšek postavil novembra 2000, je na nek način rekordna. Ministrska postava se namreč celi dve leti ni spremenila. Kar pomeni, da je Drnovšek cel prvi polčas igral z isto ekipo.

Po letu 1990 je ministrsko službo opravljalo deset žensk. V trenutku, ko so postali člani vlade, je 41 ministrov nosilo naziv doktorja znanosti, 17 pa jih je ob nastopu funkcije nosilo magistrski naziv. Povprečna starost ob nastopu ministrske funkcije je znašala dobrih 47 let. Janez Kopač je bil, ko je leta 1992 za nekaj tednov prevzel finance, star vsega 30 let. Janko Kušar je bil ob prihodu v vlado star 67 let. Ko je leta 2000 končal vladno kariero, je imel 70 let.

Največ ministrov - 28 po našem štetju - ima v zaključnem spričevalu zapisan podatek o ekonomski izobrazbi. V vladi je od leta 1990 sedelo 14 pravnikov in 11 sociologov. Po štirje so bili politologi in filozofi. Dober ducat pa jih je prihajalo iz različnih inženirskih poklicev. Obstaja nekaj pravil. Naziv minister so nosili trije obramboslovci, Janez Janša, Jelko Kacin in dr. Anton Grizold. In vsi trije so poveljevali obrambnemu ministrstvu. Zdravstveno ministrstvo so vodili štirje zdravniki; vendar zdravstveni resor ni izključni privilegij zdravnikov. Prva ministrica za zdravstvo, dr. Katja Boh, je po poklicu sociologinja. Zato pa je bilo finančno ministrstvo do zdaj v izključni pristojnosti ekonomistov. Nasploh je poklic ekonomista v vladi zelo cenjen: tudi položaj predsednika vlade je vedno zasedal ekonomist: Lojze Peterle je namreč končal prvo stopnjo ekonomije (diplomiral pa je na geografiji), dr. Drnovšek in dr. Bajuk sta med študijem ekonomije dosegla najvišji akademski naziv, novi premier Tone Rop pa magister ekonomije. Tudi gospodarski resor - ministrstvo za industrijo ter ministrstvo gospodarstvo - so dvanajst let vodili ekonomisti.

Od kod prihajajo?

Kot iz topa lahko odgovorimo, da v prvi vrsti prihajajo iz političnih strank. Ob tem dodajmo, da smo strankarske barve pripisali tudi tistim, ki sicer trdijo, da so brez barve, a so na volitvah kandidirali na strankarskih listah. Ker so nekateri ministri zamenjali strankarske izkaznice, v našem knjigovodstvu vodimo le podatke o strankarski pripadnosti v času opravljanja funkcije.

Največ ministrov je v listnici nosilo LDS-ovo plastično člansko kartico. Po našem štetju je bilo med stotimi člani vlade ob nastopu funkcije 31 ministrov (ter predsednikov in podpredsednikov) povezanih z LDS. 18 jih je prišlo iz SLS, po ducat iz krščanskih demokratov in socialnih demokratov. Devet ministrov je članarino plačevalo Združeni listi, pet Zelenim, štirje Slovenski demokratični zvezi, po dva pa socialistom, Novi Sloveniji, Desusu in Liberalni stranki.

Najpogostejša prejšnja služba je služba profesorja na ljubljanski univerzi. Slaba tretjina ministrov je namreč pred ministrsko prisego službovala na visokošolskih ustanovah. Dejstvo, da skoraj tretjina članov ministrskega zbora prihaja iz univerz, bi lahko razumeli kot znak strokovne odličnosti članov vlade. Vendar profesorska kariera ni nujno jamstvo, da bo nekdo tudi odličen minister. Pač, ministri so predvsem koordinatorji, zato njihova znanstvena dognanja in pedagoške spretnosti ne zagotavljajo uspešne politične kariere. Profesorjem lahko dodamo še slab ducat ministrov, ki so prišli iz raziskovalnih vrst.

