Zapeljevanje malega Herkula

Ker se je predigra glede na urno bližajoči se referendum brez nekih velikih fanfar prevesila v končnico, lahko v teh dneh na življenjski črti državnega oddelka za pospeševanje NATO-propagande beležimo še posebej krčevite tresljaje. Potem ko je mašinerija toliko svoje žlahtne kreativne energije usmerila v stvaritev briljantnega krovnega slogana Doma v Evropi, varni v NATU, je imela prejšnji teden toliko več časa in elana za prirejanje najrazličnejših pasjih procesij z namenom prepričevanja še zadnjega zahojenega pacifista.

V sredo smo se lahko na Vrhniki udeležili okrogle mize na temo podalpskih integracij, na kateri sta v dobro zavedenega neobveščenega naroda meče združila drugače drug do drugega tako polarna parlamentarca, kot sta Janez Janša in Jelko Kacin. Dogodek je luč sveta uzrl kot rezultat "nestrankarskega projekta lokalnih odborov političnih strank", kar je, se boste morda strinjali, eden sijajnejših oksimoronov zadnjih let, v lokal Pavza, že dolgo epicenter lokalnih politikantskih matinej, pa so kot nujno zlo obveznega NATO-skeptika povabili Jožeta Mencingerja, ki mu v takih razpravah namesto vloge skeptika že nekaj časa precej bolj diši vloga NATO-flegmatika.

Pred publiko, ki jo je v večjem delu tvorila zlata jama tovrstnih shodov, torej zaskrbljeni starejši občani, je Janez Janša še enkrat razpredel tisto staro in utrujeno povest o bratovščini istih vrednot, ki je brez izstreljenega naboja zajezila plimo komunističnega totalitarizma in neposredno za tem morda za hip celo res izgubila kompas, a so za našo trenutno stabilnost v končni fazi davkoplačevalci njenih članic verjetno vseeno plačali precej več kot mi sami. Jože Mencinger je izrazil mnenje, da ne bo tako vstop kot nevstop v Nato prav nobena tragedija, da ne bo navadni državljan v svojem vsakdanu zares opazil neposrednih posledic niti ene niti druge odločitve, da pa osebno preprosto ne vidi nobenega pravega razloga za pristopitev, da so argumenti ZA preprosto preveč šibki: Nato sam po sebi niti približno ne garantira demokratičnosti (dokaz je Turčija) in nima tudi nobene prave zveze z gospodarsko uspešnostjo (dokaz sta Finska in Irska), prek njega se ne pride v EU, kar se tiče varnosti pred teroristi, ni nobenih zagotovil, poleg tega pa ne bomo Slovenci kot člani te organizacije svetu storili prav nič lepega, saj polaganje bodeče žice med debelimi in stradajočimi praviloma samo dviguje raven sovraštva in ustvarja nove teroriste.

Jelko Kacin je začel zaupniško, saj je navzočim popisal svoja občutja, ko se je to isto jutro na petdeseto obletnici Stalinove smrti zbudil v Moskvi, nakar se je na veliko razgovoril o ključnosti ameriške odločnosti, zaradi katere je Nato v bivši Jugi posredoval po tem, ko je Evropa dokončno dokazala svojo neznansko nesposobnost, in tako v regiji vzpostavil demokracijo in tudi zavaroval naše tamkajšnje investicije. "Evropska skupnost je ta hip gola in bosa!" je bušnilo iz njega, medtem ko za Američane velja, da "kakorkoli se obrnejo, imajo rit odzadaj - karkoli storijo, bo nekdo nanje, tako kot zdaj mi, žugal s prstom, česa niso storili," in to tisti isti Američani, "ki so Evropi z brco vedno pomagali, da se je zbudila". Kar ga v tem trenutku najbolj skrbi, je možnost ameriškega umika s tistih območij JV Evrope, kjer je pred njihovim prihodom divjala vojna, poleg tega pa nima nobenih zagotovil, da ne bo schengenska meja v prihodnosti postala protiteroristična meja, zato se osebno strastno zavzema za to, "da se znajdemo na notranji strani Natovega zidu, ne pa da bivakiramo pred obzidjem v novi vojni krajini med demokracijami in ostalim svetom".

