komentar / Med zvonikom in minaretom ...

Vprašanje mošeje v Ljubljani in še kje drugje v Sloveniji ima različne razsežnosti in zadeva različne kategorije države in civilne družbe. Najprej je to gotovo vprašanje državnega reda in njegove ustavne ter zakonske ureditve. Tu ni potrebna debata, ta tu niti ni upravičena, tu je potreben le pravni poduk. Drugo je stvar odnosa med verskimi skupnostmi, še posebej pa njihovimi starešinstvi, na najvišji ravni. Tretje je stvar slovenske kulture in kultivirane krajine, njenega varovanja, a vendar tudi odpiranja.

Pravni vidik

Neupravičeno bi idealizirali verske skupnosti, posebej pa še največjo med njimi, rimskokatoliško Cerkev, če bi izhajali iz podmene, da je uvedba demokracije in avtonomije ter univerzalizacije prava kot državnega načela za verske skupnosti v vseh pogledih samo osvoboditev v primerjavi s prejšnjim sistemom partijske samovolje in arbitraže. V posameznih primerih in ob posameznih vprašanjih utegne prav višji pravni in demokratični red pomeniti za to ali ono versko skupnost tudi kako novo ali strožjo omejitev ali celo izgubo kakega privilegija. Motili bi se namreč, če bi menili, da se zatiranje v celoti nujno bije ali celo izključuje s privilegiji v posameznostih.

Vsekakor pa morajo v demokraciji in pravnem redu tudi najbolj „etablirane” verske skupnosti „požreti cmok”, da so tu z enakimi pravicami in omejitvami še druge verske skupnosti, pa naj jim pripadajo Slovenci sami ali pa drugi, ki jim je Slovenija postala druga domovina. S tem se tisti, ki jim je Cerkev bolj ali manj firma med firmami, stranka med strankami, moč tega sveta med močmi tega sveta, veliko težje sprijaznijo kakor pa oni, ki jim je Cerkev predvsem mistično Kristusovo telo; ki sicer je na tem svetu, vendar pa ni od tega sveta in tako na njem tudi ne tekmuje in se ne preriva za njegove bolj ali manj mastne, čeprav v resnici že davno obrane kosti. Mogoče se je najtežje sprijazniti prav s tem, kar je značilnost vsega sodobnega sveta, da namreč ni več „krščanskih” ali „katoliških” dežel, da vera ni več vezana na ozemlje, kakor je še predvideval augsburški sporazum med katoličani in lutrovskimi protestanti (cuius regio, eius religio), pač pa so na istem geografskem, politično-administrativnem in celo kulturnem prostoru prisotna dejansko vsa velika verstva in navadno še vrsta manjših skupnosti in sekt. Država v duhu demokracije in pravnosti „ne sme” vedeti, katera vera ima prav, čeprav bi država prav zaradi varovanja pravnosti in demokratičnosti tudi ne smela biti versko indiferentna. Če država sploh ni religiozna, ji grozi sistemski samomor pravnosti in demokracije (kakršen se je denimo zgodil leta 1933 v Nemčiji ali leta 1948 na Češkoslovaškem). Če pa je država religiozna na konfesionalen način, če torej „ve”, katera vera je prava, ji grozi bodisi verska diktatura, kar je „umor” pravnosti in demokratičnosti, ali pa verska državljanska vojna. Nosilec oblasti v zreli pravni demokraciji je torej lahko le človek, ki izhaja kot državnik iz minimalnega skupnega verskega imenovalca človeštva, kot zasebnik pa je svoboden v svoji veroizpovedi, a nikakor ne privilegiran.

Kljub mogočim zadržkom in pomislekom ob demokratičnem in pravnem stanju na Slovenskem moramo vendarle priznati, da to ni več ideološka in nepravna diktatura, temveč demokratična in pravna država, v kateri nihče ni sistemsko preganjan ali oviran zaradi svoje vere in zaradi svoje javne angažiranosti v smislu svoje vere. Verske skupnosti uživajo enak pravni status, to pomeni, da o kaki načelni debati o „upravičenosti” gradnje verskega hrama te ali druge verske skupnosti sploh ne more biti govora. Pogovarjati se je mogoče samo v smislu ustrezne urbane in komunalne rešitve tega vprašanja, pri čemer pa to velja za vse, torej tudi za rimskokatoliško Cerkev ali tudi za najmanjšo versko združbo z nekaj sto pripadniki. Muslimani v Sloveniji imajo, pravno gledano, povsem enako pravico kjer koli, kjer si lahko legalno pridobijo gradbeno zemljišče in ustrezna gradbena dovoljenja na podlagi javnih in splošnih objektivnih meril in pogojev, vso pravico, da si postavijo svoj verski hram, kakor to želijo in sami zmorejo.