Nekaj jih je v vlado prišlo iz korporacij. Franc Avberšek je bil pred prihodom na ministrstvo za energetiko direktor velenjskega rudnika. Metod Dragonja je bil pred prihodom na gospodarsko ministrstvo direktor Leka. Dušan Šešok je pred prihodom na čelo finančnega (in kasneje industrijskega ministrstva) vodil Julon. Herman Rigelnik je do leta 1990 vodil Gorenje (potem pa je bil dve leti predstavnik Ljubljanske banke v Muenchnu). Zvonko Ivanušič je bil pred prihodom na čelo finančnega ministrstva predsednik uprave Zavarovalnice Slovenica. Dr. Andrej Ocvirk je pred prihodom v vlado vodila funkcije opravljal v Belinki in Julonu, v Petrolu pa je bil pomočnik direktorja za zunanjo trgovino. Kmetijski minister Jože Protner je bil pred tem direktor podjetja Vinag, Janko Razgoršek pa je vodil družinsko pohištveno podjetje.

Pomemben vir ministrskih kadrov je sama državna administracija. Dva predsednika vlade, Lojze Peterle in Tone Rop, sta pred izstrelitvijo v vrhove vladne administracije službovala v instituciji, ki danes nosi ime Urad za makroekonomske analize in razvoj. Iz iste institucije prihajata še Igor Umek ter dr. Janez Potočnik.

Mitja Gaspari je bil pred prihodom na finančno ministrstvo dolga leta uslužbenec Narodne banke Slovenije, tri leta pa visoki funkcionar Narodne banke Jugoslavije. Lojze Janko je bil pred prevzemom ministrske dolžnosti deset let namestnik šefa službe vladne za zakonodajo.

Notranji minister Mirko Bandelj je pred ministrsko službo dobro desetletje služboval v vladnih kabinetih, nazadnje kot generalni sekretar vlade.

Dr. Tone Jerovšek je bil pred prihodom v vlado že sodnik vrhovnega in ustavnega sodišča, vmes pa je nekaj let vodil skupščinsko komisijo za zakonodajo; služboval je torej v vseh treh vejah oblasti. Ob dr. Jerovšku sta z ustavnega sodišča v vlado prišla še dr. Jambrek in dr. Šturm. Mimogrede - obstaja tudi obratna pot: Lojze Janko se je po uspešni ministrski karieri zaposlil kot ustavni sodnik.

Barbara Brezigar je, preden je za pol leta prevzela vodenje pravosodnega ministrstva, dvajset let delala na tožilstvu. Sicer pa so pravosodno ministrstvo vodili trije odvetniki: Miha Kozinc, Meta Zupančič in Tomaž Marušič.

Rez, ki se je pripetil leta 1990, je bil dokaj globok. V vladah, ki so bile imenovane po letu 1990, so sodelovali le trije ministri, ki so na sejah izvršnega sveta sedeli že pred letom 1990. Herman Rigelnik je za začetku osemdesetih vodil industrijski resor, deset let kasneje pa je bil podpredsednik za gospodarstvo. Boris Frlec je bil ob koncu osemdesetih podpredsednik vlade. Janko Kušar je ob koncu osemdesetih služboval kot republiški sekretar za obrambo. Dodajmo še četrtega: dr. Andrej Ocvirk je bil ob koncu osemdesetih minister za energetiko v zvezni vladi.

Glede na to, da med ministri nove dobe skoraj ni funkcionarjev, ki bi bili na vladnem položaju pred letom 1990, bi pričakovali, da je med stotnijo ministrov nove dobe veliko takšnih, ki bi bili pred letom 1990 aktivisti politične alternative. V resnici pa tudi teh ni ravno veliko. Recimo, da je med stotnijo ministrov dobrih deset odstotkov takšnih, ki so v obdobju starega režima aktivno sodelovali pri spodkopavanju temeljev socialistične ustavne ureditve.