V izhodišču je bilo načrtovano, naj bi obema ločenima programskima sklopoma pripadel natanko isti čas, vendar je bila razprava o EU (z izjemo Mencingerjeve izjave, da se je George W. Bush reševanja ekonomske krize lotil zelo podobno kot svojdan Adolf Hitler) tako duhamorno sozvočna in tista o Natu tako pravičniško razburkana, da so pomisleki o Natu pljusknili globoko v drugi del, nakar so misli treh modrecev o EU služile kot kratki intermezzo, po katerem so se lahko člani publike spet posvetili kovanju jeremijad, recimo o grdih hudobnih medijih, ki so itak vsi po vrsti antinatovski, tako da lahko navzoči šele na takih prireditvah slišijo ključne podatke, kot je recimo tisti (vir: gospod Janez), da je Sadam Husein neposredno financiral teroriste.

Neprimerno bolj gala je bila okrogla miza, ki so jo pod taktirko našega priznanega strokovnjaka za zunanjo politiko in nesojenega predsednika Antona Beblerja naslednji dan priredili v Cankarjevem domu. Ker so bili vsi visokoleteči stavki o vojaškem paktu tokrat izrečeni neposredno pod z velikanskimi črkami izpisanim vladinim geslom, ni bilo tudi prav nobene potrebe po hinavskem zagotavljanju kakršnih koli NATO-flegmatikov, saj je bil podij v celoti prepuščen trem NATO-gorečnežem, torej trem visokim diplomatom treh ponosnih članic, ki so prišli ob tej priložnosti neizkušenim bodočim bratcem razložit dve-tri o vseh teh fenomenalnih ternah, ki jih bodo v trenutku vstopa zadeli.

Dominique Sruye de Swielande, belgijski veleposlanik pri Natu, nam je tako povedal, da ima njegova majhna državica s svojim članstvom izključno čudovite izkušnje, in ker so bili zraven od samega začetka, bi moralo to vsekakor nekaj pomeniti! Pred nastankom zavezništva so bili več kot sto let nevtralni, pa so imeli s tem same probleme, saj je to vendar tako pasivno, da se moraš na ta račun odreči velike večine vpliva na svoje neposredno in širše okolje, zdaj pa so meje in demokracija po tisočih letih prvič zares varne, najlepše pri vsem skupaj pa je, da se ni bilo treba v plačilo odreči niti najmanjšega dela lastne suverenosti, Natova pogodba je tako ali tako ena najboljših pogodb na svetu, taka kratka, da jo lahko vsak razume, pa še vsak glas enako šteje! Recimo ravno zadnjič je imela Belgija kot David neko povsem svoje stališče, pa jo je moral Goljat po trinajstih urah trdega boja kar lepo upoštevati! Znotraj zavezništva je mala Belgija uživala petinpetdeset let sreče in nedvomno jo bo mala Slovenija tudi, saj v bistvu sploh nima nobene izbire: EU in Nato sta samo dve strani istega kovanca, in če želiš voditi neko konsistentno zunanjo politiko, ne moreš biti včlanjen v samo eno od teh dveh imenitnih organizacij!