Verski vidik

Razmerje med krščanstvom in islamom ni poljubno razmerje med dvema verskima skupnostma, ki bi po naključju postali sosedi v isti državi. Sistemsko in teološko gledano je islam neprimerno prijaznejši do krščanstva kakor pa narobe. Islam daje od samega nastanka krščanstvu status navdihnjene in razodete vere, čeprav naj bi se razodetje pri judih in kristjanih ne dovršilo v polnosti, kar naj bi se zgodilo v islamu. Vsekakor je za muslimane krščanstvo „vera knjige”, večji del tega, kar imamo kristjani za „svete knjige”, je tudi spoštovani del islamskega kanona: petero Mojzesovih knjig, psalmi, nekateri preroki in vsi štirje evangeliji. Osebe starega in novega Zakona so z največjim spoštovanjem omenjane in čaščene tudi v osrednji sveti knjigi islama Koranu. Ponekod gredo muslimani tako daleč (kakor denimo v Siriji), da celo častijo nekatere katoliške svetnike. Vsekakor pa uživa oseba Jezusa Kristusa pri muslimanih mesto največjega (čeprav ne zadnjega) preroka. Ko se „kristjani” Zahoda med božično mrzlico podimo od trgovine do trgovine in banaliziramo ta že tako do konca zbanalizirani praznik, se muslimani spominjajo Jezusovega rojstva z „molitvijo za njegovo dušo”. Muslimanu ne bi padlo na pamet, da bi Marijino ime uporabljal kot besedno sestavino kletvice, po čemer se radi odlikujemo prav katoličani. Marija, Jezusova mati, je pri muslimanih deležna izredne časti in počastitve.

Povsem drugače gleda na islam krščanstvo. Vse do drugega vatikanskega zbora je islam veljal za satanovo iznajdbo, za marsikoga še danes. Vsekakor ugotovimo, da islam na sistemski in teološki ravni niti približno ne uživa v krščanstvu tako ugodnega statusa kakor obrnjeno, krščanstvo v islamu. Ali je po vsem tem sploh mogoč kak verski pogovor z muslimani? Je mogoče živeti z njimi v verskem miru, ki je, kakor povsem upravičeno uči teolog Hans Kueng, osnova vsake druge oblike miru?

Vera, vsaka religiozna vera, je sestavljena iz treh sestavin: nauka (verskih resnic), iskrenosti (poštenosti, dobrega namena, srčne blagosti) in zavzetosti (pripravljenosti za delo, trpljenje, odrekanje in žrtvovanje). Idealno bi seveda bilo, ko bi bile te tri sestavine med seboj v popolni harmoniji, ko bi torej vse tri v polnosti ustrezale Resnici višjega sveta (transcendence). Žal nobena od teh sestavin v človeku ni popolna, kar hkrati pomeni, da tudi njena harmonija z drugima dvema ne more biti popolna. Krščanstvo se svoje nepopolnosti v smislu nauka in resnice zaveda in jo priznava, s čimer jo tudi bistveno zmanjšuje, ko sprejema Jezusove besede, da bi nam imel še veliko reči povedati, a tega ne bi razumeli, da pa bo poslal svojega Duha, ki nam bo to razodel. Krščanstvo torej bistveno ve za nepopolnost svojega razodetja, še bolj pa za nepopolnost razumevanja tega, kar je sicer bilo razodeto. Žal te vednosti ni pretirano upoštevalo tudi v življenju, v dejanjih vere. A to je njegova velika prednost pred drugimi, ki imajo svoje razodetje za dokončno in popolno, za enako dokončno in popolno pa tudi razumevanje tega razodetja.

Druga sestavina vere, ki je „druga” le po shematiki, ne pa tudi po pomenu, kjer je po Kristusovem mnenju prva, je iskrenost, pristnost v veri. Lahko sem napačne vere tako, da se odločim sprejeti nauk, ki je sam po sebi napačen. A ta napaka ni usodna za moje odrešenje, če ne naredim druge, bistveno hujše napake: da bi bil z naukom, resničnim ali zmotnim, napačen sam; da ga ne bi jemal resno, da vanj ne bi veroval iz vsega srca, da njegovemu viru ne bi povsem zaupal. Položaj današnjega sveta me nazorno pouči, da največji problem na njem niso ljudje, ki bi verovali v napačne stvari, pač pa ljudje, ki v resnične ali napačne stvari „verujejo” le dozdevno, le po besedah, ne pa tudi zares in v srcu.

