državljanska pobuda / Civilna vrnitev v politiko

Že ob koncu predsedniške kampanje smo opozorili, da sta bili kandidaturi Barbare Brezigar na strankarski listi socialdemokratov leta 2000 in na lanskih predsedniških volitvah v nasprotju s temeljnimi pravili in kodeksi tožilskega obnašanja. V evropskih državah in v ZDA je politično angažiranje državnih tožilcev in sodnikov prepovedano ali pa predmet zelo strogih in natančnih omejitev. Tožilci in sodniki se lahko s politiko ukvarjajo le kot zasebni državljani in ne, ko opravljajo te, praviloma visoke funkcije. To je zapisano tudi v več dokumentih, ki zavezujejo Slovenijo.

Njeno ravnanje lani, ob predsedniških volitvah, ko se novi zakon o javnih uslužbencih še ni uporabljal, bi morda lahko z neodobravanjem vsaj tolerirati, ob tem, da je Barbara Brezigar prva podpisala besedilo Nekaj je treba storiti, pa so zaradi njenega političnega delovanja padli še zadnji zadržki glede ovrednotenja tega početja. “Uradnik izvršuje javne naloge v javno korist, politično nevtralno in nepristransko.” Tako zapoveduje 28. člen že veljavnega zakona o javnih uslužbencih. Ta stavek v povezavi z evropskimi načeli delovanja javnih uslužbencev vsakršno pristransko politično dejavnost javnih uslužbencev prestavlja na območje prepovedanega, pa čeprav je takšno delovanje maskirano z izveskom “državljanske pobude”.

S privolitvijo v konflikt interesov in položaj, ko je političnim veljakov za njihovo javno podporo dolžna vrniti usluge, je Barbara Brezigar, ki neprestano poudarja svojo “nepristranskost”, prestopila še zadnjo etično mejo svojega poklica in se sama spravila v položaj, ki ni združljiv z opravljanjem njenih dolžnosti. Njeno politično delovanje pa ima vpliv tudi na pravno kulturo v Sloveniji. Če je drugim tožilcem in sodnikom prepovedano to, kar je Barbari Brezigar dovoljeno, se postavlja vprašanje enakosti državljanov pred zakonom. Če pa bo to, kar je danes dovoljeno Barbari Brezigar, dovoljeno tudi vsem drugim javnim uslužbencem, se bo takoj postavilo vprašanje delovanja celotnega pravnega sistema. In ne samo to. Delovanje Barbare Brezigar je pravzaprav že postavilo na laž državo, saj ta v mednarodnih institucijah še zmeraj poroča o dobri urejenosti položaja tožilcev in drugih javnih uslužbencev v Sloveniji. Zaradi “primera Brezigar” Slovenija v tem trenutku pravzaprav že zavaja evropske ustanove in tudi institucije OZN. Tako so na primer slovenski organi v poseben vprašalnik Sveta Evrope o statusu in vlogi javnih tožilcev glede političnih dejavnosti neresnično vpisali, da v Sloveniji tožilci lahko “postanejo člani strank, ne smejo pa biti aktivni”. Podobna neresnična poročila Slovenija pošilja Gospodarskemu in socialnemu svetu OZN, kjer pomanjkanje tožilskega kodeksa opravičuje prav s sprejetjem zakona o javnih uslužbencih, na katerega duh in določbe pa se Barbara Brezigar očitno požvižga. To je mogoče tudi zato, ker Slovenija še zmeraj nima natančnejšega tožilskega kodeksa, tako kot na primer Italija, Nizozemska in še nekatere druge evropske države.

Da razmere niso povsem zdrave, je opazila tudi izvedenska skupina Greca (Skupina držav proti korupciji). V poročilu o Sloveniji je že leta 2000 predvsem glede sodnikov zapisala, da so ti pri nas lahko člani političnih strank, in izrazila “zaskrbljenost” zaradi sistema izbiranja sodnikov v parlamentu. Razmere v tožilstvu niso seveda nič boljše, prej nasprotno, saj je napredovanje in delovanje tožilcev odvisno ne zgolj od generalnega državnega tožilca, pač pa tudi od mnenja politično nastavljenega ministra. Vedenje Barbare Brezigar gotovo ne bi bilo tako izzivajoče, če ne bi imela vsaj tihe podpore resornega ministra Ivana Bizjaka in ne bi mogla računati na zadržan odnos formalno nadrejene generalne tožilke Zdenke Cerar.

Zakaj vlada in nadrejeni te javne uslužbenke v zvezi s tem njenim vedenjem še zmeraj niso nič ukrenili, je težko razumeti. Iz vladnih krogov je slišati, da vlada Toneta Ropa vrnitve Barbare Brezigar na položaj vrhovne državne tožilke ni hotela preprečiti predvsem zato, ker iz Drnovškove protikandidatke ob koncu predsedniških volitev “ni želela narediti žrtve”. Pa tudi zaradi strankarskih nesoglasij v koaliciji. Zato je politika vprašanje političnega delovanja tožilke Brezigarjeve elegantno prepustila kar generalni državni tožilki Zdenki Cerar. To se je, ker državna tožilka zadržkov do političnega delovanja Brezigarjeve v času predsedniških volitev ni obešala ravno na veliki zvon - navsezadnje ji je leta 2000 čestitala tudi za imenovanje v Bajukovi vladi -, zdela primerna rešitev.

Kako to vpliva na delo tožilcev, ni težko ugotoviti. Odnosi v tožilskih vrstah so v tem trenutku zelo daleč od sproščenih in delovnih. “Ko stopi skozi vrata, vsi kar utihnemo,” je vrnitev Barbare Brezigar v tožilske vrste komentiral eden od njenih kolegov. Kako v tej tišini potem delajo tožilci, si je težko predstavljati - ob zadnjih neuspehih paraliziranega tožilstva pa najbrž ni potreben poseben komentar. Ne le da oportuno delovanje vlade in nadrejenih Barbare Brezigar sedaj že škodi tožilstvu kot celoti - javno politično delovanje tožilke Brezigarjeve tudi po predsedniških volitvah postaja nevaren precedens, ki po eni strani že škoduje vsem javnim službam v Sloveniji, hkrati pa so z njim neposredno kršena tudi načela in mednarodni dokumenti, za katere je Slovenija svečano obljubila, da jih bo spoštovala.