Tudi Volker Ruhe, predsednik odbora za zunanjo politiko v Bundestagu in bivši nemški obrambni minister, je prišel v skladu s svojim imenom ljudi pomirit, da je Nato najboljša pogruntavščina po iznajdbi rezane salame, najprej pa je še enkrat izrekel zahvalo usodi, da so Američani njegov narod ob vstopu tako zelo rabili v hladnem boju proti Sovjetom, sicer ga ne bi nikoli povabili tako zgodaj. "Mislite, da je Amerika velika?!" je nadaljeval: "No, potem pa ostanite zunaj Nata, pa boste šele potem videli, kako velika v resnici je! Ko ste notri, namreč postane manjša." Pakt da je fantastičen tudi za majhne države, ki z vstopom dobijo še kako slišen mednarodni glas: spomni se recimo predstavnika Luksemburga, ki je šel vsem drugim dolgo časa hudo na živce, ker je moral o prav vsaki stvari svoje mnenje izrekati prvi, ampak mu niso prav nič rekli, saj je bila to njegova pravica. Kar se tiče širitve na vzhod, to sploh ni bila Natova ideja (da je z golega vojaškega vidika zadeva itak vprašljiva in da imajo v Bruslju že tako premalo parkirišč), ampak je ta organizacija samo uslišala glasno bobnanje po njenih vratih, ko so jo prebujajoče se demokracije pozivale, naj jim vendarle odpre, da smo vsi del iste velike družine in da bi bile rade tudi one varne. Če bo hotela Slovenija svoje meje braniti sama, potem naj se že zdaj kar lepo poslovi od univerz in podobnih lepih reči, saj ne bo v budžetu ostalo niti ficka zanje, no, ampak gospod Volker sploh ne dvomi, da bomo mi že znali izbrati, kar je prav, ko smo pa taka neverjetna zgodba o uspehu, ki je kot edini del bivše federacije že povabljen v obe organizaciji: "Vi ste Herkul, ki ste svojo državo tako rekoč premaknili čez Alpe tja na sever!" Samo poglejte, kje je danes Hrvaška in kje Bosna, da o Srbiji sploh ne govorimo, pa saj to je vendar pravi čudež!

Janos Herman, madžarski veleposlanik pri Natu, je povedal, da je lepo biti v Ljubljani, ki je že videti skoraj tako kot druge Natove prestolnice. Madžarska se kot bivša članica varšavskega pakta še kako dobro spomni časov, ko je bila prihodnost aksiomatično vedno jasna in čista in ko je bila vprašljiva in spremenljiva samo preteklost, danes pa nam lahko ponudi primerjalno izkušnjo male deželice v nekem drugem paktu, kjer se še kako dobro zavedajo, kako trdo je treba garati za prihodnost, ki ni sama na sebi niti približno jasna in še manj čista. Od Nata se že štiri leta učijo, kako organizirati sami sebe, zavezništvo pa je postalo v tem kratkem času tudi nič manj kot njihov "motor modernizacije", ki zna še kako ceniti madžarski feedback znanja, zgodovine in vrednot, kar bo lahko nedvomno tudi glavni adut Slovenije: pomislite samo, v kakšno gromozansko uho se bodo spremenili vsi ostali, ko bomo imeli karkoli povedati o naravi vseh bodočih balkanskih problemov!

Čas za vprašanja, ki je sledil tem trem pričevanjem globoke notranje sreče in izpolnitve v sklopu Bushevega atomskega vrtca, je bil čas toplega kimanja in stresanja šal, saj je publika trem eminentnežem zastavila vrsto prijetnih in uslužnih vprašanj, ki so naravnost fenomenalno služila kot iztočnica za verigo trditev o tem, kako sta Evropa in Amerika v tem trenutku vsemu videzu navkljub v resnici najtesnejši izmed prijateljic, samo neki sivolasi gospod je hotel vmes sprožiti en skromen aplavz za naše mirovnike v Iraku, ki da so s svojo potjo pokazali "zavidanja vredno moralno držo, ki jo pri številnih drugih pogrešamo", vendar mu je klavrno spodletelo, saj je nazaj dobil samo par krikov kot na primer "Ne!" in "Plačanci!". Poleg tega je bil v dvorani še neki bradati zoprnež, ki je zbrane opomnil, da je v slovenski ustavi zapisano, da je človeško življenje tudi v vojnem času nedotakljivo, in visoke diplomate povprašal, kako to določbo uskladiti z vstopom v Nato, ki je namenjen predvsem uničevanju in ubijanju, vendar so mu gospodje blagohotno razložili, da je v Natovi pogodbi zapisano, da je treba vse težave, če se da, rešiti po mirni poti, tako da ne bi smelo biti tukaj zares prav nobenega problema.