Sinovi in hčere Hagare, Abrahamove dekle, s katero je imel sina Izmaela, preden mu je žena Sara dala Izaka - torej Arabci - torej po Mohamedu vsi, ki so sprejeli njegov nauk -, so tako intimen del naše lastne verske zgodovine, da je vsako razmerje, ki je z njimi vzpostavljeno, v osnovi in po usodi družinsko razmerje. Kakšen kristjan bi vendar bil, če bi mi bil versko tisti iz muslimanskega sveta, ki je svojo vero izgubil, bližji in prijetnejši kakor pa oni, ki jo je ohranil ali je v njej celo tako goreč, da sem sam pred njim osramočen? Bolj ko sem sam resnično Kristusov, bolj se iskreno veselim vere in verske gorečnosti in zavzetosti svojega brata iz Abrahamovega naročja, muslimana. In kako naj ta moj brat živi svojo vero v polnosti in svobodi, če mu ne pustim zidati njegove hiše, njegove shodnice verujočih, mošeje ali džamije? Kakšno neki utegne biti moje krščanstvo, če me pri njem, ki je bil poučen v Mohamedovem nauku, prav nič ne moti, da morda zahaja v hiše, ki tudi v moji veri veljajo za hiše zla, motilo pa bi me, ko bi ga videl častiti Boga v hiši, ki jo hoče za ta namen postaviti?

Časopisi prinašajo izjavo ali povzetek izjave ljubljanskega nadpastirja katoličanov, ki ne zavrača pravice muslimanov, da si postavijo džamijo, pač pa opozarja na to, kaj ta stavba poleg tega, da v njej častijo Boga, tudi je. Niso pa ga vprašali o tem, kaj vse je tudi cerkev, ki jo postavijo kristjani. Gotovo, razumevanje kultnega prostora pri kristjanih in muslimanih ni povsem enako. A kako naj izbrišem iz spomina ogled čudovite obrambne cerkve na Djekšah na Koroškem (in brez števila prav tako obrambnih cerkva in cerkvic po vsej Sloveniji), kjer niso opravljali samo bogoslužja, temveč so se tudi vojaško branili? Ali naj se delam, kakor da ne poznam številnih cerkva, ki hkrati rabijo tudi kot koncertne dvorane in likovne galerije? Pa predavalnice ali celo politični forumi? V časih stiske so bile to tudi bolnišnice, pribežališča, skladišča, menze - prav vse, kar lahko služi človekovi prvinski potrebi. Sveto nikoli ne more biti profanirano s službo človekovi resnični potrebi in z reševanjem njegove stiske. Res je, v džamijah se slišijo tudi politični stavki in nagovori. Se v cerkvah ne? A profanacija džamije ali cerkve ni v prisotnosti ali odsotnosti političnega stavka, temveč v verskem in etičnem pomenu tega stavka: ali kliče človeka k dobremu ali pa ga vabi v zlo ali skuša zlo prikazati kot nekaj dobrega!

A največji verski moment prijaznosti do muslimanov je Jezusovo „Zlato pravilo”: „Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.” (Mt 7, 12) Če v to „formulo” vstavimo razmerje med krščanstvom in islamom, dobimo takšnole proceduro: kristjan, če je to tudi v srcu in z zavzetostjo, kar njegovo vero šele naredi celovito, si mora želeti, da bi smel tudi v Meki ali Medini ali Riadu postaviti svojo cerkev z znamenjem križa. V Saudovi Arabiji je to prepovedano. Po logiki sveta bi kristjan rekel (in žal najpogosteje tudi tako reče ...): „Če je tako, potem tudi meni ni treba, da bi muslimanu v svoji deželi dovolil gradnjo mošeje!” A tedaj se iz evangelija oglasi Jezus: „Nisem rekel, maloverni, da delaj drugim to, kar drugi delajo tebi, rekel sem, da jim delaj to, kar si želiš, da bi drugi delali tebi, pa naj to potem delajo ali ne!” In če je kristjan res kristjan (kako malokrat se to zgodi!), se Jezusu v duhu opraviči za svoje prevračanje božje besede in velikodušno ponudi morda prav temu muslimanu, ki mu v Meki prepoveduje zidanje cerkve, naj si svobodno postavi džamijo v Ljubljani, Velenju ali kje drugje, kjer pač živijo njegovi bratje v veri. Ena sama stvar je v krščanstvu odločilna za status Jezusovega učenca: odnos do njegovega Zlatega pravila! In zoper nič drugega se tako ne pregrešimo, kakor prav zoper to - in v odnosu do Izmaelovega ljudstva še prav posebej.