V dvanajstih letih smo imeli po sedem notranjih, kulturnih in finančnih ministrov. Denar, notranje zadeve in kultura so torej najbolj nevarne reči. Če vemo, da je vladne finance osem let vodil Mitja Gaspari, ugotovimo, da so ostali finančni ministri v kabinetu na Župančičevi ulici zdržali povprečno le osem mesecev. Na pravosodnem in obrambnem ministrstvu se je zvrstilo šest oseb. Šolsko in zdravstveno ministrstvo pa je vodila peterica.

Med člani sedanjega kabineta bi si naziv doyena zaslužil dr. Dimitrij Rupel. Zunanji minister je bil že v vladi, ki jo je leta 1990 sestavil Lojze Peterle. Ministrske naloge je opravljal še v vladi Janeza Drnovška do volitev leta 1992. V vlado je bil ponovno imenovan leta 2000, a le za štiri mesece. Ob koncu leta 2000 pa je spet prisegel kot minister.

Trenutno najdaljši ministrski staž ima dr. Pavle Gantar. Med letoma 1994 in 2000 je vodil ministrstvo za okolje, zadnji dve leti pa vodi ministrstvo za informacijsko družbo. Tretji rekorder je dr. Davorin Kračun. Vodil je tri različna ministrstva, kljub temu pa je bil član vlade vsega skupaj le tri leta.

Kam gredo?

Kam gre minister, ko predsednik vlade ugotovi, da ga ne potrebuje več? V SFRJ je veljalo, da gredo politiki, ki so izpadi iz prve lige, v diplomacijo. Ta običaj velja tudi v Sloveniji. Trije zunanji ministri so postali veleposlaniki. Dr. Rupel in dr. Kračun sta odpotovala v Washington, dr. Frlec pa v Haag. V diplomacijo sta šla tudi dva kulturna in dva obrambna ministra. Dr. Capuder in Borut Šuklje sta šla v Pariz oziroma Beograd, Tit Turnšek in dr. Franci Demšar pa v Peking oziroma Moskvo. Dva ex člana vlade sta bila veleposlanika v Zagrebu: podpredsednik vlade Matija Maležič je v Zagreb odpotoval že leta 1992, minister za lokalno samoupravo Boštjan Kovačič pa je v Zagreb odpotoval leta 1998. Finančnik dr. Marko Kranjec je po službi v Banki Slovenije odpotoval za veleposlanika v Bruselj, ministrica za zdravstvo dr. Katja Boh pa je bila prva slovenska veleposlanica na Dunaju. Kolegica dr. Kranjca in dr. Bohove iz Peterletove vlade Jožica Puhar je pred kratkim prevzela veleposlaniške posle že v drugi državi; sredi devetdesetih je bila veleposlanica v Makedoniji, danes pa službuje v Atenah. Jože Jeraj, leta 1992 minister za trgovino, pa je šel za generalnega konzula v Celovec.

Šest nekdanjih članov vlade danes službuje v parlamentarnih klopeh. Nekaj pa se jih je vrnilo v gospodarstvo. Ali pa so si službo v gospodarstvu poiskali prvič. Metod Dragonja se je po štirih letih ministrovanja vrnil v Lek. Tudi dr. Andrej Ocvirk, podpredsednik za gospodarstvo, je bil dve leti predsednik Lekove uprave, trenutno je v podjetju Radeče Papir, bil pa je tudi predsednik uprave Slovenskih železarn. Slovenske železarne je krajši čas vodil tudi Igor Umek - pred tem je bil minister za plan in minister za promet. Podpredsednik za gospodarstvo Rigelnik se je po vladni službi za dve leti zaposlil kot predsednik parlamenta, od leta 1994 pa vodi podjetje Autocommerce. Zvone Ivanušič se je po ekskurziji na finančno ministrstvo za krajši čas vrnil na čelo Zavarovalnice Slovenica. Dušan Šešok je prevzel vodenje Iskre. Marjana Podobnika je Bajukova vlada postavila na čelo Telekoma. Igor Bavčar pa je postal predsednik uprave Istrabenza.