Žal prepogosto slišimo iz ust površnih kristjanov argument: „Muslimani naj postavljajo, kar hočejo v svojih deželah, Slovenijo pa naj pustijo pri miru.” Siromaki pozabljajo - ali pa za to nikoli niso slišali -, da prihajata obe veri, krščanstvo in islam, k nam iz istega kraja, z Jutrovega, iz Jeruzalema. Ko bi kdo poskušal iz te zamisli narediti kantovski kategorični imperativ, bi se zgodovina sveta odvijala povsem drugače. Res je, da bi islam ostal omejen na Meko in Medino, da ne bi zajel niti vse Arabije, severne Afrike in Male Azije - a tudi Kristusov nauk bi ostal v mejah Judeje in nikoli ne bi prišel do Evrope. Slovenci bi še vedno častili Triglava, Dažboga, Vesno in druga slovanska mitološka bitja, enako Nemci stare germanske bogove in duhove. To je perspektiva, ki nam jo ponujajo predstavniki „čiste Slovenije”.

Kulturni vidik

Obstaja ugovor zoper enakopravno in bratsko sprejetje muslimanov in njihovega verskega življenja v celoti, torej tudi z njihovimi znamenji, dejanji in stavbami: sklicevanje na neuvrstljivost njihove kulture v našo, na tujost njihovih navad, izrazov, simbolov in stavb v našem „kulturnem prostoru”. Na prvi pogled pravzaprav najbolj utemeljen ugovor izmed vseh. A ta ugovor je lahko verodostojen samo, če velja za vse, kar prihaja med nas iz nam tujih kulturnih okolij, ne samo za verske sestavine.

Pa začnimo to „čiščenje”. Nehajmo se kopati in negovati, saj je ta kultura prišla k nam od Turkov. Nehajmo si kuhati dišečo kavo, zaprimo in porušimo ali vsaj prenamenimo vse kavarne, saj so tudi to prinesli k nam med svojim drugim osvajanjem Dunaja Turki. Minister za obrambo naj ukine vojaško godbo, saj so tudi to prinesli v Evropo Turki. Izločimo iz evropske in slovenske literature, glasbe in slikarstva vse, kar se nanaša na islamski svet ali od njega prihaja ali se ob njem navdihuje, od Goethejeve proze do Mozartove opere in Aškerčeve poezije ... A tako moramo storiti tudi z drugimi vplivi in vnosi. Proč z električnimi daljnovodi, televizijskimi in radijskimi antenami, saj so to izraziti tujki v idilični slovenski krajini, kjer naj za vselej kraljuje slovenski kozolec in nič drugega. Pardon: tudi za fižolove kole prepoved ne velja! Proč z vso sodobno arhitekturo, tudi s Plečnikovo, ki gotovo nima nič s slovenskim vaškim izročilom. Proč z mesti, ki so jih postavili Nemci ali Italijani, proč z vso industrijo, ki kvari videz naše pokrajine bolj kakor pa, če bi tam stalo stotine minaretov na kupu.

Ni treba še naprej naštevati, absurdnost tega ugovora je za razumnega razvidna že pri prvem primeru, vsi naslednji so navedeni le zaradi veselja nad nespametjo nespametnih. Rim, Dunaj, Zagreb, Beograd, Pariz, London - velika evropska mesta, mogoče ne manj evropska od Ljubljane ali Velenja, niso izgubila prav nič od svoje kulturne „identitete”, ker stoji v njih tudi mošeja. Nasprotno: evropska mesta so evropska prav po tem, da niso nacionalno, versko ali kako drugače ekskluzivna, temveč so po svojem bistvu kozmopolitska. Mesto, ki noče biti tudi kozmopolitsko, v Evropi izgubi status mesta in postane bivanjski silos. Je to ambicija Ljubljane in drugih mest na Slovenskem? In če smo že pri estetiki: mošeje so po vsem svetu primerki najvišje gradbene umetnosti, tudi danes, saj islamska kultura nima takih kompleksov pred sodobno antiestetiko kakor pogosto sodobna krščanska kultura!